105. člen ZKP

Sledeč določbi drugega odstavka 313. člena ZPP znaša paricijski rok za izpolnitev dajatvenega zahtevka 15 dni. Enako velja za obdoležnečvo plačilo premoženjskopravnega zahtevka v adhezijskem postopku v kazenski zadevi.

Pritožba neutemeljeno izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec izpolnil vse zakonske znake očitanega protipravnega dejanja. Ta svoj zaključek je v izpodbijanem sklepu tehtno in prepričljivo obrazložilo, v tej posledici pa obdolžencu izreklo ustrezen varnostni ukrep ter razloge za njegov izrek v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo. Neutemeljeni so tudi pomisleki pritožbe glede izrečenega varnostnega ukrepa ter navajanje, da bi bil primernejši varnostni ukrep zdravljenja na prostosti.

V predmetni zadevi ne gre za isti zahtevek, o katerem je bilo odločeno v davčnem postopku pred pravnomočnostjo kazenske sodbe, saj je oškodovanka v davčnem postopku pridobila izvršilni naslov le zoper davčnega dolžnika, to je družbo B., d. o. o. (ki je bila izbrisana zaradi stečaja), v predmetnem postopku pa uveljavlja s strani obsojenca povzročeno ji škodo, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem in zoper katerega ne obstaja izvršilni naslov iz davčnega postopka, ker obsojeni ni bil davčni dolžnik. Predmet PPZ, ki je nastal s kaznivim dejanjem, glede na določbo drugega odstavka 100. člena ZKP, ne more biti nekaj, česar upravičenec tudi v pravdi ne bi mogel uveljavljati, ker bi bilo npr. v nasprotju s pravnim redom, kakor tudi ne zahtevki za uveljavljanje katerih je predpisan kakšen drug postopek, npr. upravni postopek, davčni postopek, itd. Vendar sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da se PPZ oškodovanca v predmetnem postopku ne nanaša na davčno obveznost, temveč na povračilo škode, ki jo je povzročil obsojeni A. A. s storitvijo kaznivega dejanja. Davčni zavezanec je bila namreč družba B., d. o. o., ki je že izbrisana iz sodnega registra, obsojenec pa ni bil davčni

Upoštevaje teoretična izhodišča, razlagalne metode in na njih temelječe ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča RS, (zgolj) gole fotografije človeškega telesa, brez posebne seksualne konotacije, še ne dosegajo standarda pornografije oziroma pornografske vsebine, kot ključnega zakonskega znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 176. člena KZ-1.

Pooblaščenca oškodovancev namreč v okviru podanih premoženjskopravnih zahtevkov nista niti navajala vseh pravno relevantnih okoliščin za odločitev o temelju in višini uveljavljane denarne odškodnine zaradi nepremoženjske škode iz različnih naslovov in nista predložila dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče odmeriti nepremoženjsko škodo. Pooblaščenec mladoletnega oškodovanca B. B. tako npr. ni navedel izvora duševnih bolečin iz naslova katerih je uveljavljal odškodnino 10.000,00 EUR (npr. zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti ipd.), pooblaščenka mladoletne oškodovanke A. A. pa (niti v sedaj obravnavi pritožbi) ni opredelila katera osebnostna pravica oškodovanke naj bi bila kršena z ravnanjem obdolženca, sploh z oziroma na to, da naj bi do kršitve te neznane osebnostne pravice oškodovanke po njenih navedbah ob podaji zahtevka, prišlo celo z dvema kaznivima dejanjema, čeprav je bilo le eno storjeno (glede na opis dejanja) na njeno škodo. Nadalje pa tudi dokazi, izvedeni na glavni obravnavi, niti v delu, kjer so bili zahtevki zadostno opredeljeni, niso dali zadostne podlage za oceno vrste in teže nastale nepremoženjske škode v smislu določbe 179. člena Obligacijs

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno zavrnilo ugovor pravne narave, ki se nanaša na konkretizacijo zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, in utemeljeno presodilo, da je konkretizacija zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja ustrezna kljub temu da se v izreku ne navajajo številčni zneski oškodovanja posameznih delavcev. Sodišče druge stopnje pritrjuje, da zadostuje opredelitev vrste prejemkov oziroma prispevkov, za katere so bili posamični delavci oškodovani, ter navedba časovnih obdobij, v katerih so plačila izostala, iz razloga, ker je objekt varstva predmetnega kaznivega dejanja stabilnost sistema socialne varnosti, v katerega je obdolženi posegel na očitani način; za obstoj kaznivega dejanja je torej nepomembno, kolikšno je bilo individualno oškodovanje za posamičnega delavca. Od tega ločeno vprašanje pa predstavlja oblikovanje odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih, ki mora temeljiti na pravilih civilnega (materialnega in procesnega) prava; škoda mora biti izražena številčno, saj v nasprotnem primeru ni določljiva, kot taka pa ne more predstavljati predmeta civilne obveznosti niti odločba s tako neopredeljeno škodo ne more biti izvršilni naslov.

