383. člen ZKP

Glede na povzet potek pravno relevantnih okoliščin zadeve je ugotoviti, da se obdolžena v fazi predobravnavnega naroka, ko bi se edino lahko, ni odpovedala zbornemu sojenju. Izrecno je navedla, da želi senatno sojenje. Glavna obravnava bi se tako morala opraviti pred predpisanim senatom. Ker se je glavna obravnava opravila pred sodnikom posameznikom je tako bila opravljena v nasprotju z zakonsko določenim zbornim sojenjem po prvem odstavku 21. člena ZKP v zvezi s prvo točko prvega odstavka 25. člena ZKP in je bilo sodišče nepravilno sestavljeno.

Pri uradnem preizkusu sodbe, ki ga je opravilo po prvem odstavku 383. člena ZKP, je pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, saj je bilo obdolžencu očitano ravnanje pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, storjeno v času trajanja družinske skupnosti, drugo, ki je bilo storjeno po njenem razpadu, pa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1, čeprav gre za ravnanje, ki je časovno enovito, izvrševano v neprekinjenem obdobju od aprila 2021 do 2. 11. 2022, izvrševano z istim obdolženčevim motivom in odnosom do podrejene oškodovanke, ki ga razmejuje le njena odselitev z otroki iz skupnega doma. Obdolžencu zato ne gre očitati izvršitve dveh kaznivih dejanj, temveč njegovo ravnanje predstavlja eno kaznivo dejanje nasilja v družini, storjeno v temeljni obliki po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika. Takšna pravna kvalifikacija pa pri odmeri kazenske sankcije zahteva upoštevanje dejstva, da v določenem času obdolženec kaznivega dejanja nasilja v družini ni izvrševal več v družinski skupnosti, temveč po njenem razpadu, za kar je v zakonu po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 pred

Tatvina ukradenih stvari, katerih vrednost je majhna in si je storilec hotel prilastiti stvari take vrednosti, vrednost pa je majhna, če ne presega 500,00 EUR (1. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1), glede na novo zakonsko ureditev tako ni več kaznivo dejanje, temveč prekršek.

Ko je namreč sodišče prve stopnje spoznalo, da na podlagi razpoložljivih dokazov ni moglo ugotoviti obdolženčevega namena izkoristiti svoj domnevni vpliv na uradne osebe Finančnega urada Maribor in posredovati, da se zoper davčnega zavezanca davčna izvršba ne opravi, ko je od B. B. zahteval in sprejel denarno nagrado, kot mu je očitala obtožba, je ponudilo obrazložitev v smislu kaznivega dejanja goljufije, ki pa obdolženca po pravnomočni obtožnici ni obremenjevalo. V prvostopenjski ponujeni obrazložitvi pa je s tem, ko je sodišče prve stopnje dejansko utemeljevalo (ne)obstoj zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki sploh ni bilo predmet pravnomočne obtožbe, prepoznati nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, ki pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, katere pritožbeno sodišče ne more sanirati. Ker je sodišče prve stopnje vezano na izrečeno in javno razglašeno sodbo, mora biti obrazložitev pisne sodbe skladna z izrekom razglašene sodbe in se ne more osredotočati na kaznivo dejanje, ki v (pravnomočne) inkriminirane očitke sploh ni zajeto.

Po presoji zakonskih določb in določb o zastaranju kazenskega pregona je za obtoženko milejši zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja tako glede naklepa kot tudi glede določb o zastaranju kazenskega pregona. Kaznivo dejanje po spremenjeni določbi tretjega odstavka 257. člena KZ-1 bi bilo dokončano šele z izplačilom plač posameznim zaposlenim. Po kazenskem zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, pa je bilo kaznivo dejanje dokončano 1. 9. 2015 z izdajo zadnjega sklepa o odreditvi stalne pripravljenosti. Glede na predpisano kazen za očitano kaznivo dejanje kazenski pregon po določbi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 zastara v 10 letih od storitve kaznivega dejanja. Pri presoji zastaranja kazenskega pregona pa je potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, ki je določala, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Glede na obrazloženo je kazenski pregon, upoštevajoč datum zadnje izdaje nezakonitega sklepa o odreditvi stalne pripravljenosti in rok 64 dni iz prej navedenega zakona, zoper obtoženo zastaral 5. 11. 2025, še pred predložitvijo predmetne kazenske zadeve Višjemu sodišču v

