272. člen ZKP

Očitano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 je podano tudi v primeru enkratnega ravnanja, če je bilo dejanje storjeno zaradi pridobitve premoženjske koristi, kar je razlikovalni znak, ki to izvršitveno obliko ločuje od oblik ukvarjanja z nezakonitimi prevozi in inkriminacija v obravnavani izvršitveni obliki ni kolektivna.

Že sodišče prve stopnje, (kot tudi pritožbeno sodišče v sklepu z dne 10.10.2025), se je opredelilo, da gre pri obravnavanih kaznivih dejanjih za kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, torej predlogi zgoraj navedenih oseb niso procesne predpostavke, da državni tožilec začne in vztraja pri kazenskem pregonu. Zgolj okoliščina umikov predlogov za pregon pa ne pripelje do zaključka, da avtomatsko ni več podanega utemeljenega suma ali katerega koli drugega razloga za pripor zoper oba obdolženca. Res je, da sodišče svoje končne odločitve ne sme opreti na dokaze oz. uradne zaznamke, ki so bili pridobljeni v predkazenskem postopku. Lahko pa med postopkom iz njih črpa utemeljen sum, kar je predmet pričujočega postopka. Predlogi za pregon in kasnejše spremembe v izpovedbah bodo tako stvar nadaljnjega postopka in dokazne ocene, spremembe v izjavah udeleženih subjektov pa posledično a priori ne izpodbijejo obstoja utemeljenega suma, kot to želi zmotno prikazati obramba. Tudi v postopku izražena želja obdolženih in oškodovancev, da bi spore med seboj rešili sami, ne omaje obstoja utemeljenega suma, upoštevaje, da je tudi v obravnavanih dogodkih za umiritev situa

Sodišče prve stopnje je za količino zaseženih tablet ocenilo, da bistveno presega količino, ki bi jo obdolženec lahko imel za lastno rabo, ne glede na to, da gre za odvisnika, posebej upoštevaje, da dnevno prejema tudi substitucijsko terapijo. Pravilno je zaključilo, da naj obdolženca predhodne obsodbe za istovrstno kaznivo dejanje in izrečene zaporne kazni ne bi odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj, iz česar je utemeljeno sklepalo tudi o obdolženčevi vztrajnosti pri njihovem izvrševanju. Glede na prejšnje življenje obdolženca je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da z milejšimi ukrepi ponovitvene nevarnosti ne bi bilo mogoče odpraviti, pravilen, saj so milejši ukrepi primerni za storilce, za katere je mogoče pričakovati, da bodo pravila izvrševanja milejšega ukrepa spoštovali, kar pa za obdolžence, pri katerih sodišče ugotovi vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj, kot je to v obravnavanem primeru, ni mogoče ugotoviti.

Glede na to, da je bilo kaznivo dejanje očitno v naprej organizirano, kot član hudodelske združbe pa je tudi obdolženec, ko naj bi dejanje storil iz koristoljubnosti, pokazal veliko mero vztrajnosti, brezbrižnosti in trdne odločnosti in pri tem peljal tri tujke iz Zagreba preko meje po ozemlju RS, je zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti pravilen, tudi pritožba pa v prav ničemer ni uspela prepričati v nasprotno. Obramba zmotno navaja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo tudi možnosti uporabe milejših ukrepov. Do tega se je namreč prvostopenjsko sodišče opredelilo in pravilno zaključilo, da ne bi bil primeren noben drug milejši ukrep, za katere se sicer zavzema pritožnica, pri čemer le-ta niti ne specificira, kateri milejši ukrep naj bi bil primernejši. Še dodatne razloge in še podrobnejšo opredelitev do sorazmerja med ciljem, ki ga ukrep pripora zasleduje in posegom v osebno svobodo, obramba neutemeljeno pogreša. Izpodbijani sklep tako ni v nasprotju z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic, Ustavo RS, mednarodnimi pravnimi normami ali določbami ZKP, kar povsem posplošeno trdi zagovornica.

