53. člen KZ-1

Neprava obnova je namenjena popravi napak ob izreku zadnje pravnomočne sodbe, v zvezi s katero sodišče prve stopnje ni upoštevalo prej pravnomočno izrečenih kazni, pa bi jih glede na zakonske določbe moralo. Zato samo dejstvo, da naj bi prišlo do spremembe kaznivih dejanj t.i. "majhnih tatvin" v prekrške, ob upoštevanju, da se niso spremenile zakonske določbe o izrekanju enotne zaporne kazni, ne vpliva na način presoje utemeljenosti pritožbe.

S tem, ko je za prvo kaznivo dejanje tatvine določilo kazen štiri mesece zapora, za drugo pa en mesec zapora, nato pa izreklo kazen tri mesece zapora, je namreč izrečena enotna kazen nižja od posamezne (konkretno prve) določene kazni. S tem je podana kršitev materialnega prava po peti točki 372. člena ZKP, ki jo mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) in je narekovala poseg v izrek o kazenski sankciji.

Sodišče pri nepravi obnovi kazenskega postopka izreče novo enotno kazen, pri čemer pa upošteva samo obteževalne in olajševalne okoliščine, ki so bile že upoštevane pri odmeri kazni v rednih postopkih. Razumni in pravilni so tudi razlogi sodišča prve stopnje, da v postopku neprave obnove po 407. členu ZKP ni možna sprememba pravnomočne sodbe, ki je ni izreklo sodišče Republike Slovenije, temveč sodišče v tuji državi članici EU. Skladno s 139. členom ZSKZDČEU-1 domače sodišče ne sme spreminjati vrste, trajanja in načina izvršitve kazenske sankcije, izrečene s tujo sodbo. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče v predmetnem postopku neprave obnove upoštevati tudi s tujo sodbo obsojencu izrečeno kazen treh let in šestih mesecev zapora.

Tudi pri osebnih kaznivih dejanjih ni izključeno, da lahko več izvršitvenih (osebnih) dejanj, storjenih proti isti osebi, ki so usmerjena zoper oškodovanje določene osebne dobrine (npr. čast in dobro ime, spolna nedotakljivost itd.) pomeni eno kaznivo dejanje, mora pa sodišče za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje (in ne več kaznivih dejanj ali morda nadaljevano kaznivo dejanje) ugotoviti obstoj ne samo več povezovalnih okoliščin, temveč mora iz ravnanj storilca izhajati takšna homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj storilca na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka kot tudi smislu materialnih kazenskih določb. Bistvo uporabljene sile ni v njeni vsebini ali specifičnosti temveč v zmožnosti prisiliti drugega k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, ki ga drugi zavrača. Ne gre torej za vprašanje, ali je obtoženec zoper oškodovanko uporabil takšno silo, ki se ji na noben način ni mogla upreti, temveč "zgolj" silo, s katero je dosegel spolni odnos. Ker v konkretnem primeru stranska kazen ni bila določena za nobeno kaznivo dejanje, temveč jo je sodišče prve stopnje izreklo zgolj kot

V postopku t.i. neprave obnove po 407. členu ZKP se ne morejo spreminjati odločbe o kazenskih sankcijah v pravnomočnih sodbah, s katerimi so izrečene pogojne obsdobe, ne pa kazni.

Če sodišče posamezne kazni najprej ne določi pri posameznem kaznivem dejanju, je ne more izreči šele v okviru enotne kazni. Posebna odločba o izvršitvi posameznih ali vseh stranskih kazni je predvidena le za izrek pogojne obsodbe.

