97. člen ZKP

Po presoji pritožbenega sodišča zadostuje, če se v izreku sklepa navede izrečen varnostni ukrep in maksimalen zakonski čas trajanja ukrepa, opis protipravnega dejanja in pravna opredelitev pa se navedeta v obrazložitvi sklepa. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede obravnavanega očitka, a četudi se ta očitek izpusti, upoštevajoč izpolnjenost vseh pogojev za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, na odločitev nima nobenega vpliva. Ker neprištevni storilec protipravno dejanje sicer stori, vendar zanj ni kriv, smiselna uporaba določb o stroških postopka narekuje uporabo prvega odstavka 96. člena ZKP, ki se uporablja tudi v primeru, ko je obdolženec oproščen obtožbe iz razloga po 2. točki 358. člena ZKP, torej tedaj, ko so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo. Potrebne izdatke oškodovanca in nagrado ter potrebne izdatke njegovega pooblaščenca mora v skladu z določbo 97. člena vselej plačati zastopani, ne glede na to, kdo je po odločbi sodišča dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Tudi takrat, ko sodišče izda oprostilno sodbo, nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca oškodovanca ne bremenijo proračuna, zato o viši

Kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, sta obe priči potrdili, da so se otroci, ko je obdolženi pristopil do njih, razbežali, s čimer je ovržen zagovor obdolženega, ki je navajal, da je oškodovanec A. A., kljub njegovemu prihodu in pozivu ter celo prijemu oškodovančeve roke, da naj B. B. izpusti, tega še vedno držal za vrat in dušil. Zato ni mogoče slediti pritožbi, ki poskuša prikazati, da je obdolženi s klofuto odvrnil istočasni protipravni napad, ker trajanja napada s strani A. A. ni potrdila nobena izmed zaslišanih prič.

Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo vlaga zagovornik izključno v svojo korist, ni dovoljena. Nedovoljena je zato zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep o odmeri stroškov in nagrade za zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, če je sodišče odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki izplačajo iz proračunskih sredstev, ker bi bilo sicer ogroženo obsojenčevo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.

V določbi četrtega odstavka 95. člena ZKP ni podlage za oprostitev obsojenca povrnitve potrebnih izdatkov in nagrade pooblaščenca oškodovanca iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kar je razumljivo, saj ti stroški niso nastali sodišču, temveč oškodovanki, ki je v predmetnem kazenskem postopku pooblastila odvetnico za zastopanje in ji je morala tekom postopka nagrado in potrebne izdatke plačati sama.

Res je obrazložitev izpodbijane sodbe obširna, vendar kljub temu iz razlogov izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje sprejelo svoje zaključke glede odločilnih okoliščin prometne nesreče, ki je opisana v izreku izpodbijane sodbe in zakaj je obdolžencu očitano kaznivo dejanje v celoti dokazano. Sodišče prve stopnje je namreč že tekom povzemanja vsebine posameznih dokazov le-te obenem dokazno ocenilo in jih povezalo z izsledki ostalih izvedenih dokazov, nato pa svoje ugotovitve še dodatno strnilo. Drži sicer, da je sodišče prve stopnje (sicer po nepotrebnem) zelo podrobno povzelo celotno delo sodnih izvedencev, predvsem delo izvedenca medicinske stroke dr. A. A. in izvedenca za raziskavo prometnih nezgod dr. B. B., ki sta svoji mnenji večkrat dopolnila, vendar se v zvezi s tem ni mogoče strinjati z navedbami zagovornice, da razlogi sodišča prve stopnje o tem, katero od njunih stališč sprejema, niso jasni. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi sodbe razumljivo pojasnilo, da sta izvedenca svoje ugotovitve dopolnila glede na dodatne in bolj natančne podatke, povezane s potekom prometne nesreče, zaradi česar sta njuni mnenji glede posame

Na strani obdolženca ni namreč nobenih takšnih okoliščin, ki ne bi bile znane že sodišču prve stopnje ob izrekanju kazni in ki se ne bi v zadostni meri izražale v izrečeni šest mesečni zaporni kazni.

Odločitev sodišča o dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka sme namreč temeljiti le na okoliščinah, ki so ob izdaji odločbe o stroških, ne pa na bodočih, negotovih okoliščinah, zaradi česar (morebitna) odpoved pogodbe o zaposlitvi trenutno ne vpliva na sprejeto odločitev.

V postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči ni mogoče uveljavljati oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka, ker to ureja specialen zakon, to je ZKP.

