498. člen ZKP

Kljub posegu v obtoženčevo pravico do nedotakljivosti stanovanja ni prišlo do kršitve te pravice in da tudi USB ključek, ki je v vprašanju, v takšni situaciji ni bil pridobljen protiustavno, saj je pravica obtoženca omejena s pravicami drugih, v tem primeru z osebnostnimi pravicami otroka (tretji odstavek 15. člena Ustave), katerega zaščita ima v predmetni situaciji prednost ter se mora pravica obtoženca iz 36. člena Ustave umakniti uresničevanju družbeno pomembnejših vrednot. Za t. i. spolno dejanje v kontekstu tretjega odstavka 173. člena KZ-1 gre praviloma takrat, ko pride do fizičnega (telesnega) stika med dvema osebama (obtožencu očitana izvršitvena ravnanja poljubljanja deklice na lica in enkrat na usta ter lizanje z jezikom po spolovilu), za drugačen poseg v spolno nedotakljivost v smislu privilegirane oblike kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 pa običajno z nekontaktnimi ravnanji storilca (kamor se uvršča drgnjenje spolnega uda z rokami do ejakulacije pred otrokom), ne glede na to, ali gre za ravnanja nizke intenzitete oziroma kratkotrajnosti.

Pritožnica pravilno navaja, da je bil postopek zato, ker je sodišče po opravljenih posameznih preiskovalnih dejanjih spis vrnilo tožilstvu, ki je izdalo sklep o zavrženju ovadbe, končan z dejanjem tožilstva in je zato v pristojnosti tožilstva, da izda tovrstni sklep.

Po določbi drugega odstavka 45. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sme državni tožilec opravljati druga dejanja, ki so določena v zakonu, poleg tistih iz prvega odstavka istega člena. Državni tožilec lahko opravlja le tiste naloge, ki mu jih zakon nalaga. Tretji odstavek 498. člena ZKP državnemu tožilcu ne nalaga, da mora vložiti predlog zaradi česar sodišče lahko izda sklep po uradni dolžnosti. Odvzem predmetov po tretjem odstavku 498. člena ZKP ni omejevalni ukrep, ampak gre za izrekanje varnostnega ukrepa odvzema predmetov, kadar takšna odločitev manjka v sodbi, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega. Ob odločanju o odvzemu predmetov po tretjem odstavku 498. člena ZKP je domneva nedolžnosti že pravnomočno ovržena. Obtožnemu načelu je bilo zadoščeno s tem, da je kazenski postopek tekel na predlog državnega tožilca.

Predpogoj za odvzem predmetov v posebnem postopku po 498. členu ZKP je, da gre za predmete iz prvega odstavka 73. člena KZ-1, torej za predmete, ki so vsebinsko povezani s kaznivim dejanjem, obravnavanim v tem kazenskem postopku.

Če se vozilo na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 odvzame lastniku, obsojenec za vložitev pritožbe praviloma nima pravnega interesa.

Izrek odvzema predmetov ima temelj izključno v njegovi izvršitvi kaznivega dejanja, zato gre za upravičen varnostni ukrep, ne oziraje se na to, ali obsojencu povzroča nevšečnosti. Slednjega bi se bilo treba zavedati pred odločitvijo za izvršitev kaznivega dejanja. Prav ima sodišče prve stopnje, da gre glede na težo kaznivega dejanja, njegove škodljive posledice in nevarnost ponovne uporabe mobilnega telefona v tovrstne namene za nujen in sorazmeren ukrep. To velja še zlasti upoštevaje, da so bile vsebine osebne narave (ki niso povezane s kaznivim dejanjem), prenesene na poseben podatkovni medij in vrnjene obsojencu, v obsegu, kolikor je to bilo mogoče. Tako zagovornik ne more uspeti z navedbami, da ima obsojenec na telefonu fotografije prijateljev, ki so padli v vojni.

Odvzem predmetov po izrečeni pravnomočni obsodilni sodbi na podlagi določbe tretjega odstavka 498. člena ZKP pride v poštev le pri obligatornem odvzemu predmetov.