ZPKZ Dob, kjer obtoženi B. B. prestaja zaporno kazen, je z dopisom z dne 31. 3. 2025 pritožbeno sodišče obvestil, da spremstva obtoženca na pritožbeno sejo zaradi kadrovskih težav ne bodo mogli izvršiti. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 31. 3. 2025 odločilo, da se obtoženemu B. B. udeležba na pritožbeni seji omogoči preko videokonferenčne povezave, saj je ocenilo, da so splošno znane kadrovske težave zavodov za prestajanje kazni zapora v Republiki Sloveniji, še zlasti pa v ZPKZ Dob, ki močno otežujejo oziroma onemogočajo privedbe obtožencev na sodišča, upravičen razlog za neizvršitev spremstva obtoženega B. B. in predstavljajo okoliščine, ki objektivno onemogočajo uspešno izvedbo pritožbene seje (2. točka prvega odstavka 304.a člena ZKP) ter posledično obtožencu prisotnosti na pritožbeni seji ni mogoče zagotoviti drugače kot z videokonferenco. Nadalje je upoštevalo, da je v predmetni kazenski zadevi zoper soobtoženega A. A. odrejen pripor in je dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da postopajo posebno hitro (drugi odstavek 200. člena ZKP). Po oceni pritožbenega sodišča obtoženemu B. B. z izvedbo pritožbene seje preko videokonferenčne povezave

Pomočnika izvršitelja sta v danih okoliščinah dejansko izvrševala sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah In 115/2007 z dne 7. 1. 2021, na podlagi katerega se je izvršba zoper dolžnico G. A. nadaljevala z rubežem in cenitvijo dolžničinih premičnin. Sodišči sta pojasnili, da je bil odvzem zarubljenega vozila, za katerega je bila dan kasneje razpisana dražba, sestavni del rubeža in s tem izvršbe. Prvostopenjsko sodišče se je obrazloženo opredelilo tako do okoliščine, da sta oba uradni osebi, ki delujeta v imenu izvršitelja, da med opravila pomočnika izvršitelja sodi tudi oprava rubeža premičnin in da je uradno dejanje fizičnega odvzema premičnin in njihov odvoz v hrambo opredeljeno v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in v Pravilniku o opravljanju službe izvršitelja ter da lahko pomočnika brez navzočnosti izvršitelja opravljata odvzem premičnine, ki jih je dolžnik dolžan izročiti. Pri tem se je sklicevalo na pravilne pravne podlage in napravilo tudi logičen sklep, da sta pomočnika izvršitelja izvrševala sklep sodišča. Glede na opis so elementi, ki opredeljujejo očitek kaznivega dejanja umora po 2. in 4. točki 116. člena KZ-1, med seboj prepleteni in se pri o

S pritožbenimi navedbami zagovornika o tem, da sodišče prve stopnje ni dovolj znižalo enotne kazni oz. da zato ni navedlo razlogov, ni mogoče soglašati in sodišče prve stopnje ni zagrešilo napake, ko je izreklo enotno kazen 13 let zapora. Skupni seštevek izrečenih kazni po sodbah, navedenih v I. točki izpodbijane sodbe, namreč znaša 13 let in 3 mesece, nato pa je sodišče prve stopnje pravilno, na podlagi 3. točke drugega odst. 53. člena KZ-1, izreklo enotno kazen 13 let zapora, pri čemer je sledilo predlogu tožilstva glede višine izrečene enotne kazni in ne predlogu zagovornika, da se obsojencu izreče nižja enotna kazen, in sicer 7 let in 6 mesecev zapora. Pri tem ne drži, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo olajševalnih in obteževalnih okoliščin v ustrezni meri, kar trdi zagovornik.

Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožnikom, da gre v obravnavani zadevi glede na obtožbeni očitek, da si je obtožena pridobila protipravno premoženjsko korist v vrednosti 260,00 EUR, upoštevajoč določbo 99. člena KZ-1, za t.i. majhno tatvino po drugem odstavku 204. člena KZ-1 in da je podano kaznivo dejanje velike tatvine na predrzen način le, če bi se obtoženi očitala protipravna pridobitev premoženjske koristi, ki bi presegala 500,00 EUR. Privilegirana oblika kaznivega dejanja tatvine oziroma t.i. majhna tatvina je podana samo, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1. da je vrednost ukradene stvari majhna (objektivni pogoj) in 2. da si je storilec hotel prilastiti stvar majhne vrednosti (subjektivni pogoj). Za premoženjsko korist, škodo ali vrednost se šteje znesek med storitvijo kaznivega dejanja, ki pri majhni ne presega 500 EUR (1. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1). Če eden od navedenih pogojev ni izpolnjen, je podano temeljno kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 oziroma kolikor so podane konkretne okoliščine, iz katerih izhaja, da običajna tatvina, ki je sicer že sama po sebi predrzna, izrazito odstopa od ostalih kaznivih dejanja, je p

