29. člen URS

Maščevanje in močno sovraštvo (mržnja), ki sta v izreku izpodbijane sodbe ustrezno opisana, glede na analogijo intra legem v 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) po utrjeni sodni praksi spadata med nizkotne nagibe, če sta po vsebini in intenzivnosti enakovredna brezobzirnemu maščevanju. Že po jezikovni razlagi 1. točke prvega odstavka 398. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je mogoče ugotoviti zahtevo po preizkusu izrečene kazni 30 let zapora ali dosmrtnega zapora na vsaj dveh stopnjah, kar sodišču tretje stopnje onemogoča spremembo druge najstrožje kazni v najstrožjo od vseh kazni. Gre torej za preizkus upravičenosti posega po eni od dveh najvišje predpisanih kazni zapora in ne za preizkus utemeljenosti izbire med najvišje predpisanimi kaznimi. Ker je 1. točka prvega odstavka 398. člena ZKP v razmerju do tretjega odstavka 367. člena ZKP specialnejša, zahtevani preizkus izrečene kazni 30 let zapora ali dosmrtnega zapora na dveh stopnjah pomeni tako omejitev pravnega interesa, ki ga sme državni tožilec zasledovati s pritožbo, kot tudi meja preizkusa in pooblastil sodišča tretje stopnje. Omejitev je po ugotovljenem določena s kaznijo, ki je bila predhodn

Kadar storilec storitev prekrška zanika, pri čemer so obremenilni dokazi izjave prič, je zaradi zagotovitve poštenega postopka praviloma treba izvesti ustno obravnavo zaradi ponovitve ali dopolnitve dokaznega postopka. Toliko bolj (in zlasti tedaj) je izvedba ustne obravnave potrebna, ko so edina podlaga za kaznovanje storilca opažanja policistov, storilec pa verodostojnost njihovih ugotovitev izpodbija oziroma njihove izjave prereka. Ustna obravnava je v tem primeru lahko ključna za varovanje interesov storilca, saj omogoča, da se na taki obravnavi preizkusi verodostojnost policistov in njihovih ugotovitev. Slediti gre argumentom vrhovnega državnega tožilca - na kar je ESČP izpostavilo v sodbi, s katero je odločilo o obravnavanem primeru - da je konkretna zadeva primerljiva s predhodnimi, v katerih je ESČP prav proti Sloveniji že ugotovilo kršitve prvega odstavka 6. člena EKČP. Odločitev Okrajnega sodišča v Celju nasprotuje tudi povzeti sodni praksi Vrhovnega sodišča, ki stališča ESČP sprejema. Bistvena podobnost je v tem, da je bil tudi v konkretnem primeru plačilni nalog izdan izključno na podlagi neposredne zaznave policistov po prvem odstavku 57. člena Zakona o p

Izročitev predmeta predstavlja ravnanje, ki ga obdolženec lahko voljno obvladuje in je v tem delu primerljivo njegovi izjavi, po drugi strani pa obdolženec na samo vsebino oziroma lastnost predmeta, torej informacij, ki jih s tem posreduje organom pregona, ne more voljno vplivati. Kadar organi pregona zahtevajo izročitev domnevno obremenilnega predmeta od osebe, zoper katero je osredotočen sum storitve kaznivega dejanja ali prekrška, to osebo privilegij zoper samoobtožbo varuje. To velja tudi v primeru ukaza policista iz drugega odstavka 52. člena ZNPPol, naj obdolženec ali kršitelj sam izroči predmete. Takšna izročitev namreč predstavlja njegovo voljno ravnanje, s katerim tvega samoobremenitev. Da postopek z izročitvijo predmeta ne pomeni kršitve privilegija zoper samoobtožbo, mora biti izročitev prostovoljna. Pri presoji prostovoljnosti pa je ključno, da je obdolženec ali kršitelj ustrezno poučen in da takšna izročitev ne temelji na izrabljanju njegove nevednosti. Pogoj za prostovoljnost obdolženčeve odločitve je namreč ravno njegova seznanjenost s pravicami iz določbe četrtega odstavka 148. člena ZKP oziroma s pravicami iz 1. alineje drugega odstavka 55. člena ZP-1, ki v prvi

