51. člen KZ-1

Drži, da odvzem vozila nedvomno pomeni poseg v ustavno zagotovljeno lastnino kot svoboščino, vendar pa je tak poseg dopusten prav zato, ker se z ukrepom odvzema osebnega vozila po osmem odstavku 308. člena KZ-1, varujejo interesi obrambe države. Gre za ustavno določeno omejitev lastninske pravice po drugem in tretjem odstavku 15. člena Ustave RS ter prvim odstavkom 67. člena Ustave RS. Ustavno sprejemljiv poseg v lastninsko pravico pa je tudi namen preprečitve nadaljnjega izvrševanja tega kaznivega dejanja, kot tudi odvzem predmetov, uporabljenih za izvršitev kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta poseg zasleduje legitimen cilj, to je preprečiti ponovitev kaznivega dejanja, kar predstavlja razumen razlog za poseg v lastninsko pravico. Odvzem osebnega vozila, uporabljenega za izvršitev kaznivega dejanja je nujen (v demokratični družbi), saj tega cilja ni mogoče doseči z blažjim ukrepom. Le z onemogočanjem nadaljnje uporabe osebnega vozila je namreč moč povsem preprečiti njegovo prihodnjo uporabo za izvrševanje kaznivih dejanj. Odvzem je tudi primeren in proporcionalen ukrep, saj interes države, da varuje pravni red pred (ponovnimi) kršitvami pretehta nad pravico o

Obtoženemu se očita, da je mladoletno oškodovanko večkrat preko oblačil prijel za prsi in se enkrat preko hlač dotaknil njenega spolovila. Prišlo je torej do dotikanja teles oziroma fizičnega stika, ki ni bil tako bežen in površen, kot skuša to prikazati pritožnica, obtoženi pa je oškodovanki ob tem tudi izražal občudovanje njenih prsi in jo spraševal o morebitni spolni aktivnosti ter tako obtoženčevo otipavanje oškodovanke nedvomno predstavlja ravnanje, kot ga predvideva zakonodajalec za opredelitev spolnega dejanja po prvem odstavku 173. člena KZ-1 in ni mogoče slediti navedbam o tem, da obtoženčeva ravnanja niso bila spolno motivirana.

K nizu tehtno pojasnjenih in zanesljivo ugotovljenih olajševalnih okoliščin zagovornica dodatno ne ponudi takšnih, ki bi imele odločilen vpliv na še nižjo višino obdolženemu izrečene kazni zapora. V pritožbenem poudarku namreč prezre, da opozarjanje na nesporno dejstvo prevažanja treh tujcev v humanih oziroma urejenih razmerah, torej brez izpostavljanja ogrožajočim razmeram za njihovo življenje in zdravje, obdolženca v predmetnem kazenskem postopku niti ne obremenjuje.

Tekom predkazenskega postopka obtožencu ni potrebno zagotavljati tolmačenja v njegov jezik, temveč v jezik, ki ga razume, kot to določa 4. člen ZKP, hkrati pa tudi iz listin ne izhaja, da bi obtoženec imel kakršnekoli pripombe na tolmačenje ali da česa ne bi razumel. Obtožencu pri izvedbi predobravnavnega naroka, naroka za izrek kazenske sankcije in pri vročanju prevedene sodbe določbe 8. člena ZKP niso bile kršene. Zagotovljena mu je bila pravica uporabljati svoj jezik, kot je to predpisano v prvem odstavku 8. člena ZKP. Ker pa ni bilo na razpolago sodnih tolmačev za gruzijski jezik, je sodišče prve stopnje v skladu z osmim odstavkom 8. člena ZKP postavilo za prevajanje in tolmačenje drugo ustrezno osebo, ki obvlada tuj jezik. Ravnanje obtoženca ima vse znake očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Tujce, ki niso imeli dovoljenj za vstop ali bivanje v Sloveniji, je namreč z namenom pridobitve premoženjske koristi prevažal po ozemlju Slovenije. Očitano kaznivo dejanje je podano tudi v primeru enkratnega ravnanja, če je bilo dejanje storjeno zaradi pridobitve premoženjske koristi, kot to izhaja iz zgoraj navedene določbe KZ-1.<

Glede na besedilo 50. in 51. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) teh določil ni mogoče uporabiti pri izreku stranske denarne kazni. Kazenski zakon namreč v 51. členu izrecno določa le meje omilitve zaporne kazni kot glavne kazni in sicer glede na predpisani posebni minimum. Zakon v posebnem delu denarnih kazni ne predpisuje v razponu z določitvijo njihovega posebnega minimuma in maksimuma, pač pa določa le sorazmerno nizek splošni minimum deset dnevnih zneskov, zaradi česar uporaba omilitvenih določil konceptualno ne pride v poštev.

