34. člen ZKP

Opravljanje sodne funkcije na drugih oddelkih pristojnega sodišča samo po sebi ne predstavlja razloga, ki bi preprečeval sojenje v kazenskih zadevah in narekoval prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.

Iz konkretnega predloga za prenos stvarne pristojnosti ne izhaja, da bi predlagatelj zatrjeval razloge, ki bi zahtevali prenos stvarne pristojnosti po 33.a členu ZKP, temveč po vsebini zatrjuje razloge, ki se nanašajo na prenos krajevne pristojnosti iz 34. člena ZKP. Vrhovno sodišče je namreč v podobnih primerih že odločilo, da je izločitev vseh sodnikov specializiranega oddelka takšna okoliščina, ki utemeljuje prenos krajevne pristojnosti po 34. členu ZKP in ne prenos stvarne pristojnosti po 33.a členu ZKP.

Ker iz podatkov spisa izhaja, da se okrožni sodnik B. B., pa tudi višji sodnik C. C., z obravnavano kazensko zadevo do sedaj še sploh nista seznanila, niti nista bila izločena od opravljanja sodniške dolžnosti v tej zadevi, je ugotoviti, da ne držijo navedbe v predlogu, da so v tej kazenski zadevi izločeni že vsi sodniki kazenskega oddelka Okrožnega sodišča v X.

Kar se tiče pridobivanja dodatnih znanj s področja mladoletniškega prestopništva, ki ga za sodnike za mladoletnike in druge akterje, ki sodelujejo v postopku zoper mladoletnike, predvideva 452.b člen ZKP, pa je pojasniti, da ZKP teh dodatnih usposabljanj s področja mladoletniškega prestopništva ne opredeljuje kot obvezen pogoj za udeležbo v kazenskem postopku in zato zgolj okoliščina, da se ga sodnik za mladoletnike (še) ni udeležil, samo po sebi še ne pomeni, da ne bo mogel opravljati svoje funkcije.

Sodišče mora poleg dejanskega zagotavljanja nepristranskosti hkrati paziti, da pri strankah postopka v javnosti vselej daje tudi vtis nepristranskosti sojenja. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, po kateri je treba v vsakem primeru posebej skrbno presoditi, ali je odnos med zaposlenimi v pravosodju takšne narave in stopnje, da bi utegnil vzbuditi dvome v nepristranskost sojenja na tem sodišču.

Institut prenosa krajevne pristojnosti predstavlja izjemo od splošnih pravil za določanje krajevne pristojnosti sodišča, pri čemer razlogi iz prvega odstavka 34. člena ZKP onemogočajo delo celotnega sodišča, medtem ko ga razlogi iz prvega odstavka 35. člena ZKP v znatni meri otežujejo. Posledično je prenos krajevne pristojnosti v prvem primeru obligatoren in v drugem primeru fakultativen.

Tako torej na splošni ravni ni mogoče zavzeti stališča, da je pomanjkanje sodnikov (do katerega je prišlo zaradi izločitve), ki so z letnim razporedom določeni za sojenje v kazenskih zadevah na posameznem sodišču, mogoče rešiti le s prenosom krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, temveč je treba v vsaki posamezni zadevi z upoštevanjem okoliščin konkretnega primera presojati, ali je razlog za odstop od splošnih pravil o krajevni pristojnosti podan.

Zaradi stvarnih razlogov pa sodišče ne more voditi postopka takrat, kadar obstajajo takšne dejanske okoliščine, zaradi katerih se lahko vnaprej predvideva, da sodišče zadeve dalj časa ne bo moglo rešiti (daljša odsotnost sodnikov zaradi bolezni, nezasedenost sodniških mest, nemožnost začasne dodelitve sodnikov z drugih sodišč itd.).

Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že večkrat presodilo, da na splošni ravni ni mogoče zavzeti stališča, da je pomanjkanje sodnikov (do katerega je prišlo zaradi izločitve), ki so z letnim razporedom določeni za sojenje v kazenskih zadevah na posameznem sodišču, mogoče rešiti le s prenosom krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. To pomeni, da je treba v vsaki posamezni zadevi z upoštevanjem okoliščin konkretnega primera presojati, ali je razlog za odstop od splošnih pravil o krajevni pristojnosti podan.

Ker je po ustaljeni sodni praksi krajevno pristojnost mogoče prenesti le izjemoma, je višje sodišče glede na Letni razpored dela ugotovilo, da v predlogu zatrjevana nezmožnost nadaljnjega odločanja Okrožnega sodišča na P. v tej kazenski zadevi ni podana, saj ne obstaja nobena ovira, da ne bi sodil okrožni sodnik svétnik B.J., je zato predlog za prenos krajevne pristojnosti kot neutemeljen zavrnilo.

Zadeve ni mogoče dodeliti v reševanje nobenemu izmed sodnikov, ki so z letnim razporedom dela razporejeni na kazenski oddelek.

Predlagateljica meni, da je glede na izpostavljeno okoliščino v predlogu, to je, da zaradi izločitve sodnikov v obravnavani zadevi na specializiranem oddelku Okrožnega sodišča v Mariboru ni več sodnikov, ki bi lahko to zadevo obravnavali, podan tehten razlog za prenos pristojnosti na podlagi zgoraj navedene določbe, zato predlaga prenos stvarne pristojnosti na okrožno sodišče. Vrhovno sodišče pritrjuje predlagateljici v tem, da je navedena okoliščina razlog za prenos pristojnosti v obravnavani zadevi, vendar gre za razlog, ki po vsebini pomeni pravni razlog iz 34. člena ZKP, to pa je razlog za prenos krajevne in ne stvarne pristojnosti.

