358. člen ZKP

Sodišče prve stopnje je, ko je analiziralo določbo prvega odstavka člena 208 KZ-1, utemeljeno poudarilo, da je v zvezi s tem kaznivim dejanjem potrebno z gotovostjo ugotoviti t. i. prilastitveno ravnanje kot tisto, ki je vidno navzven, in je v primeru, ko iz samega prilastitvenega ravnanja ne izhaja tudi storilčev namen protipravne prilastitve v smislu namena trajne odtegnitve določenih premičnih stvari njegovemu lastniku, potrebno, da je izkazanih še več dodatnih okoliščin, ki tak namen dokazujejo. Pritožbeno sodišče, za razliko od pritožnikov, taka izvajanja sodišča prve stopnje razume kot ugotovitev, da je za dokazanost očitanega kaznivega dejanja potrebno izkazati ne le ravnanje, ki je navzven percipirano kot prilastitveno, ampak je tedaj, ko obstaja dvom v zaključek, da takšno ravnanje po svoji naravi absolutno izkazuje tudi namen protipravne prilastitve, dokazati še dodatne okoliščine, ki na stopnji prepričanja utemeljujejo subjektivni element predmetnega kaznivega dejanja.

Ne gre pritrditi pritožbeni tezi, da je sodišče prve stopnje iz presoje neutemeljeno izključilo okoliščine, povezane z obdolženkinim premoženjskim stanjem. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja ravno nasprotno, in sicer da je bila oškodovanka z bistvenimi elementi tega stanja seznanjena že v času sklepanja posameznih posojilnih dogovorov. Ob takšnih ugotovitvah pa ni mogoče z gotovostjo sklepati, da je bila prav zaradi zamolčanja določenih okoliščin spravljena v zmoto glede obdolženkine sposobnosti vračila denarja, kot to zatrjuje pritožba.

Po opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbeA. A. ni oškodovanec, tekom dosedanjega trajanja kazenskega postopka pa tudi ni izkazal, da je premoženjska pravica oziroma posojilna terjatev njegovega pokojnega očeta ― oškodovanca B. B. do obdolženca sploh bila predmet zapuščine, in nadalje, da je prav on dedič te terjatve. Čeprav opis obdolžencu očitanega dejanja zajema vse potrebne zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, pa je ta glede vprašanja oškodovanca(ev) nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, kar vsebinsko pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi povzelo bistveno vsebino zagovora obdolženca ter ga primerjalo z izpovedbo oškodovanke in izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca za medicino dr. A. A. ter pojasnilo tudi v katerem delu zagovor ni bil potrjen (točka 12 obrazložitve). Zgolj dejstvo, da sodišče prve stopnje ni posebej in izrecno analiziralo vsakega posameznega detajla oziroma raznolikosti med zagovori obdolženca iz različnih faz postopka, pa samodejno ne pomeni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Same poškodbe ni mogoče samodejno pripisati obdolženčevemu ravnanju. In ravno obdolženčevo ravnanje, opredeljeno v izreku je bilo tudi po prepričanju pritožbenega sodišča podvrženo prevelikemu dvomu. Sodišče namreč ni vezano na predhodno sprejete procesne sklepe in lahko med postopkom, ob upoštevanju že izvedenih dokazov ter njihove dokazne vrednosti, presodi, da izvedba posameznega dokaza ni več potrebna za pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Upoštevaje teoretična izhodišča, razlagalne metode in na njih temelječe ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča RS, (zgolj) gole fotografije človeškega telesa, brez posebne seksualne konotacije, še ne dosegajo standarda pornografije oziroma pornografske vsebine, kot ključnega zakonskega znaka kaznivega dejanja po prvem odstavku 176. člena KZ-1.

V pritožbeni graji ODT zanemari dejstvo, da se nianse njene izpovedi niso razlikovale le v nebistvenih podrobnostih, temveč so se med seboj izključevale na točki pojasnjevanja ključnih okoliščin, tj. v pomembnih segmentih glede obstoja, obsega in intenzivnosti domnevnega pravno nevzdržnega ravnanja obdolženih staršev in sorojenca. Takšna nedoslednost in nestabilnost izpovedi (ml.) oškodovane D. D. pa merodajno zmanjšujeta njeno prepričljivost in onemogočata, da bi sodišče prve stopnje na tako vprašljivi dejanski podlagi lahko zanesljivo ugotovilo obstoj obravnavanega kaznivega dejanja.

