83. člen ZKP

Procesni vlogi priče in obdolženca nista združljivi. Če je bil nekdo (v istem kazenskem postopku) zaslišan kot priča, pozneje pa kot obdolženec, je treba zapisnik o zaslišanju kot priče izločiti iz spisa. Če državni tožilec v roku dveh let ni podal izjave, da bo začel kazenski pregon, je bilo treba izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov po tedaj veljavnem ZKP uničiti.

Iz navedenih podatkov, glede katerih je izkazana zadostna stopnja zanesljivosti, izhaja dalj časa trajajoča konkretna aktivnost določljive osebe, identificirane z IP naslovom, ki jo dodatno identificira GUID številka, v smeri kaznivega dejanja po tretjem odstavku 176. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Ponavljajoče zaznave, ki so potrjene z več medsebojno povezanimi istimi identifikatorji, predstavljajo ustrezno podlago, ki je utemeljevala izdajo odredbe, saj izkazujejo konkretno povezavo med kaznivim dejanjem in individualiziranim komunikacijskim sredstvom, in zadoščajo za utemeljevanje dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum.

Pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ugotavlja, da sta bila sestavljena zapisnik o ogledu in fotoalbum, ki se nahajata v spisu, pri čemer doslej ni zaznati, da obramba ne bi imela učinkovite možnosti opredeliti se do ugotovitev ogleda in izpodbijati njihove verodostojnosti. Kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, bo imel obdolženec to možnost tudi v nadaljevanju postopka. Zato sama okoliščina, da obdolženec pri ogledu ni bil navzoč, ne pomeni nezakonitosti pridobljenih dokazov niti ne predstavlja kršitve njegovih konvencijskih ali ustavnih pravic (29. člena Ustave RS ali 6. člena EKČP), kot tudi ne kršitve petega odstavka 178. člena ZKP. Utemeljena je presoja prvega sodišča, da določbi 247. in 248. člena ZKP zgolj omogočata možnost angažiranja izvedenca že v tej fazi postopka, ne določata pa tega kot obveznosti, zato zgolj okoliščina, da policistka v tej fazi postopka ni angažirala izvedenca geodetske stroke, ni razlog za izločitev dokazov.

Glede obdolženčeve vloge je v nasprotju s prepričanjem pritožnikov sodišče prve stopnje pravilno poudarilo pomen zakonske opredelitve poslovodne funkcije iz prvega odstavka 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ter se pri tem utemeljeno sklicevalo na ustrezno pravno literaturo. Za hišno preiskavo, ki se opravlja v predkazenskem postopku, se zahteva dokazni standard utemeljenih razlogov za sum. Gre za vmesno stopnjo med razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, na podlagi katerih mora policija ukrepati po določbah prvega odstavka 148. člena ZKP, in utemeljenim sumom, ki je pogoj za odreditev pripora (prvi odstavek 201. člena ZKP) in za uvedbo preiskave (prvi odstavek 167. člena ZKP). Dokazni standard utemeljenih razlogov za sum je opredeljen kot stopnja verjetnosti, ki se opira na določena dejstva in konkretne okoliščine. Stopnja suma pa mora biti takšna, da se tako po kvaliteti kot po kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti v veliki meri približa utemeljenemu sumu. Razloge oziroma okoliščine, s katerimi se utemeljuje sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, je potrebno konkretizirati in določno izraziti v tolikšn

Preiskovalni sodnik je v odredbi za hišno preiskavo v celoti sprejel temeljite in prepričljive razloge, ki jih je vsebovala že obrazložitev predloga tožilstva za izdajo odredbe o hišni preiskavi, v kateri so bili podrobno in konkretno obrazloženi utemeljeni razlogi za sum. Povsem nepotrebno in nesmiselno je namreč, da bi preiskovalni sodnik navajal druge (dodatne) razloge, če pa so zadostovali že tisti, ki so bili navedeni v obrazložitvi predloga tožilstva.

