191. člen KZ-1

Tožnica sicer pravilno zatrjuje, da se za kršitev pogodbe ne zahteva niti storitev kaznivega dejanja niti obsodilna sodba, vendar pa je morala v predmetnem pravdnem postopku dokazati ravnanja iz 15. člena pogodbe, ki pomenijo njeno kršitev in upravičujejo enostransko odpoved pogodbe ter vrnitev plačila. Glede na to, da je toženec, ki je očitana dejanja povsem zanikal, izdana pa tudi ni bila pravnomočna kazenska obsodilna sodba, je bilo materialno in procesno dokazno breme, da z dokaznim standardom prepričanja dokaže, da je toženec storil takšna ravnanja, na tožnici.

Sodišče druge stopnje sicer ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče storilo napako, ko je slepo sledilo navedbam CSD, da „neposredno izvrševanje stikov s skladu z ureditvijo teden-teden … ni izvršljivo“ in da je „edina opcija, da pride do ponovne vzpostavitve stikov in krepitve zaupanja med očetom in mld. A. A., da se le ti izvajajo pod nadzorom“. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo določbo 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), v skladu s katero se izpolnitev nenadomestnega dejanja prisilno izvrši z izrekanjem denarnih kazni, s čemer se poskuša vplivati na voljo zavezanca (v tem primeru matere, ki mld. otroka očitno ne pripravi na stik in, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, stike aktivno preprečuje, kar je v tem postopku izkazano s stopnjo verjetnosti).

Pri uradnem preizkusu sodbe, ki ga je opravilo po prvem odstavku 383. člena ZKP, je pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, saj je bilo obdolžencu očitano ravnanje pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, storjeno v času trajanja družinske skupnosti, drugo, ki je bilo storjeno po njenem razpadu, pa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1, čeprav gre za ravnanje, ki je časovno enovito, izvrševano v neprekinjenem obdobju od aprila 2021 do 2. 11. 2022, izvrševano z istim obdolženčevim motivom in odnosom do podrejene oškodovanke, ki ga razmejuje le njena odselitev z otroki iz skupnega doma. Obdolžencu zato ne gre očitati izvršitve dveh kaznivih dejanj, temveč njegovo ravnanje predstavlja eno kaznivo dejanje nasilja v družini, storjeno v temeljni obliki po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika. Takšna pravna kvalifikacija pa pri odmeri kazenske sankcije zahteva upoštevanje dejstva, da v določenem času obdolženec kaznivega dejanja nasilja v družini ni izvrševal več v družinski skupnosti, temveč po njenem razpadu, za kar je v zakonu po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 pred

Sodišče druge stopnje pritožbeno utemeljevanje zavrača in sprejema presojo prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi z ravnanjem, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, oškodovanko spravljal v podrejen položaj. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se oškodovanka zaradi dalj časa trajajočih ravnanj obtoženca ni mogla in znala upreti, niti se mu ni mogla izogniti, pač pa se je nasilju uklanjala, pri čemer je živela v stalnem strahu, brez svobodne volje. Obtoženca se je bala zaradi konstantnega izvajanja psihičnega kot fizičnega nasilja nad njo, kot tudi groženj, ki jih ji je dnevno izrekal. Pri presoji obstoja podrejenega položaja tudi ne gre prezreti, da se obtoženi tudi med samim tekom predmetnega kazenskega postopka, kljub temu, da mu je bila v vmesnem času za istovrstno kaznivo dejanje proti isti oškodovanki izrečena pogojna obsodba, ni mogel vzdržati kontaktov z oškodovanko in mu je bila posledično že v teku predmetnega postopka izrečena prepoved približanja oškodovanki. Pri presoji obstoja podrejenega položaja, v katerem se je nahajala oškodovanka zaradi protipravnih ravnanj obtoženca, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, tudi ne gre prezreti ugotovitev izveden

Glede na vsebino zapisnika o glavni obravnavi z dne 18. 3. 2024, iz katerega izhaja, da obramba vztraja pri tem, da se predloženi zvočni posnetki neposredno poslušajo, pa se po mnenju pritožbenega sodišča kot brezpredmetno pokaže tudi polemiziranje zagovornika o tem, da sodišče prve stopnje v okviru izvedenega dokaznega postopka vsebine teh posnetkov, ki jih je obramba skoraj v celoti prepisala, ni niti prebralo. Četudi bi bili pred sodiščem prve stopnje izvedeni, glede na izsledek preostalih izvedenih dokazov, še posebej v razmerju do obdolženega obremenilnih, za meritorno odločitev v predmetni kazenski zadevi ne bi bili merodajni, za kar si sicer brez uspeha prizadeva zagovornik.

S popravnim sklepom pa se lahko odpravijo tudi neujemanja v uvodu sodbe. Če se stranka na pomanjkljivosti sodbe sklicuje v pritožbi, je treba to navedbo šteti kot zahtevo za popravo sodbe. Zadošča, da je mogoče družinsko skupnost iz opisa dejanja prepoznati. Oškodovanca sta v opisu dejanja opredeljena kot zunajzakonska partnerka in pastorek, s čimer ustrezata opredelitvi družinskih članov po 2. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). Ob tem pa je tudi iz okoliščin navedenih v opisu dejanja razvidno, da je obsojenec živel z zunajzakonsko partnerko in pastorkom v družinski skupnosti.