V tenorju obtožnega akta je tako v potrebni meri konkretizirano obdolženčevo izvršitveno ravnanje kot prikazovanje oškodovancu, da bo posojeno vrnil, čeprav tega v resnici ni nameraval, kar pomeni lažnivo prikazovanje za posojilno razmerje ključne dejanske okoliščine nameravane vrnitve danega posojila; skupaj z navedbo njunega preteklega poslovnega sodelovanja in vzpostavljenega zaupanja tako opisano aktivno izvršitveno ravnanje obdolženca, usmerjeno v oškodovanca, in navedba izročitve denarnih zneskov obdolžencu s strani oškodovanca v posledici obljub in vzpostavljenega zaupanja pomeni konkretizacijo vzročne zveze med izvršitvenim ravnanjem obdolženca in ravnanjem oškodovanca v lastno škodo kot prepovedano posledico, vse skupaj pa, ko se v tenorju zatrjuje tudi dejanska nevrnitev posojenih zneskov oškodovancu, v zadostni meri konkretizira še goljufivi namen.

Vrhovno sodišče se je strinjalo z vložnico, ki v obrazložitvi zahteve uvodoma ugotavlja, da je bila obsojenka spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja, ki v izreku sodbe ni bilo pravno opredeljeno, niti ni bilo opisano na način, da bi lahko ustrezalo kateremu od kaznivih dejanj po tedaj veljavnih zakonskih predpisih. Prav ima tudi, ko v nadaljevanju obrazložitve navaja, da je za kazniva dejanja, s katerimi sta bila varovana ljudstvo (narod) in država, do izdaje Kazenskega zakonika veljal poseben Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo, ki pa takšnega ravnanja, kot naj bi ga obsojenka storila po opisanem dejanju v izreku pravnomočne sodbe, ni določal (inkriminiral) za kaznivo dejanje po nobenem od njegovih zakonskih opisov.

Zagovornik v tej zvezi nepravilno razlaga stališče Ustavnega sodišča RS iz zadev Up-383/2011 z dne 18. 9. 2013 in Up-616/2015 z dne 20. 9. 2018 ter stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 156/2016 z dne 18. 4. 2019, po katerem bi bilo lahko v izjemnih okoliščinah priznavanje absolutnosti izvršljivi odločbi v nasprotju z načelom največje koristi otroka in nespoštovanje izvršljive odločbe ne bi štelo kot zlonamerno. Neutemeljeno ga namreč razume tako, da pogojevanje izvrševanja stikov na podlagi izvršljive odločbe z rednim plačilom preživnine, že pojmovno ne more konkretizirati zakonskega znaka "zlonamernosti". Pri tem namreč prezre, da je za obstoj objektivno opravičljivega razloga za nespoštovanje izvršljive odločbe po omenjeni sodni praksi, potreben obstoj izjemnih okoliščin, ki nakazujejo, da je izvršljiva odločba o stikih v nasprotju z otrokovo največjo koristjo. V konkretnem primeru pa te izjemne okoliščine niso podane, saj ni nobenih objektivnih okoliščin, ki bi kazale, da so stiki otroka z očetom v nasprotju z otrokovo koristjo. Pritožbeno sodišče sicer ni prezrlo, da je onemogočanje stikov s strani obdolženke vsebinsko pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane sodb

Pritožbeno sodišče pritruje, da je podana objektivna identiteta med prekrškom po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, kot izhaja iz opisa odločbe o prekršku ter med obravnavanima kaznivima dejanjema grožnje in razžalitve (prvi odstavek 135. člena in prvi odstavek 158. člena KZ-1), saj gre za dejstva, ki so v prekrškovni in kazenski zadevi v bistvenem delu in vsebinsko (kvalitativno) enaka. Prvo sodišče je v tem delu pravilno in zakonito izreklo zavrnilno sodbo. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi razlogom prvostopenjskega sodišča za izdajo oprostilne sodbe za očitano kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 3. točki 358. člena ZKP. Če ima obdolženec vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, ne bo odgovarjal za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. V točkah 32-33 izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je obdolžencu uspel dokaz resnice in da je dokazal vsaj utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev.

Kazenskopravni očitek je očitno v odvzemu in prilastitvi drv, ne gabrovih dreves. Posledično posek in razžaganje ne predstavljata ravnanj, ki bi ju bilo mogoče opredeliti kot izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Izvršitveno ravnanje tatvine je odvzem stvari, to je ravnanje, s katerim storilec proti volji dotedanjega imetnika pridobi dejansko (fizično) oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogoči dotedanjemu lastniku. Za odvzem se zahtevajo naslednji elementi: (i) stvar mora biti pred odvzemom v dejanski oblasti druge osebe, (ii) storilec mora stvar pridobiti proti volji te osebe in (iii) storilec mora pridobiti dejansko oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogočiti prejšnjemu lastniku. Po presoji pritožbenega sodišča opis dejanja v obravnavani zadevi ne konkretizira ustrezno zakonskega znaka kaznivega dejanja odvzema stvari, saj v njem niso navedene okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je obdolženec predmet kaznivega dejanja (ki so, kot pojasnjeno drva, ne drevesa), odvzel na način, da bi pridobil dejansko (fizično) oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogočil prejšnjemu lastniku. Zgolj posek in požaganje za konkretizacijo zakonskega znaka

V zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že večkrat presodilo, da je to kaznivo dejanje mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih ali z njihovim raznašanjem, ki izraža prepričanje tistega, ki dejstva trdi ali raznaša, v njihovo pravilnost. Glede na opis dejanja in upoštevaje citirano ustaljeno stališče sodne prakse, je sodišče prve stopnje brez potrebe ocenjevalo okoliščine iz četrtega odstavka 160. člena KZ-1, torej ali je imela obdolženka utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih navedb v elektronskem sporočilu.

Gre za okoliščine glede časovnice oziroma samega trajanja postopka, v katerem so bili do naroka 14. 12. 2023 (razen določenih listin) izvedeni praktično že vsi dokazi, zadeva (v kateri je bil na v letu 2019 in 2023 opravljenih narokih, izveden obširen dokazni postopek) je bila torej v povsem zaključni fazi, predvidene so bile končne besede strank, zato je bilo tudi z vidika skoncentriranosti in ekonomičnosti postopka, ki bi se (glede na že omenjeno objektivno nezmožnost sodelovanja enega izmed sodnikov porotnikov in ob posledično spremenjeni sestavi senata) moral začeti znova, s čimer bi bila po drugi strani grobo kršena obtoženkina ustavna in konvencijska pravica do sojenja v razumnem roku, upravičeno sprejeta odločitev, da se, nenazadnje tudi ob podanem soglasju tako strank postopka kot tudi pooblaščenca oškodovanke, postopek nadaljuje pod vodstvom predsednika senata kot sodnika posameznika. Po prepričanju pritožbenega sodišča se zato v dani situaciji, ki je determinirana s specifičnimi procesnimi in dejstvenimi okoliščinami, ki relativizirajo pomen, naravo in težo očitane procesne kršitve, iz naslova te kršitve pooblaščenec oškodovanke neuspešno zavzema za razveljavitev

Ne gre prezreti, da je izvedenec finančne stroke dr. A. A. v izvedenskem mnenju zaključil, da nespornega zneska plačil z gotovino na podlagi listin, ki so v sodnem spisu, ni mogoče ugotoviti. To je pomembno, saj višina protipravno prilaščenega denarja v obravnavani zadevi predstavlja zakonski znak, ki mora biti kot tak nedvomno z gotovostjo ugotovljen. Ob tem tudi ni mogoče zaobiti zaključkov izvedenca dr. A. A., ki je pojasnil, da znesek potnih nalogov (za katere sicer po podatkih spisa ni mogel oceniti ali so dejanski ali fiktivni) v višini 34.564,40 EUR, ni zajet v znesku 65.665,55 EUR (kar bi naj po zaključkih izvedenca predstavljalo znesek "upravičenih" gotovinskih dvigov). Takšen zaključek izvedenca tako še dodatno ustvari dvom v višino zneska gotovine, ki bi si jo naj obdolženca neupravičeno zadržala, pri čemer je poudariti še, da bi se ob morebitni resničnosti in obstoju potnih nalogov, znesek neupravičeno zadržanih sredstev zmanjšal na manj kot 50.000 EUR, kar pomeni, da ne bi šlo za premoženje velike vrednosti (četrti v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1). Po obrazloženem okrožni državni tožilec ne more uspeti niti s subjektivno oceno o izkazanosti najmanj 58.625,

Po oceni pritožbenega sodišča navedeno razlogovanje de facto potrjuje, da izhajajoč iz ugotovitev davčnega postopka, ki se je vodil zaradi izognitve plačila DDV (kar predstavlja tudi znaten del izpodbijane sodbe), navkljub drugačnemu stališču sodišča prve stopnje, ni mogoče z gotovostjo zaključiti glede obstoja v kazenskem postopku ključnega dejstva. To pa je, da blago po izstavljenih računih ni bilo nikoli dostavljeno hrvaškima družbama, kar se očita obdolženemu A. A. V konkretnem primeru namreč ni dvoma, da sta obe hrvaški družbi D. d.o.o. in E. d.o.o. (ki sta nastopali v svojstvu kupca) navedene račune plačali in s tem izpolnili svoj del obveznosti, ki izhaja iz računa (in v tem delu račun izkazuje resničen poslovni dogodek, ki se je zgodil), ni pa bilo z gotovostjo ugotovljeno, ali je bilo plačano blago tudi dostavljeno oziroma, če ne v celoti, v kakšni meri. Pri tem iz spisovnih podatkov, ki jih je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da je določena količina blaga nedvomno obstajala in potovala v več držav EU. Tudi prvostopenjsko sodišče sámo ugotavlja, da je bilo blago dejansko prodano/dostavljeno naprej in sicer neznanim kupcem; ugotovitev prvostopenjskega sodišč