Glede na to, da je oškodovanka očitno storilca prehodno poznala (vsaj poimensko in je vedela, kje dela) in sta tako ona kot njena mama povedali njegovo ime, pritožbene navedbe, da dne 29. 12. 2022 oškodovanka sploh ni vedela imena storilca in s tem morebitna namigovanja pritožnika, da so policisti povsem brez podlage in nezakonito dostopali in kazali oškodovanki ravno sliko obtoženca, niso utemeljene oz. niso skladne s podatki spisa. Dosedanji spisovni podatki, ko je oškodovanka že ob prvem zaslišanju na policiji povedala, kdo bi lahko bil storilec, torej ne dajejo podlage za sklepanje, da je policija pri svojem ravnanju ravnala v nasprotju s svojimi pooblastili, določenimi v 11. in 34. členu ZNPPol ter v 148. členu ZKP. Glede pritožbenih navedb, da je bila prva prepoznava nezakonita, saj v albumu ni bilo slike obtoženčevega brata dvojčka, pritožbeno sodišče ocenjuje da niso utemeljene in v celoti deli stališče prvostopenjskega sodišča, podanega v tč. 10 obrazložitve napadanega sklepa. Zakon namreč ne predpisuje, katere fotografije vse morajo biti vključene v album osumljencev, torej četudi fotografije brata dvojčka v prvem albumu ni bilo, to ne pomeni, da je bila prepozna

Nepotrebno in nesmiselno je, da bi preiskovalni sodnik v odredbi za hišno preiskavo navajal druge (dodatne) razloge, če pa so zadostovali že tisti, ki so bili navedeni v obrazložitvi predloga tožilstva.

Kdaj so pri obdolžencu podane okoliščine - fizične ali psihične pomanjkljivosti oziroma druge posebne okoliščine, zaradi katerih se ni zmožen sam uspešno braniti (prvi odstavek 70. člena ZKP), je dejansko vprašanje, ki ga mora sodišče razrešiti v vsakem konkretnem primeru. Prav to je sodišče prve stopnje tudi storilo, ko je ocenjevalo konkretno dejansko sposobnost obdolženca za sodelovanje v postopku in ugotovilo, da je obdolženec razumel naravo postopka in svoja procesna upravičenja.

Obtoženci se niso imeli možnosti seznaniti z vsemi obremenilnimi pričami, še posebej, ker so izjave neposrednih izvajalcev tajnega opazovanja v obravnavani zadevi odločilne, saj so poročila o tajnem opazovanju bistven dokaz o obstoju odločilnega dejstva, to je identitete storilcev očitanih kaznivih dejanj. Ker so obstajale okoliščine, ki so utemeljevale pravno kvalifikacijo hudodelskega združevanja, ni mogoče govoriti o zlorabi policijskih in tožilskih pooblastil. Glede na navedeno v skladu z določbo tretjega odstavka 154. člena ZKP ni dopustno dokazov, pridobljenih na podlagi odredbe po 151. členu ZKP, uporabiti v predmetnem postopku za kazniva dejanja po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in za kazniva dejanja prikrivanja po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ-1. Čeprav so bili prisluhi pridobljeni zakonito, se jih v predmetnem postopku za kazniva dejanja po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in za kazniva dejanja prikrivanja po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ-1 ne sme uporabiti. Posledično jih bo potrebno na podlagi določbe drugega odstavka 83. člena ZKP iz spisa izločiti.

Kršitev po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana le, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: (i) gre za dokaz, na katerega se sodba po drugem odstavku 18. člena ZKP ne sme opirati in ki bi moral biti po 83. členu ZKP izločen iz spisa; (ii) senat, ki odloča o obtožbi ali pravnem sredstvu, se je seznanil s takšnim dokazom; (iii) dokaz je v spoznavni vzročni zvezi z obsodilno sodbo. V obravnavani zadevi med vsebino zatrjevano nezakonitega dokaza in obsodilno sodbo ni nobene spoznavne vzročne zveze. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da so vsa pisanja nastala več let pred dejanji, ki so se očitala obsojencema, in že iz tega razloga za presojo očitka ne morejo imeti nobene spoznavne vrednosti, izpodbijana sodba pa se na vsebino teh dokazov, ki v sodbi niti ni povzeta, v nobenem pogledu ne opira. V primeru, ko pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, mora sodišče odločiti o procesnih predlogih, ki jih stranke podajo v okviru tega sojenja, in svojo odločitev obrazložiti, ni pa se dolžno (ponovno) opredeljevati do dokaznih predlogov, ki so jih stranke podale v predhodnem sojenju. Strokovni pomočnik stranke, ki

