33. člen ZKP

Odsotnost obtoženca in njegove zagovornice je tehten in smotrn razlog za izločitev postopka v kazenski zadevi, kjer je bilo več soobtožencev v priporu in je bila zato zadeva nujna po samem zakonu. Zahtevan hiter tek postopka zato ne dopušča zastojev zaradi razlogov na strani zgolj enega od obtožencev, potrebe po kakšni bolj eksplicitni obrazložitvi sklepa po 33. členu ZKP, pritožbeno sodišče ne prepozna, ne navajata pa jo niti pritožnika. Okoliščina, da je sodnik predhodno sodil soobtoženim iz enotnega kazenskega postopka, sama po sebi ne predstavlja zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku zoper pritožnika. Treba je presoditi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera dvom o nepristranskosti sodnika objektivno utemeljen. V skladu z ustaljeno prakso ESČP je objektivni vidik nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolžence vsebuje presojo pritožnikovih konkretnih ravnanj, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče do obtoženega A. A. v sodbi X K 5747/2020 z 20. 7. 2022, ki jo pritožnika posebej izpostavljata, do kazenskoprav

Odstop od sicer zavezujoče določbe šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki pri videokonferenčnem zaslišanju priče zahteva navzočnost pristojne osebe pristojnega organa zaprošene države, je bil v konkretni procesni situaciji izjemoma, vendar razumno utemeljen v tedanjih (neponovljivih) izrednih razmerah zaradi pandemije nalezljive bolezni covid-19. Hkrati je bilo namenu šestega odstavka 244.a člena ZKP zadoščeno s skrbnim preverjanjem istovetnosti priče na drugačne načine, zato zaslišanje kot procesno dejanje ni bilo nezakonito. S spremembo obtožnice konkretizirani časovni parametri izvrševanja kaznivega dejanja, ki so vsebinsko izhajali že iz sklepa o preiskavi in obrazložitve obtožnice ter so bili predmet dokazovanja na glavni obravnavi, ne predstavljajo elementa presenečenja, zaradi katerega bi bil obsojenec spravljen v neugodnejši procesni položaj, njegova pravica do obrambe pa bi bila nedopustno okrnjena. Posledično je bil tudi enourni rok, ki ga je sodišče prve stopnje določilo za pripravo obrambe po spremenjeni obtožnici, povsem primeren. Pojem nedovoljenih nagrad (koristi) je treba razlagati v izključni povezavi z namenom, zaradi katerega so bile nagrade zahtevan

Ustava RS v določbah 29. člena vsebuje minimalne pravice, ki gredo vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, med drugimi je v 3. alineji določena pravica obdolženca, da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Kot izhaja iz ustaljene (ustavno)sodne presoje, ta pravica ne pomeni, da bi sodišče moralo izvesti vsak dokaz ki ga predlaga obdolženec, je pa v dvomu vsak dokazni predlog v korist obdolženca in mora sodišče predlagani dokaz izvesti, razen, če je očitno, da ne bo uspešen. Upoštevaje izpoved J. J., da je obtoženec dejansko opravljal izobraževalne storitve za družbo B. in zanje od družbe C. v obliki bančnih nakazil tudi prejemal plačila, pa se izkaže kot utemeljen dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče R. R., ki bi po navedbah pritožnikov lahko izpovedala o tem, da je obtoženčeva izobraževanja do leta 2012 plačevala družba B. (pravilno: C.). Gre namreč za osebo, ki je bila v kritičnem obdobju glavni predstavnik proizvajalca medicinskega materiala O. za balkansko regijo in ki v obravnavano dogajanje ni bila neposredno vpletena. S svojo izpovedjo bi ta priča lahko pripomogla k razjasnitvi okoliščin v zvezi z izobraževalno dejavnostjo obtoženca, predvsem gl

Kazenska odgovornost napeljevalca v razmerju do temeljnega kaznivega dejanja ni odvisna od kazenskega pregona in kazenske odgovornosti storilca tega dejanja. Temeljno vodilo pri konkretizaciji napeljevanja je ugotovitev, da napeljevalec deluje v enakih kaznovalnih okvirih kot storilec, zato je treba za napeljevanje zahtevati konkretne napotke, ne le vrste kaznivega dejanja in generične opredelitve objekta napada.