Za izpolnitev zakonskih znakov po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 zadostuje že enkraten prevoz tujcev, če ga storilec opravi z namenom pridobitve premoženjske koristi, kar je razlikovalni znak, ki to izvršitveno obliko ločuje od oblik ukvarjanja z nezakonitimi prevozi in inkriminacija v obravnavani izvršitveni obliki ni kolektivna. V konkretnem primeru opis kaznivega dejanja vsebuje navedbo, da sta obtožena tujce prevažala z namenom pridobitve premoženjske koristi, kar v celoti ustreza zasnovi abstraktnega dejanskega stanu po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Izbiro in odmero kazenske sankcije so narekovale tako osebne okoliščine obtoženih kot okoliščine samega dejanja, sodišče pa je pri odmeri kazni upoštevalo tudi omilitvena določila iz drugega odstavka 51. člena KZ-1, po katerem sme sodišče storilcu, ki prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom. Izrek takšne omiljene kazni je na predobravnavnem naroku oziroma naroku za izrek kazenske sankcije predlagalo že samo tožilstvo, sodišče pa v tem primeru glede na določbo šestega odstavka 285.č člena ZKP ne more iz

Skrbno ravnanje v skladu z Ustavo in zakonom od sodnika zahteva, da se prepriča, ali je to, kar obdolženi priznava, dejansko to, kar izhaja iz dokaznega materiala v obtožnem aktu, in, ali oboje ustreza pravni kvalifikaciji v obtožnem aktu. Če o tem ostane kakršenkoli dvom, domneva nedolžnosti zahteva, da mora sodišče priznanje zavrniti in opraviti glavno obravnavo, v kateri lahko dejansko stanje natančno razišče. Vzporedno opozarja pritožbeno sodišče na določbo drugega odstavka 3. člena ZKP, da sme sodišče obsoditi obtoženca samo, če je o njegovi krivdi prepričano.

Sodišče prve stopnje je olajševalne okoliščine, ki jih povzema pritožba, upoštevalo v zadostni meri in obdolžencu z uporabo omilitvenih določil izreklo zaporno kazen, ki je kar eno leto nižja od najnižje kazni zapora, ki je v zakonu predpisana za obravnavano kaznivo dejanje. V zadostni meri je upoštevalo, da doslej še ni bil obsojen, da je storitev kaznivega dejanja priznal in ga obžaloval, da skrbi za štiri nepreskrbljene otroke in nepreskrbljeno ženo ter da ima precejšnje zdravstvene težave.

V obravnavani zadevi ne gre za primer iz drugega odstavka 51. člena KZ-1, saj stranke niso sklenile sporazuma in tudi državna tožilka na predobravnavnem naroku ni predlagala omilitve kazni za primer, če obtoženec dejanje prizna, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje očitno kazen omililo na podlagi druge alineje 50. člena KZ-1, ker naj bi bile podane posebne olajševalne okoliščine in sicer priznanje, ki utemeljuje izrek omiljene kazni, kar pa ne drži. Sodišče prve stopnje bi moralo glede na razpoložljive dokaze na podlagi 73. člena KZ-1 ugotoviti, če je telefon last obtoženca in če je bil uporabljen ali namenjen za kaznivo dejanje, ob tem pa bi moralo upoštevati načelo sorazmernosti, kot ga določa drugi odstavek 70. člena KZ-1. Dejansko stanje je tako v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno in posledično izpodbijana sodba nima razlogov o bistvenih dejstvih.

Čeravno je obdolženi po poklicu šofer oziroma taksist z uradno registrirano dejavnostjo, to nikakor ne pomeni, da lahko s prevozi potnikov na območju EU kot sostorilec soprispeva k izvrševanju kriminalnega početja. V nasprotnem bi namreč nezakonite prevoze migrantov v in po območju EU legitimno izvajali izključno šoferji oziroma taksisti z ustrezno registrirano dejavnostjo.