Predpostavka za učinkovito obrambo je, da je obdolženec pravočasno seznanjen z vsemi posamičnimi podatki dejanske in pravne narave, ki mu omogočajo, da skladno z njimi lahko pripravi svojo obrambo. Vsaka sprememba pravne opredelitve s strani sodišča lahko odločilno vpliva na uveljavljanje pravice do obrambe in na poštenost postopka. Sodišče mora, ne glede na vrsto in kaznovalni okvir nove pravne opredelitve, ki jo namerava uporabiti, obdolženca venomer seznaniti z nameravano spremembo in mu zoper to novo pravno opredelitev omogočiti učinkovito obrambo. To naj stori nemudoma, vendar najkasneje do faze posvetovanja senata. Določitev roka za pripravo obrambe oziroma dolžine tega roka pa sta odvisna od vsakokratnih okoliščin obravnavanega primera. Upoštevajoč načelo lojalne razlage imajo slovenska sodišča dolžnost notranje pravo razlagati tako, da se v največji meri dosežejo cilji, ki jih zasleduje 6. člen Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku, pod pogojem, da to ne pomeni razlage nacionalnega prava contra legem. Pri odločanju o zadevi, ki pomeni odločitev na področju izvajanja prava, je treba upoštevati primarno in

Procesni vlogi priče in obdolženca nista združljivi. Če je bil nekdo (v istem kazenskem postopku) zaslišan kot priča, pozneje pa kot obdolženec, je treba zapisnik o zaslišanju kot priče izločiti iz spisa. Če državni tožilec v roku dveh let ni podal izjave, da bo začel kazenski pregon, je bilo treba izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov po tedaj veljavnem ZKP uničiti.

Na izjavo, ki jo občani dajo policistom, ko zbirajo obvestila v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 148. člena ZKP, se sodba ne sme opirati, enako pa velja za izpovedbo policistov o vsebini izjav, zapisanih v uradnih zaznamkih, s čimer se vsebina uradnih zaznamkov v formi izpovedb kriminalistov nedopustno prelije v navidez zakonito procesno gradivo. Opiranje sodbe na predhodno obtoženčevo izpovedbo kot priče je v nasprotju z jamstvoma pravice do molka in domneve nedolžnosti iz 29. in 27. člena Ustave.

Prekrškovni organ je s tem, ko storilke prekrška pred izdajo plačilnega naloga (i) ni obvestil, katerega prekrška je obdolžena; (ii) ni poučil o njenih pravicah, ki izhajajo iz zakona (drugi odstavek 55. člena ZP-1) in 29. člena Ustave; (iii) ni omogočil izjave o dejanskih in pravnih vidikih prekrška ter predlaganja dokazov v njeno korist in (iv) v plačilnem nalogu ni navedel povzetka izjave storilke, prvič, kršil jasno zakonsko določbo drugega odstavka 57. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 55. člena ZP-1. In drugič, na takšen način - s popolnim onemogočanjem t. i. predhodne kontradiktornosti - je tudi izvotlil pravico do obrambe storilke in zagotovitev poštenega postopka kot celote, ki ga zagotavljata 29. člen v zvezi z 22. členom Ustave ter 6. člen EKČP.

Kršitev pravice do uporabe jezika v postopku preraste v kršitev ustavne pravice iz 62. člena Ustave, če je bil obdolženec zaradi tega prikrajšan pri uresničevanju kazensko-procesnih jamstev iz 29. člena Ustave, splošnega ustavno-procesnega jamstva iz 22. člena Ustave ali kakšnega drugega procesnega jamstva ustavne ravni do te mere, da ni več mogoče govoriti o poštenosti postopka. Psihiatrična eksploracija ni zaslišanje v smislu procesnih določb kazenskega postopka, ampak se z njeno pomočjo izvedenec opredeli do strokovnih vprašanj. Obdolženec tako ni dokazni vir glede očitanega kaznivega dejanja, ampak je vir podatkov, ki jih izvedenec potrebuje za opravo izvedenskega dela, kar lahko obdolženec zavrne. Za opisano psihiatrično obravnavo v prvi vrsti veljajo pravila medicinske stroke in deontologije.

