361. člen ZKP

Pripor je odrejen glede na okoliščine, ki obstajajo v trenutku odločanja, zato je podajanje napovedi, zakaj naj bi bil nadaljnji poseg časovno sorazmeren tudi za naprej, ne le nepotrebno, temveč tudi nemogoče. Upoštevanje morebitnih novih relevantnih okoliščin (vključno z dodatnim potekom časa) je v domeni nadaljnjega odločanja, ko lahko sodišče (tudi na podlagi vloženega predloga za odpravo pripora) ob spoznanju, da priporni razlogi niso več podani, pripor odpravi.

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi izkazanih okoliščin, torej pretresenosti obtoženca, svojega kritičnega in konstruktivnega odnosa, pripravljenosti sodelovati v postopku, obžalovanja in predhodne nekaznovanosti ustrezno pretehtalo, da ni več utemeljen sklep, da bi obtoženec v primeru izpustitve na prostost ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Pri tem zgolj teža očitanega kaznivega dejanja ne zadostuje za sklep, da je podana ponovitvena nevarnost, temveč mora ta sklep izhajati tudi iz drugih okoliščin na strani storilca. Le-te pa v tem primeru, glede na vse navedeno, niso več podane oz. so se od odreditve pripora in od podaljšanja ukrepa ob vložitvi obtožnice spremenile do te mere, da ponovitvena nevarnost več ni podana, kot je to pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče.

Zakon o kazenskem postopku odločitve sodišča glede pripora ob izreku sodbe ureja v 361. členu. V tretjem odstavku citiranega člena je določeno, da se pripor vselej odpravi in odredi izpustitev obdolženca, če tožilec pred izrekom sodbe ni predlagal podaljšanja pripora, če je obtoženec oproščen obtožbe ali spoznan za krivega, pa mu je odpuščena kazen, če je obsojen samo na denarno kazen ali mu je izrečen sodni opomin ali pogojna obsodba, če je zaradi vštetja pripora kazen že prestal ali če je obtožba zavrnjena ali obtožnica zavržena, razen če je zavržena zaradi nepristojnosti sodišča. V vseh naštetih primerih je odprava pripora obligatorna, čeprav je priporni razlog še podan. Med navedenimi primeri sicer v zakonu ni določeno, kako ravna sodišče v primeru, ko obdolžencu sicer izreče kazen zapora, vendar hkrati odloči, da se kazen zapora v skladu z osmim in desetim odstavkom 86. člena KZ-1 izvrši na alternativni način z delom v splošno korist, vendar pa iz že same narave takšnega načina izvršitve zaporne kazni izhaja, da pripora ni mogoče podaljševati do nastopa kazni. V primeru, ko sodišče odloči, da bo obdolženec kazen zapora, ki mu je bila izrečena, prestal na način, da opravi de

Kako bi obtoženčevo priznanje krivde lahko vplivalo na okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje izpostavlja pri argumentiranju obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti za obtoženega A. A., pritožba ne konkretizira, zato so pritožbena zatrjevanja, da ponovitvena nevarnost pri obtoženemu zaradi priznanja krivde ne obstoji več, ob zgoraj povzetih okoliščinah iz izpodbijanega sklepa, ki obstoj le te utemeljujejo, neutemeljena.

Vrhovno sodišče je v načelnem pravnem mnenju, ki je bilo sprejeto na občni seji dne 19. decembra 2000 zavzelo stališče, da lahko po vložitvi obtožnice pripor traja največ dve leti do izreka sodbe sodišča prve stopnje. Zaključek, da je z obsodilno sodbo mišljena sodba sodišča prve stopnje in ne pravnomočna sodba, temelji na jezikovni razlagi določbe petega odstavka 207. člena ZKP ter sistematični in logični razlagi zakonskih določb o priporu (207. člen in 361. člen ZKP). Besedilo določbe petega odstavka 207. člena ZKP je jasno in dolžino trajanja pripora po vložitvi obtožnice omejuje na zakonski maksimum dveh let. S citirano določbo je varovan prav položaj, da v primerih, ko je po razveljavitvi prvostopenjske sodbe (na novo) odrejen pripor, skupno prestajanje pripora po vloženi obtožnici ne preseže dveh let. Pri presoji, ali je sodišče v obravnavanem primeru kršilo določbo petega odstavka 207. člena ZKP, je relevanten čas trajanja pripora od vložitve obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Res je, kot izpostavljajo pritožniki, da se bliža dan, ko bosta obtožena izpuščena na prostost zaradi prestane zaporne kazni. A zgolj zato v tem trenutku ni moč govoriti o tem, da ponovitvena nevarnost in begosumnost nista podani. Res je tudi, da bi obtoženca teoretično že lahko zaprosila za predčasni odpust, vendar je to zgolj špekulacija, ko ni dvoma, da se za odobritev predčasnega oziroma pogojnega odpusta, kot tudi za zavodske ugodnosti, zahtevajo vsebinski, ne le formalni pogoji. O danosti teh pogojev pa je v tem trenutku preuranjeno govoriti. Primerjava med dolžino ostanka zaporne kazni in naravo kaznivih dejanj, zaradi katerih sta obtoženca v kazenskem postopku, tj. dejanj, ki ogrožajo premoženje drugih (A. A. in B. B.) ter tudi varnost javnega prometa (A. A.), ob ugotovljeni stopnji nevarnosti ponovitve tudi istovrstnih kaznivih dejanj in nevarnosti pobega obtožencev, še preden bi prestala celotno izrečeno zaporno kazen, tudi po mnenju pritožbenega sodišča pokaže, da razumen čas trajanja pripora ni prekoračen ter da je pripor sorazmeren tudi kot najhujši poseg v osebno svobodo obtožencev. Pripor ima tako še vedno funkcijo varstva poteka oz. dokončanja kazenskega po

