29. člen KZ-1

Pritožba neutemeljeno izpodbija na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec izpolnil vse zakonske znake očitanega protipravnega dejanja. Ta svoj zaključek je v izpodbijanem sklepu tehtno in prepričljivo obrazložilo, v tej posledici pa obdolžencu izreklo ustrezen varnostni ukrep ter razloge za njegov izrek v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo. Neutemeljeni so tudi pomisleki pritožbe glede izrečenega varnostnega ukrepa ter navajanje, da bi bil primernejši varnostni ukrep zdravljenja na prostosti.

Sodišče je zaradi razhajanja v izvedenskih mnenjih izvedencev psihiatra in klinične psihologinje napotilo obdolženko na opazovanje v Enoto za forenzično psihiatrijo zaradi ugotovitve prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je mladoletnik izpolnil objektivne zakonske znake prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, saj je oškodovanca spodbujal k pretepu, zadrževanje oškodovanca na prostoru pred vhodom v šolo proti njegovi volji, njegovo porivanje, vlečenje za bundo, objemanje z roko okoli vratu in držanje v tem položaju, brcanje proti njemu in sedenje na njem, pa predstavlja obliko drznega in nasilnega ravnanja do oškodovanca. Na podlagi izpovedb oškodovanca in njegove razredničarke je ugotovilo, da je dokazano, da je mladoletnik pri oškodovancu povzročil občutek strahu in ogroženosti. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da se je mladoletnik zavedal nesprejemljivosti opisanega ravnanja in da z njim lahko stori očitani prekršek in je v to tudi privolil. Zaključilo je, da je mladoletnik ob obravnavanem dogodku kljub hiperkinetični motnji vedenja povsem razumel pomen svojega dejanja in je imel svoje ravnanje tudi v oblasti, kar pomeni, da je bil prišteven in njegova odgovornost za storitev obravnavanega prekrška zato ni izključena. Navedeno je odločilno za ugotovitev njegove odgovornosti, samo dejstvo, ali je bil zaradi ugotovljene motnje takrat m

Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo kazenski zakon in kvalifikatorno obliko izvršitvenega ravnanja očitanega kaznivega dejanja, to je grdega ravnanja, pravilno opredelilo kot ravnanje, ki pomeni fizični napad zoper drugega in po svojih posledicah (prizadetost telesne ali psihične celovitosti) presega realno razžalitev (injurijo) in hkrati ne dosega lahke telesne poškodbe; v tako definicijo pa upravičeno umestilo obdolženčev udarec, usmerjen v obraz oškodovanca, s posledico nastanka površinske poškodbe skalpa in otekline.

Drži sicer pojasnilo zagovornika, da se je kasneje, v okviru preiskave, dne 23. 9. 2024 privilegirana priča B. B. pričanju zoper storilca odrekla (l. št. 85), vendar je pri tem njegovo pričakovanje, da je uveljavljanje pravne dobrote po 236. členu ZKP razlog za avtomatično izločitev zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 19. 8. 2024, zmotno. Skozi pritožbeno izvajanje namreč ne upošteva, da podaja kazenske ovadbe ne sodi med formalna dokazna dejanja in da gre v danem primeru zgolj za predprocesno dejanje, ki ni enozvočno obvestilu osebe, ki se je v skladu z zakonom odrekla pričanju, pa tudi ne enakovredno zaslišanju priče v kasnejšem (pred)sodnem postopku. Posledično obnašanju storilca, tj. verbalnim vpadom, ki so onemogočala izvedbo naroka dne 15. 1. 2025, razvidnim iz zapisnika, je predsednik senata nekje na polovici izpovedi priče Č. Č., razumno prepoznal trenutno nemožnost aktivnega sodelovanja storilca na naroku in ga z videokonferenčnega spremljanja iz tehtnih razlogov (začasno) izklopil.

Varnostni ukrep se izvršuje po pravnomočnosti sklepa; do takrat ima obdolženec še vedno status pripornika, ne glede na dejstvo, kje se pripor dejansko izvaja. Šele ko je odločba o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu pravnomočna in se varnostni ukrep izvaja, lahko sodišče ob preizkusu, ki ga mora po določbi drugega odstavka 70.a člena KZ-1 opraviti vsakih šest mesecev, znova odloči, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebna.

