73. člen KZ-1

Kljub posegu v obtoženčevo pravico do nedotakljivosti stanovanja ni prišlo do kršitve te pravice in da tudi USB ključek, ki je v vprašanju, v takšni situaciji ni bil pridobljen protiustavno, saj je pravica obtoženca omejena s pravicami drugih, v tem primeru z osebnostnimi pravicami otroka (tretji odstavek 15. člena Ustave), katerega zaščita ima v predmetni situaciji prednost ter se mora pravica obtoženca iz 36. člena Ustave umakniti uresničevanju družbeno pomembnejših vrednot. Za t. i. spolno dejanje v kontekstu tretjega odstavka 173. člena KZ-1 gre praviloma takrat, ko pride do fizičnega (telesnega) stika med dvema osebama (obtožencu očitana izvršitvena ravnanja poljubljanja deklice na lica in enkrat na usta ter lizanje z jezikom po spolovilu), za drugačen poseg v spolno nedotakljivost v smislu privilegirane oblike kaznivega dejanja po četrtem odstavku 173. člena KZ-1 pa običajno z nekontaktnimi ravnanji storilca (kamor se uvršča drgnjenje spolnega uda z rokami do ejakulacije pred otrokom), ne glede na to, ali gre za ravnanja nizke intenzitete oziroma kratkotrajnosti.

Strinjati se je z zagovornico, da način izvedbe glavne obravnave po videokonferenci ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe, vendar ni mogoče soglašati z njeno oceno, da je bila zaradi izvedbe naroka po videokonferenci onemogočena nemotena komunikacija med obdolžencem in zagovornico. Ko je bilo na dlani, da gre za kriminalno dejavnost, obdolženca njegovo zavestno zatiskanje oči ne more razbremeniti naklepa, saj je dejanje zaradi zaslužka (za plačilo) hotel storiti.

Ni vseeno, na kakšen način se obdolžencu prepreči razpolaganje s predmeti ali z denarjem; v konkretnem primeru bi ob podanem utemeljenem sumu na izvršitev kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 odvzem denarja moral biti izveden po postopku, ki je predviden za odvzem oziroma zavarovanje premoženjske koristi. Če gotovine ni mogoče neposredno povezati z nobenim kaznivim dejanjem, se ta brez pravilno izpeljanega postopka ne sme zaseči in hraniti več let zgolj zato, ker je oseba osumljena oziroma obdolžena več kaznivih dejanj zoper gospodarstvo.

Po določbi drugega odstavka 45. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sme državni tožilec opravljati druga dejanja, ki so določena v zakonu, poleg tistih iz prvega odstavka istega člena. Državni tožilec lahko opravlja le tiste naloge, ki mu jih zakon nalaga. Tretji odstavek 498. člena ZKP državnemu tožilcu ne nalaga, da mora vložiti predlog zaradi česar sodišče lahko izda sklep po uradni dolžnosti. Odvzem predmetov po tretjem odstavku 498. člena ZKP ni omejevalni ukrep, ampak gre za izrekanje varnostnega ukrepa odvzema predmetov, kadar takšna odločitev manjka v sodbi, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega. Ob odločanju o odvzemu predmetov po tretjem odstavku 498. člena ZKP je domneva nedolžnosti že pravnomočno ovržena. Obtožnemu načelu je bilo zadoščeno s tem, da je kazenski postopek tekel na predlog državnega tožilca.