V tej obsežni in zahtevni kazenski zadevi, kjer se obdolžencu očita storitev več kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, ki naj bi bila storjena na škodo večjega števila mladoletnih oškodovank, naj odloči izkušen sodnik, ki dela na kazenskopravnem področju in ki bo zadevo lahko začel takoj reševati.

Na splošni ravni ni mogoče zavzeti stališča, da je pomanjkanje sodnikov (do katerega je prišlo zaradi izločitve), ki so z letnim razporedom določeni za sojenje v kazenskih zadevah na določenem sodišču, mogoče rešiti le s prenosom krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, saj pri sodišču sodniško funkcijo opravljajo še sodniki drugih oddelkov tega sodišča, za katere ne obstaja ovira, da ne bo sodili tudi v kazenskih zadevah.

Glede na to, da so bili s sklepi predsednika Okrožnega sodišča v Murski Soboti izločeni vsi preiskovalni sodniki, katerim je z letnim razporedom dela za leto 2019 določeno dodeljevanje kazensko preiskovalnih zadev, zaradi česar o vloženi zahtevi za preiskavo ne more odločati nihče izmed sodnikov kazensko preiskovalnega oddelka, je bilo potrebno predlogu za prenos krajevne pristojnosti ugoditi. Pri svoji odločitvi je Višje sodišče upoštevalo tudi dejstvo, da bi dodelitev zadeve sodnikom, ki so razporejeni na druge oddelke Okrožnega sodišča v Murski Soboti, pri udeležencih postopka in tudi drugih, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, sicer utegnila vzbuditi dvom o nepristranskosti sodišča.

Na splošni ravni ni mogoče zavzeti stališča, da je pomanjkanje sodnikov (do katerega je prišlo zaradi izločitve), ki so z letnim razporedom določeni za sojenje v kazenskih zadevah na določenem sodišču, mogoče rešiti le s prenosom krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.

Besedilo, da nekdo izterja več kot je kdo dolžan plačati je treba razlagati tako, da obsega tudi primere, v katerih oškodovanec ne dolguje ničesar, storilec pa od njega vseeno nekaj izterja ali poskuša izterjati. Argumentacija prvostopenjskega sodišča, da je jezikovno razlago besedila da nekdo izterja več, kot je dolžan plačati, v okviru slovenskega jezika mogoče razlagati le na način, da je nekdo izterjal več, kot je bil drugi dolžan plačati in to tako v primeru, ko mu je drugi dolgoval določeni znesek, ki je manjši od (iz)terjanega, kot tudi v primeru, ko mu drugi ni dolgoval ničesar, je razumna. Prepričljivo je stališče, da je besedo več v normativnem besedilu treba razlagati tako, da velja takrat ko primerjamo različne vrednosti kot tudi v primeru, ko vrednost, ki je večja od nič primerjamo z nič. Takšna razlaga jezikovnega okvira zakonskega besedila v ničemer ne prebija. Logično je razlaga, da je vsak izterjan znesek, ne glede na to kolikšen je, vedno večji od nič, pri čemer pa je na podlagi argumenta a minore ad maius razumno sklepanje, da če je inkriminiran položaj, v katerem storilec od oškodovanca izterja več, kot pa slednji dolguje, da je še toliko bolj logično, da je

Vrhovno sodišče je že v sklepu I Kr 68/2002 z dne 11. 12. 2002 presodilo, da je določitev kriterijev za krajevno pristojnost v rokah zakonodajalca, z množičnimi prenosi krajevne pristojnosti pa bi sodna veja oblasti lahko posegla v zakonodajalčevo pristojnost v večji meri, kot še dopuščata 34. in 35. člen ZKP. Vrhovno sodišče je v sklepu I Kr 16/2010 z dne 11. 3. 2010 presodilo, da na splošni ravni ni mogoče zavzeti stališča, da je pomanjkanje sodnikov (do katerega je prišlo zaradi izločitve), ki so z letnim razporedom določeni za sojenje v kazenskih zadevah na določenem sodišču, mogoče rešiti le s prenosom krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Pri sodišču sodniško funkcijo opravljajo še sodniki drugih oddelkov tega sodišča, za katere ne obstaja ovira, da ne bi sodili tudi v kazenskih zadevah. Vendar pa je v obravnavanem primeru procesna situacija, ki jo v predlogu opisuje predlagateljica, drugačna od procesnih situacij, ki sta ju obravnavala zgoraj navedena sklepa. Kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa je na Okrožno sodišče v Kopru vložilo obtožnico Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije (listovna št. 3284 spisa). V takšnih zadevah v skl

1. Dejstvo, da je obdolženka uslužbenka sodišča, ki naj bi odločalo o obtožnem predlogu zoper njo, pomeni dejansko oviro za sojenje tega sodišča, ker ni mogoče izključiti dvoma v nepristranskost sodeče sodnice. 2. Dejstvo, da ima obdolženec sedež odvetniške pisarne na sedežu sodišča, ki naj bi mu sodilo, pa ne pomeni nobene oviri za sojenje tega sodišča, ker z njim ni v nobenem takšnem razmerju, da sojenje ne bi bilo mogoče.

Določitev kriterijev za krajevno pristojnost je v rokah zakonodajalca, z množičnimi prenosi krajevne pristojnosti bi sodna veja oblasti lahko posegla v zakonodajalčevo pristojnost v večji meri, kot jo še dopuščata 34 in 35. člena ZKP.