Sodišče v primerih, ko je podana subjektivna, objektivna ali tako imenovana mešana koneksiteta, praviloma izvede enoten postopek in izda eno sodbo. Vendar pa lahko sodišče zaradi ovir, ki onemogočajo ali zavlačujejo izvedbo enotnega postopka na podlagi določbe 33. člena ZKP do konca glavne obravnave iz tehtnih razlogov ali zaradi smotrnosti, odloči, da se postopek o posameznih kaznivih dejanjih ali zoper posamezne obdolžence izloči in dokonča posebej. Med tehtne razloge je mogoče šteti tudi nevarnost zastaranja kazenskega pregona za posamezna kazniva dejanja. V skladu z ustaljeno sodno prakso mora imeti obdolženec v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini dokaz ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič ali zagovorov soobdolžencev oziroma, da je vsaj enkrat navzoč pri neposredni izvedbi tega dokaza, to je tedaj, ko priča ali soobdolženec daje izjavo. Pri presoji, ali je bilo obdolžencu omogočeno, da se sooči z obremenilno izjavo, je ključno, ali takšna obremenilna izjava priče ali soobdolženca predstavlja edini ali

V skladu z določbami petega in tretjega odstavka 32. člena ZKP se za sostorilce kaznivega dejanja praviloma izvede enoten postopek ter izda ena sama sodba. Po prvem odstavku 33. člena ZKP pa lahko sodišče, ki je pristojno za izvedbo kazenskega postopka po 32. členu ZKP, do konca glavne obravnave iz tehtnih razlogov ali zaradi razlogov smotrnosti odloči, da se postopek o posameznih kaznivih dejanjih ali zoper posamezne obdolžence izloči in dokonča posebej, ali pa odstopi drugemu pristojnemu sodišču. Kot izhaja iz točke 2 obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje odstopilo od enotne izvedbe kazenskega postopka zoper soobtožena sostorilca, ker je zaključilo, da je dokazni postopek zoper obtoženo M. U. izčrpan, in je v njenem delu zadeva zrela za razsojo, niso pa bili izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti obtoženega O.R., ki iz bolezenskih razlogov v času od 2. 2. do 5. 12. 2016 (razen 5. 12. 2016) ni pristopil na devet razpisanih narokov. Glede na navedeno so tudi po prepričanju sodišča druge stopnje obstajali tehtni razlogi za odstop od enotne izvedbe kazenskega postopka zoper oba sostorilca.

Vrhovno sodišče ob presojanju predloga za podaljšanje pripora še za tri mesece ne odloča o izločitvi postopka.

Ko je ista oseba obravnavana za kazniva dejanja iz pristojnosti okrožnega sodišča in hkrati za kazniva dejanja iz pristojnosti okrajnega sodišča, je po prvem odstavku 32. člena ZKP stvarna pristojnost slednjega zaradi njenega manjšega kaznovalnega obsega, inkludirana v stvarni pristojnosti prvega.