Sodišče prve stopnje je s strani obrambe že tekom sojenja prejelo več dokumentacije o zdravstvenem stanju in zdravljenju obdolženčeve odvisnosti v Nemčiji in je bila vsa priložena dokumentacija prevedena v slovenski jezik oziroma za obdolženca, s pomočjo tolmača tudi v ruski jezik. Obramba se je do te dokumentacije lahko izjavila in v zvezi z njo zahtevala več dopolnitev izvedenskega mnenja dr. D. D., nato pa zahtevala postavitev drugega izvedenca psihiatrične stroke, čemur je sodišče ugodilo. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje sta oba izvedenca psihiatra (dr. D. D. in mag. M. M.) pri izdelavi mnenja in dopolnitvi izvedenskega mnenja vso zdravstveno dokumentacijo tudi upoštevala, prav tako sta povzela, pojasnila in upoštevala vse obdolžencu postavljene diagnoze, ki iz te zdravstvene dokumentacije izhajajo. Dodatno sta bila izvedenca na narokih glavne obravnave večkrat tudi zaslišana, kjer sta odgovarjala na vprašanja strank in pojasnila, da zdravstvena dokumentacija iz Nemčije o zdravljenju odvisnosti obdolženca od psihoaktivnih snovi, nadalje starejša dokumentacija o poškodbi glave, ki se kasneje v dokumentaciji več ne omenja ter vključenost obdolženca in načrti za nadaljnjo

Predpogoj za odvzem predmetov v posebnem postopku po 498. členu ZKP je, da gre za predmete iz prvega odstavka 73. člena KZ-1, torej za predmete, ki so vsebinsko povezani s kaznivim dejanjem, obravnavanim v tem kazenskem postopku.

V konkretnem primeru gre za predmete, in sicer orožje ter strelivo (ne samo lovsko, ampak tudi vojaško), ki sicer niso bili uporabljeni pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja, ker njihova uporaba glede na inkriminacijo kaznivega dejanja ni bila potrebna, vendar jih obsojenec očitno namerava zaradi njihove primernosti uporabiti za novo kaznivo dejanje, in sicer (predvsem) zoper življenje ter telo. Pri tem je na povezavo teh predmetov z izvršitvijo očitanega kaznivega dejanja in tudi možnostjo izvršitve novega kaznivega dejanja mogoče sklepati iz okoliščin očitanega kaznivega dejanja.

Kadar sodišče ravna, kot zapoveduje osmi odstavek 364. člena ZKP, pa pri tem kakšnega pravno pomembnega dejstva sploh ne ugotavlja (in torej ne gre le za izostanek razlogov), ne bo šlo za kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pooblastilo iz prvega odstavka 394. člena ZKP je namreč treba uporabiti tudi, kadar pritožniki razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sploh ne uveljavljajo. Ubeseditev razlogov v sodbi višjega sodišča ne spremeni njenega težišča, tj. drugačne materialnopravne presoje dejanske podlage, kolikor je ugotovljena v prvostopenjski sodbi. V takšni procesni situaciji podlage za uporabo kasatoričnih pooblastil pritožbenega sodišča (prvi odstavek 392. člen ZKP), za kar se zavzema vložnica, ni bilo, zato tudi zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka pri odločanju višjega sodišča ni mogoče prepoznati.

Skupna lastnina vozila zakoncev ne izključuje njegovega odvzema.

Pri tem je za sodno presojo, ali inkriminirano osebno vozilo predstavlja tveganje za splošno varnost ali moralne razloge, ko storilec ni lastnik, z materialnopravnega vidika bistveno najprej ugotoviti, ali je bil lastnik tega vozila kakorkoli povezan z izvršitvijo obravnavanega kaznivega dejanja oziroma, ali se je tega dejstva vsaj zavedal. Za odvzem predmeta osebi, ki ni storilec kaznivega dejanja, je torej treba ugotoviti obstoj vsaj ene izmed naveznih objektivnih ali subjektivnih okoliščin - to je, da bodisi predmet predstavlja nevarnost "sam po sebi" (prirejenost z namenom izvrševanja kaznivih dejanj), bodisi da lastnik dopušča ali se vsaj zaveda dejstva, da se njegov predmet uporablja za izvrševanje kaznivih dejanj. V ponujeni (pre)skopi obrazložitvi sodišča prve stopnje pa razlogi o teh odločilnih dejstvih nedopustno izostanejo, saj ni razvidno niti, ali je z imenom in priimkom določno opredeljeni aktualni (ne)formalni lastnik inkriminiranega vozila s predmetnim kazenskim postopkom sploh seznanjen, kot tudi ne, ali mu je bila dana možnost izjaviti se o vednosti in sploh okoliščinah ter načinu predelave, domnevno prirejene za prevoz tujcev.