Cilj vsakega postopka o prekršku je pravilna in zakonita odločitev glede (ne)obstoja prekrška, pri čemer načelo iskanja materialne resnice učinkuje tudi v postopkih po prvem odstavku 8. člena ZPrCP. V konkretnem primeru je storilka v zahtevi za sodno varstvo zatrjevala alibi in v tej zvezi predložila ter predlagala dokaze, ki so že na prvi pogled odločilni. Navedla je, da je bila v času storitve očitanega prekrška na Hrvaškem ter predložila dokazila o plačilu cestnine, podala dokazni predlog za svoje zaslišanje in predlog za zaslišanje priče, ki bi lahko potrdila njene navedbe. V takšni procesni situaciji se je po presoji Vrhovnega sodišča vzpostavila dolžnost sodišča, da obstoj alibija, za katerega je storilka izkazala, da je vsaj verjeten, v skladu z načelom iskanja materialne resnice dokončno preveri. Čeprav storilka v zahtevi za sodno varstvo ni navedla kontaktnih podatkov priče, bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati (vsaj) storilko in na ta način preveriti okoliščine glede zatrjevanega alibija, nato pa dokazni postopek po potrebi dopolniti še z izvedbo drugih dokazov, vključno z zaslišanjem priče, ki jo je v zahtevi za

Po ustaljeni (ustavno) sodni praksi lahko sodišče zavrne dokazni predlog tudi, če bi bil dokaz očitno neuspešen. Dokaz očitno ne more biti uspešen tedaj, ko je obstoj pravno relevantnega dejstva že dokazan, ali je izključen z drugimi izvedenimi dokazi, ki so za sodišče prepričljivi do te mere, da tudi izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla spremeniti njegovih dokaznih zaključkov. Sodišče mora zavrnitev dokaznega predloga umestiti v celovito dokazno oceno drugih do tedaj izvedenih dokazov in izčrpno obrazložiti, zakaj predlagani dokaz ne bi mogel vplivati na odločitev niti v primeru, da bi potrdil tezo predlagatelja. Če je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti vodil do izreka oprostilne sodbe, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma razjasnjen.

Del dokaznega predloga ni samo navedba dejstev, ki naj bodo s predlaganim dokazom ugotovljena, pač pa tudi dokazi s podatki, ki sodišču omogočajo identifikacijo, kontakt, pridobitev ali zagotovitev navzočnosti ter nazadnje še izvedbo predlaganega dokaza. Če teh podatkov dokazni predlog ne vsebuje, niti jih ni mogoče kako drugače ugotoviti, nastopi položaj, ko je predlagani dokaz dejansko neizvedljiv.

Zahteva, ki skoraj v celoti pomeni dobeseden prepis pritožbe, ne zadosti standardu konkretiziranosti zahteve za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo. Vložnik (v tem primeru zagovornik, ki je prava vešč) mora namreč v zahtevi konkretizirano in poglobljeno uveljavljati kršitve, ki jih zatrjuje ter jih ustrezno utemeljiti, pri čemer se mora v relevantnem obsegu soočiti tudi s stališči višjega sodišča. V okviru pristojnosti Vrhovnega sodišča, ko odloča o izrednih pravnih sredstvih, ni zaobsežena ponovna presoja pritožbe, ki je zgolj preimenovana v zahtevo za varstvo zakonitosti, oziroma dobesednega prepisa pritožbenih navedb. Takšen način vlaganja izrednih pravnih sredstev dejansko pomeni obid zakonskih in ustavnih določb o dostopu do Vrhovnega sodišča (127. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju Ustava, v zvezi s 4. točko prvega odstavka 106. člena Zakona o sodiščih in 420. členom ZKP) in v samem bistvu predstavlja zlorabo procesnega položaja zagovornika, ki mu je zaupan na podlagi 29. člena Ustave, 75. člena ZKP in prvega odstavka 421. člena ZKP. S tovrstnim nepoštenim ravnanjem, ki se ga poslužuje - obravnavana zadeva ni samostojni primer - nikakor ne r

Pritožnik očitno zavzema stališče, da polnoletnemu poslovno sposobnemu posamezniku z bogatimi stiki z deležniki (pred)kazenskih postopkov, ki se je prostovoljno odrekel možnosti za zaključek osnovnošolskega izobraževanja, mora biti, na podlagi danega pravnega pouka v skladu z določbo člena 148 ZKP, očitno jasno, ne samo, da ni dolžan izjaviti ničesar samoobremenilnega, pač pa tudi, da ni dolžan izročiti telefona, na katerem so zanj obremenilni podatki; ampak ob tem ne pojasni, zakaj niti kazenska sodišča, ki naj bi bila visoko kvalificirana za razlago ključnih (vsaj) ustavnih določb, ustavnoskladne razlage privilegija zoper samoobtožbo do 20. 11. 2020 niso uspela prepoznati.

