VSM Sodba III Kp 44424/2017

I. Pritožbama obtoženega S.S. in njegove zagovornice se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu S.S. kazen za kaznivo dejanje pod točko I. prvostopenjskega izreka zniža na 23 (triindvajset) let zapora, kazen za kaznivo dejanje pod točko II. prvostopenjskega izreka zniža na 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora, nakar se mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika izreče enotna kazen 24 (štiriindvajset) let zapora.

II. V ostalem se pritožbi obtoženca in njegove zagovornice zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 44424/2017 z dne 18. 10. 2019 pod točko I. izreka obtoženega S.S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pod točko II. izreka pa storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je po 4. točki 116. člena KZ-1 določilo kazen 27 let in 6 mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje pa po prvem odstavku 314. člena KZ-1 kazen 2 leti zapora. Zatem mu je po določilih o steku kaznivih dejanj po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enoto kazen 29 let in 3 mesece zapora in v to kazen po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas, prestan v priporu od dne 4. 10. 2017 od 14.22 ure dalje. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo pištoli znamke Crvena Zastava M57, kalibra 7,62 mm, s serijskimi številkami 96600 in 2-00101. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, to je nagrado in potrebne izdatke pooblaščencev oškodovancev, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo znani. Sodišče je še odločilo, da se po četrtem odstavku 95. člena ZKP obtoženec povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP oprosti, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa se nagrada in potrebni izdatki zagovornikov, ki so bili obtožencu postavljeni po uradni dolžnosti, izplačajo iz proračunskih sredstev. Sodišče je odločilo tudi, da je obtoženec po drugem odstavku 105. člena ZKP dolžan dedičem pokojnega – M.M., D.M. in M.M. plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 5.900,62 EUR, s presežkom je oškodovance napotilo na pravdo, ter oškodovancu Generali Zavarovalnica d.d. Ljubljana plačati premoženjskopravni zahtevek v znesku 1.710,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2018, s presežkom je oškodovanca napotilo na pravdo. Na pravdo je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo tudi E.J., D.B. in V.B.D.

2Zoper sodbo sta se pritožila obtoženec in njegova zagovornica. Zagovornica se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8, 9, 10 in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki so vplivale ali bi mogle vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe, zaradi kršitev 2. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), drugega odstavka 14. člena (enakost pred zakonom), 22. člena (enako varstvo pravic), 23. člena (pravica do nepristranskega sojenja), 25. člena (pravica do pravnega sredstva), 28. člena (načelo zakonitosti v kazenskem postopku) in 29. člena (pravica do pravnih jamstev v kazenskem postopku) Ustave ter kršitve 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), zaradi kršitev kazenskega zakona iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP, pritožuje pa se tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb in obtoženca za dejanje pod točko I. izreka spozna za krivega kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 ter zanj določi in izreče pravično, bistveno nižjo zaporno kazen, za kaznivo dejanje pod II. točko izreka pa izreče ustrezno nižjo kazen, podrejeno, da pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Obtoženec v pritožbi, ki jo je vložil osebno, pritožbenih razlogov ne poimenuje, njegovo obrazložitev pa pritožbeno sodišče razume za grajo zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev kazenskega zakona ter grajo odločbe o kazni, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ga spozna za krivega kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 ter zanj določi in izreče pravično, bistveno nižjo zaporno kazen, ter ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, podrejeno, prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

3Višji državni tožilec je na pritožbi obtoženca in njegove zagovornice podal odgovor, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Na zahtevo obtoženca in njegove zagovornice v pritožbah, je pritožbeno sodišče sejo opravilo po določbi prvega odstavka 378.člena ZKP, v navzočnosti obtoženca S.S., njegove zagovornice T.K. in višjega državnega tožilca D.S.

5Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede bistvenih kršitev določba kazenskega postopka:

Tek kazenskega postopka in relevantne odločitve sodišč prve in druge stopnje:

6Višji državni tožilec je 30. 10. 2017 vložil obtožnico zoper obtoženca, v kateri mu je očital izvršitev kaznivega dejanja umora po 4. točki prvega odstavka 371. člena KZ-1 in kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1. Ob nespremenjeni obtožnici, dopolnjeni s predlogom za izrek kazenske sankcije za primer priznanja krivde, je na predobravnavnem naroku 4. 1. 2018 v primeru obtoženčevega priznanja krivde predlagal za prvo dejanje kazen 26 let zapora in za drugo dejanje kazen 1 leto in 6 mesecev zapora ter nato izrek enotne kazni 27 let zapora. Obtoženec je na predobravnavnem naroku po tem, ko ga je predsednica senata poučila v skladu s četrtim odstavkom 285.b člena ZKP po določbah 3. do 5. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP krivdo za obravnavani kaznivi dejanji priznal. Predsednica senata je po presoji, da je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja (1. točka prvega odstavka 285.c člena ZKP); da je bilo priznanje dano prostovoljno (2. točka prvega odstavka 285.c člena ZKP); in da je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu (3. točka prvega odstavka 285.c člena ZKP) njegovo priznanje krivde sprejela. Na naroku za izrek kazenske sankcije (začet 19.3. 2018 in končan 14. 2. 2019) je s sodbo III Kp 44424/2017 z dne 14. 2. 2019 obtoženca spoznala za krivega kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena KZ-1 in kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1 ter mu za prvo dejanje določila kazen 25 let zapora, za drugo dejanje kazen 1 leto in 6 mesecev ter izreklo enotno kazen 26 let zapora. V uvodnem delu izreka je navedla, da je obtoženec iz ljubosumja in brezobzirnega maščevanja umoril R.M., iz obtožbe povzela, ker naj bi oškodovanec v času zakonske zveze imel intimno razmerje z obtoženčevo ženo, zaradi česar je v preteklosti grozil, da bo oškodovanca ubil, v nadaljevanju pa povzela čas in kraj ter način storitve kaznivega dejanja. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožila v korist obtoženca njegova zagovornica zaradi kršitev določb ZKP, Ustave in Konvecije, v škodo pa višji državni tožilec, slednji zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da sodišče prve stopnje obtožencu za kaznivo dejanje umora pod točko I. določi kazen 26 let zapora, za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti pod točko II. določi kazen 1 leto in 6 mesecev zapora ter obtožencu izreče enotno kazen 27 let zapora. Pritožbeno sodišče je ob reševanju pritožbe državnega tožilca in ugoditvi pritožbi zagovornice sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodbo sodišča prve stopnje je razveljavilo, ker je soglašalo s pritožbo zagovornice, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe sodišča prve stopnje, predstavlja pa tudi kršitev 27. člena Ustave. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na predobravnavnem naroku presojalo le dokazno podprtost objektivnih znakov obravnavanih kaznivih dejanj, ni pa v okviru pogoja iz 3. točke prvega odstavka 285. c člena ZKP preverjalo, ali je priznanje skladno z opisom v obtožnici glede obtoženčevega subjektivnega odnosa do storjenih kaznivih dejanj in posledično krivde. Glede na obtoženčev zagovor, dan na naroku za izrek kazenske sankcije, ko je opisoval dejstva in okoliščine, ki so kazale na drugačno dejansko stanje, to je priznanje zgolj odvzema življenja žrtvi (pred tem dejanja naj ne bi načrtoval, kar izključuje nizkotnost nagibov, ki ju delno opisuje, a ne priznava) in povzročitev splošne nevarnosti iz malomarnosti (ob streljanju na oškodovanca ni imel namena ogrožati ljudi, ki so bili tam, nikogar od njih ni hotel poškodovati ali ogroziti), bi moralo priznanje zavrniti. Presoja utemeljenosti krivdoreka obtožbe z vidika presoje krivde kot enega od temeljnih elementov kaznivega dejanja in pravne opredelitve kaznivega dejanja, sodi na glavno obravnavo, zato je sodišče prve stopnje zakonsko določbo iz 3. točke prvega odstavka 285. c člena ZKP nepravilno uporabilo.¹ Pritožbeno sodišče je pritožbi zagovornice ugodilo in glede na naravo kršitve razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje v fazo po predobravnavnem naroku, glede na sprejeto odločitev pa je postala pritožba državnega tožilca brezpredmetna. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku na glavni obravnavi dne 17. 10. 2019 samo poseglo v opis in iz obtožbe izločilo očitek maščevanja „iz brezobzirnosti“ (in v nebistvenem delu še besedo „pri Alahu“). S sodbo z dne 18. 10. 2019 je obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena KZ-1, zanj določilo kazen 27 let in 6 mesecev zapora, ter kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, zanj določilo kazen 2 leti zapora, nato pa izreklo enotno kazen 29 let in 3 mesece zapora. V razlogih sodbe, ki se s pritožbo izpodbija, je sodišče zapisalo, da je dokazni postopek pokazal, da je obtoženec oškodovanca umoril iz nizkotnih nagibov, med katere se poleg ljubosumja uvršča tudi maščevanje. Ni pa dokazano, da se je obtoženec žrtvi brezobzirno maščeval. Brezobzirnost maščevanja mora biti v opisu dejanja opredeljena kot znak kaznivega dejanja, ta znak pa v obtožbi ni niti opredeljen (točka 48 sodbe).

7Po pritožbi zagovornice je sodišče prve stopnje s tem, ko je v ponovljenem sojenju iz opisa kaznivega dejanja izpustilo očitek „brezobzirnega maščevanja“ in ga nadomestilo z drugim zakonskim znakom, to je z maščevanjem, ki ga v opisu ni bilo in še vedno ni opisan, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču očita tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic, pravic do sodnega varstva in pravice do pravnega sredstva (22, 23 in 25. člen Ustave). Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju brez tožilske pritožbe dodalo nov zakonski znak kaznivega dejanja in posledično ugotovilo slabše, za obtoženca neugodnejše dejansko stanje, s tem pa kršilo prepoved reformatio in peius in zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8Poseg sodišča prve stopnje v obtožbo je posledica ugotovitve sodišča prve stopnje, da brezobzirno maščevanje (maščevanje in brezobzirnost morata biti podana kumulativno), ki ga zakonodajalec kot nagib, kataloško naveden v 4. točki 116. člena KZ-1 šteje za nizkoten nagib, v obtožbi kot normativni zakonski znak ni niti opredeljen (točka 48 izpodbijane sodbe), na podlagi dejanskih ugotovitev glede nagibov, iz katerih je obtoženec storil kaznivo dejanje, pa je opisano ravnanje v obtožbi presodilo kot ravnanje, na osnovi katerega je bilo kaznivo dejanje umora storjeno iz posebej zavržnih nagibov, ki jih zakonodajalec opredeljuje kot druge nizkotne nagibe, ki so strukturirani vrednostno podobno tem, ki so kataloško navedeni v 4. točki prvega odstavka 116. člena KZ-1, med katere se poleg ljubosumja uvršča tudi maščevanje.²

9Zato sodišče prve stopnje s tem, ko je na glavni obravnavi dne 17. 10. 2019 iz opisa kaznivega dejanja izločilo očitek maščevanja „iz brezobzirnosti“ (in v nebistvenem delu še besedo „pri Alahu“), ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo (354. člen ZKP). Dejanje, opisano v sodbi, je sicer drugačno, ni pa drugo. Gre za spremembo ene sestavine kaznivega dejanja, brez spremembe bistva kaznivega dejanja. Obseg in teža očitka se nista povečala in tudi ugotovljeno dejansko stanje za obtoženca ni neugodnejše, kot to navaja pritožba. Dejanje je ostalo v okviru iste zakonske določbe in opisano (v konkretnem delu), kot je bilo opisano že ves čas. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje v točki 48. obrazložitve, da s posegom v opis dejanja obtožbe ni prekoračilo, saj opisa dejanja ni spremenilo v obtoženčevo škodo, prav tako ga ni obsodilo za povsem drugo kaznivo dejanje kot mu ga je očitalo tožilstvo. Povedano še drugače, sodišče prve stopnje je smelo samo spremeniti opis dejanja in s tem ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo (354. člen ZKP).

