25. člen URS

Sodišča (SEU, za njim pa Ustavno in Vrhovno sodišče) so v odločbah opredelila merila, katere so tiste okoliščine, ki jih mora banka kot dobra strokovnjakinja ob sklenitvi pogodbe z valutno klavzulo predstaviti potrošniku, da lahko štejemo, da je zadostno oziroma učinkovito izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Pri tem s svojo razlago niso posegla v že nastala in zaključena dejanska stanja, temveč so s pravno razlago vsebinsko opredelila abstraktni dejanski stan, katerega uresničenje je pogoj za pravno presojo, ali je bila pojasnilna dolžnost izpolnjena v skladu z zahtevami prava. Sodišča so tako iskala odgovor na vprašanje, kako bi tedaj (v času sklepanja pogodbe) ravnal dober strokovnjak oziroma kaj bi morala in mogla banka pojasniti kreditojemalcu. Sodna praksa ob nadgrajevanju ni spreminjala vsebine temeljnih načel niti tega, kakšna bi morala biti pojasnila dolžnost pri kreditih z valutno klavzulo. Gre za strokovno vprašanje, na katerega je banka morala znati odgovoriti že tedaj. Banka je kot dobra strokovnjakinja morala vedeti, da so valutni tečaji podvrženi nihanjem, ki lahko pomembno vplivajo na kreditojemalčevo obveznost. Iz preteklih gibanj CHF je bilo razvidno, da gre za

Drži sicer, kot je pojasnilo drugostopenjsko sodišče, da ni odločalo o pritožbi v postopku izdaje začasne odredbe, temveč o glavni stvari, in da je odločanje o (tretjem) predlogu za začasni odredbi, za katerega je sicer ugotovilo, da ga prvostopenjsko sodišče ni obravnavalo, po izdaji sklepa drugostopenjskega sodišča o glavni stvari, brezpredmetno. To pa ne spreminja dejstva, da je odločanje o predlogu za izdajo regulacijske začasne odredbe pred prvostopenjskim sodiščem del istega postopka, kot je postopek o glavni stvari, in da so vse trditve strank o dejstvih, tudi če so podane v predlogu za začasno odredbo, del enotnega procesnega gradiva, ki tvori podlago za odločanje. Prvostopenjsko sodišče zato v svoji dokazni oceni v okviru odločanja o glavni stvari ne bi smelo prezreti predlagateljevih trditev iz tretjega predloga za začasno odredbo. Ker se drugostopenjsko sodišče v pritožbenem postopku ni opredelilo o pomanjkljivosti obrazložitve prvostopenjskega sodišča oziroma teh pomanjkljivosti ni odpravilo samo, je zagrešilo enako kršitev kot sodišče prve stopnje. Ker predlagatelj ni dobil odgovora na svoje konkretizirane trditve, pri čemer te niso bile očitno neutemeljene, j

Pravni pouk, v katerem je stranka opozorjena, da bo sodišče pritožbo, ki ne bo vložena v zadostnem številu izvodov, takoj zavrglo, ne da bi stranko pozivalo k predložitvi manjkajočih izvodov, je napačen. Zakonodajalec je izključil le vračanje nepopolnih pritožb v dopolnitev, ne pa tudi pozivanja pritožnikov k predložitvi manjkajočih izvodov pritožb. V skladu z ustaljeno sodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča pa napačen pravni pouk stranki ne sme odvzeti pravice oziroma jamstev, ki ji jih daje (zagotavlja) zakon. Navedeni pravni pouk zato ne more izključiti zakonsko predvidene uporabe šestega odstavka 108. člena Zakona o pravdnem postopku v postopku s pritožbo. Tak način vnaprejšnjega opozorila je namreč manj intenziven kot konkreten poziv, ki ga zagotavlja zakon.

Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker tožnik ni bil določno in razumljivo obveščen o tem, da bo sodišče zaradi neprevzema pošiljke štelo, da je "fikcija" osebne vročitve nastopila že med poletnim poslovanjem sodišča. Tožnik je namreč prejel le obvestilo iz četrtega odstavka 142. člena ZPP, to pa ni bilo zadostno.