Sodna odločba, izdana v kazenskem postopku, ki teče v RS, se sme opirati na dokaze, pridobljene v tujini, četudi posamezna procesna dejanja niso bila opravljena na način, kot ga določa ZKP, razen če so bili dokazi pridobljeni s kršitvijo ustavno zajamčenih človekovih pravic in svoboščin. Dikcija „na podlagi sodne odločbe“ pojmovno zavezuje le organe RS in zato lahko dopustimo tudi tiste (zakonite) tuje dokaze, ki so bili v tujini pridobljeni brez sodne odredbe, čeprav naša Ustava za nek poseg zahteva tako odredbo. S stališča kršitve človekovih pravic ni ključnega pomena to, kateri organ je glede na pravno ureditev posamezne države članice EU odredil posamezni ukrep, pač pa je pomembna vsebina kršitve, torej rešitev vprašanja, ali je bila kršitev dejansko podana in ali so v konkretnem primeru v zvezi s hišno preiskavo in drugimi preiskovalnimi ukrepi bili spoštovani standardi in načelo sorazmernosti med ukrepi in težo kaznivih dejanj. Prisotnost dveh prič pri preiskavi zavezuje le slovensko policijo na ozemlju RS, pri čemer je navzočnost dveh prič namenjena le izvajanju kontrole nad delom policije. Gre le za procesno izvedbo in kontrolo morebitne kršitve pravic

Opustitev dolžnosti pridobitve soglasja nadzornega sveta, tako kot je bila obtožnica dopolnjena, predstavlja oziroma je vsebovana v izrabi položaja kot znaku kaznivega dejanja. Pri sklepanju pravnih poslov se namreč predpostavlja, da gre za posle, ki so veljavni nasproti tretjim osebam in zavezuje pravno osebo, a storilec prekorači interna pooblastila. Ko se v internem aktu (statutu) omejijo pooblastila statutarnega zastopnika na način, da zakoniti zastopnik potrebuje soglasje nadzornega sveta za sklenitev določenega pravnega posla, nima pravnega učinka nasproti tretjim osebam, zato tudi prekoračitev internih pooblastil (upravičenj) pomeni izrabljanje (zlorabo) položaja in je že zajet v izvršilni obliki izrabe (zlorabe) položaja in ne v izvršitveni obliki „neopravljanje dolžnosti“. V izvršitveno obliko „neopravljene dolžnosti„ štejejo le (prave) opustitve v smislu drugega odstavka 8. člena KZ, po kateri za opustitev dolžnostnega ravnanja (storitve) odgovarja oseba, ki je zavezana preprečiti nastanek prepovedane posledice, pri čemer mora biti opustitev za nastanek takšne posledice enakega pomena kot storitev. Pritožba višje državne tožilke, s katero izpodbija odločitev sod

Nasprotje v razlogih sodbe (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) se nanaša izključno na odločilna dejstva, ki so zakonski znak kaznivega dejanja ali na katerih temelji kazenska odgovornost obdolženca (obstajati mora nasprotje glede dejanskega temelja sodbe in ne glede pravnih vprašanj). Z neugoditvijo predlogu za izločitev postopka sodišče ni prejudiciralo izvedenih dokazov. Procesno ne obstajajo nikakršne ovire, ki bi sodišču onemogočale, da postopek izloči kasneje, kolikor bi to terjala popolna ugotovitev dejanskega stanja.

Dolžina obravnavanja in višji stroški enotnega obravnavanja skupaj z ostalimi soobdolženci (združitev postopka) še ne pomenijo kršitve obdolženčeve pravice do obrambe.

Seznanitev sodnika z dokaznim postopkom v delu, ki se nanaša na postopek o posameznem kaznivem dejanju, ki je bilo izločeno in se bo dokončalo posebej, ne vnaša dvoma v nepristranskost sodišča. Grozovit način izvršitve kaznivega dejanja je podan tedaj, ko je s storitvijo dejanja oškodovancu povzročeno posebno trpljenje ali bolečine, ki po svoji intenziteti presegajo tiste, ki so značilne za vsako od teh kaznivih dejanj, pri čemer pa morajo kazati, da je storilec pri takem ravnanju brezčutno užival ali se kako drugače izživljal.

Zgolj vest o kaznivem dejanju ne pomeni pridobitve dokazov o tem dejanju oziroma z ničimer ne izkazuje vzročne zveze med pridobitvijo izvornega, domnevno nedovoljenega, in na njegovi podlagi pridobljenega dokaza (t.i. sadež zastrupljenega drevesa). Vsi elementi kaznivega dejanja zastarajo takrat, ko zastara pregon kaznivega dejanja kot celote, ne glede na to, ali katero od izvršitvenih ravnanj sicer pomeni samostojno kaznivo dejanje.