Utemeljene so navedbe zagovornice, da je sodišče prve stopnje kršilo obtoženčevo pravico do obrambe, ker ni na glavni obravnavi neposredno zaslišalo izvedencev dr. Č. Č., dr. D. D. in dr. E. E., ki so izdelali izvedenska mnenja sicer v drugem kazenskem postopku, vendar pa so prišli do bistveno drugačnih zaključkov tako glede obstoja duševne motnje pri obtožencu, kakor tudi glede vpliva le-te na sposobnost razumevanja in obvladovanja njegovega ravnanja v času storitve kaznivega dejanja. Še posebej, ker so ta tri mnenja, ki jih je predložila obramba kot dokaz v tem kazenskem postopku, za obtoženca ugodnejša, torej gre za dokaze, ki so obtožencu v korist. Sodišče je popolnost in pravilnost izvedenskega mnenja dolžno presojati že samo, ne glede na predloge strank. Stranke pa imajo pravico opozarjati sodišče na nejasnosti, nepopolnosti, nasprotja ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju. Sodišče bo ugodilo predlogu za postavitev drugega izvedenca ali za dopolnitev izvedenskega mnenja takrat, ko bo stranka utemeljeno argumentirala dvom v strokovnost in pravilnost izvedenskega mnenja in sicer tako, da bo pomanjkljivosti in nasprotja sprva skušalo odpraviti s ponovnim zaslišanjem izvede

Pomočnika izvršitelja sta v danih okoliščinah dejansko izvrševala sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah In 115/2007 z dne 7. 1. 2021, na podlagi katerega se je izvršba zoper dolžnico G. A. nadaljevala z rubežem in cenitvijo dolžničinih premičnin. Sodišči sta pojasnili, da je bil odvzem zarubljenega vozila, za katerega je bila dan kasneje razpisana dražba, sestavni del rubeža in s tem izvršbe. Prvostopenjsko sodišče se je obrazloženo opredelilo tako do okoliščine, da sta oba uradni osebi, ki delujeta v imenu izvršitelja, da med opravila pomočnika izvršitelja sodi tudi oprava rubeža premičnin in da je uradno dejanje fizičnega odvzema premičnin in njihov odvoz v hrambo opredeljeno v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in v Pravilniku o opravljanju službe izvršitelja ter da lahko pomočnika brez navzočnosti izvršitelja opravljata odvzem premičnine, ki jih je dolžnik dolžan izročiti. Pri tem se je sklicevalo na pravilne pravne podlage in napravilo tudi logičen sklep, da sta pomočnika izvršitelja izvrševala sklep sodišča. Glede na opis so elementi, ki opredeljujejo očitek kaznivega dejanja umora po 2. in 4. točki 116. člena KZ-1, med seboj prepleteni in se pri o

Poleg že navedenega pa ne gre prezreti, da izvedenka sodne medicine ni bila angažirana v smeri ugotavljanja (ne)prištevnosti obdolžencev, niti to ni njeno področje. Neprištevnost ali zmanjšano prištevnost namreč sodišče ugotavlja samo na podlagi odreditve psihiatričnega pregleda obdolženca, pri čemer ga kot izvedenec opravi zgolj zdravnik - psihiater. V luči navedenega je še poudariti, da se zgoraj navedeni nasprotujoči si razlogi nanašajo na odločilna dejstva, saj je prištevnost storilca pogoj za oblikovanje njegove krivde (prvi odstavek 29. člena KZ-1). Sicer se prištevnost storilca v kazenskem postopku res domneva in se posebej ne ugotavlja, ugotavlja se le storilčeva neprištevnost oziroma zmanjšana prištevnost. Vendar pa mora sodišče v vsakem primeru, če nastane sum, da je storilčeva prištevnost izključena ali zmanjšana, odrediti psihiatrični pregled obdolženca kot to določa prvi odstavek 265. člena ZKP.

Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožnikom, da gre v obravnavani zadevi glede na obtožbeni očitek, da si je obtožena pridobila protipravno premoženjsko korist v vrednosti 260,00 EUR, upoštevajoč določbo 99. člena KZ-1, za t.i. majhno tatvino po drugem odstavku 204. člena KZ-1 in da je podano kaznivo dejanje velike tatvine na predrzen način le, če bi se obtoženi očitala protipravna pridobitev premoženjske koristi, ki bi presegala 500,00 EUR. Privilegirana oblika kaznivega dejanja tatvine oziroma t.i. majhna tatvina je podana samo, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1. da je vrednost ukradene stvari majhna (objektivni pogoj) in 2. da si je storilec hotel prilastiti stvar majhne vrednosti (subjektivni pogoj). Za premoženjsko korist, škodo ali vrednost se šteje znesek med storitvijo kaznivega dejanja, ki pri majhni ne presega 500 EUR (1. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1). Če eden od navedenih pogojev ni izpolnjen, je podano temeljno kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 oziroma kolikor so podane konkretne okoliščine, iz katerih izhaja, da običajna tatvina, ki je sicer že sama po sebi predrzna, izrazito odstopa od ostalih kaznivih dejanja, je p

Šele ko so z gotovostjo ugotovljeni objektivni in subjektivni zakonski znaki konkretnega kaznivega dejanja, se presoja, ali je morebiti izključena njegova protipravnost; in če je odgovor negativen, pride v poštev ugotavljanje prištevnosti oziroma krivde kot subjektivni element obravnavanega dejanja.

Ko torej iz razlogov sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca stroke izhaja, da se je obdolženec, preden je bil kot voznik udeležen v cestnem prometu, sam spravil v vinjeno stanje, zato ni dvoma v njegovo prištevnost, iz razlogov glede subjektivnih znakov prekrška pa, da sodišče tekom postopka ni podvomilo v obdolženčevo prištevnost, saj se je zagotovo zavedal, da je vožnja pod vplivom alkohola prepovedana, pa se je kljub temu odločil, da bo kot voznik udeležen v cestnem prometu, so razlogi glede obdolženčeve prištevnosti (in posledično njegove krivde) nerazumljivi.

Za zagotovitev varstva domneve nedolžnosti, ki jo zapoveduje 27. člen Ustave, mora namreč biti presoja priznanja krivde, ki jo opravi sodišče prve stopnje, vestna in poglobljena. To v konkretni zadevi pomeni dolžnost prvostopenjskega sodišča, da preveri jasnost in popolnost storilčevega priznanja tudi tako, da storilca natančno, podrobno in dosledno izpraša o temeljnih dejstvih ter o poteku pravno nevzdržnega dejanja, ki predstavlja temelj za izrek predlaganega varnostnega ukrepa medicinsko terapevtske narave. V danem primeru, ko se sodišču prve stopnje porajajo pomisleki o storilčevi sposobnosti presoje okoliščin ter zmožnosti nadzora lastnega ravnanja, mora biti presoja vsebine obsega priznanja še toliko bolj skrbna in natančna.

Postavitev odvetnice mag. E. E. za zagovornico po uradni dolžnosti je bila nujna, da se obtožencu zaradi zdravstvenega stanja prvo postavljenega zagovornika, odvetnika D. D., ki je terjalo (kot se je kasneje izkazalo) njegovo tri mesečno odsotnost, zagotovi formalno obrambo zagovornika, ki bo to delo lahko opravljal, hkrati pa je bila potrebna tudi zato, da se sodišče izogne večmesečni preložitvi narokov za glavno obravnavo. Iz tega razloga sodišče druge stopnje zaključuje, da poseg v obtoženčevo pravico do lastne izbire zagovornika ni bil nesorazmeren in da njegova pravica do obrambe s postavitvijo drugega zagovornika po uradni dolžnosti, ni bila kršena. Pomočnika izvršitelja, ki sta po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju sicer uradni osebi, v konkretnem primeru kot podaljšana roka sodišča izvrševala zakoniti sodni sklep o izvršbi, pri čemer je fizični odvzem zarubljenega vozila, predstavljal sestavni del rubeža, kar vse v 46. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. S tem pa se glede na predhodne navedbe te sodbe, strinja tudi pritožbeno sodišče. V okviru tega je bilo že pojasnjeno, da se je obtoženec zavedal, da sta oškodovana p

Sodišče prve stopnje je v konkretnem delu opisa kaznivega dejanja in v razlogih sodbe ugotovilo, da je bil obsojenec v času storitve kaznivih dejanj bistveno zmanjšano prišteven, v izreku pa tega ni upoštevalo pri navedbi določb materialnega zakona. S tem je zagrešilo kršitev kazenskega zakona v obsojenčevo škodo, ki je s popravnim sklepom ni mogoče odpraviti.

