35. člen ZKP

Iz utrjene prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da kadar obdolženec svojo pravico do vložitve predloga za prenos krajevne pristojnosti ne izvršuje v skladu z njenim namenom, temveč jo z vlaganjem bistveno podobnih oziroma identičnih predlogov zlorablja, gre za očitno zlorabo procesnih pravic, ki jo je Vrhovno sodišče - kot tudi vsa druga sodišča - v skladu z določbo 15. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžno onemogočiti.

Okoliščina, da je obtoženec zoper sodnike pristojnega sodišča in druge uradne osebe, ki so delovale v konkretnem postopku, vložil kazensko ovadbo zaradi izvršitve kaznivih dejanj, sama po sebi ne more vzbuditi objektivno upravičenega dvoma v nepristranskost sojenja. To bi namreč pomenilo, da lahko stranke z vlaganjem ovadb zoper sodnike zaradi nestrinjanja z njihovimi procesnimi odločitvami dosežejo njihovo izločitev iz sojenja in na ta način izigrajo pravila o zakonitem sodniku, kar ne more biti dopustno.

Po presoji višjega sodišča dejstvo, da naj bi osumljeni A. A. očitano kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) storil na škodo predsednice Okrožnega sodišča v ***, ki je v preteklosti sodniško funkcijo opravljala na Okrajnem sodišču v ***, ki je organizacijska enota Okrožnega sodišča v ***, utemeljuje zaključek, da je podana okoliščina, ki bi pri udeležencih postopka in tudi drugih, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, utegnila okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v ***, kjer je bil vložen predlog za opravo posameznega preiskovalnega dejanja zoper osumljenca.

Opravljanje sodne funkcije na drugih oddelkih pristojnega sodišča samo po sebi ne predstavlja razloga, ki bi preprečeval sojenje v kazenskih zadevah in narekoval prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.

Kot bistveno velja izpostaviti, da v predlogu ni navedla prav ničesar v smeri konkretizacije specifičnih okoliščin na Okrožnem sodišču na Ptuju, zaradi katerih posplošeno trdi, da upravičujejo dvom v nepristranskost omenjenega sodišča. Splošno navajanje o institucionalni pristranskosti konkretnega sodišča in posledične izgube zaupanja v pošteno sojenje namreč ne utemeljuje predloga za prenos krajevne pristojnosti. V zvezi s postopanjem sodišča v postopkih zoper obdolženko iz obrazložitve predloga za prenos pristojnosti ne izhaja noben dejanski primer postopanja konkretne osebe, iz katerega bi bilo razvidno, da so določeni sodniki ali del sodnega osebja (predvidoma kazenskega oddelka) obravnavanega sodišča v takšnih odnosih, ki po intenziteti presegajo običajne kolegialne odnose. Zagovornica ne obrazloži niti okoliščin, ki bi pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti ustvarile upravičen dvom o nepristranskosti katerega koli sodnika tega sodišča, kar bi lahko vplivalo na nepristranskost sojenja pred navedenim sodiščem.

Prenos krajevne pristojnosti iz t.i. tehtnih razlogov je utemeljen ob obstoju dvoma v videz nepristranskosti konkretnega sodišča kot celote, torej vseh sodnikov. Razpravi o dvomih v nepristranskost določenega sodnika je namenjen institut in postopek izločitve sodnika, ne delegacije pristojnosti.

Ustaljeno je stališče Vrhovnega sodišča, da zgolj lažja izvedba kazenskega postopka pred drugim stvarno pristojnim sodiščem zaradi poslabšanega zdravstvenega stanja sama po sebi ne more opravičevati prenosa krajevne pristojnosti. To dejstvo mora biti izraženo v tolikšni meri, da razlogi, ki kažejo na večjo ekonomičnost oziroma lažjo izvedbo postopka, prevladujejo nad okoliščinami, na podlagi katerih je bilo kot pristojno določeno posamezno sodišče.

Če sodišče, ki pazi na svojo stvarno in krajevno pristojnost, zapazi, da ni pristojno, mora postopati po 36. členu ZKP in se izreči za nepristojno ter zadevo odstopiti pristojnemu sodišču. Ne morejo pa navedbe o tem, da naj bi bilo očitano dejanje storjeno na območju drugega sodišča, predstavljati podlage za vložitev predloga za prenos krajevne pristojnosti po določbi 35. člena ZKP.

Na Višjem sodišču v Celju sodniško funkcijo opravljajo še sodniki drugih oddelkov tega sodišča (oddelek za gospodarsko sodstvo in oddelek za civilno sodstvo), ki bi lahko odločali o pritožbi Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije zoper sodbo sodišča prve stopnje. Vendar pa so v obravnavanem primeru podane izjemne okoliščine, ki nakazujejo prenos krajevne pristojnosti na drugo višje sodišče.

Zaslišanja se z mladoletnimi oškodovanci, ki so žrtve obravnavanih kaznivih dejanj, opravljajo v B.. V konkretnem primeru je zaslišanje vseh treh mladoletnih oškodovancev še vprašljivo. Upoštevati je treba tudi, da obdolženec stalno prebiva na naslovu v Murski Soboti, kjer posluje tudi njegov odvetnik. Naslov obdolženčevega stalnega prebivališča je tudi eden krajev, kjer naj bi se dogajala očitana kazniva dejanja. Glede na navedeno se voznim stroškom na sodišče v nobenem primeru ni mogoče izogniti niti jih ni mogoče bistveno zmanjšati. Okoliščine, da katerikoli od procesnih udeležencev ne bi bil psihofizično sposoben opraviti poti na sodišče, pa niso izkazane. Tako bi se s predlaganim prenosom pristojnosti doseglo zgolj to, da bi (zaenkrat) štiri priče imele manjšo časovno izgubo, kar pa ne utemeljuje uporabe izjemnega ukrepa prenosa pristojnosti na podlagi 35. člena ZKP.

