98. člen ZKP

Za razliko od stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kjer okoliščina, ali je bil obdolženec v takratni fazi upravičen do brezplačne pravne pomoči, pri presoji upravičenosti do oprostitve njihovega plačila nima vpliva, pa pritožnica v zvezi z naložitvijo preostalih stroškov utemeljeno izpostavlja, da je imel obdolženec v fazi, ko mu je bil izrečen obsodilni del sodbe, pravico do zagovornika po ZBPP.

Na drugo trditev, da za kaznivo dejanje goljufije storilec ne more biti obtožen in obsojen, če je dejanje ostalo pri poskusu, pa je pritožbi odgovorilo že sodišče prve stopnje v točki 2 razlogov napadene sodbe. Pravilno je pojasnilo, da je poskus kaznivega dejanja kazniv v vseh tistih primerih, ko kaznovalni del norme vsebuje besedno zvezo "se kaznuje z zaporom do treh let", kar je primer tudi v obravnavani zadevi, ko je za obravnavano kaznivo dejanje kot najvišja določena kazen treh leta zapora.

Upoštevaje vse do sedaj navedeno in dejstvo, da nestrinjanje s sodnikovo odločitvijo in procesnim vodstvom, ne more biti podlaga za izločitev in ne ustvarja dvoma v nepristranskost sojenja, je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP in upoštevaje ustrezno sodno prakso zahtevi za izločitev sodnice in predlog za prenos pristojnosti zavrglo kot očitno neutemeljene, zaradi česar uveljavljani kršitvi 23. člena Ustave in 6. člena EKČP nista podani. Odvetnikom je treba dopustiti, da v ostri izmenjavi argumentov aktivno sodelujejo. Če bi jim s pretiranim omejevanjem njihove svobode izražanja to onemogočili, bi lahko s tem posegli tudi v pravico do poštenega sojenja njihovih strank. Zato ESČP zastopa stališče, po katerem naj se odvetnikom v okviru opravljanja njihovega dela, še zlasti pa v njihovih nastopih pred sodiščem, dopusti ostro izražanje. Kaznovanje odvetnikov zaradi njihovih izjav v postopku naj bo zato dopustno le v izjemnih primerih. V skladu z ustavnosodno presojo velja, da pretirane in žaljive izjave same po sebi, brez obstoja drugih posebnih okoliščin, ne pomenijo izražanja, ki bi ga bilo mogoče označiti kot zanič

Oškodovanci, ki so se poleg okrožnega državnega tožilca pritožili zoper oprostilni del sodbe, niso bili v vlogi oškodovanca kot tožilca ali zasebnega tožilca, da bi bilo mogoče odločitev o stroških postopka opreti na določbo drugega odstavka 96. člena ZKP in posledično na 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP ter nadalje na tar. št. 7222 taksne tarife ZST-1, vključno z opombo 7.2 j) in tar. št. 7301 taksne tarife ZST-1.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da obdolženčeve zdravstvene težave ne morejo predstavljati dodatne olajševalne okoliščine, saj so bile te podane že v času storitve kaznivega dejanja in ga od tega niso odvrnile. Prav tako se višje sodišče strinja z oceno, da vrsta in stopnja obdolženčeve bolezni ne upravičujeta nižje kazni in tudi ne vplivata na izvrševanje izrečene kazni, saj je obdolžencu omogočeno ustrezno zdravljenje v okviru zavoda za prestajanje kazni zapora. Sodišče prve stopnje pa je v svojih razlogih tudi ustrezno izpostavilo, da se bodo pogoji za morebitni svobodnejši režim prestajanja zaporne kazni v skladu z 81. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) ugotavljali po začetku prestajanja zaporne kazni. V zvezi z obdolženčevim predlogom za prestajanje kazni po 12. členu ZIKS-1 pritožbeno sodišče še dodaja, da o tem predlogu v skladu s prvim odstavkom 129.a člena ZKP odloča predsednik senata oziroma sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji.