V obravnavani zadevi je obtoženec otroka prevažal v avtu na neprimeren način, torej ne v avtosedežu, in enega celo v delu vozila, ki ni namenjen prevozu ljudi. A ta okoliščina, ob odsotnosti drugih okoliščin (npr. bežanje pred policisti ob stiku z njimi, natlačenost večjega števila ljudi v prtljažniku, ipd.), predstavlja le možnost nastanka poškodbe zavarovane dobrine in s tem zgolj abstraktno nevarnost. Ker opisani način prevoza tujcev v obravnavani zadevi ne predstavlja konkretne nevarnosti za njihovo življenje in zdravje, v opisu dejanja ni konkretizirana kvalifikatorna okoliščina iz šestega odstavka 308. člena KZ-1 in je v tem delu v škodo obtoženca kršen kazenski zakon.

Držijo navedbe zagovornika, da je okrožna državna tožilka v skladu z drugim odstavkom 296. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) na predobravnavnem naroku za primer priznanja predlagala izrek blažje kazni, kot jo je izreklo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, vendar obtoženec dejanja ni priznal, temveč je priznal le določena dejstva. Ker obtoženec na predobravnavnem naroku dejanja ni priznal v celoti, tudi niso bili izpolnjeni pogoji za izrek milejše kazni od predpisane na podlagi drugega odstavka 51. člena KZ-1 in sodišče prve stopnje tudi ni bilo vezano na kaznovalni predlog tožilstva. Obtoženec je res pridobitno sposoben, na kar kaže tudi sama izvršitev kaznivega dejanja, vendar nima prejemkov ali premoženja in je tako slabšega socialnega položaja. Prestati bo moral sorazmerno dolgo zaporno kazen in v tem času ne bo mogel biti zaposlen, plačati pa bo moral še denarno kazen. Glede na navedeno obtoženec očitno nima sredstev za plačilo stroškov kazenskega postopka in je tako pritožbeno sodišče sodbo sodišče prve stopnje v tem delu spremenilo.

Po določbi tretjega odstavka 102. člena ZKP mora tisti, ki je upravičen podati predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, določno označiti svoj zahtevek in predložiti dokaze. V obravnavanem primeru oškodovanka temu ni zadostila. Oškodovanka v predlogu ni opredelila intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin ter ni povedala, katere nevšečnosti naj bi utrpela med zdravljenjem. Nadalje ni opredelila intenzivnosti primarnega strahu ob samem očitanem ravnanju obtoženke ter ni pojasnila, v čem naj bi se kazal sekundarni strah in koliko časa naj bi trajal. Končno, oškodovanka ni pojasnila svojega subjektivnega doživljanja ob odzivu oklice na trajne brazgotine na svoji podlahti (skaženost). Uveljavljani premoženjskopravni zahtevek torej ni obrazložen in ga zato ni mogoče preizkusiti. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za prisojo premoženjskopravnega zahtevka, temveč bi moralo oškodovanko z njim napotiti na pravdo (drugi odstavek 105. člena ZKP).

Tekom predkazenskega postopka obtožencu ni potrebno zagotavljati tolmačenja v njegov jezik, temveč v jezik, ki ga razume, kot to določa 4. člen ZKP. Ob privedbi je obtožencu tolmačila tolmačka za ruski jezik, obtoženi pa ni podal zahteve, da se mu tolmači v gruzijski jezik. Navedba zagovornika, da obtoženec ni bil poučen o pravici do uporabe lastnega jezika, drži, vendar slednje ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, še posebej, ker je obtoženec nato dejanje priznal na predobravnavnem naroku in na podlagi njegovega zagovora niso bili pridobljeni drugi dokazi. Obtožencu je bila vročena obtožnica prevedena v gruzijski jezik, na predobravnavnem naroku in na naroku za izrek kazenske sankcije mu je tolmačila tolmačka za gruzijski jezik, nato pa mu je bila vročena tudi sodba, prevedena v gruzijski jezik. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo da niso podani pogoji za odmero kazni pod mejo, ki je predpisana z zakonom. Okrožna državna tožilka ni podala kaznovalnega predloga na podlagi drugega odstavka 51. člena KZ-1, v katerem bi predlagala omilitev kazni. Ravno tako niso podane posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale izrek omiljene kazni glede n