10Namen prepovedi reformatio in peius je v zagotovilu obtoženca, da pritožba, vložena v njegovo korist, zanj ne bo imela škodljivih posledic. Pravilo je torej po namenu vezano na odločitev (izrek) sodišča in ne na razloge, na katerih ta temelji.³ Kot je bilo obrazloženo zgoraj, je sodišče prve stopnje smelo poseči v opis v obtožbi in ga spremeniti, ker je konkreten opis dejanja to omogočal in sprememba opisa ni bila v škodo obtoženca in v ponovljenem sojenju obtoženec tudi ni bil spoznan za krivega za zanj neugodnejše dejansko stanje. Sodišče prve stopnje s tem, ko je v novem postopku obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 4. točki 116. člena KZ-1 po spremenjenem opisu kaznivega dejanja, kar kot že povedano v dejanskem stanju ni predstavljalo poslabšanje njegovega položaja, ni kršilo pravila prepovedi reformatio in peius iz 385. člena ZKP, saj se v obtoženčevo škodo ni spremenila pravna presoja dejanja. V tem delu v pritožbi zatrjevane kršitve ZKP in Ustave niso podane.

11Prepoved reformatio in peius ne velja v ponovljenem postopku, če je bilo ugodeno samo pritožbi, vloženi v korist obtoženca, o pritožbi, vloženi v škodo obtoženca, pa sploh ni bilo odločeno, ker je zaradi razveljavitve sodbe postalo odločanje o tej pritožbi brezpredmetno. Glede na prikazan potek zadeve in nastali procesni položaj, ko tožilčeva pritožba ni bila zavrnjena kot neutemeljena, ni mogoče reči (kot to meni pritožba zagovornice), da je bila pritožba podana samo v korist obtoženca.⁴ Po mnenju pritožbenega sodišča v ponovljenem sojenju določena višja kazen zapora za kaznivo dejanje pod točko I. prvostopenjskega izreka (v prvem sojenju 25 let, sedaj 27 let in 6 mesecev zapora), ne pomeni kršitve določbe 385. člena ZKP. Pritrditi pa gre pritožbi, ko ugotavlja, da se državni tožilec na kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, določeno za kaznivo dejanje pod točko II. prvostopenjskega izreka, ni pritožil, kar pomeni, da je zoper ta del sodbe glede odločbe o kazenski sankciji, ki se s pritožbo ne izpodbija, pritožba podana samo v korist obtoženca. Navedeno pomeni, da v novem sojenju določena višja zaporna kazen kot v prvem sojenju (kazen 2 leti zapora) pomeni spremembo v obtoženčevo škodo. Pomeni kršitev 358. člena ZKP, ki jo pritožba pravilno uveljavlja in pomeni kršitev iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče je glede na konkretne okoliščine primera in pooblastila iz prvega odstavka 394. člena ZKP kršitev samo odpravilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obtožencu za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, opisano pod točko II. prvostopenjskega izreka, določilo kazen 1 leto in 6 mesecev zapora.

12Pritožba zagovornice uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, z navedbo, da v izreku sodbe ni očitka in opisa, da je obtoženec vzel življenje oškodovancu iz „drugih nizkotnih nagibov“, iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanj po 4. točki prvega odstavka 116. člena KZ-1, ker bi naj dejanje storil iz drugega nizkotnega nagiba kot pa mu je očitalo državno tožilstvo in še, da zakonski znak brezobzirnega maščevanje, kot je obtožencu očitalo državno tožilstvo prej, ni podan.

13Po mnenju pritožbenega sodišča kršitev ni podana. Obrazložitev sodbe je skladna z njenim izrekom. V izreku prvostopenjske sodbe je navedena trditev, ki je konkretno opisana in sicer, da je obtoženec iz ljubosumnosti in maščevanja vzel življenje oškodovancu, ker naj bi v času zakonske zveze imel intimno razmerje z obtoženčevo ženo, zaradi česar je v preteklosti že grozil, da bo oškodovanca ubil, natančen potek dejanja samega in obstoj nizkotnih nagibov (te je mogoče izluščiti iz opisa), pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tekom izvedenega dokaznega postopka in opisalo v obrazložitvi sodbe (točke 43 do 48 izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje).

14Nagib je po splošni definiciji razlog, zaradi katerega je obtoženec ravnal in je v tem pomenu sopomenka za motiv, iz katerega je obtoženec storil kaznivo dejanje. Za natančnejšo opredelitev le tega (loči umor od uboja) pa so ključnega pomena dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje. Obrazložitev po dejanskem stanju pa je širša od opisa kaznivega dejanja v izreku. Sodišče prve stopnje v točki 46, 47 in 48 ugotavlja in obrazlaga nizkotnost kot motiv za ustrelitev oškodovanca. Zapiše, da je obtoženec umoril oškodovanca zaradi ljubosumnosti in maščevanja, saj je bil prepričan, da sta imela oškodovanec in obtoženčeva (bivša) žena v času zakonske zveze intimno razmerje kot tudi, da je prav oškodovanec vplival na ženo, da ga je prijavila policiji zaradi orožja, saj po obtoženčevem prepričanju sama česa takega ni bila sposobna, ter da je posledično oškodovanec kriv, da ga je žena zapustila. Posledica te prijave je bil ženin odhod v varno hišo in začet kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem na Ptuju, ki je tekel ravno v času storitve kaznivega dejanja, kar je vzbudilo pri obtožencu še dodaten bes in jezo. Sodišče prve stopnje je ugotovitev izvedenca klinične psihologije B.Z., da je obtoženec občutljiv na kakršnokoli kritiko, hitro ima občutek, da so drugi proti njemu, ali ga zavračajo, da ga razočaranja tako prizadenejo in obsedejo, da se ne more razbremeniti teh in takšnih misli, povezalo z obtoženčevim zagovorom, da je kazenski postopek na Okrožnem sodišču na Ptuju v njem vzbudil jezo, bes na oškodovanca in pravilno zaključilo, da je bil obtoženec pri odvzemu življenja oškodovancu motiviran z maščevanjem (aktivno se odzval na jezo s povračilnimi ukrepi) in ljubosumjem (trpel za egoistično potrebo po varnosti). Takšna obrazložitev pa ne predstavlja v pritožbi zagovornice uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, to je, da je izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi.

15Zagovornica, ki v pritožbi trdi, da izvedeni dokazi dokazujejo le to, da je obtoženec kritičnega dne dejansko streljal na oškodovanca z namenom, da mu odvzame življenje, medtem ko ostali zakonski znaki kaznivega dejanja, katerega storitve je obtoženca obsodilo sodišče, niso podani in niti dokazani z dokazi v spisu, v bistvu graja pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, a ne trdi, da sodišče prve stopnje o teh odločilnih dejstvih (nizkotni nagibi) ni navedlo razloge ali da so ti popolno nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju (v smislu določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP).

16Po stališču zagovornice obtoženčev naklep, niti eventualni glede kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti ni podan. Dejstev, ki bi dokazovala obtoženčevo privolitev, sodišče prve stopnje ni ugotovilo oziroma sploh ni ugotavljalo. Obtoženčevo ravnanje je bilo v celoti osredotočeno samo na oškodovanca, njegova prištevnost pa je bila zaradi ugotovljenih okoliščin vsaj zmanjšana, če ne celo bistveno zmanjšana in o tem sploh ni razmišljal. Zato očitek za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1 ni utemeljen.

17Obtoženčeva privolitev v povzročitev konkretne nevarnosti za življenje ljudi je podana, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je streljal v notranjost avtomobila, v katerem so sedele tri osebe, v času, ko so je na cesti nahajalo največ udeležencev v prometu (okoli 14:15 ure), kar je obtoženec vedel, pri tem pa je poleg nabojev, ki jih je ustrelil v pokojnega, izstrelil še vsaj 7 nabojev, pri čemer iz poškodb na in v vozilu izhaja, da je prisebnosti ostalih dveh udeležencev v avtomobilu, ki sta ga uspela zapustiti, pripisati, da ni prišlo do hujše posledice. Pritožba zagovornice, ki v izpodbijani sodbi pogreša razloge o obtoženčevi privolitvi v prepovedano posledico oziroma trdi, da sodišče ni ugotovilo dejstev, ki obtoženčevo privolitev dokazujejo, se pokaže za neutemeljeno.

18Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba vidi v tem, ko trdi, da se sodba sodišča prve stopnje opira na del izpovedbe priče K.K., policista, ki jo je podal v preiskavi, zaslišan o tem, kar je zaznal kritičnega dne ob prihodu na kraj dogodka, konkretno, kar naj bi s policisti takrat govoril obtoženec brez podanega pravnega pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP.

19Kršitev ni podana. Zagovornici je že sodišče prve stopnje v točki 4 pravilno odgovorilo, da ne gre za izpovedbo, ki bi jo bilo potrebno iz spisa izločiti, saj ne gre za lastne zaznave policista na kraju dogodka, o katerih je policist izpovedal zaslišan kot priča v fazi preiskave, in ne za izjavo obtoženca, ki jo je dal temu policistu, preden je bil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je pri utemeljevanju, zakaj dela izpovedbe priče ni potrebno izločiti iz spisa, navedlo, da priča na kraju od obtoženca ni zbirala obvestila, prav tako ni govorila z obtožencem, temveč je na kraju dogodka le zaznala, kar je obtoženec dejal, vendar ne njemu kot policistu. Pritožbeno sodišče razlogom prvostopenjskega sodišča v celoti pritrjuje. Priča je povedala, da je ob prihodu na kraj, kamor je bila s sodelavcema napotena, zavarovala kraj streljanja s postavljanjem stožcev, in da so bili na kraju prisotni policisti intervencijske skupine iz PP MB II, ki so obtožencu odvzeli prostost in z njim vodili konkreten postopek, ter da je sama obtoženca le bežno videla od daleč in z njim ni govorila (list. št. 1308/11 spisa - obtoženec na izpovedbo ni imel pripomb), zato je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da priča K.K. na kraju dogodka ni opravila nobenega neformalnega dejanja, kot je zbiranje obvestil od osumljenca, in nobenega formalnega preiskovalnega dejanja v predkazenskem postopku, kot je zaslišanje osumljenca (148. a člen ZKP). Pri tem ne gre prezreti, da je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe izpovedbo priče o tem, kar je slišal reči obtoženca po streljanju v času odvzema prostosti po drugih policisti, omenjalo le v podkrepitev svojih dokaznih zaključkov o tem, da je obtoženec umor oškodovanca načrtoval, sprejetih na osnovi drugih izvedenih dokazov (točka 63 obrazložitve). Pritožbena navedba zagovornice, da se sodba opira na uradni zaznamek o dejstvih in okoliščinah, ki jih je zapisal policist K.K., je netočna, kot povedano, opira se na njegovo izpovedbo, dano na sodišču. Iz tega razloga sklicevanje pritožbe zagovornice na odločbo Ustavnega sodišča U-I-92/96, Up 185/14, U-I-51/16 ter kršitev načela nepristranskosti (sodišče ni dajalo videza nepristranskosti) in načela zakonitosti iz 27. člena Ustave ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki bi naj vplivalo na zakonitost sodbe, ni utemeljeno.

