283. člen ZKP

Senat v ugovornem postopku (po načelu proste presoje dokazov) ne odloča o predlogih strank za izločitev dokazov, temveč po uradni dolžnosti iz spisa izloči le nedovoljene dokaze, ki bi jih moral izločiti že preiskovalni sodnik oziroma državni tožilec (83. člen ZKP).

Zakonska ureditev, ki ne ureja možnosti pritožbe obdolženca zoper sklep, s katerim je njegov ugovor zoper obtožnico zavrnjen, po oceni pritožbenega sodišča zato ni protiustavna in obdolženec v njem ni prikrajšan za svoje pravice. Državni tožilec ima v primerih iz prvega odstavka 283. člena ZKP pravico do pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje, ker postopka v primeru, če ne vloži pritožbe, ni in tako ne more več utemeljevati obtožbe, medtem ko lahko obdolženec svoje navedbe v nadaljnjem postopku ponovi in utemeljuje ter so lahko tudi predmet presoje instančnega sodišča, če zoper obsodilno sodbo vloži pritožbo.

Zavrženje sicer pravočasne zasebne tožbe, ki je po odstopu kazenske zadeve pristojnemu sodišču tja prispela po poteku šestmesečnega roka iz 52. člena ZKP, glede na dejstvo, da je bila zasebna tožba s strani pooblaščenca vložena pri Okrožnem sodišču v Novem mestu na podlagi pravnega vrednotenja o ustreznosti subsumpcije zatrjevanega konkretnega dejanskega stanu pod določbo drugega odstavka člena 158 KZ-1, in ne kot posledica očitnega nepoznavanja zakona, na kar se nanaša določba petega odstavka 87. člena ZKP, predstavlja napačno uporabo postopkovnih določb, ki je vplivala na zakonitost napadene odločitve.

Ob odločanju o ugovoru senat sicer lahko odloči tudi o stvarni pristojnosti, vendar mora takšno odločitev sprejeti še preden ugovor zavrne kot neutemeljen.

Pri oceni ali gre za t. i. dejanje majhnega pomena ni moč upoštevati zgolj okoliščine glede majhne količine prepovedane droge ter, da je obtoženec nekaznovan, ampak tudi dejstvo, da gre za očitek prodaje kokaina, torej "trde droge", katere učinek in s tem tudi nevarnost je odvisna od "čistoče" prepovedane droge in načina zaužitja, da je očitano kaznivo dejanje vneseno v poglavje zoper človekovo zdravje in da tudi višina predpisane kazni (od 1 do 10 let zapora) kaže na to, da gre za težje kaznivo dejanje, zato je morebitno (ne)sorazmernost treba presojati še posebej skrbno.

Pravilno je poudarilo, da se lahko skladno z določbami prvega odstavka 283. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 277. člena ZKP, zoper sklep zunajobravnavnega senata o ustavitvi kazenskega postopka pritožita tožilec in oškodovanec, medtem ko zoper odločbo, s katero senat ugovor zavrne kot neutemeljen, pritožba ni dovoljena.

Po oceni pritožbenega sodišča bi sicer zunajobravnavni senat, glede na dejstvo, da je odločal o ugovoru zoper obtožnico, moral sprejeto odločitev opreti oziroma utemeljiti z določbo drugega odstavka 277. člena ZKP, saj lahko po določilih 352. člena ZKP zavrže obtožnico le sodeči senat med glavno obravnavo oziroma po njej. V taki oziroma obravnavani procesni situaciji je zato za presojo dovoljenosti pritožbe in upravičencev do pritožbe zoper odločbo zunajobravnavnega senata potrebno uporabiti določbo 283. člena ZKP in ne splošno določbo 399. člena ZKP glede pritožbe zoper sklep. Prvi odstavek 283. člena ZKP določa, da se zoper odločbo senata iz 277. člena tega zakona lahko pritožita tožilec in oškodovanec. Obdolženec torej ni naveden med upravičenci do pritožbe, ker praviloma nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper tak sklep. Le povsem izjemoma bi lahko obdolženec imel pravni interes, da s pritožbo doseže drugačno, zanj še ugodnejšo odločitev, npr. ustavitev kazenskega postopka, namesto zavrženja obtožnega akta.

Davčni organ na podlagi 24. člena ZIN je dolžan vsebino podane prijave po uradni dolžnosti preveriti, za kar je zadoščala že sama prijava brez priloženih listin, ki naj bi bile pridobljene protipravno. Davčni organ bi na podlagi same prijave, brez priloženih listin, prišel do podatkov, na katerih temeljijo očitana kazniva dejanja, zato uveljavljane ustavne kršitve in bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso podane. Obstoj kaznivega dejanja davčne zatajitve ni vezan na davčno odločbo, s katero bi bile ugotovljene kršitve predpisanih davčnih obveznosti. Ugotovljena prekoračitev zakonskega (instrukcijskega) roka za pisno izdelavo sodbe nedvomno predstavlja kršitev določila prvega odstavka 363. člena ZKP, ki pa v konkretnem primeru ni bistvena, saj zagovornica ni izkazala, da bi ta kršitev kakor koli vplivala ali mogla vplivati na pravilnost ali zakonitost izpodbijane sodbe. V adhezijskem postopku ni mogoče prisoditi premoženjskopravnega zahtevka, ki bi se nanašal na plačilo terjatve iz naslova neplačanega davka oziroma ker glede te terjatve ni mogoč pravni naslov iz posebne pravde, zato določite

Predmet presoje v t.i. ugovornem postopku ni dejansko stanje, temveč stanje stvari, ki je v posameznem primeru lahko (formalno ali vsebinsko) takšno, da bodisi opravičuje ali ne opravičuje vložitve obtožnice.

Ko je predlog za izločitev dokaza podan skupaj z ugovorom zoper obtožnico, pritožba zoper sklep, s katerim je bil predlog za izločitev dokaza zavrnjen, ni dovoljena.

Če sodišče pomotoma vroči sklep o zavrženju obtožnega predloga tudi oškodovancu, ta si s tem ne pridobi pravice do pritožbe, ki glede na 2. odstavek 437. čl. ZKP pripada samo obdolžencu in upravičenemu tožilcu. Oškodovancu tudi ni mogoče priznati te pravice ob analogni uporabi 1 odst. 283. čl. ZKP, ki se nanaša samo na ugovorni postopek. Zato je sodišče 1. stopnje ravnalo pravilno, ker je oškodovančevo pritožbo zavrglo.

Ker po določbi 1. odstavka 283. člena ZKP zoper sklep senata sodišča prve stopnje s katerim je bil ugovor zoper obtožnico zavrnjen kot neutemeljen pritožba ni dovoljena, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pritožbo obdolženca zoper tak sklep pravilno zavrglo kot nedovoljeno.