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da razlogi, ki so narekovali odreditev ukrepa prepovedi približevanja obdolženca oškodovanki, naslovu, kjer bo začasno bivala, naslovu zaposlitve in varni lokaciji, kjer bo bivala v nadaljevanju, ob vložitvi neposredne obtožnice niso spremenjeni ter da se zato ta ukrep podaljša (pri tem se v takšni situaciji v izreku zgolj podaljša izrek prepovedi približevanja in se ne ugotovi, da so razlogi za ta ukrep še vedno podani, kot je to sicer napačno storilo prvostopenjsko sodišče, saj se ne izdaja t. i. ugotovitvenega sklepa). Pritožbeno sodišče se strinja, da je ukrep prepovedi približevanja, kot eden izmed milejših omejevalnih ukrepov, ki jih predvideva ZKP, še naprej nujno potreben, neogiben in primeren za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, zagotavlja pa tudi ustavno zagotovljeno pravico oškodovanke do varnosti njenega življenja ter zdravja.

Smiselno enako kot velja za pripor, je "izvršilni naslov" za ukrep prepovedi približanja po vložitvi obtožnice lahko le sklep o podaljšanju ukrepa, ne pa ugotovitveni sklep, ki ima zgolj deklaratorno naravo.

Glede na način in okoliščine storitve kaznivega dejanja, ko naj bi bili storilci očitno pripravljeni na izvršitev le-tega, ko naj bi na sam kraj prišli z ustrezno opremo (uporaba maskirnih mask in rokavic, menjava obutve pred samo izvršitvijo kaznivega dejanja, iskanje trgovin z mobilnim telefonom na spletu), imeli naj bi razdeljene vloge in upoštevaje tudi obdolženčevo predhodno kaznovanost (kaznovan tako v Romuniji, kot Italiji), je presoja prvostopenjskega sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti povsem pravilna. Okoliščine, da ima obdolženec družino in visoke mesečne prihodke niso ostale spregledane, vendar pa je, glede na to, da so obstajale že pred storitvijo očitanega dejanja, logičen zaključek, da obdolženca ne odvrnejo od izvrševanja kaznivih dejanj, kot tudi ne vplivajo na njegovo mobilnost in begosumnost. Prvostopenjsko sodišče se je tudi povsem ustrezno opredelilo do možnosti uporabe milejšega ukrepa (pritožbeno je predlagana varščina v višini 5.000,00 EUR). Pritožbeno sodišče pritrjuje, da tak ukrep ne bi bil zadosten, saj predstavlja manj kot dve mesečni plači obdolženca in ne bi odpravil obdolženčeve begosumnosti (čemur je varščina primarno namenjena) in tud

Izvedenka je ob izdelavi izvedenskega mnenja upoštevala bistveno drugačno dejansko stanje od tistega, ki je opisano v obtožnici in je podlaga za podaljšanje pripora, zato sodišče prve stopnje mnenja izvedenke glede obdolženčeve ponovitvene nevarnosti pravilno ni upoštevalo kot relevantno. Okoliščine, kot jih je izpostavilo sodišče prve stopnje, utemeljujejo zaključek o visoki stopnji ponovitvene nevarnosti obdolženca, čeravno zaradi kaznivih dejanj še ni bil obsojen. Obdolženec naj bi oškodovanca napadel brez vsakršnega povoda, ob tem, ko naj bi mu bil slednji prijateljsko naklonjen, kar vodi v zaključek, da naj bi bil obdolženec povsem nepredvidljiv.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je podan utemeljen sum, da sta A. A. in B.B. (skupaj z neznanima sostorilcema) izvršila kazniva dejanja, in to na načina, kakor izhajata iz točk 1 ter 2 tenorja obtožnice. Tako ugotovljenega dokaznega standarda ne omaje dejstvo, da ni bila najdena baterijska naprava za rezanje kabelskih vodnikov, katero je imel po besedah C. C. v rokah storilec v rdečem. Do sedaj zbrano gradivo vsekakor potrjuje utemeljen sum, upoštevaje tudi, da sta bila oba obdolženca zalotena neposredno po kaznivem dejanju, na kraju pa so bile najdene delavske rokavice, kar kaže na pripravo na izvršitev kaznivega dejanja. Še dodatno utemeljen sum utrjuje okoliščina, da se sledovi obuvala, najdenih na kraju, po splošnih karakteristikah ujemajo z obuvali NIKE Airmax št. 43, ki so bili zaseženi B. B. Zagovornik A. A. tako zmotno navaja, da izpodbijani sklep nima razlogov o tem, katera dejstva utemeljujejo dokazni standard in da se ga zato ne da preskusiti, zatrjevane kršitve v zvezi s tem pa niso podane.