20Zagovornica uveljavlja še kršitev določila 355. člena ZKP, po katerem sodišče sme sodbo opreti samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, ki jo povezuje z izvedbo dokaza na glavni obravnavi, to je z izpovedbo priče R.S., obtoženčeve žene, podane v drugem kazenskem postopku, z branjem katere se obtoženec ni strinjal in s katero se ni imel možnost soočiti na nobeni glavni obravnavi ne v tem in ne v drugem postopku. Po pritožbi obtožencu ni bila zagotovljena pravica do učinkovite obrambe, kršeno je bilo tudi načelo neposrednosti in akuzatornosti.

21Sodišče prve stopnje je v točki 31 obrazložitve sodbe pojasnilo, da so bile opravljene poizvedbe glede naslova R.S. in njenih hčera, pri čemer je bilo ugotovljeno, da R. in S.S. v Sloveniji nimata prijavljenega prebivališča, po podatkih policije in Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) pa bi naj bivali na neznanem naslovu v ZDA. R.S. je bila tako sodišču prve stopnje dejansko nedosegljiva, zaradi česar je ni moglo zaslišati in posledično se obtoženec z njo ni mogel soočiti. Je pa v zvezi z odnosom med obtožencem in ženo R. sodišče prve stopnje izvedlo druge dokaze in tako zaslišalo priče M., M. in D.M. ter F.M., prebralo poročilo CSD, pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 18388/2016 z dne 27. 12. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 18388/2016 z dne 20. 6. 2018 (C9 in C 12- list. št. 21-29 in 30-34; list. št. 1333 spisa), zapisnik o predobravnavnem naroku z dne 26. 6. 2017 in zapisnik o glavni obravnavi z dne 5. 9. 207 z obtoženčevim zagovorom v zadevi I K 18388/2016 (priloga A 8 - list. št. 37-42; list. št. 1402 spisa; na prebrano stranke niso imele pripomb in niso imele novih dokaznih predlogov), vestno pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter argumentirano obrazložilo v sodbi, da so izvedeni dokazi ovrgli obtoženčev zagovor, da do nekdanje žene R.S. nikoli ni bil nasilen. V luči navedenega se izkaže pritožbeni očitek, ki po mnenju zagovornice kaže na pristranskost in nepravičnost sodišča, kot neutemeljen. Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku zapisnika o zaslišanju priče R.S., dane pred Okrožnim sodiščem na Ptuju ni prebralo in sodbe ni oprlo na njeno izpovedbo, kot navaja pritožba, zato je pritožbeni očitek zagovornice o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP neutemeljen.

22Zagovornica neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvo alineo 29. člena Ustave in 6. členom EKČP z navedbo, da obdolžencu ni bil dan ustrezen zakonski rok za pripravo obrambo pred prvo glavno obravnavo v ponovljenem sojenju, čeprav je obtoženec za rok zaprosil. Iz vročilnic, pripetih k list. št. 1112 spisa izhaja, da je bilo vabilo na glavno obravnavo, razpisano za 16. 9. 2019, obtožencu v priporu vročeno 3. 9. 20191, njegovi zagovornici, ki ga je zagovarjala že v prvem sojenju, pa 9. 9. 2019 (prvič je bila obveščena 4. 9. 2019, a pošte ni dvignila, nato je z dopisom 11. 9. 2019 sodišče prosila za preložitev obravnave zaradi vnaprej načrtovanega potovanja, vendar je sodišče zagovornico še istega dne obvestilo, da navedeni razlog ne predstavlja opravičljivega razloga za preložitev glavne obravnave glede na to, da gre za nujno, priporno zadevo). Neupoštevanje 8 - dnevnega roka za pripravo obrambe (tretji odstavek 288. člena ZKP) v tem primeru ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe in pomeni le nebistveno kršitev določb kazenskega postopka; šlo je za ponovljeno sojenje, na glavni obravnavi (bil navzoč subsistut obtoženkine zagovornice) je obtoženec prebral pisni zagovor, ki ga je pripravila njegova zagovornica, na vprašanja ni odgovarjal, predsednica senata je prebrala zagovore, ki jih je obtoženec podal na sodišču ob privedbi, v fazi preiskave in naroka za izrek kazenske sankcije, v soglasju s strankami prebrala izvedensko mnenje sodnega izvedenca R. K., s sklepom ugodila dokaznemu predlogu obrambe po neposrednem zaslišanju vseh predlaganih prič, pridržala pa si odločanje o dokaznem predlogu obrambe za postavitev novega izvedenca psihiatrične stroke (list. št. 1138 -1142 in 1144 -1145 spisa). Po obrazloženem se pokaže, da v pritožbi zatrjevane kršitve ZKP, Ustave in EKČP niso podane. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba niti ne trdi, da bi bila na glavni obravnavi glede časa in možnosti, ki jih je imela obramba na razpolago, v neenakopravnem položaju s tožilcem.

23Pritožbi ocenjujeta, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokazov kršilo ustavno pravico iz 3. alineje 29. člena Ustave, temeljna načela iz EKČP in bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbi v zvezi z zatrjevano kršitvijo obtoženčeve pravice do obrambe trdita, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge po postavitvi izvedenca avtomobilske stroke, po dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke ter postavitvi novega, tretjega izvedenca psihiatrične stroke.

24Zatrjevane kršitve Ustave, EKČP in ZKP po presoji pritožbenega sodišča niso podane. Pravice do obrambe, ki jo zagotavlja v 29. členu Ustava ter omenjena Konvecija, podrobneje pa jo v številnih določbah ureja ZKP, ni moč razlagati tako, da je sodišče kršilo to pravico, če ni izvedlo vsakega dokaza, ki ga je predlagal obtoženec oziroma njegov zagovornik. Sodišče je namreč upravičeno, da presodi, ali se predlagani dokaz nanaša na pravnorelevantna dejstva in ali gre za takšen dokaz, ki bi lahko prispeval k boljši razjasnitvi dejanjskega stanja. V sodbi sodišča prve stopnje so dani razlogi, zakaj so bili zavrnjeni nekateri dokazni predlogi obrambe. Tako že iz na glavni obravnavi 14. 10. 2019 razglašenega sklepa ter njegove obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog zagovornice po postavitvi novega izvedenca avtomobilske stroke z utemeljitvijo, da je sodni izvedenec G.K. izvedensko mnenje izdelal celovito in popolno, ob upoštevanju izključno strokovnih kriterijev. Izvedenec je bil v dopolnitvi mnenja postavljen, da opravi primerjavo vozil, zato postavitev izvedenca avtomobilistične stroke ob izvedbi drugih dokazov očitno ne bi prispevala k boljši razjasnitvi zadeve (na list. št. 1407). Zagovornica v pritožbi ponavlja trditev s sojenja na prvi stopnji, da sodni izvedenec G.K. nima potrebnega znanja, da je po poklicu družboslovec, da se na avtomobile ne spozna in da je v posledici tega tudi izvedensko mnenje strokovno napačno oziroma nekompetentno, nestrokovno in neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v točki 7 na strani 9 izpodbijane sodbe zavrnitev dokaznega predloga dodatno utemeljilo in pri tem navedlo, da je bil sodni izvedenec za forenzično - kriminalistično tehnične preiskave - preiskave fotografij in posnetkov varnostnih kamer G.K. v postopek pritegnjen zaradi oprave forenzičnega pregleda spornega posnetka, ugotovitve registrske tablice na vozilu Citroen C8 ter primerjave osebnega avtomobila Citroen C8 z registrsko oznako LJ, ki je bil fotografiran ob ogledu s strani policistov, z osebnim avtomobilom iz priloge A11 kazenskega spisa (DVD zgoščenka), njegovo mnenje pa ocenilo za popolno, ob upoštevanju izključno strokovnih kriterijev, zaradi česar postavitev izvedenca avtomobilistične stroke ne bi v ničemer doprinesla k boljši razjasnitvi zadeve. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi predlog obrambe za dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke z utemeljitvijo (v sklepu in razlogih sodbe), da so že sodni izvedenci, ki so bili postavljeni v okviru Komisije za fakultetna izvedenska mnenja (v nadaljevanju Komisija), izrecno odgovorili na vprašanje ali bi redno uživanje predpisane terapije odvrnilo obtoženega od storitve kaznivih dejanj (bili mnenja, da ga ne bi), zaradi tega je predlagani dokaz zaradi jasnosti zadeve odveč. Na enak način je zavrnilo tudi predlog obrambe za pritegnitev novega (tretjega) izvedenca psihiatrične stroke z utemeljitvijo, da dokaz ne bi v ničemer doprinesel k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Obrazložilo je, da je v predmetni zadevi izdelala izvedensko mnenje Komisija, v sestavi treh psihiatrov in enega kliničnega psihologa, ki so bili v svojih zaključkih glede obtoženčeve (zmerno zmanjšane) prištevnosti popolnoma enotni, kar so potrdili tudi, ko so bili zaslišani ustno. Iz izpodbijanega izvedenskega mnenja Komisije pa izhaja, da je bilo izdelano celovito in popolno ob upoštevanju izključno strokovnih kriterijev, sodni izvedenci pa so tudi ob neposrednem zaslišanju v celoti in prepričljivo odgovorili na vsa zastavljena vprašanja obrambe, obtožbe in sodišča. Zagovornica v pritožbi ponavlja navedbe in trdi, da sta bila v postopek pritegnjena dva izvedenca, katerih mnenji se ne skladata glede stopnje prištevnosti in obtoženec drugače kot z novim (tretjim) izvedencem ne more izpodbijati izvedenskega mnenja Komisije, saj sam sprejema mnenje sodnega izvedenca M.V. Sodišče prve stopnje je v točki 7 izpodbijane sodbe obrazložilo, da je v predmetnem postopku, po tem ko je izvedensko mnenje izdelal sodni izvedenec M.V., ki je mnenje glede (stopnje) obtoženčeve prištevnosti kritičnega dne tekom postopka spreminjal,⁵ pritegnilo drugega izvedenca, to je Komisijo z namenom, da se odpravi neprepričljivost izvedenskega dela M.V. Izvedensko mnenje je Komisija izdelala v sestavi štirih izvedencev, treh s področja psihiatrije in enega s področja klinične psihologije in vsi štirje sodni izvedenci, ki so sodelovali pri izdelavi enega skupnega izvedenskega mnenja, so bili pri zaključkih mnenja popolnoma enotni, kar so potrdili tudi, ko jih je sodišče zaslišalo ustno, glede svojih zaključkov pa so bili enotni tudi po tem, ko je sodišče opravilo soočenje vseh izvedencev. V ponovljenem postopku stranke niso zahtevale, niti predlagale neposredno izvedbe dokaza z izvedenci in so soglašale, da se vse do sedaj pridobljena izvedenska mnenja, kot tudi ustne izpovedbe izvedencev (dane na naroku za izrek kazenske sankcije) preberejo in po prebranem nihče ni imel pripomb na že podana izvedenska mnenja, prav tako pa po prebranih izvedenskih mnenjih in ustnih izpovedbah izvedencev ne državni tožilec ne obtoženi in ne zagovornica niso vztrajali pri ponovnem zaslišanju vseh izvedencev psihiatrične in klinično psihološke stroke, kot to izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 30. 9. 2019 (list. št. 1304-1307 spisa).