Drugi odstavek 503. člena ZKP in drugi odstavek 75. člena Kazenskega zakonika dopuščata, da sme sodišče v upravičenih primerih dovoliti obročno plačilo pridobljene premoženjske koristi. Vendar pa sme obsojeni ob smiselni uporabi četrtega odstavka 95. člena ZKP predlog za obročno plačilo podati najpozneje do izteka roka za plačilo, ki ga določi sodišče.

Strinjati se je s pritožnico, da je v vmesnem času ob izpostavljenih postala pravnomočna še ena izrečena ji kazen zapora v trajanju enajst mesecev, in sicer v kazenskem postopku, ki se je pred Okrajnim sodiščem v Mariboru vodil pod opr. št. III K 47380/2020. Vendar je stališče pritožnice, da bi morala biti v okviru predmetnega postopka tudi ta kazen všteta v predmetno združitev, zmotno. Izpostavljena sodna odločba je namreč postala pravnomočna (šele) dne 20. 4. 2022, torej po tem, ko je obsojena dne 7. 2. 2022 že podala predlog za združitev zapornih kazni. Gre torej za novo dejstvo, ki ga pritožnica izpostavi v pritožbi, o katerem pa višje sodišče kot sodišče druge stopnje ne more odločati v okviru predmetnega pritožbenega postopka, pač pa je lahko predmet vnovičnega predloga obsojene za združitev zapornih kazni, ki se lahko poda pred sodiščem prve stopnje.

Tako se sodišče druge stopnje pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča, da je 15. 5. 2020 med obdolžencem in oškodovanko res lahko prišlo do resnejšega prepira, vendar le en tak konkretiziran dogodek, ki bi lahko bil opredeljen zgolj kot prekršek ali kakšno drugo kaznivo dejanje, ne zadošča za zaključek, da bi bilo obdolžencu dokazano očitano kaznivo dejanje nasilja v družini.

Ob odsotnosti objektivnih razlogov, ki bi obsojencu onemogočali opravo dela v splošno korist, ki jih tudi sicer zagovornik konkretizirano niti ne zatrjuje, je namreč kakršnokoli podaljšanje roka (tudi upoštevaje številne sprejete "COVID-19" predpise, ki so zaradi epidemije omogočali takšno podaljšanje) neutemeljeno.

Res je obrazložitev izpodbijane sodbe obširna, vendar kljub temu iz razlogov izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, na kakšni podlagi je sodišče prve stopnje sprejelo svoje zaključke glede odločilnih okoliščin prometne nesreče, ki je opisana v izreku izpodbijane sodbe in zakaj je obdolžencu očitano kaznivo dejanje v celoti dokazano. Sodišče prve stopnje je namreč že tekom povzemanja vsebine posameznih dokazov le-te obenem dokazno ocenilo in jih povezalo z izsledki ostalih izvedenih dokazov, nato pa svoje ugotovitve še dodatno strnilo. Drži sicer, da je sodišče prve stopnje (sicer po nepotrebnem) zelo podrobno povzelo celotno delo sodnih izvedencev, predvsem delo izvedenca medicinske stroke dr. A. A. in izvedenca za raziskavo prometnih nezgod dr. B. B., ki sta svoji mnenji večkrat dopolnila, vendar se v zvezi s tem ni mogoče strinjati z navedbami zagovornice, da razlogi sodišča prve stopnje o tem, katero od njunih stališč sprejema, niso jasni. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi sodbe razumljivo pojasnilo, da sta izvedenca svoje ugotovitve dopolnila glede na dodatne in bolj natančne podatke, povezane s potekom prometne nesreče, zaradi česar sta njuni mnenji glede posame