Predlagateljevo prepričanje o tem, da v zadevi ne bo zagotovljeno nepristransko sojenje, in njegovo nezadovoljstvo s postopanjem oziroma odločanjem prvostopenjskega sodišča v obravnavanem postopku, kakor tudi dejstvo, da stranka ne zaupa sodniku oziroma sodišču, ne more biti zakonski razlog za prenos krajevne pristojnosti, razen če tako nezaupanje ni posledica izkazanih nezakonitih ravnanj sodnika oziroma sodišča. Predlog za prenos krajevne pristojnosti ni namenjen odpravi dvoma v pravilnost procesnega postopanja in materialnopravnega odločanja posameznih sodnikov, pač pa so za ta namen predvidena (iz)redna pravna sredstva zoper sodne odločbe.

Za konkretizirano obrazložitev predloga za prenos krajevne pristojnosti ne zadostuje zgolj splošno sklicevanje na predhodno vložene vloge, temveč mora vložnik razloge za prenos krajevne pristojnosti v vsakokratnem predlogu jasno in konkretizirano utemeljiti.

Oddaljenost procesnih udeležencev od sodečega sodišča, s katerim predsednica senata utemeljuje lažjo izvedbo postopka, sicer lahko predstavlja relevantno okoliščino, vendar pa, če je prevoz potreben v vsakem primeru, ne more biti bistveno, ali bo ta trajal nekaj minut več ali manj. To velja še toliko bolj, ko okoliščine konkretnega primera ne kažejo na to, da katerikoli procesni udeleženec ne bi bil psihofizično sposoben opraviti poti na sodišče. Edina razlika, ki bi se jo doseglo s prenosom pristojnosti je torej ta, da bi se za procesne udeležence izvedel krajši prevoz, kar pa ne utemeljuje uporabe izjemnega ukrepa prenosa pristojnosti na podlagi 35. člena ZKP.

Predlagatelja v obravnavanem primeru svoja predloga za prenos krajevne pristojnosti utemeljujeta z navedbami, da je obdolženec odvetnik, ki svoj odvetniški poklic opravlja na območju razpravljajočega sodišča ter tako med njim in sodniki tega sodišča prihaja do vsakodnevnih srečanj na narokih, pa tudi na kakšnem družabnem dogodku.

Vrhovno sodišče ne more mimo dejstva, da obsojenec svojo pravico do vložitve predloga za prenos krajevne pristojnosti ne izvršuje v skladu z njenim namenom, temveč jo z množičnim vlaganjem bistveno podobnih oziroma identičnih predlogov (tako v isti kot tudi v drugih zadevah) izrazito in kontinuirano zlorablja. Odločitev o takšnem (v tej zadevi že šestem) predlogu mu je nedvomno že znana vnaprej; ta namreč pojmovno - glede na njegovo vsebino, ki je identična ali vsaj bistveno podobna njegovim prejšnjim predlogom, o katerih je Vrhovno sodišče že odločilo - ne more biti drugačna. To pomeni, da gre za vlogo, ki očitno ni imela možnosti za uspeh, vložnik pa se je kljub temu, da se je tega zavedal oziroma se je glede na navedene okoliščine tega moral zavedati, odločil za njeno vložitev. Očitno je torej, da obsojenec na ta način postopek izvršitve kazni zapora le zavlačuje oziroma ga na takšen šikanozen način poskuša odložiti, kar gotovo ne more pomeniti upravičenega razloga za vložitev predloga za prenos krajevne pristojnosti. Nasprotno, gre za očitno zlorabo procesnih pravic, ki jo je Vrhovno sodišče - kot tudi vsa druga sodišča - skladno s 15. členom ZKP dolžno onemogočiti.

Oddaljenost procesnih udeležencev od sodečega sodišča, s katero zagovornik (med drugim) utemeljuje lažjo izvedbo postopka, sicer lahko predstavlja relevantno okoliščino, vendar mora sodišče pri presoji upoštevati tudi druge okoliščine, še zlasti obremenjenost posameznih sodišč. Prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, ki je nadpovprečno obremenjeno z reševanjem zadev, bi namreč lahko vodilo v nesorazmerno podaljšanje postopka. Prenosa krajevne pristojnosti v obravnavani zadevi pa ne narekujejo niti navedbe zagovornika o obdolženčevem slabem zdravstvenem stanju, pri čemer je primarno poudariti, da slabše obdolženčevo zdravstveno stanje samo po sebi ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za prenos krajevne pristojnosti zaradi lažje izvedbe postopka.

Okoliščina, da je na Okrajnem sodišču v ... zaposlena sestra oškodovanca kot tožilca, bi tako lahko ustvarila upravičen dvom o nepristranskosti tega sodišča. Navedeno še toliko bolj, saj sta obdolženec in oškodovanec kot tožilec v lokalnem okolju zanimivi osebi za javnost, zaradi česar je pričakovati večjo medijsko odmevnost zadeve.