V obtožnici ni podan konkreten opis nevarnosti za življenje in zdravje tujcev. Tako ni opisano, kakšna nevarnost preti življenju in zdravju tujcev, torej zakaj bi lahko umrli ali bi bilo okvarjeno njihovo zdravje, saj samo nahajanje v tovornem delu vozila praviloma še ne pripelje do smrti ali okvare zdravja. Tako v primeru zakonskega znaka "povzročitve nevarnosti za življenje in zdravje ljudi", ki je veljal pred novelo KZ-1I, kot tudi "izpostavitve nevarnosti za življenje in zdravje", ki je bil uveljavljen z novelo KZ-1I, gre za konkretno ogrozitev.

Vložnica ima prav, ko navaja, da v postopku ni bila opravljena toksikološka analiza, ki bi ugotovila prisotnost psihoaktivnih snovi pri obdolžencu v času storitve kaznivega dejanja. Vendar pa Vrhovno sodišče ocenjuje, da je ne glede na takšno pomanjkljivost v postopanju organov pregona v konkretnem primeru sodišče v zadostni meri uravnotežilo obsojenčevo pravico do obrambe. Tako je izvedenec zaradi pomanjkanja objektivnih podatkov o stopnji obsojenčeve alkoholiziranosti in drugih psihoaktivnih snovi, ker ni bila opravljena toksikološka analiza, glede količine zaužitih psihoaktivnih snovi sledil obsojenčevemu zagovoru. T. i. omilitvena določila sodišču omogočajo, da kazen zapora odmeri pod zakonsko predpisano mejo ali pa uporabi milejšo vrsto kazni, če storilec prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem (50. člen in drugi odstavek 51. člena KZ-1). V tem primeru zakon priznanje šteje za posebno olajševalno okoliščino, katere uporaba pa je vedno samo fakultativna.

Pritožnik trdi, da je novela KZ-1G v nasprotju z Ustavo, ker je zvišala zaporno kazen za trikrat. Ocenjuje, da je treba za obtoženca uporabiti milejši zakon, to je zakon, ki je veljal pred uveljavitvijo KZ-1G. Stališče pritožnika nima podlage v prvem odstavku 7. člena KZ-1, ki določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Le če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporabi zakon, ki je milejši za storilca (drugi odstavek 7. člena KZ-1). V obravnavani zadevi je bilo kaznivo dejanje storjeno po uveljavitvi novele KZ-1G, zato uporaba zakona, ki je veljal še preden je bilo kaznivo dejanje storjeno, ni v skladu s 7. členom KZ-1. Zvišanje predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje samo po sebi še ni razlog za trditev o neustavnosti novele KZ-1G, saj je bila ta sprejeta zaradi spremenjenih družbenih razmer, množičnih migracij in zaradi interesa Republike Slovenije, da varuje svoje meje in notranje ozemlje ter pravice odločanja o tem, kdo lahko vstopi na njeno ozemlje. Obtoženec je bil že ob odvzemu prostosti in pridržanju poučen, da ima pravico uporabljati svoj jezik in če ne

Glede na to, da se obdolžencu očita, da je tudi sam za svoj del opravljene poti prejel določen delež plačila, so pomisleki pritožnice o njegovi višini povsem brez teže in zato tudi ne morejo vplivati na spremembo izrečenih zaporne in denarne kazni obdolžencu v korist.

Okoliščina, da je tujec izvršil kaznivo dejanje, sama po sebi ne zadostuje za njegov izgon iz države, saj bi v tem primeru ta stranska kazen avtomatično sledila vsaki obsodbi tujca za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen več kot dve leti zapora. Prvostopenjsko sodišče ni navedlo nobene osebne okoliščine na strani obtožencev, ki bi pomenila resno grožnjo za javni red ali javno varnost. Peti odstavek 450.a člena ZKP določa, da če do sklenitve sporazuma ne pride, se iz spisa izločijo vse listine, ki se nanašajo na postopek pogajanj. Določba o izločitvi tovrstnih listin je izrecna, nepogojna ter ni povezana z nikakršno vsebinsko presojo in tudi ne z vprašanjem, kdo je dal pobudo za pogajanja oziroma zakaj ta pogajanja niso bila uspešna.