25Pritožbeno sodišče ugotavlja in zaključuje, da je zagovornica sicer izkazala obstoj predlaganih dokazov ter njihovo povezanost z dejstvi, ki so z vidika ugotavljanja obtoženčevih dejanj pravno pomembna, ne pa tudi takšne stopnje verjetnosti, ki bi omogočala sklepanje, da bi izvedba teh dokazov lahko spremenila ugotovljena odločilna dejstva. V izvedenih dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje posebej navedlo in jih tudi presodilo, je imelo dovolj podlage za sprejeto odločitev. Po drugi strani pa neizvedeni dokazi, tudi z utemeljitvijo, ki jo vsebujeta pritožbi, ne ustvarjajo dvoma, ki bi zaradi domneve nedolžnosti lahko imel za posledico izrek oprostilne sodbe. Zato z opustitvijo izvedbe predlaganih dokazov sodišče prve stopnje ni kršilo obtoženčeve pravice obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP in 3. alineja 29. člena Ustave), pritožbeni očitek obtoženca, da mu ni bilo zagotovljeno pošteno sojenje, ker je predsednica senata zavrnitev dokaznih predlogov utemeljevala s časovno stisko (zaradi poteka dvoletnega roka po vložitvi obtožbe), pa je potrebno zavrniti kot neutemeljen.

Glede kršitve kazenskega zakona:

26Zagovornica uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, to je kršitev kazenskega zakona glede vprašanja ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje, z navedbo, da v opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe (niti v izreku obtožbe) ni naveden bistveni, obligatorni znak kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena KZ-1, to je očitek, da je z opisanim dejanjem obtoženec oškodovancu vzel življenje iz nizkotnih nagibov.

27Pritožba v utemeljitev kršitve navaja, da mora opis kaznivega dejanja skladno z načelom zakonitosti, katerega vsebina se med drugim izraža tudi v načelu določnosti (lex certa), vsebovati konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Zahteva po konkretizaciji opisa dejanja tako v obtožnici kot v sodbi, izhaja iz načela zakonitosti iz 28. člena Ustave in načela pravne države po 2. členu Ustave. Dejanje v primeru, če v izreku manjka kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja ali, ki v svojem izreku ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov, ni kaznivo dejanje.

28Kršitev ni podana. Sodna praksa je izoblikovala stališče, da navedba abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja ni nujna sestavina opisa vsakega kaznivega dejanja, morajo pa biti v konkretnem delu navedena dejstva in okoliščine, ki te zakonske znake kaznivega dejanja opisujejo. Res je v abstraktnem delu izostal zapis, da je obtoženec oškodovancu vzel življenje iz nizkotnih nagibov, vendar je ta vrednostni zakonski znak po vsebini opisan. Po očitku prvostopenjske sodbe je obtoženec vzel življenje oškodovancu iz ljubosumnosti in maščevanja, ker naj bi oškodovanec v času zakonske zveze imel intimno razmerje z obtoženčevo ženo, zaradi česar je v preteklosti grozil, da bo oškodovanca ubil, kritičnega dne pa v času, ko je na semaforju gorela rdeča luč z avtomobilom ustavil vzporedno v koloni stoječemu avtomobilu, v katerem je sedel pokojni oškodovanec, pristopil do njega in ga s pištolama, ki ju je med streljanjem zamenjal, z neposredne bližine najmanj osemindvajsetkrat ustrelil v različne dele telesa.

29Po mnenju pritožbenega sodišča takšen opis (ključnega pomena glede nagiba imajo dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje, kar predstavlja tudi pritožbeno trditev zagovornice) zadošča za druga nizkotna (zavržna) nagiba, ki sta po vrednostnem vrednotenju (to je po vsebini, smislu, intenzivnosti in pomenu) sorodna alternativno predpisanim nizkotnim nagibom v 4. točki 116. člena KZ-1.⁶ Zato ni mogoče pritrditi pritožnici, da je sodišče s tem, ko je izpustilo „brezobzirno“, storilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da dejanje obtoženca, opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, izpolnjuje vse zakonske znake premišljenega umora po 4. točki 116. člena KZ-1. Očitek nekonkretizacije opisa kaznivega dejanja in s tem očitek kršitve 28. člena Ustave in četrtega odstavka 364. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP se pokaže za neutemeljen.

30Pritožba uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, da je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti, z navedbo, da v izreku sodbe po izpustitvi očitka, da je bilo dejanje storjeno iz brezobzirnega maščevanja, niso več opisani obligatorni zakonski znaki kaznivega dejanja po 4 točki 116. člena KZ-1, ampak le zakonski znaki kaznivega dejanja uboja po 115. členu KZ-1, kljub temu pa je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena KZ-1.

31Sodišče prve stopnje je v točki 10 obrazložitve sodbe zapisalo, da je storitev kaznivega dejanja iz 4. točke prvega odstavka 116. člena KZ-1 lahko storjeno iz drugih nizkotnih nagibov, kamor sodita maščevanje, ki ni brezobzirno in ljubosumje, v nadaljevanju pa v točki 48 ugotovilo in obrazložilo, da umor zaradi prepričanja obtoženca, da je R.M. imel z njegovo ženo v času trajanja zakonske zveze intimno razmerje lahko pomeni le, da je obtoženec dejanje izvršil iz ljubosumja in posledično običajnega maščevanja, ki nima znakov brezobzirnosti (ti znaki v obtožbi niti niso opredeljeni), običajno maščevanje pa sodi med druge oblike nizkotnih nagibov, ki niso pokriti s pojmi morilske sle, koristoljubnosti, omogočitve ali prikritja drugega kaznivega dejanja ali brezobzirnega maščevanja. Pri tem se je očitno oprlo na stališče Mitje Deisinger, ki je v svojih delih zavzel identično stališče.⁷

32Glede na opis kaznivega dejanja umora, ki ga je sodišče povzelo v izreku izpodbijane sodbe in na katerega je vezano, ter glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo, po mnenju pritožbenega sodišča v pritožbi zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 116. člena KZ-1 ni podana. Ob upoštevanju zaključkov mnenj izvedencev (Komisije), da je na storitev kaznivega dejanja najpomembnejše vplivala obtoženčeva specifična osebnostna drža, kamor sodijo tudi vrednostne in kulturološke značilnosti obtoženca, in ugotovljenega dejanskega stanja, da je šlo za načrtovano dejanje in ne za dejanje, za katerega bi naj obtoženec dobil idejo ob srečanju s pokojnim oškodovancem, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je bilo obravnavano dejanje storjeno iz nizkotnega ljubosumja in maščevanja kot kvalifikatornega nagiba.

33Maščevanje in odvzem življenja zato, ker naj bi M. imel intimno razmerje z bivšo ženo obtoženca, zaradi česar se je slednji odločil, da ga bo ubil, kar je tudi storil in na ta način tudi uresničil grožnjo iz preteklosti, je v obravnavanem primeru pomenilo tisto komponento obtoženčevega naklepa, ki je naklep naredil obarvan v smeri posebne zavržnosti in s tem ločil kaznivo dejanje umora od kaznivega dejanja uboja.⁸

34Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek istovrstne kršitve kazenskega zakona (4. točka 372. člena ZKP) z navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti kvalificirati drugače. Zagovornica v pritožbi ponavlja zagovor obtoženca in navaja, da ni imel namena ogrožati ljudi, ki so bili tam, da se tega takrat ni zavedal, da nikogar od njih ni hotel poškodovati ali ogroziti, poškodovanemu vozniku v avtomobilu in voznici nasproti vozečega avtomobila se je opravičil in obžaloval posledice svojega ravnanja. Po pritožbi pravna opredelitev očitka pod točko II. prvostopenjskega izreka ni utemeljena, ker obtoženec ni storil naklepnega kaznivega dejanja, ampak iz malomarnosti, to je po tretjem odstavku 314. člena KZ-1.

35Že očitek objektivnih dejstev v izreku pod točko II. prvostopenjske sodbe, ko je obtoženec s streli iz dveh pištol lahko telesno poškodoval voznika avtomobila, v katerem se je prevažal pokojni oškodovanec in ogrožal varnost potnika na zadnjem sedežu avtomobila, s tem, ko je streljal v času, ko je bil na tem kraju zelo gost promet in se je na pločnikih nahajalo več ljudi, pri čemer je naboj zadel nasproti vozeči avtomobil, katerega voznica je na zadnjem sedežu prevažala svojega otroka, zadošča za zanesljivo sklepanje o obstoju subjektivnega elementa obtožencu očitanega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti. To sklepanje pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi tudi pojasnilo. Da se je obtoženec zavedal, da lahko izvrši dejanje in je v to privolil, torej da je ravnal z eventualnim naklepom je namreč obrazložilo v izpodbijani sodbi v točki 63 na strani 35.

Glede dejanskega stanja:

36Zagovornica sodišču prve stopnje očita kršitev drugega odstavka 355. člena ZKP, po katerem mora sodišče vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi ter na podlagi take presoje sprejeti sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano (pravilo proste presoje dokazov). Kljub temu, da pri problematiziranju dokazne ocene izpodbijane sodbe zatrjuje relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka (drugi odstavek 371. člena ZKP), pa po vsebini pravzaprav uveljavlja, tako kot sam obtoženec pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

37V pritožbah se navaja več okoliščin - dejstev, za katera obtoženec in zagovornica menita, da so zmotno ali nepopolno ugotovljena: po pritožbah dejstvo ljubosumja v času storitve kaznivega dejanja in maščevanja zaradi ljubosumja 4. 10. 2017 in to celo v stopnji, ki ustreza definiciji nizkotnega nagiba, z nobenim dokazom, pretresenim na glavni obravnavi, ni bilo dokazano; posredni dokaz, to je izpovedba priče (R.S.) v drugem kazenskem postopku ali izpovedba priče (F.M.), ki bi naj o tem slišala od drugih, sama pa tega ne bi videla niti neposredno zaznala, pa to ni; iz spisa ni razvidno, še manj obrazloženo komu, kdaj in kako bi naj obtoženec grozil, še najmanj, da je prav to grozil oškodovancu R.M.; zgolj sklicevanje na izrek pravnomočne sodbe zaradi drugega kaznivega dejanja glede podanega ljubosumja in nekih posrednih groženj, za katerega je bi obtoženec že obsojen, ne more predstavljati edini dokaz v tej zadevi; zmotna je ocena sodišča prve stopnje, da posnetki varnostnih kamer dokazujejo, da se je obtoženec na dejanje vnaprej skrbno pripravil; sprejeto izvedensko mnenje izvedenca kriminalistično-tehnične stroke G.K. se je izkazalo za nekompetentno, nestrokovno in neutemeljeno; sodišče prve stopnje je dokaze ocenjevalo enostransko, tako dokazi, ki so mu bili v korist, za sodišče niso bili pomembni ali niso bili verodostojni, na drugi strani pa je brez trohice dvoma verjelo sorodnikom oškodovanca R.M.; sodišče prve stopnje je obtožencu štelo kot nedokazana odločilna dejstva, ki so mu v korist, kot so: dejstvo, da na bivšo ženo, s katero se je razšel že leto in pol pred dejanjem, ni bil več ljubosumen, saj je imel novo ljubezensko razmerje (A.B.); bil je razočaran in jezen na oškodovanca, ker se je vtikal v družino ter povzročil, da so se žena in otroci obrnili zoper njega in ga ovadili; nanj je bil jezen, ker je nagovarjal ženo, naj ga ovadi zaradi nasilja in posesti orožja ter ga zapusti; nanj je bil jezen, ker se mu je ob srečanjih posmehoval zaradi tega, ker ga je zapustila družina, mu grozil, da mu nihče nič ne more in da bo že poskrbel za to, da mu ne bo (obtoženec) nič mogel, zaradi česar se je počutil globoko razžaljenega, zasmehovanega, ogroženega, prestrašenega, ponižanega, izdanega, žalostnega, razočaranega, nesrečnega, imel je občutek zasledovanja, preganjavice; takšna čustva pa ne predstavljajo niti ljubosumja niti maščevanja in ne morejo predstavljati razlogov za storitev kaznivega dejanja iz nizkotnih nagibov; šlo je torej za obtoženčevo čustveno reakcijo na to, kar mu je storil oškodovanec, v kombinaciji z njegovimi fizičnimi zdravstvenimi okvarami in sposobnostmi pravilnega razumevanja, sklepanja in zaključevanja; sodišče prve stopnje je napačno navedlo, da je izvedenec M. V. pri podaji in obrazložitvi mnenja prišel sam s seboj v nasprotje, pri tem pa ni navedlo glede česa, sploh pa očitek ne drži - nasprotno izvedenec je na glavni obravnavi in ob soočenju s člani Komisije prepričljivo vztrajal pri mnenju in ga obrazložil, sodišče pa ga ni upoštevalo, čeprav je bilo mnenje prepričljivo, skladno in v korist obtoženca.

