14. člen URS

Davčni zavezanec je upravičen do zmanjšanja davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja za stroške prevoza na delo in z dela, kamor sodi tudi vožnja od prebivališča v Republiki Sloveniji, kjer prebiva njegova družina, v drugo državo, do mesta, kjer dejansko opravlja delo, in nazaj. To velja ne glede na določbe 3. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, torej ne glede na to, ali se od tega prebivališča vozi vsaj štirikrat tedensko. Če se stroški prevoza na delo in z dela priznavajo v sistemu odmere dohodnine, je treba spoštovati načelo davčne pravičnosti tudi pri ustreznem upoštevanju navedenih stroškov znotraj samega sistema dohodnine za vse davčne zavezance. To ne pomeni posebne ugodnosti davčnega zavezanca, temveč je eden od predpisanih elementov izračuna davčne osnove, kot podlage za določitev davčne obveznosti, ki mora biti skladen z ustavnimi načeli. Edini pogoj za davčno upoštevanje stroškov prevoza za davčnega zavezanca, ki opravlja delo v tujini pri tujem delodajalcu, je njegova dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini. Iz 45. člena ZDoh-2 ne izhajajo omejitve davčnega upo

Stališče, ki pri razlagi protipravnosti iz 26. člena Ustave zaobide očitke kršitev človekovih pravic, storjenih v okviru domnevno protipravnega ravnanja oblasti, in ovrednotenje v luči celote vseh ugotovljenih posameznih pomanjkljivosti, je nedopustno omejujoče za uresničevanje pravice iz 26. člena Ustave. Iz 26. člena Ustave izhaja zahteva, da sodišča v odškodninskih sporih zoper državo ne smejo sprejemati stališč, ki bi bila v nasprotju z drugimi človekovimi pravicami. Pri razlagi nedoločenega pojma protipravnosti je treba imeti vselej pred očmi celoto očitanih pomanjkljivosti. Očitane posamezne pomanjkljivosti opravljanja službe lahko kumulirajo v celoto, ki zaradi nezdružljivosti z zahtevanimi standardi skrbnosti in običajne metode dela kaže na neprofesionalno delo in utemeljuje protipravno ravnanje iz 26. člena Ustave. Razlaga, po kateri bi za dopustnost posega oblasti v pravico iz 33. člena Ustave zadostovali že zakonsko neurejeni oziroma ne dovolj jasno opredeljeni učinki "zaznambe pogodbene komasacije," ni skladna z zahtevo Ustave, da mora biti poseg v pravico urejen z zakonom. Besedilo določbe prvega odstavka 6. člena ZZK-1, da se nihče ne

V primeru, da je stranka v stečajnem postopku v času trajanja ukrepov zamudila rok iz razloga, neposredno povezanega z epidemijo virusne okužbe SARS-CoV-2 (COVID-19), sodišče pa odločitve še ni sprejelo, lahko to obravnava prepozno vlogo le, če stranka ob vložitvi vloge izkaže upravičen, z epidemijo povezan razlog za zamudo roka.

Ugotovljena škoda je posledica dveh nedopustnih ravnanj toženkinih organov, vendar je bistveni del ugotovljenega obsega škode, ki je nastala tožniku, enak kot v primerih, ko je bila ugotovljena (le) nedopustnost izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Zaradi prepletanja okoliščin in ravnanj toženke ter razsežnosti njenih kršitev in posledično težav, ki jih je povzročila tožniku, je izhodiščni pristop pri odmerjanju odškodnine zaradi težavnosti in specifičnosti odmera enotne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Te pa življenjsko in materialnopravno gledano ni mogoče umetno cepiti na obdobja, saj je šlo za škodo, ki je tožniku v obdobju izbrisa nastajala kontinuirano in medsebojno prepleteno. Kljub odmeri enotne odškodnine lahko v posameznih primerih nastane dodatna škoda, ki preraste v samostojno obliko, vendar je odstop od koncepta enotne odškodnine izredno redek. Omejitev višine odškodnine je bila z novelo ZPŠOIRSP-A odpravljena, kar pomeni, da se glede oblike in obsega pretrpljene škode v skladu s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmer

Zastaranje je pretrgano tudi z vložitvijo tožbe na (stvarno, krajevno, funkcionalno in po vrsti) nepristojno sodišče (365. - 367. člen OZ), zato je tudi tožba, vložena na nepristojno sodišče pravočasna oziroma vložena pred potekom zastaralnega roka (deveti odstavek v zvezi s prvim odstavkom 112. člena ZPP), čeprav na pristojno sodišče prispe po poteku zastaralnega roka.

Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 7. 6. 2018, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil. Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil. Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil. Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 3. 9. 2014, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil. Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 7. 6. 2017, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil. Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.

Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA) je specialen zakon, ki je uporabljiv le v primerih sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka (prvi odstavek 1. člena v zvezi s petim odstavkom 10. člena ZOPDA). Tožnica pa je z obravnavano tožbo sprožila pravdni postopek, v katerem je za materialnopravno presojo spora ključen OZ z vsemi pravili, ki jih vsebuje. Gre torej za dokazovanje vseh elementov odškodninske odgovornosti vključno s pravilom o prispevku oškodovanca k nastanku škode. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ). Ker je bil tožnici že izplačan višji znesek odškodnine, kot bi iz naslova obravnavanega škodnega dogodka pripadal pokojniku ob upoštevanju njegovega 60 % soprispevka, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Uporaba določbe prvega odstavka 8. člena Pravilnika o letnem dopustu na način, da se za vsako od osebnih okoliščin - invalidnost in starost - določi po pet dodatnih dni letnega dopusta, vendar največ skupaj pet dni, učinkuje na tožnika z dvema osebnima okoliščinama manj ugodno. Ena od ustavno in zakonsko varovanih osebnih okoliščin tako ostane brez dejanskega učinka. Nelogično je, da bi bil tožnik, ki je hkrati starejši od 50 let in delovni invalid, upravičen zgolj do pet dodatnih dni letnega dopusta, enako kot delavec, ki je npr. samo starejši od 50 let, ali delavec, ki je zgolj delovni invalid, pri katerih ni podana nobena od drugih okoliščin iz 8. člena Pravilnika. Takšna razlaga vodi do neutemeljeno izenačene obravnave delavcev, ki se med seboj nahajajo v bistveno različnih položajih, in s tem do posega v pravico do enakega oziroma nediskriminacijskega obravnavanja. Ob ustavnoskladni razlagi 97.g člena ZObr in 8. člena Pravilnika je tožnik kot delavec, ki je dopolnil 50 let starosti, torej upravičen do pet dni letnega dopusta, kot delavec invalid pa še do dodatnih pet dni letnega dopusta, skupno torej do desetih dodatnih dni letnega dopusta.

Predlog se zavrne.

Glede na določbe ZON, ki opredeljujejo vlogo ZRSVN in drugih upravljavcev zavarovanih območij, je sodelovanje upravljavcev zavarovanih območij sicer potrebno pri vsakem posegu v tako območje, oblika in obseg tega sodelovanja pa sta odvisna od narave in teže posega. Nenazadnje ZON ureja tudi kdaj, v katerih postopkih in pod kakšnimi pogoji se presoja sprejemljivost posegov v naravo (33.a člena). ZON pa v 118. členu izrecno določa, da interese ohranjanja narave v upravnih in sodnih postopkih zastopa ZRSVN. To pomeni, da ne glede na naravo in težo posega, predvidenega s projektom, ta sam po sebi ne terja projektnega sodelovanja ZRSVN na Javnem razpisu za sofinanciranje projekta, ki vključuje tak poseg. Ni dvoma, da je območje Natura 2000 po ZON posebno varstveno območje (33. člen). Ta območja določi Vlada po predhodnem mnenju lokalnih skupnosti, določi pa tudi varstvene cilje na teh območjih ter predpiše varstvene usmeritve za ohranitev ali doseganje ugodnega stanja vrst, njihovih habitatov in habitatnih tipov ter zagotavlja njihovo varstvo z ukrepi varstva naravnih vrednot. Ohranjanje posebnih varstvenih območij se zagotavlja tudi z ukrepi po drugih predpisih, kamor se uvršč

V skladu z določbami ZPP in 23. členom Ustave RS sodišče ne sme odreči odločanja, če je za odločitev v sporu pristojno, in ne sme ustvarjati novih procesnih predpostavk, ki jih zakon ne določa. Zavračanje odločanja pri nizkih zahtevkih bi se lahko odrazilo v neplačevanju manjših dolgov, povzročilo neenako obravnavo in izničilo pravico do sodnega varstva.

Ugotovitev obstoja delovnega razmerja lahko delavec zahteva med trajanjem pravnega razmerja, za katerega trdi, da ima vse elemente delovnega razmerja (prvi odstavek 200. člena ZDR-1) in tudi v roku 30 dni po tem, ko to razmerje preneha (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Razmerje civilnopravne narave, za katero tožnica zatrjuje, da je imelo vse elemente delovnega razmerja (4. člen ZDR-1), je prenehalo z dnem sklenitve pogodbe o zaposlitvi 1. 8. 2017. Najkasneje tedaj je tožnica izvedela za zatrjevano kršitev, to je za to, da ji delodajalec za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 7. 2017 obstoja delovnega razmerja ne priznava. Zato bi morala v roku 30 dni od tega dne uveljavljati sodno varstvo in vložiti tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za navedeno obdobje.