Po poteku pritožbenega roka ni dopustno uveljavljati novih pritožbenih razlogov, mogoče je le dopolniti obrazložitev pravočasno uveljavljenih in sicer že obrazloženih pritožbenih razlogov. Obdolženec je imel v zadevni noči, v službenem času, med opravljanjem uradnih nalog po ZNPPol, na podlagi delovnega naloga, kot vodja patrulje, status uradne osebe, kot to v izpodbijani sodbi pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Posnetki in fotografije, ki jih je naredila mladoletna C. C. ter nato objavila so tako nastali v delovnem času policistov, med njimi obdolženca, v službenih prostorih - vozilu, med tem, ko naj bi opravljali delovne naloge v skladu z delovnim nalogom in ZNPPol. Pritožbeno sodišče dodaja še, da oblika krivde v konkretnem primeru storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 259. člena KZ-1 ni izrecni zakonski znak kaznivega dejanja ter da na obstoj naklepa sodišče sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev, navajanje teh dejstev in okoliščin ter zaključek o obstoju določene oblike krivde, ki ni izrecni zakonski znak kaznivega dejanja, pa sodišče navede v obrazložitvi. Zmotno je zato stališče pritožnika, da v izreku opisan življenjski dogodek, nima natančno

Oškodovanec je fotografije napačno parkiranih vozil pred blokom na ulici A. 29 policiji predložil, da bi se ugotovila oziroma potrdila identiteta osebe, ki mu je grozila, saj je to osebo večkrat videl, da je na tem mestu parkirala s svojimi avtomobili, s tem pa je oškodovanec varoval svojo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave RS, zato je za obdelovanje osebnih podatkov obdolženca in njegove partnerke oziroma za poseg v njuno pravico do informacijske zasebnosti iz 38. člena Ustave RS imel zakoniti interes, kot ga določa točka (f) prvega odstavka 6. člena Splošne uredbe o varstvu podatkov. Sodišče druge stopnje pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je prostor pred blokom na ulici A. 29, kjer so bili fotografirani avtomobili, jasno označen kot intervencijska pot in gre zato za javno površino, na kateri uporabnik ne more pričakovati zasebnosti, saj je splošno znano, da je ustavljanje ali parkiranje na intervencijski poti prepovedano.

Ni utemeljena teza zagovornikov, da je bila obdolžencu nezakonito zasežena konoplja, ker ni bilo v celoti spoštovana določba drugega in tretjega odstavka 55. člena ZP-1. V zakonu predpisana forma je namreč v funkciji dokazovanja obstoja ustavno predpisanega jamstva glede privilegija zoper samo obtožbo (29. člena Ustave RS). Torej gre za izpodbojno dejstvo, ki se v primeru takšne ali drugačne hibnosti v zakonu predpisane oblike lahko izkazuje tudi z drugimi dokaznimi sredstvi. To pa v konkretnem primeru pomeni, da zgolj dejstvo, ker je bil pravni pouk osumljencu prekrška zabeležen na Potrdilu o zasegu predmetov, ob tem, da je v tej zvezi zaslišana priča (policist) potrdil, da je bila osumljencu dana miranda in je tudi pojasnil razloge, zakaj je bila zabeležena na omenjeni listini, ne omogoča presoje, da je bilo postopanje policije v zvezi z zasegom droge avtomatično nezakonito.

Z novelo ZKP-P se je dokazni standard za odreditev ukrepa po prvem odstavku 149.b členu ZKP zvišal na raven utemeljenih razlogov za sum, v vseh odprtih sodnih postopkih, v katerih so bili dokazi na podlagi določil 149.b člena ZKP pridobljeni še pred ugotovitvijo njihove neustavnosti, pa je treba in concreto presoditi, ali je bila dejstvena podlaga v času odreditve ukrepa vendarle tolikšna, da je zadostovala višjemu dokaznemu standardu, ki ga je določilo Ustavno sodišče. V dostopni sodni praksi je namreč že bilo judicirano, da mora predlagatelj prikritih preiskovalnih ukrepov odredbodajalca (naj gre za preiskovalno sodnico ali za državnega tožilca) seznaniti ne le s svojimi dejanskimi ugotovitvami, pač pa mora v zadostni meri pojasniti tudi podlago oziroma vir teh ugotovitev. S tem se preprečuje možnost, da bi bil poseg v pravice posameznikov odrejen na podlagi neresničnih obvestil ali celo informacij, ki bi bile pridobljene na nedovoljen način. Nadalje je že bilo poudarjeno tudi,4 da je učinkovito naknadno sodno varstvo pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih, ki se nanašajo na domnevne nepravilnosti v tajnem stadiju predkazenskega postopka, moč zagotoviti zgolj ob predpos