I. Revizija se dopusti glede naslednjih vprašanj: - Ali je dovoljena pritožba stranskega intervenienta glede tistega dela izpodbijane odločbe, zoper katerega pritožbe ni vložila tudi tožena stranka, na strani katere se je stranski intervinent želel pridružiti pravdi? - Ali je sodišče druge stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP, ker ni izvedlo pritožbene obravnave oziroma ni razveljavilo sodbe sodišča prve stopnje in zadeve vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje? - Ali obrazložitev pravnomočne sodbe sodišča v pravdnem postopku predstavlja dokaz na način, da se dejstva, ki so v njej ugotovljena, v drugem pravdnem postopku štejejo za resnična, zainteresirana stranka pa lahko zatrjuje in dokazuje nasprotno? - Ali lahko gredo stranki v breme prekluzije, ki so jo zadele v drugem postopku? - Ali je sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 87. člena OZ v konkretnem primeru utemeljeno odreklo kondikcijski zahtevek zgolj tožeči stranki?

Postopek po ZVEtL-1 je predlagalni postopek, namenjen, da se v javnem interesu usklajujejo in urejajo z dejanskim stvarnopravnim položajem nepremičnin množično neurejene nepremičninske evidence, ter posledično določajo pravice etažnih lastnikov na stavbah in pripadajočih zemljiščih, in ko ima sodišče tudi inkvizitorna pooblastila ter naloge (1. člen in prvi ter drugi odstavek 12. člena ZVEtL-1). Vrhovno sodišče je o prekluziji iz 286. člena ZPP v predlagalnih nepravdnih postopkih oblikovalo stališče, da navedena procesna ovira v teh postopkih ni primerno sredstvo za uresničevanje namena koncentriranega in pospešenega postopka, še posebej, če udeleženci na prekluzijo niso bili izrecno opozorjeni. Na podlagi tretjega odstavka 43. člena ZVEtL-1 zakon daje sodišču pooblastilo za odločanje po prostem preudarku šele v primeru, ko ni mogoče na podlagi kriterijev oz. meril iz prvega in drugega odstavka tega člena zanesljivo ugotoviti, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb.

Tožnica je bila v spornem primeru, ko zatrjuje odškodninsko odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave RS zaradi sodniške napake, zoper odločitev sodišča, ki ji očita protipravnost zaradi kršitve z ustavo varovane človekove pravice, upoštevajoč okoliščine obravnavane zadeve, dolžna vložiti tudi ustavno pritožbo, da bi se izognila učinku prekinitve vzročne zveze med sodniško napako in škodo.

Stališče, ki pri razlagi protipravnosti iz 26. člena Ustave zaobide očitke kršitev človekovih pravic, storjenih v okviru domnevno protipravnega ravnanja oblasti, in ovrednotenje v luči celote vseh ugotovljenih posameznih pomanjkljivosti, je nedopustno omejujoče za uresničevanje pravice iz 26. člena Ustave. Iz 26. člena Ustave izhaja zahteva, da sodišča v odškodninskih sporih zoper državo ne smejo sprejemati stališč, ki bi bila v nasprotju z drugimi človekovimi pravicami. Pri razlagi nedoločenega pojma protipravnosti je treba imeti vselej pred očmi celoto očitanih pomanjkljivosti. Očitane posamezne pomanjkljivosti opravljanja službe lahko kumulirajo v celoto, ki zaradi nezdružljivosti z zahtevanimi standardi skrbnosti in običajne metode dela kaže na neprofesionalno delo in utemeljuje protipravno ravnanje iz 26. člena Ustave. Razlaga, po kateri bi za dopustnost posega oblasti v pravico iz 33. člena Ustave zadostovali že zakonsko neurejeni oziroma ne dovolj jasno opredeljeni učinki "zaznambe pogodbene komasacije," ni skladna z zahtevo Ustave, da mora biti poseg v pravico urejen z zakonom. Besedilo določbe prvega odstavka 6. člena ZZK-1, da se nihče ne

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo šele od 9. 11. 2021 dalje z Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena ZS zaradi preprečitve ponovnih izbruhov in širjenja okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (objavljeno v Ur. l. RS, št. 175/2021), ki jo je na podlagi 83.a člena ZS izdal predsednik Vrhovnega sodišča RS, določeno, da morajo vse osebe, ki vstopajo v prostore sodišča, razen osebe, ki so mlajše od 12 let, izpolnjevati pogoj PCT; na vstopnih točkah se vsem vstopajočim v prostore sodišča preveri izpolnjevanje pogoja PCT; če ga oseba ne izpolnjuje, se ji vstop v prostore sodišča zavrne (3.1. tč.). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tako na dan zadnjega naroka (24. 9. 2021) ni obstajala pravna podlaga, na podlagi katere bi bil lahko pooblaščencu tožnikov, ki ni izpolnjeval pogoja PCT, zakonito onemogočen pristop na narok.