Med izvršenimi kaznivimi dejanji in kasneje odkritim in obravnavanim kaznivim dejanjem, za katerega teče kazenski postopek v Republiki Sloveniji, poleg zunanje krajevne (vsa storjena v Republiki Avstriji) in časovne povezanosti (konec leta 2006), obstaja tudi taka notranja povezava (isti modus operandi – z zavajanje glede svoje zmožnosti in voljnosti vrniti plačilo zapeljal oškodovance k posojilu, zato je dejanja šteti za del obtoženčeve enotne in kontinuirane kriminalne dejavnosti), da protipravnosti dejanja in krivde obtoženca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ni mogoče ustrezno ovrednotiti brez upoštevanja okoliščin, ki so vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja, in bi vrednotenje okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja. Sodišče druge stopnje je presodilo, da obravnavana zadeva dovoljuje uporabo izjeme, ki jo kot možno dovoljuje VS RS v sodbi I Ips 36893/2010-423. Pritrditi je zato drugo pritožniku, da je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve načela ne bis in idem (kršitev 3. točke 372. člena ZKP), saj se je obtožencu sodilo dvakrat na podlagi pretežno enakih dejstev, in sicer v Republiki Avstriji in v Republiki Sloveni

Izrek sodbe je nerazumljiv, če se iz njega ne da ugotoviti, za kakšno kaznivo dejanje gre. Pri tem se mora nerazumljivost nanašati na odločilna dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja ali na katerih temelji krivdna odgovornost obdolženca, torej na dejanski temelj sodbe. Izrek sodbe nasprotuje sam sebi, če je opis dejanja sam s seboj v nasprotju ali če si nasprotujejo posamezne odločitve v izreku sodbe. Vendar tudi tu velja, da mora obstajati nasprotje glede dejanskega temelja sodbe, medtem ko je nasprotje med izrekom in razlogi sodbe podano samo, če se nanaša na pravno relevantno dejstvo. Povsem utemeljeno je sodišče prve stopnje tudi odstopilo od vztrajanja pri enotnem kazenskem postopku, saj ne glede na podstat istega domnevnega škodnega dogodka nadaljnja skupna obravnava kazenske zadeve in soobdolžencev ni bila ne potrebna niti smotrna. V zvezi s preostalo konfuzno vsebino vloženega pravnega sredstva je poudariti, da je v obrazložitvi pritožbe pritožnik dolžan konkretno navesti, v čem vidi pomanjkljivosti sodbe glede dejanskih in pravnih vprašanj, in vsako pritožbeno trditev, izven dometa lastnih sklepanj, tudi obrazložiti s konkretnimi navedbami.</p

Sodišče prve stopnje je namreč ravnalo pravilno, ko je odločilo, da se obdolžencu vozniško dovoljenje ne sme izdati v obdobju dveh let in šestih mesecev, računajoč od pravnomočnosti sodbe dalje, saj lahko pravne posledice tega varnostnega ukrepa nastopijo šele s pravnomočnostjo izpodbijane sodbe, in ne prej (tretji odstavek 72. člena KZ-1). Prav tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obdolžencu na podlagi šestega odstavka 324. člena KZ-1 odvzelo vozilo, s katerim je očitano kaznivo dejanje izvršil. Zakon namreč jasno določa, da se motorno vozilo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu odvzame tistemu storilcu, ki nima pravice voziti motornega vozila. Ker obdolženec ni imel dovoljenja za vožnjo, vozilo pa je bilo tudi neregistrirano, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so za odvzem vozila izpolnjeni zakonski pogoji po šestem odstavku 324. člena KZ-1, ki je obligatoren varnostni ukrep, kot je to pojasnilo v točki 6 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Že iz jezikovne razlage 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 je razvidno, da so načini vožnje (1. predrzna vožnja; 2. brezobzirna vožnja; 3. vožnja osebe, ki nima pravice voziti) določeni kot alternativni zakonski znaki. Instančna sodišča o dolžnosti plačila stroškov kazenskega postopka, ki nastanejo v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi, odločajo v skladu z določbami 92. do 97. člena ZKP (98. in 98.a člen ZKP). O teh stroških odločajo le na podlagi podatkov, ki so v spisu, torej tistih podatkov, ki jih je pridobilo prvostopenjsko sodišče. Če pa po odločanju sodišča prve stopnje nastanejo nove spremenjene okoliščine, ali so podane okoliščine, ki iz podatkov spisa ne izhajajo, pa jih instančno sodišče lahko upošteva, ko odloča o obstoju razlogov za oprostitev plačila stroškov postopka na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP. Te nove oziroma dodatne okoliščine pa je dolžan zatrjevati in izkazati obsojenec oziroma predlagatelj sam, torej je na njem trditveno in dokazno breme.