38Trditve, navedene v pritožbah, pritožbeno sodišče ne sprejema iz naslednjih razlogov:

39Obtoženec v zagovoru, v katerem prizna, da je bil ljubosumen na svojo ženo R. v letu 2004, ne pa tudi pozneje, prihaja sam s seboj v nasprotje in sodišče prve stopnje utemeljeno njegovemu zagovoru v tem delu ni verjelo. V dopolnitvi pisnega zagovora (na list. št. 691-696 spisa, sestavljen po zagovornici) je zapisal, da se z ženo, na katero je bil zelo navezan, saj mu je bila edina oseba v življenju, ki mu je še ostala (po maminem odhodu in očetovi smrti) do leta 2004 ali 2005 nista veliko kregala. Takrat sta se prvič skregala prav zaradi oškodovanca R.M., saj je posumil, da ima žena z njim razmerje. Žena mu je zagotovila, da nima razmerja z njim in do leta 2016 nista imela večjih konfliktov kot jih ima občasno vsak normalen zakonski par. Je pa od sosedov izvedel, da R.M. obiskuje ženo, ko njega ni doma, od kolegov pa, da jo videvajo z moškim. Dobil je občutek, da se mu vsi posmehujejo, ga pomiljujejo. Misli, da je prav R. nagovorli ženo, da ga je prijavila policiji, da ima doma orožje samo zato, da bi se ga rešila. To misli zato, ker mu je slednji rekel, da ima veze na policiji Tabor. R. je večkrat prosil naj ne razdira njegovega zakona, a ga ni poslušal. Zdelo se mu je, da se počuti vzvišen, se mu posmehuje, ga nalašč žali, ponižuje in hoče razdreti družino. Od osebe, ki ji je edino zaupal, to je žene, pa se je počutil izdan.

40Da se je konec leta 2015 do maja 2016 obtoženčevo ljubosumje nadaljevalo in stopnjevalo, izhaja iz izpovedbe priče F.M. (točka 26 in 28 obrazložitve sodbe), katero je obtoženčeva žena R.S. v tem času velikokrat prosila za nasvet, kaj naj naredi, ker je obtoženec ljubosumen in nanjo vrši nasilje (spraševala ali naj z družino odide v Črno Goro ali obtoženca prijavi). Obtoženec je bil ljubosumen na oškodovanca R.M. in ji večkrat v navalu ljubosumja grozil, da bo R. zaklal in ji bo v rokah prinesel njegovo glavo, da bo ubil tudi njo in hčerki, jo spraševal kdo ima večjega (spolni organ), on ali R. in podobno. Ob zadnjem pogovoru z R. v maju 2016, ko je bila v varni hiši v M., pa ji je R. povedala, da je dala izjavo na policiji in policiste prosila, da obtoženca zaprejo, ker če bo na prostosti, bo R. ubil, in še, da je R. ženo že takrat, ko sta bila z obtožencem še skupaj, opozorila, naj se R. pazi, ker obtoženec grozi, da bo ubijal, da ima pištolo (list. št. 304, 1304, 1308/17-19 spisa) .

41Res je, da priča F.M. iz lastnega ni vedela nič povedati o obtoženčevemu nasilju nad R., vendar to ne pomeni, da njena izpovedba nima prav nobene dokazne teže, kot to zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je pričina izpovedba v delu, ki se nanaša na obtoženčevo nasilje nad ženo zaradi ljubosumja verodostojna, ker jo potrjujejo očitki iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju I K 18388/2016 za čas od 31. 12. 2015 do 9. 5. 2016⁹ in vsebina izpovedbe priče M.M., žene pokojnega R.M. (točka 25, 28, 44 obrazložitve sodbe). Ta je izpovedala, da so v letu 2004 z obtožencem in njegovo družino, s katero so več let prijateljevali, prekinili stike prav zaradi obtoženčevega nasilja nad ženo zaradi ljubosumja, ker je obtoženec obtoževal njenega moža R., da ima intimno razmerje z njegovo ženo R. V septembru 2016 (to je za tem, ko je 9. 5. 2016 R.S. obtoženca kazensko ovadila in ga s hčerkama zapustila) je bila prisotna pri pogovoru moža z obtožencem. Mož je po prihodu domov iz službe ob 14.15 uri stopil do avtomobila, parkiranega pred hišo, katerega je pred tem že trikrat videla parkiranega pred hišo v času, ko se je mož vračal domov iz druge izmene (med 22.15 in 22.20 uro), in slišala voznikovo povabilo na pijačo, moževo reakcijo, ki je povabilo zavrnil, rekoč da s takimi ljudmi ne hodi na pijačo, je ocenila za nenavadno, za tem pa je v vozniku prepoznala obtoženca, ki je moža vprašal, če ve, da so mu zasegli orožje in da bo dobil vabilo na sodišče, zatem pa moža začel obtoževati, da obiskuje R., ko je on v službi, da to ve, ker so mu drugi povedali. Ko se je sama vmešala v pogovor, ji je obtoženec rekel, da očitno ne ve, kaj se dogaja, in da otroci niso njegovi ter nakazoval, da so od njenega moža R. Pogovor se je končal tako, da je mož rekel obtožencu naj ga pusti pri miru, obtoženec pa nazaj, da pri tem ne bo ostalo. Na moževo vprašanje, če mu grozi, je obtoženec to zanikal in se odpeljal (list. št. 299 -300, 678, 1266/2-5 spisa). Sodišče prve stopnje je priči utemeljeno verjelo, njena verodostojnost niti ni predmet pritožbene graje, v nasprotju z izpovedbo priče F.M., zato pritožbeni očitek zagovornice o neenakem ocenjevanju za obtoženca obremenilnih dokazov ne drži. Pri tem obtoženec vsebine pogovora ne zanika, nasprotno potrdi dvom o očetovstvu svoje druge hčerke. Priča M.M. je povedala še o eni grožnji, ki jo je obtoženec izrekel možu dva do tri meseca pred usmrtitvijo (julij ali avgust 2017), in o kateri jo je seznanil M.T. Z možem sta kolesarila proti domu, ko ju je ustavil voznik avtomobila, s katerim se je R. pogovarjal in slišal le zadnje besede voznika preden se je z avtomobilom odpeljal „Ti znaš kako je kod nas u Črni Gori“, na vprašanje . kaj je voznik hotel, pa prejel odgovor, da je ta (obtoženec) „budalo“, ker misli, da je imel nekaj z njegovo ženo (list. št. 300 spisa).

42Po presoji pritožbenega sodišča takšni opisi dokazujejo, da je obtoženec tudi po letu 2016 bil ljubosumen na oškodovanca R.M. - prepričan, da ima intimno razmerje z njegovo takratno ženo, in dal tudi vedeti, da oškodovancu grozi nevarnost. Sodišče prve stopnje je obtoženčevo dejanje, ki pomeni uresničitev te grožnje, pravilno povezalo tudi z izvedenskim mnenjem Komisije, ki izpostavlja pomen povezanosti obravnavanega kaznivega dejanja s predhodnim dogajanjem med obtožencem in oškodovancem v povezavi z osebnostno strukturo obtoženca. Iz mnenja Komisije izhaja, da je specifična osebnostna drža, kamor sodijo tudi vrednostne in kulturološke značilnosti obtoženca bila tista, ki je najpomembnejše vplivala na storjeno kaznivo dejanje. Pri obtožencu je bila prisotna kombinacija na zunaj prikrite narcistične osebnostne drže, h kateri sodi tudi tudi zavist in ljubosumje, kot ga je obtoženec gojil do oškodovanca, k tej lastnosti pa sodi tudi bes ob zapustitvi žene, prisotno pa je bilo tudi patriarhalno vrednotenje družinskih odnosov. Obtoženec je ob zapustitvi žene trpel, vendar v veliki meri iz egocentričnih razlogov in ne zaradi razpada odnosa kot takšnega, prav tako ni občutil obžalovanja do svojega ravnaja, ampak je bil trdno prepričan v svoj prav (list. št. 899, 1265 spisa). Sodišče prve stopnje je njegov zagovor, da je R. M. večkrat prosil, da pusti ženo (po podatkih spisa ga je pred leti že zapustila, a se na njegovo prigovarjanje vrnila) in njegovo družino pri miru, vendar ga je oškodovanec agresivno zavračal, bil do njega žaljiv, mu grozil s prijavo na policiji, povezalo z ugotovitvami izvedenca kliničnega psihologa B.Z. (točka 46 sodbe) in ocenilo, da je obtoženec zaradi svojih osebnih lastnosti R. M. dejansko doživljal kot da je proti njemu, saj je težko sprejel kritiko, bil prizadet, razočaran in obseden s svojimi mislimi. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje, da se je ob nedvomno ugotovljeni obtoženčevi ljubosumnosti, kot eni od njegovih osebnostnih lastnosti, to čustvo v odnosu do pokojnega R.M., v katerem je obtoženec videl krivca za razpad njegove družine in ženino prijavo orožja, ves čas nabiralo, krepilo in bilo pri obtožencu v ospredju tudi obravnavanega dne. Sodišče prve stopnje je pravilno povezalo usmrtitveno dejanje 4. 10. 2017 z okoliščino, da je pred Okrožnim sodiščem na Ptuju zoper obtoženca tekel kazenski postopek zaradi kaznivih dejanj nasilja v družini in nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem, kar je pri njem vzbudilo še dodaten bes in jezo ter sprožilo negativne občutke proti R.M. Obtoženčevo grožnjo, kot jo je opisala M.M. in je časovno sovpadala s predobravnavnim narokom (28. 6. 2017) oziroma razpisano glavno obravnavo (5. 9. 2017, njeno nadaljevanje bilo določeno za 10. 10. 2017), namreč ni mogoče razumeti drugače, kot da je odločen zadevo vzeti v svoje roke in jo rešiti na način, kot to rešujejo pri njih v Črni Gori.

43Pravilna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je obtoženec obravnavanega dne pripravljen čakal oškodovanca z namenom, da ga umori. Pri tem se je utemeljeno oprlo na posnetke varnostnih kamer, ki dokazujejo, da se je 4. 10. 2017 pred podjetjem S. d.o.o. v času, ko ga je s sodelavci zapuščal oškodovanec R.M., nahajal tudi obtoženec s svojim avtomobilom. Pritožbeno sodišče pritrjuje obširnim razlogom prvostopenjske sodbe v točki 63 obrazložitve, do pritožbenih očitkov obtoženca in zagovornice, ki v splošnem ne prinašajo nič novega, pa se bo opredelilo v nadaljevanju.