Za uvedbo postopka razlastitve je dovolj ugotovitev abstraktne (splošne) javne koristi in (še) ni treba presojati ostalih pogojev za razlastitev. Razlastitveni postopek poteka v dveh fazah: v prvi fazi upravni organ izda odločbo o začetku razlastitvenega postopka, v drugi fazi pa odloči o sami razlastitvi (ali sploh oziroma v kakšnem obsegu bo zahtevi za razlastitev ugodeno). V skladu z jasno zakonsko določbo 100. člena ZUreP-1 (in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča) upravni organ v primerih iz prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 izda o začetku razlastitvenega postopka odločbo, v kateri ugotovi samo ali je (splošna) javna korist za potrebe uvedbe postopka izkazana in odloči o uvedbi postopka razlastitve. Glede na določbo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 velja zakonska domneva, da je javna korist za nepremičnine iz prvega odstavka tega člena izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu, oziroma se v skladu s 109. členom ZPNačrt šteje, da je javna korist iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 izkazana, če so v grafičnem delu državnega prostorskega načrta, občinskega prostorskega načrta ali občinskega podrobnega prostorskega n

Kadar je med pogodbenima strankama sporno, kdaj je zapadla obveznost zavarovalnice po pogodbi o zavarovanju avtomobilskega kaska, mora sodišče najprej ugotoviti, ali je tožnik izkazal, da je toženi zavarovalnici predložil vse potrebne dokaze za ugotovitev, da je bilo vozilo poškodovano in za ugotovitev višine njene obveznosti. Če sodišče ugotovi, da je tožnik izpolnil svojo obveznost, se procesno dokazno breme prevali na toženo zavarovalnico. Zato mora sodišče v nadaljevanju oceniti, ali je tožena zavarovalnica izkazala, da ni bilo nespornega dela obveznosti in da ob vsej potrebni skrbnosti ni mogla pred izdajo sodbe sodišča prve stopnje ugotoviti višine svoje obveznosti. V obravnavani zadevi ne sodišče prve, ne sodišče druge stopnje navedenih pravno pomembnih dejstev ni ugotavljalo. Ni pravilno tožnikovo revizijsko stališče, da zaradi varovanja pravice do obravnavanja, sodišče druge stopnje nikoli ne sme nadomestiti manjkajočih razlogov sodišča prve stopnje. Zaradi zahteve, da sodišče brez nepotrebnega odlašanja odloči dokončno in z učinkom pravnomočnosti, je že zakonodajalec z novelama ZPP-.D in ZPP-E v določbah 354. člena ZPP zelo razširil reformatorična pooblastila pri

Povezave med družbami so konkretno pravno relevantne z vidika odgovornosti, oziroma ko gre za presojo ravnanj različnih povezanih entitet. V takih primerih so lahko za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve toženke upoštevni ugovori strank, ki se nanašajo na vprašanje, katere osebe v konkretnem primeru tvorijo eno samo podjetje v smislu konkurenčnopravnih pravil. V obravnavanem primeru pa je iz očitane kršitve in navedb strank povsem jasno razvidno, da sploh ni (bilo) spora o okoliščinah, katere družbe (osebe) so bile, osebno vpletene v očitani kršitvi. V okviru uporabe 6. člena ZPOmK-1 oziroma 101. člena PDEU v obravnavani zadevi se upoštevni trg opredeli zgolj za namen ugotavljanja, ali je cilj sporazuma preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence oziroma ali lahko prizadene trgovino med državami članicami EU. Bistveno pravno merilo za ugotovitev, ali konkretno dogovarjanje med podjetji pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, je, ali glede na okoliščine konkretnega primera samo po sebi pomeni zadostno stopnjo škode za konkurenco (sufficient degree of harm to competition). Zadostno stopnjo škode za konkurenco pa se ugotovi z analizo do