Ne gre zgolj za komunikacijo med obdolženim in B. B., ali zgolj za komunikacijo med obdolženim in C. C. (za katero zagovornik poudari, da ni izkazana), temveč gre za medsebojni preplet vseh opisanih dokazov, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilen zaključek, da je utemeljen sum podan. Glede na enormno količino zasežene droge in pakiranje le-te v več PVC paketov in ALU zavitke, pa so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni dokaza, da je bila droga hranjena z namenom prodaje, ob tem, ko je tudi splošno znano, da je promet z drogo povezan z visokimi dobički. Obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obdolženca, pritožba tako ne more uspešno izpodbiti z navedbami, da obdolženec v Sloveniji ne bo ogrožal varnosti in zdravja ljudi, saj bi se po odpravi pripora vrnil v Srbijo in da zato podaljšanje pripora ni utemeljeno.

Z uporabo sile je lahko izsiljeno tudi dokončanje spolnega odnosa, ne le njegov začetek. V skladu doktrino "da pomeni da" gre za posilstvo vselej, kadar ni navzven razvidne nedvoumne in svobodne privolitve. Pojem "seksualno gradivo" je širši kot pojem "pornografsko gradivo" in sega na področje vsake spolnosti.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je obdolženec utemeljeno sumljiv, da je storil očitano kaznivo dejanje. Sodišče sprejeme podrobno dokazno oceno po opravljeni glavni obravnavi, ko dokaze ocenjuje v skladu s 355. členom ZKP, za sklepanje ali je obtoženec utemeljeno osumljen, da je storil očitano kaznivo dejanje pa zadostuje nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo. Presoja zakonitosti dokazov v fazi odločanja o priporu se nanaša na dokaze, ki so že na prvi pogled (prima facie) oziroma očitno nedovoljeni in je zaradi tega utemeljenost suma omajana do te mere, da se nakazuje odprava pripora.

Ustavno sodišče je poudarilo, da se prizadevanja sodišča za čim hitrejšo izvedbo postopka (čeravno zaradi izteka roka, do katerega bi smel po predhodnem sklepu trajati hišni pripor) ne smejo izteči v kršitev mladoletnikovih ustavnih in konvencijskih pravic ter ne smejo utemeljiti posega v mladoletnikovo pravico do izjave v postopku. Pravica do izjave je namreč povezana z obveznostjo sodišča, da se seznani z navedbami strank, jih pretehta in se do bistvenih navedb v obrazložitvi odločbe decidirano opredeli.

Zagovornica v pritožbeni tezi prezre prvostopenjsko poudarjen obstoj tudi posebnih okoliščin, na katere gre razumno opreti sklepanje o obstoju pripornega razloga begosumnosti obdolženca, in sicer zagroženo visoko prostostno kazen za obravnavano kaznivo dejanje (od treh do deset let zapora), poleg denarnega kaznovanja. Prav tako zanemari dejstvo, da je obdolženi državljan druge države članice EU, ki mu znotraj območja EU omogoča povsem prosto gibanje, previdno pa zaobide tudi jasno izraženo prvostopenjsko bojazen o možnosti pomoči obdolžencu s strani sostorilcev, za katere je utemeljeno sklepati, da bi mu zaradi zagotovitve lastnih interesov in preprečitve razkritja njihove identitete pomagali pri skrivanju in izognitvi kazenskemu pregonu, s čimer bi obdolženi bistveno otežil ali celo preprečil izvedbo in pravnomočni zaključek kazenskega postopek.