Kazniva dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1, zaposlovanja na črno po 199. členu KZ-1 in ponarejanja listin po 251. členu KZ-1 nomotehnično v KZ-1 res niso umeščena v 23. in 24. poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo, vendar pa se je sodna praksa že večkrat izrekla, da je zakonsko opredelitev kaznivih dejanj iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP treba presojati po objektivnih elementih, ki so podobni elementom kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo, ki so umeščena v citirani poglavji KZ-1. Pri odločanju o tem, ali je pri presoji pogojev za odpust obveznosti dolžniku po 1. točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP dopustno upoštevati enotno kazen, ki je bila izrečena dolžniku, je med drugim treba izhajati iz namena izbrisa obsodbe iz kazenske evidence oziroma zakonske rehabilitacije. Cilj kazenskopravne rehabilitacije je spodbujanje obsojenca k osebni zavzetosti v postopku lastne reintegracije in vplivanje nanj, da bi po izvršitvi kazni živel kot odgovoren in koristen član skupnosti. Ta cilj pa se dotakne namena odpusta obveznosti, ki je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del n

V okviru izrečene pogojne obsodbe bi moralo sodišče stransko kazen izgona tujca iz države najprej določiti pri posameznem kaznivem dejanju, jo nato upoštevati v odločbi o enotni kazni ter izreči, da se kazen izvrši. Ker je sodišče v nasprotju z obrazloženim obsojencu šele pri odločbi o enotni kazni oziroma ločeno izreklo kazen, ki je pred tem ni določilo pri posameznem kaznivem dejanju, je ravnalo v nasprotju s pravili o izreku kazni pri steku kaznivih dejanj po prvem odstavku 53. člena KZ-1.

Odmera kazni obsojencu po določbi prvega odstavka 55. člena KZ-1 se opravi za vsa kazniva dejanja, ki so bila storjena prej, preden je bila kazen po poprejšnji obsodbi prestana, pri čemer ni nobenih omejitev, da sodišče ne bi smelo upoštevati kazni, ki so bile že prestane. Navedeno podpira izrecna določba, da se v izrečeno kazen ne všteje le del kazni, ki je bil prestan, ampak tudi že prestana kazen.

Postavitev odvetnice mag. E. E. za zagovornico po uradni dolžnosti je bila nujna, da se obtožencu zaradi zdravstvenega stanja prvo postavljenega zagovornika, odvetnika D. D., ki je terjalo (kot se je kasneje izkazalo) njegovo tri mesečno odsotnost, zagotovi formalno obrambo zagovornika, ki bo to delo lahko opravljal, hkrati pa je bila potrebna tudi zato, da se sodišče izogne večmesečni preložitvi narokov za glavno obravnavo. Iz tega razloga sodišče druge stopnje zaključuje, da poseg v obtoženčevo pravico do lastne izbire zagovornika ni bil nesorazmeren in da njegova pravica do obrambe s postavitvijo drugega zagovornika po uradni dolžnosti, ni bila kršena. Pomočnika izvršitelja, ki sta po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju sicer uradni osebi, v konkretnem primeru kot podaljšana roka sodišča izvrševala zakoniti sodni sklep o izvršbi, pri čemer je fizični odvzem zarubljenega vozila, predstavljal sestavni del rubeža, kar vse v 46. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. S tem pa se glede na predhodne navedbe te sodbe, strinja tudi pritožbeno sodišče. V okviru tega je bilo že pojasnjeno, da se je obtoženec zavedal, da sta oškodovana p

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je za vsako kaznivo dejanje določilo posamične zaporne kazni 7 mesecev zapora, 7 mesecev zapora in 4 mesece zapora, nato pa izreklo enotno kazen 1 leto in 6 mesecev zapora (18 mesecev), kršilo določilo 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, saj tako izrečena enotna kazen predstavljala seštevek posamično določenih zapornih kazni.