Interpretacija, ki jo je sodišče prve stopnje izpeljalo zgolj iz določbe četrtega odstavka 95. člena ZKP, je preozka. Glede stroškov kazenskega postopka, ki se nanašajo na postavljenega zagovornika (zagovornika po uradni dolžnosti), je potrebno določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP razlagati v povezavi z določbo prvega odstavka 97. člena ZKP ter tretjim odstavkom 92. člena ZKP. Po določbi tretjega odstavka 92. člena ZKP sodišče potrebne izdatke in nagrado postavljenega zagovornika izplača najprej iz sredstev organa, ki vodi kazenski postopek, pozneje pa se ti stroški izterjajo od tistega, ki jih je po določbah tega zakona dolžan poravnati. Če je bil obdolžencu zagovornik postavljen, pa bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, če bi moral plačati zagovorniku nagrado in potrebne izdatke, se ti izplačajo iz proračunskih sredstev (prvi odstavek 97. člena ZKP). Slednje pomeni, da je obdolženec dejansko oproščen plačila teh stroškov. Primerjava vsebine in namena zgoraj navedenih določb po oceni pritožbenega sodišča pripelje do razlage, da ni razloga, da ne bi sodišče prve stopnje obsojencu, ki je predlagal obročno plačilo str

V skladu s temeljnim pravilom, ki je zapisano v določbi prvega odstavka 95. člena ZKP, ima izrek obsodilne sodbe praviloma vselej za posledico tudi izrek, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Sodišče lahko obdolženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka samo izjemoma in še to v primeru, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati (primerjaj četrti odstavek 95. člena ZKP in prvi odstavek 97. člena ZKP).

Izrek obsodilne sodbe ima v skladu z veljavnimi zakonskimi določbami, to je prvim odstavkom 95. člena ZKP, praviloma vselej za posledico tudi izrek, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Določbe četrtega odstavka 95. člena in tudi prvega odstavka 97. člena ZKP, da se nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika izplačajo iz proračunskih sredstev, so izjema, ki mora imeti podlago v popolno ugotovljenih, ažurnih in nedvomnih podatkih o dejanskem premoženjskem stanju obdolženega. Če takih podatkov sodišče ob izreku sodbe nima, mora vselej odločiti v skladu z določbo prvega odstavka 95. člena ZKP, obdolženec pa lahko zatem, v določenem roku iz četrtega odstavka 95. člena ZKP, dokazuje, da bo s plačilom stroškov ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.

Odvetnik ni edini, ki stranko (oškodovanca) lahko zastopa v postopku pred sodiščem. Že iz citirane določbe drugega odstavka 97. člena ZKP izhaja, da lahko v kazenskem postopku oškodovanec pooblasti tudi osebo, ki ni odvetnik oziroma odvetniški kandidat. Takšna ureditev je skladna tudi s V. poglavjem ZKP, ki med drugim ureja položaj oškodovanca. Ta sme na podlagi prvega odstavka 65. člena ZKP izvrševati svoje pravice v postopku tudi po pooblaščencu, pri čemer zakon oškodovanca ne omejuje pri izbiri svojega pooblaščenca. Bistveno je, da ima oškodovanec široke možnosti glede izbire pooblaščenca, kar pa ne pomeni, da je pooblaščenec v vsakem primeru upravičen do (odvetniške) nagrade. V kazenskem postopku si oškodovanec lahko za pooblaščenca vzame tudi osebo, ki ni odvetnik oziroma nima pravne izobrazbe, ne sme pa tak pooblaščenec opravljati svojih storitev proti plačilu, saj je tako imenovano zakotno pisaštvo prepovedano. S tem se prepreči odplačno opravljanje odvetniškega poklica tistim osebam (pooblaščencem), ki odvetniškega statusa nimajo, s čimer se ščiti tudi stranke pred zanje neugodnimi posledicami, ki bi jih imela (nekvalitetna) procesna dejanja njihovih nekvalificiranih poo

ZBPP ne ureja pravice do izbire zagovornika v kazenskem postopku, temveč, daje le pravno podlago za priznanje pravne pomoči v primeru, če za plačilo stroškov zastopanja z izbranim zagovornikom v kazenskem postopku prosilec nima zadostnih sredstev. Pravice do izbire zagovornika pa ZKP ne omejuje niti v primerih obvezne obrambe.

Oškodovanec kot zasebni tožilec je upravičenec do povrnitve stroškov zastopanja v kazenskem postopku. Naložitev plačila stroškov na fiduciarni račun odvetnika le podkrepi razlago izvršilnega naslova, da je do povračila stroškov upravičena oškodovanka kot tožilka, torej upnica v tem izvršilnem postopku.