Vsak dokaz, na katerem temelji neposredna obtožnica, ki izkazuje obstoj utemeljenega suma, je sodišče prve stopnje na straneh 3-11 obrazložitve povzelo, ga analiziralo ter ocenilo njegovo vrednost in pomembnost za zahtevani dokazni standard. Kljub temu, da premoženjska škoda, povzročena s kaznivimi dejanji, ni bila velika, pa to še ne pomeni, da ni podana sorazmernost med zavarovanimi dobrinami in posegom v osebno svobodo obdolženca. Majhna vrednost predmetov, ki so bili odtujeni, namreč po oceni pritožbenega sodišča še vedno odtehta sicer najradikalnejši poseg v osebno svobodo obdolženca, ki je specialni povratnik, na katerega očitno nobena izrečena sankcija ne vpliva na način, da bi prenehal z izvrševanjem kaznivih dejanj.

Sodišče prve stopnje se je v 19. točki opredelilo tudi do morebitnega milejšega ukrepa, plačila varščine, in pravilno zaključilo, da tak ukrep ne bi bil zadosten za preprečitev obdolženčeve begosumnosti. Pri plačilu varščine je pogoj, da obdolženec ne bi zapustil svojega prebivališča, tega pa v tem primeru obdolženec uradno sploh nima prijavljenega. Zagovornik v pritožbi niti ne polemizira s pravilnostjo takšne obrazložitve sodišča prve stopnje o neprimernosti plačila varščine, obdolženec pa nikoli ni ponudil nobenega zneska varščine in ni podal obljube, da ne bo zapustil prebivališča, kar je pogoj za določitev varščine.

Zagovornica zmotno navaja, da obdolženec ni ponovitveno nevaren, ker naj bi šlo za enkraten dogodek. Do teh pomislekov obrambe se je sodišče prve stopnje v zadostni meri opredelilo na str. 9 izpodbijanega sklepa in upoštevalo, da je obdolženec po lastni izjavi nekaznovan, vendar pa je na podlagi vseh ostalih opisanih okoliščin utemeljeno zaključilo, da obstaja konkretna in realna ponovitvena nevarnost. Zgolj nekaznovanost namreč ni razlog za sklepanje, da obdolženec ni ponovitveno nevaren.

V vsakem primeru pa nemožnost srečanja obdolženega z zagovornico zaradi odsotnosti tolmača, samo po sebi v ničemer ne odpravlja že ugotovljeno obdolženčevo begosumnost in ponovitveno nevarnost, zato takšne navedbe po oceni pritožbenega sodišča ne morejo pripeljati do drugačne odločitve od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, zlasti, ko iz listin v spisu izhaja, da je zagovornica pritožbo zoper izpodbijani sklep vložila tudi sama, in sicer dne 26.8.2024.

Preiskava se ne konča s sodno odločbo, temveč z dopisom, s katerim preiskovalni sodnik pošlje sodni spis državnemu tožilcu. Slednje praviloma stori po spoznanju, da je dejansko stanje zadeve v zadostni meri razjasnjeno, da tožilcu omogoča odločitev o nadaljevanju postopka z vložitvijo obtožnice oziroma z odstopom od pregona. Vendar pa je preiskovalni sodnik izrecno omejen z drugim stavkom prvega odstavka 184. člena ZKP, kadar je obdolženec v priporu in pripora pred vložitvijo obtožnice ni več dopustno podaljšati. Časovno je omejen tudi državni tožilec (tretji odstavek 184. člena ZKP), ki mora obtožnico, v kateri predlaga podaljšanje pripora, vložiti najmanj 5 dni pred iztekom pripora. Iz pritožbenih navedb zagovornic je jasno, da ocena o domnevni nezakonitosti dokazov predpostavlja podrobno razčiščevanje okoliščin v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo, zato ni mogoče soglašati z obrambnim stališčem, da je že na prvi pogled jasna nezakonitost dokazov. Zagovornik ne more uspeti z navedbami, da je bila hudodelska združba razbita, prepovedana droga zasežena, obdolženec pa nima ne sredstev za nadaljevanje očitanih kaznivih dejanj ne možnosti in povezav, da bi lahko ponovno

Drži očitek zagovornice, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo, ki omogoča obdolžencu, da lahko v roku 24 ur poda odgovor na predlog za podaljšanje pripora, kot je to določeno v drugem odstavku 272. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je kršilo pravico obdolženca do kontradiktornosti in učinkovite obrambe, saj je pri odločanju upoštevalo zgolj navedbe tožilstva, ni pa upoštevalo navedb zagovornice.