Nedvomno je sicer podan interes pritožnikov za vložitev pritožb zoper oprostilno sodbo, ker je jasno, da izrek oprostilne sodbe iz razloga po 3. točki člena 358 ZKP za obdolženca predstavlja ugodnejšo odločitev v primerjavi z izrekom oprostilne sodbe po 4. točki člena 358 ZKP; ugotovitev sodišča, da kaznivo dejanje (oziroma kazenska odgovornost) obdolžencu ni dokazano, pomeni zanj ugodnejši izid postopka, kot če sodišče obdolženca oprosti iz razloga, ker je podano nesorazmerje med majhnim pomenom dejanja in posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon. Razlogovanje prvostopenjskega sodišča v delu, kjer institut dejanja majhnega pomena v povezavi s posledicami kazenskega pregona veže na abstraktno težo očitanega kaznivega dejanja in zahtevnost potrebnega dokaznega postopka, izkazuje nerazumevanje zakonske določbe iz 4. točke člena 358 ZKP in posledično njeno napačno uporabo glede ključne zahteve, da je predpogoj tega procesnega instituta ugotovitev, da so z gotovostjo dokazani vsi objektivni in subjektivni zakonski znaki in elementi obravnavanega kaznivega dejanja, na kar vse upravičeno opozarjajo pritožniki.

V obravnavani zadevi abstraktni del izreka pod točko II/1 izpodbijane sodbe resda vsebuje navedbo, da je obtoženi A. A. pridobil sredstva s tem, da je predložil lažne izjave in dokumente in je tako neustrezno uporabil sredstva proračunov, ki jih upravljajo Evropske skupnosti, vendar napačni zapis abstraktnih zakonskih znakov v skladu z uveljavljeno sodno prakso ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka. Kot že pojasnjeno se za izpolnitev vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz drugega odstavka 229. člena KZ-1 zahteva pridobitev sredstev z alternativno določenimi izvršitvenimi oblikami (i) uporaba lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov ali (ii) predložitev lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov ali (iii) nerazkritje podatkov in iz proračunov iz prvega odstavka 229. člena KZ-1. Sodišče pritrjuje pritožnicama, da v primeru, ko so sredstva pridobljena nezakonito oziroma mimo pravil, ni mogoče govoriti o tem, da gre pri takšnih sredstvih, ki so že tako pridobljena v nasprotju s pravili, za neustrezno uporabo oziroma neupravičeno zadrževanje, zato je zapis v uvodnem (abst

Kaznivo dejanje grožnje je mogoče izvršiti samo z direktnim, obarvanim naklepom, saj mora storilec dejanje izvršiti z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja oškodovanca. Ustrahovanje in vznemirjenje mora biti kot izrecen zakonski znak kaznivega dejanja grožnje zajet že v opisu dejanja v obtožnem aktu oziroma izreku sodbe ter ga je treba ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin vsakega konkretnega primera, njegova ugotovitev pa ne sme izhajati preprosto iz domnev in sklepanj o tem, kaj je storilec hotel oziroma zasledoval s svojim dejanjem.

Način zaslišanja, ko priča na sodišču pove le, da potrjuje to, kar je povedala policistom, kot je bilo v obravnavanem primeru, ne predstavlja pravilnega zaslišanja in iz takšne izpovedbe, ob tem ko je priča kasneje resničnost na policiji podane izjave zanikala, ni mogoče zaključiti, da je bila verodostojna, ko je na policiji podala izjavo. ZKP v prvem odstavku 241. člena med ostalim določa, da se po splošnih vprašanjih od priče zahteva, naj pove vse, kar ve o zadevi, nato pa se ji postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preskusijo, dopolnijo in razjasnijo. Priča B. B. v nujnih preiskovalnih dejanjih ni bil tako zaslišan, zato je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno obrazložilo, da takšna izpovedba priče v nujnih preiskovalnih dejanjih, ob kasnejšem zanikanju izjave, ne more biti podlaga za zaključek, da njene prve navedbe, ki so opisovale okoliščine kaznivega dejanja, držijo in da je obdolžencu očitano dokazano.

Državni tožilec v pritožbi ne pojasni, kateri del opisa vsebuje poseben namen obdolženke, da je dejanje storila zato, da bi oškodovanko vznemirila, temveč poudarja le posledico obdolženkinega ravnanja v smislu, da je oškodovanko z grdim ravnanjem vznemirila. Opis nastanka posledice pa še ne pomeni opisa namena kot subjektivnega dela biti kaznivega dejanja, saj na tak namen ni dopustno le sklepati iz opisa posledice.