Upoštevanje volje strank glede tistih vprašanj, ki so nedvomno predmet sporazuma o priznanju krivde, ne pomeni, da vsebina sporazuma omejuje odločanje sodišča o vprašanjih, ki ne smejo biti predmet sporazuma o priznanju krivde (drugi odstavek 450.b člena ZKP), ali o vprašanjih, ki bi lahko bila predmet sporazuma, pa niso (prvi odstavek 450.b člena ZKP). Ob predpostavki, da dogovarjanje o neobveznih varnostnih ukrepih sploh ni možno, že po jezikovni razlagi prvega odstavka 450.b člena ZKP, v odločbi o odvzemu predmetov že pojmovno ne more iti za dopolnjevanje volje strank sporazuma.

Če se vozilo na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 odvzame lastniku, obsojenec za vložitev pritožbe praviloma nima pravnega interesa.

Izrek odvzema predmetov ima temelj izključno v njegovi izvršitvi kaznivega dejanja, zato gre za upravičen varnostni ukrep, ne oziraje se na to, ali obsojencu povzroča nevšečnosti. Slednjega bi se bilo treba zavedati pred odločitvijo za izvršitev kaznivega dejanja. Prav ima sodišče prve stopnje, da gre glede na težo kaznivega dejanja, njegove škodljive posledice in nevarnost ponovne uporabe mobilnega telefona v tovrstne namene za nujen in sorazmeren ukrep. To velja še zlasti upoštevaje, da so bile vsebine osebne narave (ki niso povezane s kaznivim dejanjem), prenesene na poseben podatkovni medij in vrnjene obsojencu, v obsegu, kolikor je to bilo mogoče. Tako zagovornik ne more uspeti z navedbami, da ima obsojenec na telefonu fotografije prijateljev, ki so padli v vojni.

Iz konkretnih očitkov je jasno razvidno izkoriščanje oškodovank, ki se kaže v odrejanju dela, nadzoru, izkoriščanju denarne stiske, neposredni finančni koristi od prostitucije oškodovank ter finančnem kaznovanju (plačilo polovice denarja za dodatne zavrnjene storitve, plačilo nastanitve za dan, ko so bila dekleta bolna). Za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov ne zadošča zgolj ugotovitev uporabe predmeta pri kaznivem dejanju, temveč je potrebno vedno presoditi tudi preventivni učinek odvzema ter sorazmernost in nujnost ukrepa.

Ker odvzem predmetov po prvem odstavku 73. člena KZ-1 predstavlja varnostni ukrep, je predmete, ki so bili uporabljeni pri storitvi kaznivega dejanja, dopustno odvzeti le, če je mogoče sklepati, da bo z njimi ponovljeno kaznivo dejanje. Ocena te nevarnosti pa je v prvi vrsti odvisna od lastnosti predmeta, ki je bil uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja. Dejstvo je, da mobilni telefon ob sedanjem tehnološkem napredku ne služi zgolj za telefonsko komunikacijo, pač pa ima številne druge in bolj pomembne funkcije, ki omogočajo najnaprednejše računalniške storitve in povezljivost z uporabo številnih aplikacij. Poleg tega pa pametni telefoni danes služijo tudi za hrambo in obdelavo povsem osebnih podatkov, ki niso nujni, niti v nobeni povezavi s storitvijo kaznivega dejanja (npr. fotografije, telefonski naslovi, aplikacije do zdravstvenih storitev ali drugih itd.), kar pomeni, da se z zasegom mobitela občutno poseže tudi v zasebnost uporabnika mobilnega telefona. Odvzem takih podatkov, pa kot rečeno, ni v nobeni povezavi s storitvijo kaznivega dejanja in s tem izrečenim varnostnim ukrepom. Potencialno nevarnost za ponovitev kaznivega dejanja namreč lahko predstavljajo le podatki,