V skladu z določbo drugega odstavka člena 58 KZ-1 se pogojna obsodba ne sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana zaporna kazen najmanj treh let, kar pomeni, da sodišče, razen v primeru procesne situacije iz petega odstavka istega zakonskega določila, ko je za primer priznanja predlagan izrek pogojne obsodbe, te sankcije opozorilne narave v obravnavanem primeru ni moglo izreči; kljub drugačni navedbi sodišča prve stopnje v sodbenem izreku je evidentno, da je tožilstvo za primer priznanja krivde na predobravnavnem naroku predlagalo izrek nepogojne zaporne kazni v trajanju dveh let, kar terja zaključek, da je sodišče prve stopnje pogojno obsodbo obtoženki izreklo v nasprotju z jasno določbo kazenske materialne zakonodaje in na ta način, v obtoženkino korist, prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Pritožnica nasprotuje izrečeni sankciji opozorilne narave, tako svojo kritiko pa utemeljuje z oceno, da razpoložljive dejanske okoliščine ne upravičujejo zaključka o pozitivni prognozi obtoženkinega prihodnjega življenja; pritožnica ne prepozna, da je prvostopenjsko sodišče z izrekom pogojne obsodbe prekršilo materialno določbo, ki določa, upoštevaje predpisano kazen

Pri tem je za sodno presojo, ali inkriminirano osebno vozilo predstavlja tveganje za splošno varnost ali moralne razloge, ko storilec ni lastnik, z materialnopravnega vidika bistveno najprej ugotoviti, ali je bil lastnik tega vozila kakorkoli povezan z izvršitvijo obravnavanega kaznivega dejanja oziroma, ali se je tega dejstva vsaj zavedal. Za odvzem predmeta osebi, ki ni storilec kaznivega dejanja, je torej treba ugotoviti obstoj vsaj ene izmed naveznih objektivnih ali subjektivnih okoliščin - to je, da bodisi predmet predstavlja nevarnost "sam po sebi" (prirejenost z namenom izvrševanja kaznivih dejanj), bodisi da lastnik dopušča ali se vsaj zaveda dejstva, da se njegov predmet uporablja za izvrševanje kaznivih dejanj. V ponujeni (pre)skopi obrazložitvi sodišča prve stopnje pa razlogi o teh odločilnih dejstvih nedopustno izostanejo, saj ni razvidno niti, ali je z imenom in priimkom določno opredeljeni aktualni (ne)formalni lastnik inkriminiranega vozila s predmetnim kazenskim postopkom sploh seznanjen, kot tudi ne, ali mu je bila dana možnost izjaviti se o vednosti in sploh okoliščinah ter načinu predelave, domnevno prirejene za prevoz tujcev.

Na podlagi nove obtožnice je tako zakonito stekel nov kazenski postopek, obramba pa je vložila nov ugovor zoper obtožnico, v katerem je med drugim izpostavila tudi vsebinsko podobnost med obtožnicama in posebej izpostavila, da je bila prejšnja obtožnica zavržena. Posebej je poudarilo, da zakon ne določa, da bi storilec moral drugemu obljubiti točno določeno denarno nagrado oziroma darilo ali nagrado v določenem denarnem znesku ali vrednosti premoženja. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na katero se opira tudi izpodbijana sodba, namreč jasno izhaja, da je treba gospodarsko dejavnost kot zakonski znak razumeti široko. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, pri tem ne gre le za neposredno zadovoljevanje potreb s proizvodnjo, prometom, trgovino, ampak tudi za opravljanje raznih podjetniških funkcij, ki niso neposredno vezane na zadovoljevanje družbenih potreb. Kadar je poleg glavne kazni zapora kumulativno določena še obvezna stranska denarna kazen, kot je to v obravnavani zadevi primer, sodišče pa namesto glavne kazni zapora izreče pogojno obsodbo, je zatorej treba ravnati po določbi četrtega odstavka 58. člena KZ-1. To d

V skladu z novejšo sodno prakso trditev v izreku prvostopenjske sodbe, da je obtoženec petnajstletnega prebežnika prevažal v prtljažnem prostoru vozila, ne predstavlja konkretizacije konkretne nevarnosti za njegovo življenje in zdravje kot kvalifikatorne okoliščine po šestem odstavku člena 308 KZ-1, pač pa le konkretizacijo abstraktne, oddaljene, hipotetične možnosti, da bi ob nepredvideni prometni situaciji prebežnik utrpel telesno škodo (abstraktna nevarnost za življenje oziroma zdravje); ta del izreka je zato drugostopenjsko sodišče izpustilo iz obtožencu očitanega kaznivega dejanja.