Okrožno sodišče, pred katerim je pred razdružitvijo tekel kazenski postopek zoper obdolženega V.S. za kaznivo dejanje iz pristojnosti Okrajnega sodišča, ki v sklepu ni odločilo, da se izločeni postopek odstopi drugemu stvarno in krajevno pristojnemu sodišču, temveč, da ga bo dokončalo samo, ne more z uporabo določbe prvega odstavka 33. člena ZKP preko zunajobravnavnega senata doseči izdaje novega sklepa o odstopu kazenske zadeve (spisa) Okrajnemu sodišču, in s tem spremembe sprejete odločitve v sklepu, ki je zavezujoča.

Sklep sodišča o sojenju v nenavzočnosti na glavni obravnavi velja vse do konca glavne obravnave, oziroma do trenutka, ko sodišče bodisi samo, bodisi na predlog strank presodi, da se je procesna situacija tako spremenila, da pogoji za sojenje v nenavzočnosti niso več podani. Zahteva, da mora biti pri preiskavi odvetniške pisarne navzoč predstavnik Odvetniške zbornice Slovenije, ne velja za hišne preiskave zunaj prostorov odvetniške pisarne, tudi če gre za prostore strank odvetniške pisarne ali za prostore, kjer odvetnik ali njegovi zaposleni občasno rešujejo kakšen spis in ga s tem namenom odnesejo iz odvetniške pisarne. Veljavnost procesnih ravnanj se vrednoti po zakonu, ki je veljal v času, ko je bilo procesno dejanje opravljeno.

Državna tožilka je z odreditvijo ukrepa tajnega opazovanja tudi z uporabo tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu odredila več, kot ji dovoljuje ZKP (po 149.a členu ZKP to odredi preiskovalni sodnik), vendar samo zaradi nezakonitosti odredb ni nezakonita tudi izpodbijana pravnomočna sodba. Policija pri izvajanju ukrepa tajnega opazovanja ni uporabljala tehničnih naprav za prenos in snemanje glasu (tega tudi ni predlagala), zato ugotovljena nezakonitost odredb državne tožilke v opredelitvi izvedbenega načina ni vplivala na zakonitost sodbe.

V postopku, ki je bil končan (po izločitvi postopka), sodišče ni uporabilo dokazov, ki jih vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ocenjuje kot nezakonite. Ugotavljanje dejstev in okoliščin glede morebitne prirejenosti prisluhov pa je izključno stvar izločenega postopka, ki bo voden posebej.

Čeprav sta predlagana dokaza materialnopravno relevantna, ju zahteva zgolj z nekonkretiziranimi navedbami, v katerih se sklicuje na možnost, ne da bi to podprla s konkretnimi dejstvi in okoliščinami, ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

V primeru objektivne koneksitete je izvedba enotnega kazenskega postopka sicer pravilo, ki pa ne velja brez izjeme. V primeru objektivne koneksitete, še posebej, če se sodba nanaša na kaznivo dejanje, ki je storjeno z udeležbo dveh ali več oseb, dovoljuje reševanje zahteve za varstvo zakonitosti šele tedaj, ko je s sodbo(ami) pravnomočno odločeno o celotnem predmetu obtožbe. Temu v prid govorijo tudi vsebinski razlogi, kot so enotna presoja ravnanja vseh udeležencev, enotna dokazna ocena, morebitna uporaba instituta beneficium cohaesionis in podobno. Vendar pa bi vztrajanje zgolj pri takem stališču, ki ne bi upoštevalo izjemnih procesnih situacij, lahko imelo v določenih primerih tudi negativne posledice oziroma bi pripeljalo do kršitve z ustavo zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije), predvsem pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.