Argument tožilstva, da gre za osebno naravo obravnavanih kaznivih dejanj iz 19. poglavja KZ-1, upoštevaje načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ko gre za kaznivo dejanje iz tretjega odstavka 176. člena KZ-1, sodišče prve stopnje utemeljeno zavrne, saj iz samega zakonskega besedila tega člena za razliko od določb 170. do 175. člena KZ-1, ne izhaja osebna narava kaznivega dejanja (torej, da storilec izpolni zakonske znake kaznivega dejanja, če na določen način ravna proti posamezni drugi osebi). Člen 176. člena KZ-1 se v tem pogledu razlikuje od ostalih določb istega poglavja KZ-1, in sicer ne le pri tem, ko se namesto na drugo osebo nanaša na gradivo, ampak tudi pri uporabi množine v nadaljevanju besedila člena - kaznivo dejanje stori, kdor poseduje gradivo, ki vključuje mladoletne osebe (ne: mladoletno osebo). Sodišče druge stopnje pritrjuje pravni kvalifikaciji sodišča prve stopnje, ki upošteva, da je ne glede na količino oziroma število kosov pornografskega oziroma drugačnega seksualnega gradiva, ki vključuje mladoletne osebe, tj. ne glede na število slikovnih in video datotek, ki jih je posedoval obtoženec; ne glede na to, koliko različnih mladoletnih oseb (identificiranih al

Kršitev pravice do obrambe in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pa zagovornica uveljavlja z navedbami, da sodišče prve stopnje ni opravilo soočenja med sodno zapriseženim izvedencem E. E. in strokovnim pomočnikom obrambe F. F., niti se do tega dokaznega predloga obrambe v izpodbijani sodbi ni opredelilo, čeprav je bilo to predlagano z vlogo z dne 27. 2. 2024. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da tega dokaznega predloga sodišče prve stopnje na glavni obravnavi res ni izvedlo, s čimer je sicer prekršilo pravice obrambe, kar bi lahko predstavljalo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, če bi to vplivalo ali je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, česar pa zagovornica niti ne zatrjuje. Vrhovno sodišče RS je že v sodbi I Ips 91/2009 z dne 21. 5. 2009 presodilo, da je vprašanje, kdaj je treba dopolniti izvedensko mnenje še z mnenjem drugih izvedencev, stvar dokazne presoje, torej presoje uspeha dokazovanja z izvedencem in da gre pri tem za dejansko vprašanje. ZKP namreč v določbi 258. člena predpisuje, kak

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnico, da bi moralo sodišče prve stopnje kvečjemu vsa tri očitana dejanja pravno opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje po drugem odstavku 204. člena KZ-1 in ne po prvem odstavku 204. člena KZ-1, saj gre pri vseh treh dejanjih za tako imenovano majhno tatvino, ker je šlo pri vseh dejanjih za majhno vrednost stvari in namero, da se stvar takšne vrednosti prilasti. V nasprotju s pritožnico, pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da gre pri kaznivem dejanju na škodo KS D. za tatvino po prvem odstavku 204. člena KZ-1 in ne po drugem odstavku, saj je dokazni postopek pokazal, da so obdolženi in mld. sostorilca imeli namen pridobiti bakrene žlebove in odtočno bakreno cev, pri tem pa so pokazali veliko mero vztrajnosti, truda in predrznosti, saj so sprva odtujili rokavice na bencinskem servisu, se pripeljali do mrliške vežice, ki je v neposredni bližini stanovanjskih hiš, najprej sneli žlebove in jih vrgli za ograjo pokopališča in si jih očitno pripravili za transport, saj so jih ukrivili, medtem ko je nekaj žlebov in odtočnih cevi ostalo na samem objektu, a jih niso uspeli sneti oziroma vreči čez zid, saj so bili opaženi s

Gre za okoliščine glede časovnice oziroma samega trajanja postopka, v katerem so bili do naroka 14. 12. 2023 (razen določenih listin) izvedeni praktično že vsi dokazi, zadeva (v kateri je bil na v letu 2019 in 2023 opravljenih narokih, izveden obširen dokazni postopek) je bila torej v povsem zaključni fazi, predvidene so bile končne besede strank, zato je bilo tudi z vidika skoncentriranosti in ekonomičnosti postopka, ki bi se (glede na že omenjeno objektivno nezmožnost sodelovanja enega izmed sodnikov porotnikov in ob posledično spremenjeni sestavi senata) moral začeti znova, s čimer bi bila po drugi strani grobo kršena obtoženkina ustavna in konvencijska pravica do sojenja v razumnem roku, upravičeno sprejeta odločitev, da se, nenazadnje tudi ob podanem soglasju tako strank postopka kot tudi pooblaščenca oškodovanke, postopek nadaljuje pod vodstvom predsednika senata kot sodnika posameznika. Po prepričanju pritožbenega sodišča se zato v dani situaciji, ki je determinirana s specifičnimi procesnimi in dejstvenimi okoliščinami, ki relativizirajo pomen, naravo in težo očitane procesne kršitve, iz naslova te kršitve pooblaščenec oškodovanke neuspešno zavzema za razveljavitev

Predlog se zavrne.