Na ravni opisa kaznivega dejanja za konkretizacijo zakonskega znaka zmožnosti plačevanja preživnine ni potrebno, da bi ta vseboval natančen obseg virov sredstev storilca, temveč za popoln opis zadostuje že navedba virov finančnih sredstev oziroma že pridobljenih finančnih sredstev, s katerimi bi preživninsko obveznost dejansko lahko poravnal (na primer, da je bil obdolženec v inkriminiranem obdobju zaposlen, da je priložnostno delal, da je razpolagal s prihranki in podobno). Glede na navedeno izhodišče je problematiziran zakonski znak v obravnavanem primeru v opisu dejanja z navedbo "da je obsojenec imel prihodke in bil delovno zmožen" še v zadostni meri konkretiziran. Sodišči sta izhajali iz pravilnega materialnopravnega izhodišča in ustrezno uporabili določbo četrtega odstavka 91. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Glede na ugotovljeno dejstvo, da je obsojenec v času teka zastaralnega roka izvršil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena KZ-1, za katero je predpisana denarna kazen ali kazen do treh let zapora, je pravilen zaključek sodišč, da je obsojenec s tem v relevantnem obdobju izvršil hujše kaznivo dejanje. Ključen za

Stranske (denarne) kazni se namreč v pogojni obsodbi določijo na posebni način, ki je v tem, da se glavna in stranska kazen vedno določita skupaj in šele nato se izreče, ali se odloži izvršitev obeh kazni ali pa samo glavne kazni (preizkusna doba). Povedano drugače, iz izreka sodbe mora biti jasno razvidno, ali se stranska denarna kazen izvrši takoj, neodvisno od teka preizkusne dobe in morebitne izpolnitve posebnega pogoja, ali pa je njena izvršitev tako kot glavna kazen zgolj pogojna. Kršitev temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 je kolektivno kaznivo dejanje, zato bi po presoji pritožbenega sodišča morala biti navedena dejanja opredeljena kot eno kaznivo dejanje, saj med njima obstaja več povezovalnih okoliščin in je podana takšna homogenost njunih ravnanj, da bi delitev posameznih ravnanj pod točko I/1 in I/2 izreka izpodbijane sodbe nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka in smislu materialnih določb.

Glede na opis kaznivega dejanja, kjer se je obdolžencu očitala kršitev pravic delavcev v obdobju več kot sedmih let, bi bilo treba njegovo ravnanje kvalificirati po drugem odstavku 196. člena KZ-1E, za katerega je predpisana kazen zapora petih let in denarna kazen. Na podlagi 1. točke prvega odstavka 25. člena ZKP pa so za sojenje o teh kaznivih dejanjih stvarno pristojna okrožna sodišča in ne okrajna sodišča. S tem, ko je obdolžencu za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča sodilo okrajno sodišče, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

S tem, ko sodišče prve stopnje v izrečeni varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja ni vštelo časa dejanskega odvzema vozniškega dovoljenja obdolžencu, je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu se, glede posledic dejanja, razlikuje od kvalificirane oblike kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1 v tem, da bo kaznivo dejanje podano, kadar že pride do neposredne nevarnosti za življenje in telo kakšne osebe. Ni pa to edina razlika, saj se zahteva tudi, da storilec uresniči enega od pogojev, ki so določeni v 1. do 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1, med drugim tudi tega, ki se očita obtožencu, da je vozil vozilo, čeprav ga ni imel pravice voziti. Strinjati se je zato treba z razlago sodišča prve stopnje, da kriminalna količina kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 presega kriminalno količino kvalifikatorne izvršitve kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Zato tudi ni mogoče sprejeti pritožbene razlage, da je obtoženec z očitano mu vožnjo izpolnil le zakonski znak po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Kot že rečeno, je vozil tudi brez dovoljenja z vožnjo, z načinom vožnje pa prebežnikov v vozilu ni izpostavil zgolj nevarnosti za življenje in telo, pač pa jih je že konkretno ogrozil. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen izp