S tem, ko je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vozilo, s katerim je obtoženec prevažal tujce, skupna last obtoženca in njegove žene, je hkrati ugotovilo, da je izpolnjen zakonski pogoj za odvzem vozila obtožencu - da je vozilo obtoženčeva last. Tudi predmet, ki sodi v skupno premoženje zakoncev se na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 vzame. Ko gre za fakultativni odvzem predmetov storilcu je potrebno ugotoviti, da tudi glede na lastnosti predmeta (in ne le storilca in kaznivo dejanje) nadaljnja posest predmeta predstavlja povečano nevarnost, da bo storilec kaznivo dejanje ponovil. V kolikor predmet ni takšne vrste, da bi se z njegovim odvzemom učinkovito zmanjšala možnost, da bo storilec kaznivo dejanje ponovil (in pri tem ponovno uporabil ta predmet za njegovo izvršitev), namena varnostnega ukrepa z odvzemom ni mogoče doseči.

Potencialna nevarnost telefona ni v sami elektronski napravi, temveč v podatkih, ki so v njej shranjeni. Obdolženec ima iz naslova pravice do obrambe (razen v izjemnih primerih)1, možnost zahtevati kopijo vseh podatkov (istovetne kopije telefona), torej tistih, ki se uporabljajo kot dokaz v kazenskem postopku in tudi tistih, ki s kaznivim dejanjem niso povezani in jih storilec hrani za zasebne namene (slike, sporočila, datoteke, imenik stikov...). Glede na to, da ima obtoženec v vsakem primeru dostop do podatkov telefona in ima pravico tudi do njihove kopije, razlog za odvzem telefona v obravnavanem primeru ne morejo biti podatki, ki so v telefonu vsebovani in ki bi jih obtoženec v bodoče lahko uporabil pri izvršitvi kaznivega dejanja. To pa pomeni, da namena varnostnega ukrepa z odvzemom telefona ni mogoče učinkovito uresničiti.

Pritožba neutemeljeno navaja, da obdolženec ni grozil z orožjem in da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da mu je potrebno zaseženo orožje in strelivo odvzeti, ker ima orožje in strelivo v lasti in je z orožjem grozil ter da zato obstaja nevarnost, da bi ga tudi uporabil, če bi z njim še naprej razpolagal.

Državni tožilec pravilno izpostavlja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe izpovedbe priče A. A. ni niti povzelo, niti pojasnilo ali je pri svoji odločitvi izpovedbo te priče upoštevalo, zato ni mogoče preizkusiti ali je izpovedba priče A. A. relevantna ali ne. Zagovornik obtoženca pravilno izpostavlja, da v sodbi ni z ničemer pojasnjena storitev kaznivega dejanja, ki se očita obtožencu v okviru hudodelske združbe. Sodba prav tako nima razlogov niti o ustreznosti konkretizacije zakonskega znaka "ukvarjanje", ki se očita obtožencu, niti o dokazanosti tega očitka. Zagovornik obtoženca v pritožbi tudi pravilno izpostavlja relevantno sodno prakso v zvezi z drugo kvalificirano izvršitveno obliko, to je povzročitev nevarnosti za življenje in zdravje ljudi in pravilno poudarja, da je ta zakonski znak podan takrat, kadar je nevarnost konkretna. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpodbijana sodba tudi o tem nima zadostnih razlogov. Pravilno pritožnik opozarja tudi, da odločba o varnostnem ukrepu odvzema telefona ne zadosti zahtevam po obrazloženosti sodne odločbe in je tudi v zvezi s to odločitvijo podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11.