44Da je šlo za premišljeno in načrtovano dejanje ne dokazujejo zgolj in edino posnetki varnostnih kamer kot to ocenjujeta pritožbi. Obtoženec je pričakoval končanje kazenskega postopka pred Okrožnim sodiščem na Ptuju z obsodilno sodbo (zaseg večje količine orožja brez dovoljenja). Postopek je bil v fazi, ko je sodišče poskušalo pridobiti naslov obtoženčeve bivše žene v tujini in jo vabiti na glavno obravnavo. Ker si je tudi obtoženec prizadeval, da se z njo sooči na sodišču, je v povezavi zapisom zagovornice na strani 10 pritožbe „da če je že zasledoval M., je to storil, da bi ugotovil kaj še naklepa proti njemu in ali to še počne skupaj z njegovo bivšo R.“, in obtoženčevo osebnostno držo (kontroliranje partnerke in družine je štel za upravičeno) sprejemljiv zaključek, da je tudi tokrat spremljal, preverjal (nadzoroval) gibanje oškodovanca R.M.

45Da je deloval organizirano in stvari ni prepuščal naključju, dokazuje dejstvo, da je imel v posesti dve pištoli, čeprav mu je bila 9. 5. 2016 ob hišni preiskavi zasežena večja količina orožja in streliva. Pri tem ni pomembno ali orožje izvira iz hrambe ali si ga je nabavil ob odhodih v Črno Goro, kjer je mogoče orožje brez večjih težav kupiti, saj kot je sam povedal, je v Črni Gori v vsaki hiši prisotno orožje. A obtoženec je imel pištoli (s petimi, z naboji napolnjenimi okvirji) pri sebi v avtomobilu, čakajoč na oškodovanca R.M. pred njegovim delovnim mestom. Pištoli sta bili brezhibni in z orožjem je obtoženec kot njihov strasten zbiratelj znal rokovati. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da osebi, s katerima se je obtoženec veliko družil (skoraj vsakodnevno zadnji dve leti in pol z D.P., zadnja dva ali tri mesece resneje prijateljeval z A.B., s katero sta nameravala v prihodnje skupaj zaživeti) nista videli, da bi obtoženec nosil pri sebi orožje, zavrnilo je pa tudi obtoženčev zagovor, da je imel pištoli s seboj zaradi lastne varnosti, ker se je počutil ogroženega od oškodovanca. Iz dokaznega postopka ne izhaja nobeno dejanje oškodovanca R.M. niti oseb v avtomobilu, kateri obtoženec kot sam pove, ni poznal, ki bi mu lahko takšen strah povzročili (točka 63 obrazložitve sodbe).

46Ni nepomemben podatek v spisu, da je obtoženec po odhodu R.S. prodal premoženje v Črni Gori, iz stanovanja na R.cesti, v katerem je živel, pa odnesel gospodinjska aparata in pohištvo. Iz izpovedovanja priče D.P. izhaja, da je v oktobru ali novembru 2016 od obtoženca kupil avtomobil znamke Volvo, pred dvema ali tremi meseci pred izvršenim dejanjem pa mu je obtoženec dejal, da je hišo v Črni Gori prepisal na sorodnike (o prodaji te hiše in prodajanju zemljišča ter o tem, da ima obtoženec v Črni Gori le daljnje sorodnike, je povedala tudi priča F.M. - list. št. 303, 1304 spisa), pred dvema mesecema (avgust 2017) pa še, „da je sedaj miren, da bo zaradi tega, kar ima na sodišču sedaj vse razrešil in da bo imel čisto vest „(list. št. 290, 1263 spisa). Po izpovedovanju priče A.B. ji je prav v tem času obtoženec tudi podaril pralni in pomivalni stroj ter komodo (list. št. 307, 1266/17 spisa). Po presoji pritožbenega sodišča je tudi na podlagi tako premišljenih ravnanj obtoženca ob že obrazloženih okoliščinah in dejstvih ter obtoženčevem obnašanju po dejanju, s katerim sodišče prve stopnje prav tako zavrača zagovor obtoženca, da je šlo za trenutno odločitev, v povezavi z izpovedbo D.P. zaključiti, da je imel obtoženec namen „zadevo“, ki ga je spravljala v obup, jezo in nemoč, rešiti na način, kot to rešujejo doma v Črni Gori in v maščevanju (maščevanju zaradi ljubosumja) najti pomiritev, hkrati pa uresničil napoved, da se ga bodo vsi tisti, ki so bivši ženi pri tem pomagali, zapomnili (izpoved priče F. M. na list. št. 303, 1303 spisa).

47Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno in zaključki sodišča prve stopnje, da je bilo obravnavano kaznivo dejanje jemanja življenja oškodovancu R.M. storjeno iz nizkotnega ljubosumja in maščevanja kot kvalificiranega nagiba in da je bil v okviru obtoženčeve zmanjšane (a ne bistveno) prištevnosti posebej zavržni razlog (motiv), zaradi katerega je obtoženec tako ravnal, zajet v njegovi krivdi (obarvan direktni naklep). Pritožbi, ki takšno dokazno oceno izpodbijata in trdita, da so zaključki sodišča prve stopnje glede obtoženčevega ljubosumja in maščevanja v nasprotju z dokazi, listinami in izpovedbami prič v spisu, če pa ju sodišče že šteje za dokazana, pa ne odstopata od običajnega motiva in zato nista zavržna nagiba, ne moreta uspeti.

48Na preostala pritožbena izvajanja pa še odgovarja:

49Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da obtoženčevo prijateljevanje z A.B. pred obravnavanim dejanjem ne negira obtoženčeve ljubosumnosti. Slednja z obtožencem ni imela poglobljenega intimnega odnosa, ampak zgolj platonski, njeno izpovedbo pa je sodišče prve stopnje povezalo z obtoženčevo osebnostno držo (pri njem v odnosu ni recipročnosti) in zaključilo, da je obtoženec ta odnos razvijal le zato, da bi poskrbel za lastne potrebe (točka 46, 47 sodbe). Pritožbeno sodišče takšne razloge sprejema, pri čemer ni prezreti podatka, da je posvetovalni razgovor pred razvezo zakonske zveze (predlagal jo je obtoženec leta 2016 na CSD) potekal šele 15. 2. 2017, katerega se je udeležil le obtoženec, ki je bil sodno razvezan šele v maju 2017.

50Kot je bilo že povedano, je sodišče prve stopnje obtoženčev zagovor, da je povsem po naključju, vozeč se z avtomobilom proti mestu, opazil avtomobil oškodovanca in v njem oškodovanca, ter hipno sprejel odločitev, da mu vzame življenje, presojalo v povezavi ugotovitvami izvedenca G.K. Zakaj zagovoru obtoženca ne verjame in zakaj tudi izvedenstvo avtomobilske stroke ni potrebno, je obrazložilo na način, da je bila naloga izvedenca G.K., določena v odredbi sodišča, da po splošnih in individualnih karakteristikah določi stopnjo ujemanja obeh avtomobilov in pri tem uporabi tabelo za primerjavo predmetov. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča izvedenec za opravo svoje naloge, to je primerjave predmetov ni potreboval specialnega znanja iz avtomobilistične stroke, sodišče prve stopnje pa je časovni zamik na varnostnih kamerah (9 minut) pripisalo temu, da niso bile sinhronizirane, za kar je imelo podlago v podatkih spisa. Pritožbi pri tem prezreta, da je varnostna kamera, ki pokriva parkirišče podjetja S. d.o.o, beležila pravilen čas 14:04:58 (list. št. 392), kameri, ki pokrivata jedilnico in glavni vhod (cesto k T.) pa čas z zamikom (list. št. 387, 388, 389, 390), a upoštevajoč pri vseh kamerah isti zamik si avtomobila, katerih identiteta je bila raziskana, sledita v časovnem razmaku manj kot minuto. Dvoma v ugotovitve izvedenca G.K., da je na posnetku varnostne kamere, nameščene na objekt podjetja, katerega je kritičnega dne po koncu delavnika zapuščal oškodovanec, avtomobil obtoženca, ne vzbuja pritožbena ugotovitev zagovornice, da je na posnetku zadnje levo okno avtomobila obtoženca zaprto, na fotografiji pa odprto. Iz podatkov spisa izhaja, da je obtoženec po izvršenem dejanju pred prihodom policije prestavil avtomobil na pločnik, na betonsko polico bližnjega objekta odložil pištoli in denarnico, zato je povsem mogoče, da je na avtomobilu delno odprl okno.

51Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izvedenec M.V. pri podaji in obrazložitvi izvedenskega mnenja prišel sam s seboj v nasprotje. Pritožba tem ugotovitvam neutemeljeno nasprotuje. Izvedenec je na podlagi ugotovljene kognitivne disfunkcije organskega tipa svoje pisno mnenje na naroku za izrek kazenske sankcije 23. 8. 2018 dopolnil in povedal, da so bile preiskovančeve sposobnosti razumevanja bistveno zmanjšane, sama sposobnost obvladovanja pa delno, vendar ne bistveno zmanjšana. In še, da gre za načrtovano dejanje na napačni predpostavki, ki še ni dosegla nivoja duševne bolezni, blodnjave motnje.¹⁰ Na naroku dne 13. 2. 2019 pa vztrajal pri dopolnjenem izvedenskem mnenju in pozvan, da mnenje obrazloži, povedal, da je zaradi domnevne možganske okvare in čustvene stiske preiskovanec imel težave kognitivnega funkcioniranja in da je to vplivalo na njegovo sposobnost obvladovanja.¹¹ Glede kritike dela Komisije, ki jo je izvedenec M.V. videl v izostalih diagnostičnih preiskavah, pa je izvedenec P.P. pojasnil, da pri preiskovancu ni bila ugotovljena klinična kategorija blage kognitivne motnje kot psihične motnje. Bila je ugotovljena psihična motnja, to je prilagoditvena motnja, kar je skladno z ugotovitvami ob pregledu kot tudi z medicinsko dokumentacijo, ne pa kakšne druge psihične motnje.¹² Ker sodišče prve stopnje izvedenskega mnenja ni sprejelo, se do nasprotij v njem tudi ni bilo dolžno opredeliti. Zato izpodbijani sodbi pritožba zagovornice neutemeljeno očita izostale oziroma pomankljive razloge (kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Na tem mestu pritožbeno sodišče odgovarja zagovornici, da mnenje izvedenca v delu, da je obtoženec organizirano dočakal in izpeljal akcijo, ki jo je predhodno načrtoval (list. št. 806/14 spisa), vendarle ni povsem v korist obtoženca, ki se zagovarja (po zagovornici), da je šlo za v tistem trenutku načrtovano dejanje, za katerega je dobil idejo ob srečanju in poskuša doseči obsodbo za temeljno obliko kaznivega dejanja, to je uboj (hipni naklep izključuje nizkotnost nagiba).

52Pritožbena graja izvedenskega mnenja Komisije¹³ ni na mestu iz razlogov, ki jih je podalo pritožbeno sodišče, ko je odgovarjalo na procesne kršitve. Na tem mestu dodaja, da so izvid in mnenje izdelali štirje člani kot izvedenci Komisije in ga strokovno in argumentirano obrazložili, izvedensko delo pa je skladno z dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z ostalimi podatki kazenskega spisa in da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni nikakršne potrebe po postavitvi še tretjega izvedenca, s pomočjo katerega naj bi se odpravilo razlike med obema izvedenskima mnenjema. Sodišče bi bilo dolžno nasprotja med izvedenskima mnenjema odpraviti z angažiranjem novega izvedenca le v primeru, če bi bil podan dvom v pravilnost obeh izvedenskih mnenj, do česar pa v konkretnem primeru ni prišlo, zato niso podane v pritožbi zatrjevane kršitve 258. člena ZKP, dejansko stanje pa tudi ni nepopolno ugotovljeno.