Sklep o zavrnitvi predloga za združitev postopka se namreč ne more izpodbijati niti s posebno pritožbo niti v pritožbi zoper sodbo, ampak je sodbo mogoče izpodbijati 1) zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 6. točke prvega odstavka 371. člena ZKP le v primeru, če je sodišče sprejelo sklep o združitvi postopka, s katerim so bile kršene določbe o stvarni pristojnosti in 2) zaradi relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP. Višje sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče v dokazni oceni namreč ni omejeno z nobenimi formalnimi pravili, ocena izvedenih dokazov, iz katerih ni mogoče sklepati na odločilna dejstva, pa ne sodi v razloge sodbe. Struktura (način) obrazložitve dokazne ocene (tudi) izpovedb prič je fenomen, katerega oblike procesni zakon ne predpisuje, zato samo po sebi ni problematično, če sodišče izpovedbe prič, ki izpovedujejo o istih pravnorelevantnih okoliščinah, dokazno oceni kot celoto in prič, ki so določljive, ne izpostavlja poimensko. Iz razumljive obrazložitve, podprte s tehtnimi argumenti, izhaja, da se je sodišče prve s

Prvostopenjsko sodišče je z razumnim, sprejemljivim in zadostnim razlogovanjem razmejilo inkriminirano obdobje na čas, ko je bil obdolženi objektivno zmožen rednega dajanja preživnine za svoje otroke A. A., B. B. in C. C., od časa, ko plačila preživnine zanje objektivno ni bil zmožen. Sodišče prve stopnje je v točkah 8 in 9 obrazložitve izpodbijane sodbe sprejelo zakonite in pravilne zaključke, ki jih je glede na ugotovljeno nedoločnost obtožbenega očitka, prepoznano v tem, da ni jasne in določne opredelitve, koliko je po posameznih uskladitvah in za kakšen čas znotraj inkriminiranega obdobja preživnina za posameznega otroka znašala, ustrezno in smiselno pojasnilo.

Zakonske določbe v primerih, kakršen je obravnavani, Vrhovnemu sodišču nalagajo dolžnost, da obravnava tudi pritožbo državnega tožilca glede kazenske sankcije, da presodi utemeljenost pritožbenih navedb in da se nanje odzove v skladu s pooblastili, ki veljajo za odločanje v postopku s pritožbo. V slovenskem pravnem sistemu imajo obsojenci, ki jim je izrečena kazen dosmrtnega zapora, učinkovite in dejanske možnosti za skrajšanje te kazni, ki so vnaprej predpisane in predvidljive. Izrek tovrstne kazni zato po presoji Vrhovnega sodišča ne vzbuja ustavnopravnih in konvencijskih pomislekov z vidika 18., 21. in 34. člena Ustave RS ter 3. člena EKČP. Individualne okoliščine, ki v konkretni zadevi narekujejo izrek enotne kazni dosmrtnega zapora, izhajajo iz izjemnosti obravnavanega historičnega dogodka, ki se odraža ne le v kumulaciji treh najhujših kaznivih dejanj zoper človekovo življenje, temveč tudi v kopičenju kvalifikatornih okoliščin pri posameznih obravnavanih umorih (eno kaznivo dejanje je bilo storjeno na zahrtbten način, iz koristoljubnosti in drugih nizkotnih nagibov, drugi dve pa na grozovit način in iz drugih nizkotnih nagibov). Dejanja so bila izvršena zapored

Stališče pritožnice, da je sodišče prve stopnje pri izreku enotne kazni napačno uporabilo 53. člen KZ-1, saj se slednji uporablja zgolj za neprestane kazni, saj 55. člen KZ-1 določa, da sodišče po 53. členu KZ-1 določi enotno kazen, kadar sodi obsojencu za kaznivo dejanje, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po prejšnji obsodbi in ne preden je prestal kazen, je napačno. Pritožnica spregleda drugi stavek prvega odstavka 55. člena KZ-1, ki določa, da se kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal, všteje v izrečeno kazen zapora, iz česar že iz jezikovne razlage izhaja, da je obsojencu mogoče všteti tudi že prestano kazen, pod pogojem, če sodi sodišče obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po poprejšnji obsodbi.