Tudi predmet, ki sodi v skupno premoženje zakoncev se na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 vzame. Pri odločitvi je potrebno upoštevati namen določbe osmega odstavka 308. člena KZ-1, ki je v onemogočanju, da bi storilec vozilo uporabil za izvršitev novega kaznivega dejanja. Uporaba predmetov v skupni lastnini temelji na zaupanju med zakoncema, da bo vsak od njiju v času, ko predmet uporablja, to počel zakonito. Če to zaupanje eden od zakoncev zlorabi in pride do položaja, ko se predmet po njegovi krivdi uniči ali do položaja, ko s skupnim predmetom stori kaznivo dejanje, zaradi česar se posledično predmet z izrekom varnostnega ukrepa s sodno odločbo odvzame, ima to lahko za posledico zahtevek drugega zakonca zoper njega, ne more pa dejstvo, da gre za skupno premoženje imeti za posledico, da se ukrep, ki je po zakonu obvezen, ne bi izrekel.

Potencialna nevarnost telefona ni v sami elektronski napravi, temveč v podatkih, ki so v njej shranjeni. Obdolženec ima iz naslova pravice do obrambe (razen v izjemnih primerih)1, možnost zahtevati kopijo vseh podatkov (istovetne kopije telefona), torej tistih, ki se uporabljajo kot dokaz v kazenskem postopku in tudi tistih, ki s kaznivim dejanjem niso povezani in jih storilec hrani za zasebne namene (slike, sporočila, datoteke, imenik stikov...). Glede na to, da ima obtoženec v vsakem primeru dostop do podatkov telefona in ima pravico tudi do njihove kopije, razlog za odvzem telefona v obravnavanem primeru ne morejo biti podatki, ki so v telefonu vsebovani in ki bi jih obtoženec v bodoče lahko uporabil pri izvršitvi kaznivega dejanja. To pa pomeni, da namena varnostnega ukrepa z odvzemom telefona ni mogoče učinkovito uresničiti.

Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je ob ugotovitvi, da pravnomočna sodba ne vsebuje odločbe o odvzemu zaseženega osebnega vozila, last obsojenca, s katerim je bilo izvršeno kaznivo dejanje, skladno z določbo tretjega odstavka 498. člena ZKP to vozilo obsojencu odvzelo po uradni dolžnosti. V konkretnem primeru gre namreč za obvezen odvzem predmetov, ki je predpisan v določbi osmega odstavka 308. člena KZ-1, zato sodišče prve stopnje za ta odvzem tudi ni potrebovalo predloga državnega tožilca. Kršitev določb 16. in 19. člena ZKP ni podana. Tudi dejstvo, da je ob podaji kaznovalnega predloga na predobravnavnem naroku 2. 10. 2024 državni tožilec izrecno izjavil, da ne predlaga odvzema osebnega vozila, nima vpliva na odločitev sodišča, saj je odvzem takega vozila obligatoren in se tudi v primeru, da bi bil v predmetni zadevi sklenjen sporazum o priznanju krivde, stranki postopka ne bi mogli sporazumeti, da se vozilo ne odvzame. Ob tem pa je potrebno izpostaviti še, da je krivdorek pravnomočen, pritožnica pa tudi ne zatrjuje vpliva te izjave državnega tožilca na odločitev obtoženca, da prizna krivdo za očitano kaznivo dejanje. Obligatornost odvzema predmetov ne vpli

Ker gre za kazniva dejanja iz pristojnosti okrožnega sodišča, bi moral sklep o odvzemu predmetov izdati zunajobravnavni senat in ne predsednica senata, ki odloča samo v tistih primerih, ki so določeni v ZKP (peti odstavek 25. člena ZKP).

Predlog se zavrne.

Ker gre za kaznivi dejanji iz pristojnosti okrožnega sodišča, bi moral glede na to, da razpravni senat več ni zasedal, sklep o odvzemu predmetov izdati zunajobravnavni senat in ne predsednica razpravnega senata.

Prepovedane droge in sredstva za njihovo izdelovanje se po določbi prvega odstavka 498. člena ZKP (lahko) vzamejo tudi, če se kazenski postopek ne konča z obsodilno sodbo. Uvrstitev rastline konoplje na Seznam skupin prepovedanih drog po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog ni v nasprotju z določbami Enotne konvencije o mamilih.