Tako v prvostopenjskem kot v pritožbenem postopku je v sferi oškodovanca, ki uveljavlja premoženjskopravni zahtevek v adhezijskem postopku, trditveno in dokazno breme, da se z raziskovanjem utemeljenosti zahtevka kazenski postopek ne bo preveč zavlekel.

Različno kot pri odločbi o premoženjsko pravnem zahtevku, ko je lahko oškodovanec po drugem odstavku 105. člena ZKP napoten na pravdo tudi v primeru, ko je bil obdolženec spoznan za krivega, sta odločba o ugotovljenem kaznivem dejanju in krivdi ter odločba o odvzemu premoženjske koristi, zaradi zahteve iz prvega odstavka 74. člena KZ-1, po kateri nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, neločljivo povezani. Glede na to morata biti odločba o ugotovljenem kaznivem dejanju in krivdi ter odločba o odvzemu premoženjske koristi skupaj ali hkrati neizpodbojni, sicer nobene izmed njiju ni mogoče izvršiti.

Vrhovno sodišče je v zadevi I Ips 19057/2015 z dne 9. 9. 2021 odločilo, da mora sodišče pri odločitvi o premoženjskopravnem zahtevku, v primeru zaključenega postopka osebnega stečaja, v teku katerega oškodovanec ni prijavil svoje terjatve, slednjega z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka napotiti na pravdo, saj v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP obstoja terjatve ne more le ugotoviti. Vendar pa pri takšnem stališču danes ni več mogoče vztrajati. Opustitev prijave terjatve v postopku osebnega stečaja namreč ne povzroči prenehanja terjatve, saj se glede na 1. točko drugega odstavka 383. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v tem postopku ne uporabljajo pravila o prenehanju terjatve upnika do stečajnega dolžnika zaradi zamude roka za njeno prijavo; stečajni dolžnik po zaključku osebnega stečaja ne preneha, zato lahko upnik svojo terjatev zoper njega uveljavlja po koncu postopka osebnega stečaja, bodisi v pravdnem bodisi v adhezijskem postopku, v katerem je mogoče uveljaviti vsak dajatveni zahtevek kot v pravdnem postopku. Od sprejema Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovan

Odločitev o premoženjskopravnem zahtevku v adhezijskem postopku se lahko sprejme šele na podlagi presoje konkretnega primera v obliki upoštevanja vseh relevantnih določb civilnega, materialnega in procesnega prava. Premoženjskopravnem zahtevku kazensko sodišče ne sme ugoditi, če oškodovanec v pravdi ne bi mogel uspeti. Vprašanje (višine) premoženjske koristi v sferi obtožencev ni nujno enako (višini) premoženjske škode v sferi oškodovane družbe. Kumulativno uveljavljanje pogodbene kazni in povrnitve škode ni dopustno. Adhezijski postopek ne sme nerazumno in prekomerno obremenjevati kazenskega postopka.

Izvedba glavne obravnave po videokonferenci sama po sebi ne predstavlja sojenja v nenavzočnosti, v posledici zato ni kršena pravica, ki jo določa 29. člen Ustave RS. S tem pa tudi nista kršeni pravici do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS ter poštenega sojenja iz 6. člena EKČP (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 38811/2020 z dne 20. 6. 2024). Iz sodne prakse Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS izhaja, da lahko video snemanje posega v splošno pravico do zasebnosti, kot je opredeljena v 35. členu Ustave RS, kakor tudi v enega od vidikov pravice do zasebnosti, in sicer varstvo osebnih podatkov, ki ga zagotavlja 38. člena Ustave RS. Te ustavne pravice so do določene mere varovane tudi na javnem kraju in je vanje lahko poseženo tudi s snemanjem. Vendar poseg v pravico pa sam po sebi še ne pomeni kršitve, slednje je odvisno od tega, ali je bil poseg ustavno dopusten. Zaradi posameznikove vpetosti v družbo namreč pravica do zasebnosti ni neomejena, absolutna. Omejena je s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa tretji odstavek 15. člena Ustave RS. Vrhovno sodišče RS je v svoji sodni praksi, nanašajoči se na presojo dopustnosti posegov v pravico do obdolženčeve zas

Kazenski postopek se ni vodil zoper družbo A. d. o. o., temveč zoper obtoženega M. M. in je oškodovanka premoženjskopravni zahtevek zaradi njegovega protipravnega ravnanja uveljavljala zoper njega in ne zoper njegovo družbo. Oškodovanka zaradi protipravnega ravnanja obtoženca ni bila stečajna masa oziroma gospodarska družba v stečaju, temveč Republika Slovenija, saj je šlo za oškodovanje proračuna RS. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožniku, da je zato sklicevanje prvostopenjskega sodišča na stečajni postopek nerelevantno.

Ker po pravilih obligacijskega prava za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno, ni pravne podlage, da za odločitev, da se obdolžencu kot sostorilcu pri kaznivem dejanju naloži v plačilo le polovica premoženjskopravnega zahtevka oškodovane družbe.