To, da se obdolženca nahajata na predčasnem prestajanju kazni zapora, ni ovira, da, višje sodišče ne bi ravnalo po tretjem odstavku 394. člena. in sedmem odstavku 392. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki sicer ob različnih pravnih položajih zapovedujeta vsebinsko enak preizkus razlogov za pripor. Prej nasprotno, saj je ravno pripor edina možna podlaga za predčasno prestajanje kazni zapora, pa je zato navedeni preizkus pripornih razlogov po višjem sodišču toliko bolj umesten.

Zakon o kazenskem postopku nima posebnih določb o predlogu za odpravo varščine, vendar to ne pomeni, da je zaradi tega ZKP protiustaven in da mora pritožbeno sodišče prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, kot to določa 156. člen Ustave. Pravica do vložitve predloga za vračilo varščine v ZKP ni izrecno izključena, zato je treba pri odločanju o dovoljenosti vložitve takega predloga presojati, ali ima oseba, ki je dala varščino pravni interes za vložitev predloga. Pritožnica, ki je dala varščino ima očitno pravni interes, da se ji varščina vrne, če so izpolnjeni pogoji za vrnitev, zato ne sme biti omejena v pravici do dostopa do sodišča. Glede na to, da je Ustavno sodišče sprejelo stališče v procesni literaturi, da je odstop od varščine mogoč v vsaki fazi postopka in da zanj (celo) ni treba navesti razlogov, kot že zgoraj navedeno, je logično, da ima oseba, ki je dala varščino tudi pravico podati predlog za vračilo varščine z utemeljitvijo, da je varščina prenehala, ker je odpadel priporni razlog begosumnosti pri obtožencu in varščina ni več sorazmeren ukrep. Ustavnoskladna razlaga določb o varščini po ZKP, kolikor se nanaša na upravičenca za vlož

Zagovornik v pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep, v nasprotju s sklepom sodišča, s katerim je sodišče odločilo o zahtevi obtoženega za predčasno prestajanje kazni zapora, in sicer, da se obtoženega odda na prestajanje zaporne kazni še pred pravnomočnostjo obsodilne sodbe. Pritožbene navedbe obtoženčevega zagovornika se izkažejo za neutemeljene, saj ima obtoženi še vedno status pripornika, saj o izrečeni kazni zapora še ni pravnomočno odločeno. Status obtoženega se namreč spremeni v status obsojenega, za katerega veljajo določbe o izvršitvi kazni zapora, šele s pravnomočnostjo sodbe. Zato se izpodbijani zaključki sodišča prve stopnje izkažejo za pravilne in utemeljene, pritožbene navedbe pa za neutemeljene.

Razumno je sicer upoštevati, da obdolženi dejansko prebiva na ozemlju Evropske unije, tj. na P., vendar bi glede na dejstvo, da je državljan N., lahko ozemlje Evropske unije zapustil in na ta način postal nedosegljiv za pravnomočno izvedbo kazenskega postopka, ki ga bremeni oziroma izvršitev kazenske sankcije.

V obravnavanem primeru je bil podan predlog za odpravo pripora po izreku sodbe, kar je urejeno v 361. členu ZKP. Ta člen pa določbe o izključitvi pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora nima, kar pomeni, da je zoper sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora, izdan po izreku sodbe, pritožba dovoljena skladno s prvim odstavkom 399. člena ZKP.

Pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj okoliščin (tako objektivne kot subjektivne narave) ponovitvene nevarnosti, v celoti soglaša. Objektivne okoliščine se zrcalijo v teži, načinu in okoliščinah izvršenega kaznivega dejanja, ki predstavlja izrazito nevarnost za človekovo zdravje. Ponovitveno nevarnost kažejo subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na (negativne) osebne lastnosti (vztrajnost, koristoljubnost, odločenost pri izvrševanju kaznivega dejanja s ciljem pridobivanja zaslužka), okolje in razmere, v katerih obtožena živi kot odvisnica od prepovedanih drog, sredstva za preživljanje pa je pridobivala s kriminalno dejavnostjo oziroma z izvrševanjem predmetnega kaznivega dejanja. Obtožena je kljub zasegu prepovedane droge z izvrševanjem kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1 nadaljevala, kar utemeljuje sklepanje, da intervencije državnih organov, vključno s predmetnim kazenskim postopkom, na obtoženko nimajo takega učinka, kot skuša v pritožbi prikazati zagovornik. Upoštevajoč dejstvo, da zoper obtoženo poteka več drugih kazenskih postopkov v zvezi z raznovrstnimi kaznivimi dejanji, se kaže odnos obtoženke do pravnih norm (

V sferi obtoženca, državljana Turčije, ki ga na Republiko Slovenijo ne vežejo nobene osebne navezne okoliščine, je nedvomno podan razlog begosumnosti. Na podlagi ugotovljenega obtoženi prosto prehaja meje evropskih držav, in se je v Sloveniji nahajal zgolj v tranzitu, z namenom izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja. Teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je obtoženi na ravni utemeljenega suma izvršil iz koristoljubnih motivov, in ogroža varnost tujcev pred ekonomskim izkoriščanjem in razmerami v katerih poteka njihovo spravljanje preko državnih meja, odtehta poseg v njegovo ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode, pri čemer po oceni pritožbenega sodišča ne bi bil primeren noben drug nadomestni ali drug milejši ukrep.

Pritožbeno izpostavljeno obdolženčevo predčasno prestajanje zaporne kazni, ne omaja zaključka o danosti pogojev za pripor. Obdolženec je še vedno pripornik, le način izvrševanja pripora je prilagojen temu dejstvu.

Ob izkazanemu poskusu pobega tudi ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da ni utemeljeno pričakovati, da bi pobegnil, saj sam predlog za predčasno prestajanje zaporne kazni z ničemer ne odpravlja begosumnosti.

Obtoženec pač ne more sam izbirati zavoda, v katerem bi prestajal kazen še pred pravnomočnostjo sodbe, niti o tem ne more odločati predsednik razpravljajočega senata. Pri odločitvi oziroma določitvi ustreznega zavoda bi sodišče, pristojno za izvršitev (tretji odstavek 23. člena ZIKS-1), upoštevalo kriterije, ki so opredeljeni v Navodilu o razporejanju in pošiljanju obsojencev na prestajanje kazni zapora v zavode za prestajanje kazni zapora. Odločitev na podlagi sedmega odstavka 361. člena ZKP je možna in dopustna zgolj v položaju, ko obtoženec to sam zahteva oziroma soglaša z vsemi vidiki pričakovane odločitve.

Pritožba z izpodbijanjem dokazne ocene, sprejete po sodišču prve stopnje v še nepravnomočni sodbi z dne 19. 6. 2023 ter posledičnem očitanju zmotno ugotovljenega dejanskega stanja glede izpolnjenosti objektivnih in subjektivnih znakov obtožencu očitanega poskusa kaznivega dejanja, v predmetnem pritožbenem preizkusu ne more biti uspešna, saj je pravilnost in zakonitost sodbe z dne 19. 6. 2023 lahko le predmet pritožbenega preizkusa te sodbe.

Ob presoji sorazmernosti med interesom države, da zoper obdolženca uspešno izpelje kazenski postopek na eni strani, in posegom v pravico do njegove osebne svobode na drugi strani, je pritožbeno sodišče zaključilo, da se okoliščine od zadnjega sklepa o priporu niso v ničemer spremenile v obdolženčevo korist, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema razloge iz že omenjenih sklepov in hkrati ocenjuje, da je pripor še vedno edini, nujni in torej neogibno potreben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi in za odvrnitev nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti ponovil istovrstna oziroma podobna kazniva dejanja. Po oceni pritožbenega sodišča tako ni nobenega dvoma v priporni razlog ponovitvene nevarnosti, saj gre za kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti, pri tem pa tudi obdolženčeve osebne okoliščine, zlasti v zvezi z njegovo obsežno predkaznovanostjo in vztrajnostjo pri izvrševanju kaznivih dejanj, ne dopuščajo drugačne odločitve od sprejete v izreku tega sklepa. Glede na realno nevarnost, da bi obdolženec v primeru izpustitve na prostost ozemlje Republike Slovenije zapustil in se na tak način uspešno izognil pravnomočnemu zaključku predmetnega kazenskega postopka in izvršitvi izr