Odvzem predmetov po 498. členu ZKP pomeni poseben kazenskopravni ukrep, za katerega je treba v primerih, ko ni obsodilne sodbe, še posebej previdno preveriti utemeljenost razlogov za odvzem. Razlog, da se kip odvzame, zato da ne bi bil vrnjen neupravičeni osebi (saj da to ne bi bilo moralno) ni prepričljiv, ker to zagotavlja že točka 1 izreka izpodbijanega sklepa. Da bi ga bilo treba odvzeti iz kakšnih drugih varnostnih ali moralnih razlogov, pa tudi ni mogoče trditi, saj gre za umetnino brez nevarnosti oziroma moralne spornosti.

Prvi pogoj za odvzem predmetov je, da gre za predmete, kot jih opredeljuje prvi odstavek 73. člena KZ-1, torej da gre za predmete, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so z njim nastali.

Sodna praksa je namreč izoblikovala stališče, da v stanovanjski hiši, v kateri biva več oseb oziroma družina, vsak družinski član uveljavlja svojo zasebnost kadarkoli in kjerkoli želi, vendar le do meje, kjer se začnejo pravice drugih. Zato lahko vsak družinski član pričakuje zasebnost navzven, ne pa tudi znotraj družine, ker je stanovanjska hiša skupen prostor, v kateri živijo vsi.

Merila iz prvega odstavka 498. člena ZKP je treba v obravnavani zadevi presojati ob upoštevanju izhodiščnih ugotovitev: (1) da je pritožbeno sodišče pri izreku oprostilne sodbe izhajalo iz objekta varstva kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, to je varovanje javnega zdravja, (2) da je obtoženec izpolnil bit inkriminacije, (3) da niso nastopile škodljive posledice za uporabnike in je bila nevarnost za javno zdravje neznatna ter (4) da obtoženčev nagib ni bil koristoljubnost. Konoplja ni bila niti gojena za namen niti ni bila dana odjemalcem v obliki, ki bi ogrožal objekt varstva, saj je bila predelana v obliko, ki je koristila. Ker so bili zaseženi predmeti uporabljeni prav za namene, glede katerih je bilo ugotovljeno, da niso oziroma da so le v neznatni meri ogrozili objekt varstva, javno zdravje, in ker obsojenčev nagib za svoja ravnanja ni bil koristoljuben, saj je večini odjemalcev konopljino smolo podaril, po presoji pritožbenega sodišča pogoji za odvzem zaseženih predmetov niso podani.

Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da gre pri ugotovitvi, da obtoženi A. A. tudi posoja telefon, za naključno pridobljen dokaz, ki ni neposredna posledica operativnega dela policije temveč ravnanja obtoženega A. A.mpare samega, za katerega pa je bilo prisluškovanje zakonito odrejeno. Iz obrazložitve odredbe opr. št. Pp 8/13 z dne 6.3.2014, s katero so bili izpodbijani ambientalni prisluhi v B. B. vozilu odrejeni, je razvidno, da je preiskovalna sodnica nujnost posega za doseganje zastavljenih ciljev videla v tem, da je s strani tožilstva predlagani ukrep tisti, ki lahko, prav zaradi zaupnosti in prepričanja o varnosti in nedotakljivosti vozila kot tistega prostora, ki lahko obema osumljenima, t.j. B. B. in F. F. nudi navidezno zaščito in po drugi strani mesto, kjer dejansko prav iz tega razloga prihaja do konkretnih pogovorov v zvezi s podrobnostmi izvrševanja kaznivih dejanj. Tak test nujnosti pa je preiskovalna sodnica dopolnila s tem, ko je ocenila, da prav zaradi zgoraj navedene okoliščine pomeni izvajanje odrejenega ukrepa edino možnost za pridobitev konkretnih podatkov o tem, kje so začetne in kje končne destinacije transporta mamila in o osebah, ki so

Sodišče prve stopnje je kot podlago za svojo odločitev navedlo 498. člen Zakona o kazenskem postopku, pri čemer v skladu z navedenim določilom predmetov ni odvzelo, temveč je odločilo o vrnitvi zaseženih predmetov. Takšna odločitev po svoji vsebini predstavlja odredbo, ki se nanaša na formalno procesno vodstvo postopka, zoper odredbe pa v skladu s prvim odstavkom 132. člena ZKP pritožba ni dovoljena.