V obravnavani zadevi ni nobenega dokaza, da bi poškodbe nastale na način, kot ga opisuje obtoženka, tj. da bi oškodovanec obtoženko v trenutku, ko je ta z nožem zamahnila proti njemu, davil, zato, ob tem ko ni mogoče ugotoviti, kako so poškodbe nastale, ni mogoče sprejeti zaključka, da je bilo obtoženkino dejanje storjeno v silobranu. Obtoženka je bila žrtev večletnega nasilja s strani oškodovanca ter je kritične noči trikrat poklicala na telefonsko številko 113, pa telefonska zveza ni bila vzpostavljena, vendar te okoliščine same po sebi, ob neizkazanem napadu s strani oškodovanca, ne pomenijo, da je obtoženka ravnala v silobranu. Izvedenec medicinske stroke ni izključil možnosti nastanka poškodbe na način, da se je pokojnik istočasno gibal proti nožu in nož proti pokojniku, vendar pa je kot najbolj verjeten ocenil način poškodovanja z relativno močnim zamahom z nožem od zgoraj navzdol, pri čemer je prišlo do delnega izvleka in ponovnega vboda. Obtoženka je pokazala trdno odločenost, da oškodovancu vzame življenje, ko ga je z relativno močnim zamahom z nožem dolžine najmanj 19,5 cm od zgoraj navzdol zabodla v prsni koš, torej vitalni del telesa, pri čemer je n

Zakonska določba šestega odstavka 492. člena ZKP omogoča za primere, ko je kaznivo dejanje storjeno in niso podani drugi razlogi opravičljivosti, prav tako pa ni podana neprištevnost, nadaljevanje kazenskega postopka z obtožnico ali obtožnim predlogom. V takem primeru sodišče najprej zavrže predlog državnega tožilca za izrek varnostnega ukrepa, tako v primeru, če državni tožilec predlog umakne, kot tudi če sodišče po obravnavi sámo ugotovi, da za izrek ukrepa ni izpolnjen pogoj neprištevnosti. Zavrženje predloga nima učinkov, ki bi onemogočali ponovno sojenje za isto kaznivo dejanje na podlagi obtožnega akta državnega tožilca, ki mora biti vložen najpozneje v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa o zavrženju. Zoper obtožnico iz šestega odstavka 492. člena ZKP (v nobenem primeru) ni ugovora, saj se v tem primeru smiselno uporablja določba tretjega odstavka 344. člena tega zakona. Neizdaja sklepa o zavrženju predloga torej na (ne)dopustnost ugovora zoper obtožnico nima prav nobenega vpliva. Stališče sodišča prve stopnje, da je kot objektivno okoliščino v okviru presoje grozovitosti načina odvzema življenja možno upoštevati le trajanje fizičnih bolečin oškodovanke, j

V skladu z določbo 355. člena ZKP sodišče opre sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, kar pomeni, da se dokazi na glavni obravnavi praviloma izvajajo neposredno. Dopustno je opiranje sodbe tudi na izpovedbe prič (med drugim) iz preiskave, če so bile navedene izpovedbe prebrane, ob zakonsko izpolnjenih pogojih za branje le-teh po 340. členu ZKP. V obravnavani zadevi so bile s soglasjem strank, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19. 12. 2022 prebrane izpovedbe posameznih prič in izvedencev, ne pa tudi izpovedba priče B. B. Ker je prvostopenjsko sodišče s povzemanjem in ocenjevanjem njene izpovedbe iz preiskave, ki na glavni obravnavi, kot rečeno, ni bila prebrana, utemeljevalo svojo procesno odločitev o nepotrebnosti dokaznega predloga za njeno zaslišanje na glavni obravnavi je s tem kršilo določbo 355. člena ZKP, kar je po oceni višjega sodišča, še posebej glede na spremenjen časovni okvir obdolžencu naslovljenega očitka storitve protipravnega dejanja z znaki kaznivega dejanja nasilja v družini, vsaj moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sprejete odločitve - izpodbijanega sklepa. Tudi v povezavi z vsebino izpovedbe D. A.

Kadar tožilstvo v pritožbi (pa še to le zoper odločbo o kazenski sankciji) poudarja dejstva, na katere se ni (z ustrezno modifikacijo obtožbe) odzvalo že v prvostopenjskem sojenju, gre za ravnanje contra factum proprium, ki je v nasprotju z načelom poštenega postopka.