Prvi odstavek 72. člena ZKP jasno določa, da se postavljeni zagovornik razreši v primerih, ko prenehajo razlogi obvezne obrambe iz 70. člena tega zakona, kot tudi če si obdolženec namesto postavljenega zagovornika vzame drugega zagovornika. Ravno za slednje pa si prizadeva tožnik. Zato zgolj dejstvo, da tožnika še vedno zagovarja zagovornik, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, na čemer organ gradi celotno obrazložitev svoje odločitve, po presoji sodišča in upoštevaje že prej na več mestih citirano odločitev Vrhovnega sodišča RS, ne more predstavljati ovire, da bi tožnik pridobil brezplačno pravno pomoč za zagovor v kazenski zadevi po izbranem odvetniku na podlagi ZBPP, seveda pod pomembno predpostavko, da za to izpolnjuje pogoje oziroma merila po tem zakonu.

Z vidika ureditve brezplačne pravne pomoči pomeni ureditev iz 97. člena ZKP lex specialis. S tem se torej splošna ureditev ZBPP izključuje(le) toliko in v tistem delu, ki je s to posebno ureditvijo izključen. Specialna ureditev brezplačne pravne pomoči po ZKP torej nastopi le v primerih obveznega zastopanja, če si obdolženec sam ne izbere zagovornika in je postavljen zagovornik s strani sodišča. Zato ZBPP ni mogoče razlagati tako, da se specialna ureditev brezplačne pravne pomoči po 97. členu ZKP nanaša tudi na primere, ko do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti ni prišlo, ker si ga je izbral pooblaščenec sam. Tako je razlaga 3. člena ZBPP, po kateri je specialna ureditev ZKP izključila uporabo ZBPP v vseh primerih obvezne obrambe z zagovornikom po 70. členu ZKP, napačna. Enako pravilo medsebojnega razmerja med ZBPP in ZKP nastopi tedaj, kadar postavitev zagovornika po uradni dolžnosti preneha skladno z zakonom.

Obvezna obramba po 70. členu ZKP v povezavi s prvim odstavkom 97. člena ZKP je po svoji vsebini isto kot brezplačna pravna pomoč. Ker se torej brezplačna pravna pomoč lahko uveljavlja po posebnem zakonu, upravičenec v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči te pravice ne more uveljavljati po ZBPP.

Tožniku se v kazenskem postopku očita storitev kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena kazen zapora od enega do osmih let, in gre torej za primer obvezne obrambe iz 70. člena ZKP. To pomeni, da je brezplačna pravna pomoč urejena s posebnim zakonom (ZKP), zaradi česar so nastopile okoliščine iz tretjega odstavka 3. člena ZBPP. Zato je treba – kot je tožniku pravilno pojasnil že organ za BPP - glede dodelitve BPP uporabiti določbe ZKP in ne ZBPP, zlasti, ker je lahko tudi na podlagi ZKP zaradi slabih gmotnih razmer tožnik oproščen plačila stroškov svojega zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti. Pravica do obrambe z zagovornikom in pravica do postavitve zagovornika po uradni dolžnosti sta ločeni samostojni pravici in le v primeru pravice obdolženca do obrambe z zagovornikom si lahko obdolženec izbere zagovornika sam.

Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP se obdolženca lahko oprosti plačila stroškov postopka, če mu je bil zagovornik postavljen, pa bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, če bi moral zagovorniku plačati nagrado in potrebne izdatke. V takem primeru se odvetnikovi stroški in nagrada izplačajo iz proračunskih sredstev. Gre torej za obliko brezplačne pravne pomoči, ki je urejena v posebnem zakonu.

Glede na določbo 97. člena ZKP, ki je veljala v času sojenja v predmetni kazenski zadevi in ob tem, da tožnica nesporno stroškov v predmetnem kazenskem postopku ni priglasila ter ob upoštevanju določbe 48. člena ZBPP, je odločitev organa za BPP v izpodbijani odločbi pravilna. Upravičenec do BPP mora sam v vsakem konkretnem sodnem postopku, v zvezi s katerim mu je odobrena BPP, priglasiti stroške, ki so mu nastali in mu jih bo, v primeru uspeha, dolžna povrniti nasprotna stranka. Da bi bila služba za BPP o tem upravičence do BPP dolžna posebej opozarjati, iz ZBPP ne izhaja. Izplačani znesek se nanaša na izplačilo odškodnine zaradi pretrpljenih telesnih in duševnih bolečin zaradi spolnega nasilja, ki sta ga obsojenca povzročila tožnici, torej za nematerialno škodo, ki pa je ni mogoče enačiti s preživnino, kot to zmotno meni tožnica v tožbi. Preživnina je namreč (običajno mesečni) prispevek za preživljanje osebe, ki jo je izplačevalec preživnine dolžan preživljati - v konkretnem primeru pa ne gre za takšno situacijo. Obsojenca sta namreč tožnici v kazenskem postopku izplačala odškodnino, to je znesek, ki predstavlja zadoščenje za škodo, ki sta ji jo prizadejala s kazni