V obravnavani zadevi je pritožbeni senat po preučitvi izvirnika izpodbijane sodbe, njenega pisnega odpravka ter sklepa z dne 14. 12. 2023 in preostale spisovne dokumentacije ugotovil, da sklep sodišča prve stopnje z dne 14. 12. 2023 ne predstavlja popravnega sklepa po 365. členu ZKP, saj z njim ni odpravljeno neskladje med pisno izdelano sodbo in njenim izvirnikom, ampak gre za vsebinsko popravo izrečene sodbe in tej popravi prilagojen popravek pisnega odpravka sodbe, kar vse bi lahko predstavljalo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku člena 371 ZKP, ki pa se ne preizkuša po uradni dolžnosti (prvi odstavek člena 383 ZKP). Ob dejstvu, da tovrstne kršitve zagovornik ni uveljavljal v pritožbi, je treba šteti kot predmet pritožbenega preizkusa vsebino prvostopenjske sodbe, kot je bila vzpostavljena s sklepom z dne 14. 12. 2023, kar pa pomeni, da je sodišče prve stopnje, upoštevaje očitek v obtožnem predlogu, ki obdolžencu tudi po modifikaciji očita inkriminirano ravnanje dne 4. 8. 2022, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka člena 371 ZKP; obdolženca je obsodilo za dejanje, ki ni zaobseženo v vlo

Za razliko od stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kjer okoliščina, ali je bil obdolženec v takratni fazi upravičen do brezplačne pravne pomoči, pri presoji upravičenosti do oprostitve njihovega plačila nima vpliva, pa pritožnica v zvezi z naložitvijo preostalih stroškov utemeljeno izpostavlja, da je imel obdolženec v fazi, ko mu je bil izrečen obsodilni del sodbe, pravico do zagovornika po ZBPP.

Izključitveni razlog po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP je vezan na sodnikovo seznanitev z nedovoljenim dokazom v kazenskem postopku, ne pa izven postopka, kot primeroma v medijih. Pravica do proste izbire zagovornika ni absolutne narave. Za pravno opredelitev kaznivega dejanja kot umor, izvršenega na zahrbten način, so potrebni tako subjektivni elementi pri storilcu kot tudi podane objektivne okoliščine.

Posledica zavrnilne sodbe je tudi sprememba odločbe o premoženjski koristi. Slovenska zakonodaja namreč z izjemo posebnega, ne na obsodbo vezanega procesnopravnega odvzema koristi po 498.a členu ZKP ne daje pravne podlage za odvzem premoženjske koristi, če je v kazenskem postopku izdana oprostilna ali zavrnilna sodba. Izvedenec ne more vselej z gotovostjo podati mnenja o vseh spornih vprašanjih, ampak (pogosto) lahko poda mnenje le z določeno večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti, pri tem pa je sodišče tisto, ki na podlagi ocene izvedenskega mnenja tudi v povezavi z drugimi dokazi presoja, ali so odločilna dejstva dokazana ali ne. Sodišče lahko skladno s pravno teorijo v primeru, če je iz izvedenskega mnenja jasno, da določenega dejstva ali okoliščine po nobeni dostopni metodi ni mogoče ugotoviti z dovolj visoko zanesljivostjo, brez zadržkov uporabi načelo in dubio pro reo, če tega dejstva ni mogoče zanesljivo ugotoviti niti v povezavi z drugimi dokazi.

Kakor izhaja iz izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje navedene spremembe obtožnega akta ob izreku sodbe ni upoštevalo in je s tem dejansko prekoračilo obtožbo, saj je časovno obdobje, za katerega je bil obtoženi spoznan za krivega za sedem mesecev daljše, kot se mu je očitalo. Glede na ugotovljeno absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), na katero pazi po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), je sodišče druge stopnje, skladno z določbo prvega odstavka 394. člena, izpodbijano sodbo spremenilo na način, da je čas očitanega kaznivega dejanja opredelilo skladno z obtožnim aktom.

Na drugo trditev, da za kaznivo dejanje goljufije storilec ne more biti obtožen in obsojen, če je dejanje ostalo pri poskusu, pa je pritožbi odgovorilo že sodišče prve stopnje v točki 2 razlogov napadene sodbe. Pravilno je pojasnilo, da je poskus kaznivega dejanja kazniv v vseh tistih primerih, ko kaznovalni del norme vsebuje besedno zvezo "se kaznuje z zaporom do treh let", kar je primer tudi v obravnavani zadevi, ko je za obravnavano kaznivo dejanje kot najvišja določena kazen treh leta zapora.