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom 6. točke izpodbijanega sklepa, in sicer, da so bili po prejemu fotografij domnevne prepovedane droge marihuane podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, zaradi česar je morala policija vse ukreniti vse potrebno po 148. členu ZKP. Nadalje niti iz samega predloga za izločitev dokazov niti iz pritožbe ne izhaja ustrezna obrazložitev, na podlagi česa zagovornik sklepa, da naj bi bila v konkretni zadevi pravzaprav opravljena hišna preiskava. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da je oče obdolženca, A. A., prinesel prepovedno drogo na verando stanovanjske hiše, čemur obramba utemeljeno ne nasprotuje oz. ne izpodbije. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov niti v delu, ko se je prvostopenjsko sodišče glede zakonske podlage za postopanje policistov v obravnavanem primeru sklicevalo tudi na določbo 53. člena ZPPol, skladno s katerim smejo policisti brez naloga sodišča vstopiti v tuje stanovanje in druge prostore, če imetnik stanovanja to dovoli (lastništvo se torej ne zahteva) in je tako tudi tem zaključkom o uporabi določbe 53. člena ZPPol potrebno pritrdi. Poud

Obvestil, ki jih je policija zbrala od oseb, ne glede na to, ali so jih dale samoiniciativno ali na zahtevo, ne glede na to, ali obstajajo podatki, na podlagi katerih je mogoče preveriti njihovo zanesljivost in objektivno resničnost, ne glede na to, ali so jih dale te osebe anonimno ali ne, ne glede na to, ali se je kateri del njihovih navedb kasneje izkazal za neresničen (posedovanje orožja) ter tudi ne glede na to, ali zadoščajo kriteriju utemeljenih razlogov za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, se ne izloča iz spisa, saj ne gre za dokaze, na katere bi se lahko oprla sodna odločba (drugače bi bilo le v primeru obvestil, zbranih od priviligirane priče iz 236. člena ZKP, ki se je tekom kazenskega postopka odpovedala pričanju, obvestil od oseb iz 235. člena ZKP, ki ne smejo biti zaslišane kot priče brez odveze dolžnosti varovanja tajnih oziroma zaupnih podatkov in v primeru zbranih obvestil od kasnejšega osumljenca, ki ob zbiranju obvestil policije ne bi bil poučen o svojih pravicah, kar pa ni primer v konkretni zadevi). Le opazovanje (vizualni pregled), pa še to le enkratno, tudi ne predstavlja izvajanja kakšnega prikritega preiskovalnega ukrepa, ki bi pre

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so povsem pravilne ugotovitve sodišče prve stopnje, da je Odvetniška družba A. zastopala pravno osebo B., d. o. o., in ne obtoženega Č. Č. (kot takratnega zakonitega zastopnika te družbe), kar je, kljub drugačnemu stališču pritožbe, relevantno, saj gre za ločena pravna subjekta. Ko je bil nad družbo B., d. o. o., uveden stečajni postopek (dne 27.8.2019), je, glede na določilo 245. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), prenehalo tako pooblastilo Odvetniški družbi A. kot tudi zakonitemu zastopniku Č. Č. ter je stečajna upraviteljica D. D. postala tista, ki je pridobila pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika in vodenje njegovih poslov. Slednja ni ponovno pooblastila Odvetniške družbe A., zato je družba B., d. o. o., postala nekdanja stranka te odvetniške pisarne. Načelo odvetniške zaupnosti nedvomno velja tudi za nekdanje stranke. Stečajna upraviteljica, ki ji je odvetnik posredoval podatke (četrti odstavek 291. člena ZFPPIPP), je bila zakonita zastopnica pravne osebe v stečaju kot subjekta zaupnega razmerja z Odvetniško družbo A. Tako je še vedno šlo zgolj za komunikacijo

Policisti so v tuj prostor vstopili brez odredbe, ob izrecnem nasprotovanju lastnice (o čemer skladno izpovejo zaslišane priče) in izven zakonsko določenih izjem, pri tem pa so v prostoru hodili vse do zadnje stene, da so lahko obtoženčevo vozilo poslikali iz vseh strani, tudi zadnje. Pri tem pa je prišlo do kršitve ustavno in konvencijsko varovane pravice do zasebnosti (35. in 36. člen Ustave RS in tudi 8. člen EKČP), ki se nanaša tudi na tovrstno garažo ob hiši, v kateri je bil parkiran avtomobil. Drži, kar navaja sodišče prve stopnje, da so policisti fotografirali le zunanjost vozila, česar pa kljub temu ni mogoče opravičiti s potrebnim pregledom prevoznih sredstev, v smislu drugega odstavka 148. člena ZKP. Bistvo konkretne zadeve je namreč v tem, da so policisti fotografirali sicer dovoljeno zunanjost obtoženčevega vozila, vendar na način, da so vstopili v prostor, znotraj katerega je obtoženec razumno pričakoval zasebnost.