Vsako ravnanje obsojenca v prvi noči predstavlja samostojno kaznivo dejanje posilstva, ki je bilo prvič, drugič in tretjič dokončano z vstopom obsojenčevega spolnega uda v oškodovankino nožnico. Obsojenec z vsakim naslednjim spolnim odnosom ni vzdrževal, obnavljal ali krepil protipravnega stanja prejšnjega ravnanja, temveč je po storitvi prvega dejanja protipravna posledica prenehala. Ob storitvi drugega dejanja je torej šlo za ločeno dejanje, s katerim je obsojenec znova s silo zlomil odpor oškodovanke in (drugič) uresničil prepovedano posledico. Pojmovanje, da je tri zaporedne spolne akte, šteti kot en enovit spolni akt, je neživljenjsko.

Državna revizijska komisija je pooblaščena za nadzor nad spoštovanjem predpisov javnega naročanja. Njen položaj nadzornega organa in njeno organizacijo ureja ZPVPJN, medtem ko njen položaj prekrškovnega organa urejata ZJN-3 in ZP-1. Na eni strani torej DKOM opravlja nadzor nad izvrševanjem ZJN-3, na drugi strani pa opravlja tudi funkcijo prekrškovnega organa. Vendar imata nadzorna in prekrškovna funkcija različen ratio legis. Neutemeljeno pritožbi uveljavljata, da je obdolženemu A. A. bil kršen privilegij zoper samoobdolžitev, ker je DKOM kot prekrškovni organ v funkciji pregona za potrebe obdolžilnega predloga od njega z dopisi zahteval posredovanje podatkov, ne da bi ga poučil o pravici do molka in da se je obdolženec s posredovanimi podatki samoobdolžil. Res je sicer obdolženec na dopise odgovoril kot zakoniti zastopnik pravne osebe, vendar pa je potrebno izpostaviti, da je prekrškovni organ z dopisi zahteval posredovanje podatkov tudi za obdobje preden je obdolženi A. A. nastopil funkcijo vršilca dolžnosti generalnega direktorja in se z odgovorom ni samoobdolžil, temveč je podatke posredoval kot zakoniti zastopnik obdolžene pravne osebe, ki pa privilegija zoper saooobd

Glede na pojasnjeno vsebino ravnanja policije po 148. in 148.a členu ZKP in predstavljene posledice, ki jih lahko ima uradni zaznamek o osumljenčevi izjavi, sestavljen po šestem odstavku 148. člena ZKP, za nadaljnji potek kazenskega postopka, se gre za dejanja policije, pri katerih bi osumljencu morala biti zagotovljena BPP, če si glede na svoj socialni položaj sam ne more zagotoviti zagovornika. To pa seveda le, če so izpolnjeni nadaljnji vsebinski pogoji po 24. členu ZBPP. V obravnavani zadevi sta tako resnost kršitve kot teža kaznivega dejanja veliki. Tožnik je namreč osumljen kaznivega dejanja zanemarjanja in surovega ravnanja s svojim otrokom (pokojnim B. B.) po drugem odstavku 192. člena KZ-1, za katero je zagrožena kazen zapora do 5 let. Pri tem ni mogoče zanemariti posebne občutljivosti zadeve, prepletene z družinskopravno tematiko, ki kompleksnost kazenske zadeve povečuje. Okoliščina, da tožniku grozi zaporna kazen, v kazenskih zadevah praviloma že sama po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev.

Sodišče se v sodbi ni opredelilo do ugovora obrambe o kršitvi prepovedi ponovnega sojenja (načelo ne bis in idem), v zvezi z očitanim kaznivim dejanje grožnje pravosodnemu policistu v ZPKZ in postopkom po 98.a členu ZIKS-1, v katerem je bila obsojencu izdana odločba o namestitvi v strožji režim.