Ker je torej potrjeno, da je obsojenec posebni pogoj, določen v pogojni obsodbi, v celoti izpolnil, ni več razlogov za preklic pogojne obsodbe.

Na strani obdolženca ni namreč nobenih takšnih okoliščin, ki ne bi bile znane že sodišču prve stopnje ob izrekanju kazni in ki se ne bi v zadostni meri izražale v izrečeni šest mesečni zaporni kazni.

Ker tudi po oceni pritožbenega sodišča izveden dokazni postopek ni z gotovostjo potrdil, da bi obdolženca in obdolžena pravna oseba ravnali, kot jim je očitano v obtožbi oziroma o tem obstaja dvom, ki ga z razpoložljivimi dokazni ni bilo mogoče odpraviti, k čemur pa glede na izvedene dokaze ne bi prispevala niti izvedba dokazov, ki so bili predlagani s strani strank, je odločitev sodišča prve stopnje iz napadene sodbe pravilna in je ne more omajati niti tožilska pritožba niti pritožba pooblaščenca oškodovanca, ki zgolj v bistvu podajata lastno oceno izvedenih dokazov in prepričati v krivdo obdolženih in obdolžene pravne osebe.

Pravilno je stališče, da s sodbo V Kr 19468/2014 z dne 19. 1. 2021 sodišče obsojencu ni izreklo zaporne kazni, kot ene izmed vrst kazni po 43. členu KZ-1, temveč je določilo le način izvršitve denarne kazni, izrečene obsojencu s pravnomočno sodbo I Ks 19468/2014 z dne 18. 12. 2017. Nadomestni zapor je namreč samo oblika izvršitve denarne kazni in se zato ne sme enačiti z zaporom, kot posebno vrsto glavne kazni. Položajev, ko obsojenec predlaga izvršitev zaporne kazni s hišnim zaporom ali zaporom ob koncu tedna, namreč po presoji višjega sodišča ni mogoče enačiti s položaji, ko obsojenec na plačilo denarne kazni (ali kazni zapora) predlaga izvršitev kazni z delom v splošno korist. Zato ni mogoče najti razumne podlage za pritrditev stališču zagovornice, da lahko obsojenec tudi po preteku petnajstdnevnega roka iz veljavne določbe drugega odstavka 129.a člena ZKP, tako kot za hišni zapor, predlaga alternativno izvršitev denarne kazni (ali kazni zapora) z delom v splošno korist.

Res je tudi to, da je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na izpovedbo priče D. D., ki ji je na glavni obravnavi predočalo vsebino uradnega zaznamka, ki so ga po razgovoru s pričo opravili policisti. To je smelo storiti, kajti uradni zaznamek ni bil sestavljen protipravno, temveč po zbranem obvestilu iz prvega odstavka 148. člena ZKP. Ker je posredi obvestilo, ki ni predmet izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP, ovir za njegovo uporabo v dokazne namene na glavni obravnavi ni bilo. Ključno je, da je bilo uporabljeno kot pomoč pri nastajanju pričine izpovedbe in ne na način, da bi njeno izpovedbo kakorkoli obšlo ali jo celo nadomestilo. Ker obseg dokazovanja ni sestavni del izreka sodbe, v katerem so odločilna dejstva opisana, manjkajoča navedba v razlogih sodbe o zaslišanju priče, za procesno pravilnost sodbe ni pomembna. Sploh tedaj, na kar v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja oškodovančev pooblaščenec, ker v zakonu niti kot sestavina obrazložitve sodbe iz sedmega odstavka 364. člena ZKP ni zahtevana. Pravilno ugotovljena odločilna dejstva in pravilno uporabljeno materialno pravo niso v razmerju vzroka in posledice temveč sta samostojna pogoja, ki vsak zase določata prav

Da bi lahko sodišče izostanek katerega od procesnih udeležencev z glavne obravnave opravičilo, mora biti prehodno seznanjeno z okoliščinami, ki so izostalemu procesnemu udeležencu preprečevale prihod na sodišče.