53Očitek sodišču prve stopnje, da je enostransko ocenjevalo dokaze in ni upoštevalo teh, ki so mu v korist, ne drži. Zaradi ugotovitev Komisije, da je obtoženec dobro prilagojeno ravnal v delovnih odnosih in v odnosih izven družine, drugače pa v domačem okolju zaradi prikrite narcistične osebnostne drže, sodišče prve stopnje izpovedbe prič - obtoženčevih sodelavcev, prijateljev oziroma znancev ni štelo za pomembne.

54Ne držijo pritožbena navajanja zagovornice, da obtoženec ni storil naklepnega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, ampak le kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 314. člena KZ-1, torej iz malomarnosti. Iz obtoženčevega zagovora sicer izhaja, da je bil njegov namen od blizu s streli zadeti le oškodovanca, vendar je glede na ugotovljeno smer iztreljenih nabojev izstrelil še najmanj sedem nabojev ter pri tem zadel voznika avtomobila, v katerem je zraven njega sedel pokojni oškodovanec, ki je utrpel strelno poškodbo levega ramena, ter avtomobil, v katerem se je nahajala ženska z majhnim otrokom, nekaj nabojev pa je izstrelil tudi v zrak, zato je življensko sprejemljiv in logičen zaključek, ki ga je naredilo sodišče prve stopnje, da se je zavedal, da lahko streli zadenejo tudi druge osebe, saj je streljal sredi belega dne, na prometni Titovi ulici v semaforiziranem križišču, kjer je nekaj po 14. uri stala kolona vozil in se je na pločniku nahajalo več ljudi, torej zavedal, da lahko s takšnim dejanjem povzroči nevarnost za življenje ljudi, pa je v to najmanj privolil. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 314. člena KZ-1 se namreč lahko stori tako z direktnim kot tudi z eventualnim naklepom.

55Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navajata ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljnega dejanskega stanja, sta pritožbi zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljeni.

56Glede odločbe o kazenski sankciji:

57Obtoženec in zagovornica v pritožbah uveljavljata kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) ter kršitev pravice do enakosti pred zakonom (22. člen Ustave). Trdita, da kazen 27 let in 6 mesecev zapora za kaznivo dejanje umora ni pravična, ni v skladu s sodno prakso na tem področju in je v nasprotju z določbami, ki določajo kriterije za določitev in odmero kazni (49. člen KZ-1). Kršitve niso podane. V pritožbi obtoženca navedena primera, ki sta ju obravnavala Okrožno sodišče na Ptuju (I K 23652/2017 zadeva F.V. in A.B.)¹⁴ in Okrožno sodišče v Mariboru ( II K 49662/2016 zadeva T.K.)¹⁵ vsebinsko nista podobna in primerljiva z obravnavanim primerom. Ne gre za enaka dejanska stanja, zato so tudi odločitve različne. Vsi trije obsojenci so bili obsojeni za kaznivo dejanje uboja po 115. členu KZ-1 (v prvem primeru v sostorilstvu po prvem odstavku 20. člena KZ-1 in v drugem primeru v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, to je po tretjem odstavku 29. člena KZ-1), pri čemer so jim bile izrečene kazni 14 in 12 let ter 14 let zapora, to je na zgornji meji posebnega maksimuma (za kaznivo dejan je uboja je predpisana kazen od 5 do 15 let zapora).¹⁶ V obravnavanem primeru je višino kazni sodišče prve stopnje določilo ob upoštevanju teže dejanja in stopnje storilčeve krivde (prvi odstavek 49. člena KZ-1), nato pa upoštevalo tiste okoliščine, ki vplivajo na to, da bo kazen v tem okviru manjša ali večja (olajševalne in obteževalne okoliščine), kot bo to obrazloženo v nadaljevanju. Zato se pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, da je kršilo kazenski zakon (49 , 50. in 51. člen KZ-1) ter vodilo nepristranski in nepošten postopek, pokažejo za neutemeljene.

58Po pritožbah sodišče prve stopnje ni upoštevalo obtoženčevega priznanja in obžalovanja dejanja, stopnje njegove krivde, stopnje prištevnosti, nagibov, iz katerih je dejanje storil, okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, njegovega prejšnjega življenja, okoliščin, ki so vplivale na oblikovanje njegove osebnosti in stanja, v kakršno je zapadel. Ni upoštevalo olajševalnih okoliščin oziroma jim je dalo premajhno težo, ni upoštevalo posebnih olajševalnih okoliščin, pa bi jih moralo, ter obtožencu izreči omiljeno kazen v smislu določila 50. člena KZ-1. Pritožbeni očitek ni utemeljen.

59Sodišče prve stopnje je, kot to izhaja iz obrazložitve sodbe v točki 66 in 67 na strani 35 do 37, obtožencu kot olajševalno okoliščino upoštevalo težko otroštvo in mladost, kot obteževalne okoliščine pa način in okoliščine storitve kaznivih dejanj, direktni naklep (za kaznivo dejanje umora), pokaznovanost obtoženca, hudo trpljenje žene in otrok pokojnega oškodovanca, travmatiziranost dveh oseb, voznika in sopotnika na zadnjem sedežu v avtomobilu, v katerem je bil s streli usmrčen oškodovanec, in da je srečnemu naključju pripisati, da zaradi izvršenega kaznivega dejanja ni prišlo do hujših posledic za ostale udeležence.

60Pritožbeno sodišče, ko je pretehtalo te okoliščine in okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, je presodilo, da teža kaznivih dejanj in stopnja obtoženčeve krivde zahtevajo strogo kaznovanje obtoženca in nedvomno mu je potrebno izreči le zaporno kazen, a za kaznivo dejanje umora znižano kazen zapora.

61Sodišče prve stopnje je pravilno štelo obtožencu v korist njegovo težko otroštvo in mladost, ko ju je z očetom, starega komaj dve leti, zapustila mati, odraščal je v neugodnem okolju z mačeho, ki ga ni sprejela in s pogosto očetovo odsotnostjo zaradi dela, pri dvanajstih letih pa bil priča, ko so mu ustrelili očeta, kar je povzročilo njegovo zgodnje trpljenje. Te okoliščine sodišče prve stopnje ni podcenilo, zato pritožbi obtoženca in njegove zagovornica z izpostavljanjem te iste okoliščine nimata vpliva na višino določene kazni. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam obtoženca in zagovornice, da je bil obtoženec v času storitve kaznivih dejanj nekaznovan in da sodišče te okoliščine ni upoštevalo pri odmeri kazni. Vendar ta okoliščina, ob ugotovitvi, da je bil obtoženec kasneje obsojen za kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 in nedovoljene proizvodnje in promet orožja po prvem odstavku 307. člena KZ-1 (v času storitve obravnavanih kaznivih dejanj je postopek že tekel), torej pokaznovan, kar je že sodišče prve stopnje v smislu prejšnjega življenja in osebnosti obtoženca štelo za obteževalno okoliščino, izgubi na pomenu v smislu, da bi utemeljevala nižanje kazni.

62Je pa potrebno edino olajševalno okoliščin, ki jo ugotavlja sodišče prve stopnje v okviru obtoženčeve osebnosti, dopolniti v njegovo korist. Pritrditi je pritožbama, da bi moralo sodišče prve stopnje okoliščine, da je obtoženec ves čas postopka priznaval, da je oškodovancu vzel življenje, torej temeljno kaznivo dejanje, počakal na kraju policijo in se mirno predal, ter se ob prvem zaslišanju na sodišču opravičil poškodovanemu vozniku avtomobila, D. B., slednjemu tudi na glavni obravnavi, ter voznici avtomobila, ki se je z majhnim otrokom v tistem trenutku peljala mimo prizorišča streljanja, ovrednotiti pozitivno, vendar ne kot posebne olajševalne okoliščine iz druge alinee 50. člena KZ-1, ki bi opravičevale izrek omiljene kazni, za kar si prizadeva pritožba zagovornice, ker njihov vpliv ni prevladujoč v primerjavi s po sodišču prve stopnje pravilno ugotovljenimi obteževalnimi okoliščinami kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

63Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu III Kp 44424/2017 z dne 20. 8. 2019 podrobno obrazložilo, zakaj sodišče prve stopnje na predobravnavnem naroku 4. 1. 2018 obtoženčevega priznanja krivde ne bi smelo sprejeti (zlasti točki 17, 19 sklepa) in pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju na razloge sklepa sklicuje. Kljub temu, da obtoženec priznanja krivde nikoli ni preklical, kot to pravilno izpostavljata pritožbi, je dejstvo, da bi sprejetje priznanja moralo preklicati sodišče samo¹⁷, ko je na naroku za izrek kazenske sankcije ugotovilo, da obtoženec priznava zgolj objektivne znake, ne pa tudi subjektivnih znakov kaznivega dejanja, in ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP in sicer kršitev 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP glede vprašanja, ali je bilo obtoženčevo priznanje krivde jasno, popolno in podprto z dokazi v spisu, kršitev pa predstavlja tudi kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave.¹⁸ Prizadevanja pritožbe za izrek (določitev) omiljene kazni zapora zaradi priznanja krivde iz drugega odstavka 51. člena ZKP so zato brez teže.

64Zagovornica pravilno ugotavlja, da sodišče obtožencu zmerne zmanjšane prištevnosti v času storitve kaznivih dejanj ni upoštevalo kot olajševalne okoliščine, nasprotno, ocenilo je, da se je obtoženec zavedal svojega bolezenskega stanja, to je prilagoditvene motnje, ki se je pojavila že pred storitvijo kaznivih dejanj, a je po obisku psihiatra odklonil zdravila, nadalje pa ni storil ničesar več, kar bi lahko pripomoglo k njegovemu boljšemu psihičnemu zdravju, čeprav se je zavedal zdravstvenih težav. Takšne ocene sodišča prve stopnje tudi pritožbeno sodišče ne sprejema. Obtoženec je dejanji storil v času, ko je bila zaradi prisotne psihične (prilagoditvene) motnje ter intenzivnejšega čustvovanja njegova sposobnost razumeti pomen svojega dejanja in sposobnost obvladovati svoje ravnanje zmanjšana, vendar ne bistveno. Na prilagoditveno motnjo, ki je pri obtožencu nastopila že pred izvršenima dejanjema, obtoženec ni imel vpliva, po ugotovitvah izvedencev pa tudi redno jemanje zdravil ne bi mogoa odvrniti obtoženca od storitve kaznivih dejanj. Zato je potrebno zmanjšano prištevnost upoštevati kot olajševalno okoliščino, ki je narekovala odmero nižje kazni.

65Okoliščino, ki jo izpostavlja pritožba zagovornice, da bi naj obtoženec dejanje storil v obupu in nerazsoden, izvedeni dokazi ne potrjujejo, okoliščine, povezane z obtoženčevo daljšo bolniško odsotnostjo po letu 2016 in slabim psihičnim stanjem, je pritožbeno sodišče upoštevalo v okviru ugotovljene zmerno zmanjšane prištevnosti, ki pa ne predstavlja razloga za omilitev kazni po prvi alinei 50. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje obtoženčevega obžalovanja tega, kar je storil, utemeljeno ni upoštevalo kot olajševalno okoliščino. S strani obtoženca iskrenosti pri tem nikakor ni bilo čutiti, saj ni bilo ustrezne čustvene spremljave glede na dejanje samo, do katerega je bil povsem nekritičen, neprizadet (priča M.M. je povedala, da ji je obtoženec pri prvem zasliašnju rekel, da mu še vedno ni žal, da je ubil njenega moža - list. št. 679 spisa), kar je sicer značilnost obtoženčeve narcistične osebnostne drže, kot je bila tudi ugotovitev Komisije, katero je sodišče prve stopnje upoštevalo.