Predpravdno, s strani stranke predloženo strokovno mnenje ni dokaz, ki bi konkuriral mnenju s strani sodišča postavljenega izvedenca. Pri zunajsodnem, s strani stranke pridobljenem strokovnem mnenju gre za strokovno argumentiran del strankinih navedb. Ob tako hudih škodnih posledicah, kot jih je utrpela tožnica, ni nikakršnega dvoma, da je ta strošek tako za postavitev kvalitetnega zunajsodnega zahtevka zoper zavarovalnico (ki ima svoje cenilce), kakor za postavitev odškodninskega zahtevka v pravdi, potreben po merilih 155. člena ZPP.

Glede na besedilo tretjega odstavka 1. člena ZST-1, ki napotuje na smiselno uporabo procesnih predpisov, ki pritožbo in (ob določenih pogojih) tudi druga (izredna) pravna sredstva večinoma dopuščajo, če niso z zakonom posebej izključena, bi moral zakonodajalec, če bi želel izključiti dodatna pravna sredstva v postopku odmere sodne takse, to v zakonu izrecno določiti. Zaradi posledic neplačila odmerjene sodne takse (premoženjske posledice (taksa zaradi domnevnega umika vloge) ter morebitne negativne posledice, ki nastanejo zaradi poteka prekluzivnih rokov (dokončna izguba sodnega varstva)) je mogoče utemeljeno pričakovati, da bodo stranke v večini primerov ravnale v skladu z oblastnim aktom in bodo plačale (tudi) napačno odmerjeno sodno takso. Zato je po prepričanju Vrhovnega sodišča prav, da imajo že v postopku odmere sodne takse zagotovljeno pravno sredstvo (pritožbo), o katerem odloča instančno sodišče (25. člen URS). Po naravi stvari se z instanco namreč poveča verjetnost, da bo taksa pravilno odmerjena.

Zagotovljena pokojnina je določena z Zakonom o spremembi in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2C). Namen je zagotoviti najnižjo starostno (ali invalidsko) pokojnino za upokojence s 40 leti pokojninske dobe brez dokupa v primerljivi višini cenzusa za pridobitev pravice do varstvenega dodatka ter s tem zagotoviti osnovno socialno varnost. Ker toženec pogojev za priznanje zagotovljene pokojnine še ni ugotavljal, je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani odločbi toženca in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

Prvi odstavek 85. člena ZDR-1 v zvezi z opozorilom razen njegove pisne oblike ne določa drugih formalnosti za njegovo veljavnost. Ni bistveno, kako je pisno opozorilo sestavljeno oziroma kje v njem so navedene očitane kršitve. V ZDR-1 ni podlage za to, da bi se različno obravnavali očitki, navedeni v "izreku" pisnega opozorila, in očitki, navedeni v njegovi "obrazložitvi". Če pisno opozorilo vsebuje več očitkov, je pogoj za njegovo utemeljenost (in s tem pogoj za podajo redne odpovedi iz krivdnega razloga), da je vsaj en očitek utemeljen. Šele, če po vsebinski obravnavi posameznih očitkov iz opozorila sodišče ugotovi, da noben izmed njih ni utemeljen, je mogoče pisno opozorilo šteti za neutemeljeno in posledično redno odpoved iz krivdnega razloga za nezakonito zaradi neizpolnjenosti tega pogoja.

Sodno varstvo neizbranega kandidata je omejeno na preverjanje bistvenih kršitev razpisnega postopka in ali izbrani kandidat izpolnjuje zahtevane pogoje (prvi odstavek 36. člena ZZ). Sodišče glede na obseg sodnega varstva ne more presojati, kateri od kandidatov, ki izpolnjuje razpisne pogoje, je najustreznejši. Kandidati za direktorja nimajo pravice do imenovanja, mora pa biti zagotovljen pošten in transparenten postopek. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri razpisu ni prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, ki bi bistveno vplivale na odločitev, prav tako je izbrana kandidatka izpolnjevala vse razpisne pogoje.