66Sodišče prve stopnje je pravilno štelo obtožencu kot obteževalno okoliščino način oziroma potek izvršitve kaznivega dejanja umora, ki izstopa po svoji drznosti in brezobzirnosti. Stoječ ob avtomobilu, v katerem je sedel oškodovanec (in še dve osebi), je obtoženec po razbitju stekla na vratih avtomobila, vanj izstrelil najmanj 28 nabojev, pri tem meril v glavo in zgornje dele oškodovančevega telesa, zaradi česar je ta na kraju streljanja umrl. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da takšen potek kaže na obtoženčevo trdno odločenost oškodovancu odvzeti življenje, pri čemer je bil pripravljen žrtvovati tudi življenje ljudi v avtomobilu. Da takšen način ne odstopa od običajnega uboja, kot trdi pritožba, je razvidno iz števila strelov, ki jih je obtoženec usmeril v oškodovančevo glavo in prsi, in ki potrjuje njegov odločen namen, da se mu iz ljubosumja maščuje.

67Z zagovornico, ki navaja, da je odvzem življenja upoštevan pri določitvi kazni za takšno kaznivo dejanje, se pritožbeno sodišče ne strinja. Kaznivo dejanje odvzema življenja je lahko storjeno v temeljni (uboj) ali kvalificirani (umor) obliki in za vsako od teh oblik je kazen zapora predpisana v različnih spodnjih in zgornjih mejah.Vsak usmrtitveni delikt ima za posledico psihično trpljenje, prizadetost in žalost zapustnikovih bližnjih, pa tudi finančno stisko, v kolikor preživeli z zapustnikovo smrtjo izgubili vir preživljanja. Po podatkih spisa oškodovanec ni bil edini zaposlen v družini, a je preživljal nezaposleno ženo in hčerko, zato je sodišče prve stopnje to okoliščino upoštevalo kot obteževalno.

68Na navajanje pritožbe zagovornice, da število izstreljenih nabojev ne more vplivati na težo kaznivega dejanja, pritožbeno sodišče odgovarja, da ni odločilno koliko nabojev je bilo usmrtitvenih, ampak dejstvo je, da je obtoženec pri usmrtitvi, katero je načrtoval, pokazal posebno odločnost, kar poleg ostalih, že opisanih okoliščin, dokazuje visoko stopnjo obtoženčeve krivde (premišljen, direktni naklep). Pritožbeno navedbo zagovornice, da bi ostali streli (razen prvega) bili posledica nenadne, nepričakovane silovitosti razburjenja obtoženca, ko je zagledal ob sebi avtomobil oškodovanca, izvedeni dokazi ne potrjujejo, zato na odmero kazni nima vpliva.

69Obtoženec je streljal z dvema pištolama in poleg nabojev, ki so zadeli oškodovanca, izstrelil še najmanj sedem nabojev ter pri tem zadel enega voznika ter eno vozilo, v katerem se je nahajala ženska z otrokom, nekaj nabojev pa je izstrelil tudi v zrak. To pa storil sredi delovnega dneva, na semaforiziranem križišču glavne ceste, praktično v središču mesta, kjer je stala kolona vozil in se je na pločniku nahajalo več ljudi, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je zgolj sreči in prisebnosti voznika in sopotnika v avtomobilu, ki sta ga uspela zapustiti, pripisati, da izstrelki niso poškodovali še več oseb. Čeprav te okoliščine predstavljajo zakonski znak kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314 člena KZ-1, jih je sodišče prve stopnje smelo prav zaradi njihove intenzivnosti upoštevati tudi kot obteževalno okoliščino. Pritožba zagovornice, ki takšni oceni nasprotuje, ni utemeljena.

70Zagovornica pa ima prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje obtožencu v škodo štelo zakonski znak kaznivega dejanja, to je nizkotni nagib. Tega ne bi smelo šteti obteževalno, ker se zaradi njega kaznivo dejanje umora po 116. členu KZ-1 loči od kaznivega dejanja uboja po 115. členu KZ-1. Upoštevanje te okoliščine še dodatno kot obteževalne, bi lahko opravičevala le intenzivnost te okoliščine same, za kar pa v obravnavanem primeru ni pogojev.

71Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazloženih kriterijev teže kaznivih dejanj, ob tem, da v obravnavanem primeru nizkotnemu nagibu ljubosumju in maščevanju, v primerjavi z nagibi, kataloško navedenimi v 4. točki 116. člena KZ-1, ki jih že zakonodajalec šteje za nizkotne (kot sta morilsko slo in koristoljubnost), vendarle ne gre pripisati enako hude teže, krivde obtoženca in ustreznejšega vrednotenja podanih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, višino kazni za kaznivo dejanje umora obtožencu znižalo, in sicer na potrebnih, vendar še vseeno zadostnih 23 let. Zaradi te odločitve in znižane kazni 1 leto in 6 mesevcev zapora za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, s katero je odpravilo kršitev kazenskega zakona (točka 11 te sodbe), je obtožencu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo novo enotno kazen 24 let zapora. Ta je povsem ustrezen odraz v izpodbijani sodbi ugotovljenih okoliščin ter primerna in pravična odmera za obtožencu dokazani mu kaznivi dejanji.¹⁹

72V tem obsegu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP (delno) ugodilo pritožbama obtoženca in njegove zagovornice in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo, v vseh nespremenjenih delih pa potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj med pritožbenim preizkusom ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

73Odločitev o stroških pritožbenega postopka je izostala, ker je bilo z odločbo pritožbenega sodišča odločeno deloma v obtoženčevo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

¹ Primerjaj odločba Ustavnega sodišča RS Up-186/15-25 z dne 4. 7. 2019, str. 6
² Korošec Damjan in drugi Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, december 2018, k členu 116, točka 4 , stran 300.
³ Tako sodba VS RS I Ips 38/2005 z dne 9. 11. 2006
⁴ Tako Š. Bele, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, k členu 385, točka 6, str.832.
⁵ V pisnem izvedenskem mnenju zapisal: Pri preiskovancu ni bilo prisotno ničesar takšnega, da bi imelo vpliv na njegove duševne funkcije, da v času, ko naj bi storil očitano kaznivo dejanje, ni bil sposoben razumeti svojega dejanja, lahko pa je le delno zmanjšalo njegove sposobnosti imeti v oblasti svoje ravnanje, vendar ne bistveno (list. št. 761 spisa). Po pritegnitvi klinične psihologinje I.B. V. je glede na njene ugotovitve mnenje dopolnil in sicer, da je preiskovanec bil sposoben razumeti, da to, kar načrtuje ni dovoljeno, da je prepovedano, glede na (po testu) ugotovljene kognitivne disfunkcije organskega tipa pa bil mnenja, da so bile preiskovančeve sposobnosti razumevanja bistveno zmanjšane, ne pa odsotne, sama sposobnost obvladovanja pa delno, vendar ne bistveno zmanjšana (list. št. 806/13-15 spisa). Izvedenec je po seznanitvi z vsebino listin iz spisa Okrožnega sodišča na Ptuju I K 18388/2016 dopolnil mnenje, s katerim se državni tožilec ni strinjal.
⁶ Korošec Damjan in drugi Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, december 2018, k členu 116, točka 4 , stran 300.
⁷ M. Deisinger, Kazenski zakonik 2017 - posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, založništvo d.o.o., Maribor 2017, str. 130, zadnji in predzadnji odstavek; enako M. Deisinger: Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 27.
⁸ Podobno sodba Višjega sodišča v Celju I Kp 49475/2015 z dne 12. 10. 2018, tč. 36 in 62.
⁹ Delni očitek iz izreka: dne 31. 12. 2015 vzel pištolo in ženi R. dejal, da gre ubit nekega človeka, da ji bo prinesel njegovo glavo..., grozil, da bo ubil njo in hčerki, ker nista njegovi … (povzeto v točki 33 obrazložitve izpodbijane sodbe). Golo dejstvo, da je zoper sodbo vložena ustavna pritožba, na dejansko stanje, ugotovljeno v njej, nima vpliva.
¹⁰ Prepis zvočnega posnetka na list. št. 806/13, 14 spisa.
¹¹ Prepis zvočnega posnetka na list. št. 1004/5, 19, 20 spisa.
¹² Prepis zvočnega posnetka na list. št. 1004/16, 20, 21, 28,29 spisa.
¹³ V času obravnavanega dogodka so pri obtožencu ugotovili Prilagoditveno motnjo, to je psihično motnjo, ki sodi v skupino s stresom povezanih psihičnih motenj, vendar ne hujših, preko pojavljanja negativnih čustvenih stanj pa negativno vpliva na funkcioniranje posameznika. Njen vpliv na obtoženčevo sposobnost razumevanja pomena svojih dejanj in njegovo sposobnost obvladovanja lastnega ravnanja v času očitanega kaznivega dejanja ni bil bistven (896,901 spisa).
¹⁴ Dejanje je opisano, da sta v sostorilstvu in z zavestnim sodelovanjem pri storitvi ter odločilnim prispevkom vsakega izmed njiju naklepno vzela življenje oškodovancu, s tem, da sta ga po celem telesu brcala in pretepala, tudi s težjim podolgovatim predmetom, F. V. tudi z železno grabljico, A. B. pa z leseno palico z ukrivljenim ročajem po prsnem košu, spodnjih in zgornjih okončinah in glavi..., pustila ležečega na prsih in trebuhu,v posledici celokupnega učinka vseh poškodb, s klinično najpomembnejšo poškodbo prsnega koša, pa je prišlo do travmatskega šoka, pri čemer je pomembno prispeval položaj oškodovanca,...zaradi česar je bilo dihanje še dodatno oteženo in je pokojni na kraju umrl.
¹⁵ Dejanje je opisano, da je obtoženec oškodovancu vzel življenje s tem, da ga je z nožem 14 krat zabodel ter večkrat vrezal, od tega 12 od zadaj v hrbti del telesa in 2 krat od spredaj, v trebuh in glavo..., pri čemer je za posledicami zunanjih in notranjih krvavitev in izkrvavitve s posledičnim hemoragičnim oz. hipovolemičnim šokom umrl na kraju, pri tem pa je bila obtoženčeva zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje zaradi osebnostne motnje,in sicer čustveno neuravnovešene osebnostne motnje borderline tip, F 60.31 bistveno zmanjšana.
¹⁶ Enako velja za primer, ki ga izpostavlja zagovornica v pritožbi, očitno (glede na članek v prilogi B8) zadevo Okrožnega sodišča v Ljubljani S.B., obsojenega za kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 na 12 let in 6 mesecev zapora, in primer, ki ga je izpostavila na pritožbeni seji, peterico obsojenih, med njimi D.H. in G.H. za kaznivo dejanje uboja na 13 in 12 let zapora (priloga B15 tega spisa).
¹⁷ ZKP na nobenem mestu ne prepoveduje sodišču, da sprejetja priznanja krivde ne bi smelo preklicati. Po določbi tretjega odstavka 285.c člena ZKP priznanja krivde ne more preklicati le obdolženec.
¹⁸ Postopanje po odločbi Ustavnega sodišča RS Up - 186/15-25 z dne 4. 7. 2019
¹⁹ S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru IV K 18567/2017 z dne 1. 12. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru III Kp 18567/2017 z dne 14. 3. 2018 je bila obsojeni D.G. za kaznivo dejanje umora po 1. točki 116. člena KZ-1, storjenega na grozovit način z 16 vbodi z nožem v različne dele telesa svoje matere, izrečena kazen 29 let zapora.