Odločitev o združitvi dveh kazenskih postopkov vodenih zoper obtoženca, na škodo treh različnih oškodovank je prvostopenjsko sodišče oprlo na določbo 32. člena ZKP, po kateri je v primeru, če je ista oseba obdolžena več kaznivih dejanj in je za nekatere od njih pristojno okrajno sodišče, za drugo pa okrožno sodišče, pristojno okrožno sodišče (prvi odstavek 32. člena ZKP). Iz določbe petega odstavka istega člena pa izhaja, da se v takem primeru praviloma izvede enoten postopek in izda ena sama sodba. V skladu z določbo osmega odstavka navedenega člena, o združitvi postopka odloča sodišče, ki je pristojno za enoten postopek; zoper sklep s katerim je bila odrejena združitev postopka ali zavrnjen predlog za združitev postopka, pa ni pritožbe. Pri tem navajanje pritožnice, da je šlo v zadevi okrožnega sodišča vodeni zoper obtoženca za priporno zadevo, in združitev te zadeve z nepriporno, nima nobenega upoštevnega pomena.

Poudariti gre, da so tako otroci kot starši, v družinski skupnosti, glede pravice do doma ter varnosti, telesne in duševne celovitosti ter časti in dobrega imena posameznika, izenačeni in ne v podrejenem odnosu. To je poudarilo tudi Vrhovno sodišče, ki je izpostavilo, da gre pri kaznivem dejanju nasilja v družini po 191. členu KZ-1 prav za zaščito pred nasiljem v specifični skupnosti, med katerimi so med člani različne vezi in odnosi, ki so ekonomsko, psihološko, biološko pogojeni in jih določa ne le pravo ampak tudi tradicija in ožje družbeno okolje, pri nasilju v družini pa gre praviloma za šibkejše člane, to je ženske ali otroke. Prav tako je Vrhovno sodišče spravljanje v podrejen položaj opredelilo kot položaj, ko storilec pri žrtvah povzroči nemoč, strah, vznemirjenje in podobno večje intenzivnosti in trajanja, iz česar izhaja, da pri spravljanju v podrejen položaj ne gre za običajno naravno podrejenost otrok staršem.

Zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 191. člena KZ-1 je tudi pravni standard "družinska skupnost". Pri presoji, ali je ta obstajala, gre v prvem koraku vedno za dejansko vprašanje, v katerem mora sodišče razčistiti in ugotoviti vse relevantne okoliščine posameznega razmerja med obdolžencem in oškodovancem, nato pa mora v drugem koraku opraviti tudi pravno presojo (subsumpcijo), ali je problematiziran zakonski znak izpolnjen. KZ-1 definicije "družinska skupnost" ne vsebuje, je pa mogoče na podlagi drugega odstavka 191. člena KZ-1 ugotoviti, da je zakonodajalec za družinsko skupnost predvidel "trajnejšo življenjsko skupnost". Pojem "družinska skupnost" v prvem odstavku 191. člena KZ-1 je tiha blanketa. Za določitev oseb, ki sestavljajo družinsko skupnost je namreč treba uporabiti opredelitev družinskih članov, ki jih ponuja 2. člen ZPND kot krovni zakon na področju nasilja v družini. Krog oseb, ki lahko tvorijo družinsko skupnost, v skladu z navedenim členom ni popolnoma zaprt. Tudi ob uporabi namenske razlage obravnavane inkriminacije po 191. členu KZ-1 življenjske skupnosti ni mogoče razumeti ozko, v smislu le skupnosti oseb, ki živijo skupaj, te

Drži sicer pojasnilo zagovornika, da se je kasneje, v okviru preiskave, dne 23. 9. 2024 privilegirana priča B. B. pričanju zoper storilca odrekla (l. št. 85), vendar je pri tem njegovo pričakovanje, da je uveljavljanje pravne dobrote po 236. členu ZKP razlog za avtomatično izločitev zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 19. 8. 2024, zmotno. Skozi pritožbeno izvajanje namreč ne upošteva, da podaja kazenske ovadbe ne sodi med formalna dokazna dejanja in da gre v danem primeru zgolj za predprocesno dejanje, ki ni enozvočno obvestilu osebe, ki se je v skladu z zakonom odrekla pričanju, pa tudi ne enakovredno zaslišanju priče v kasnejšem (pred)sodnem postopku. Posledično obnašanju storilca, tj. verbalnim vpadom, ki so onemogočala izvedbo naroka dne 15. 1. 2025, razvidnim iz zapisnika, je predsednik senata nekje na polovici izpovedi priče Č. Č., razumno prepoznal trenutno nemožnost aktivnega sodelovanja storilca na naroku in ga z videokonferenčnega spremljanja iz tehtnih razlogov (začasno) izklopil.

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz namena ZPND, ki je prvenstveno v zavarovanju žrtev nasilja. Glede na izkazano kontinuirano psihično in fizično nasilje nad predlagateljico, ki ga je izvajal nasprotni udeleženec, zaradi katerega se, upoštevaje tudi starost predlagateljice in njeno sorodstveno razmerje do nasprotnega udeleženca, tega dokazano še vedno hudo boji, so izrečeni ukrepi oziroma njihovo podaljšanje, sorazmerni; načelo sorazmernosti državnim organom nalaga, da ustrezno zaščitijo žrtve, ob hkratnem upoštevanju meja pri poseganju v zasebnost posameznikov oziroma njihove medsebojne odnose.

Glavna obravnava se po določbi prvega odstavka 287. člena ZKP res praviloma opravi na sedežu sodišča, kamor se povabijo obtoženec in njegov zagovornik, tožilec, oškodovanec, zakoniti zastopniki in pooblaščenci, tolmači, priče in izvedenci (prvi odstavek 288. člena ZKP). Narok za glavno obravnavo pa se na podlagi 304.a člena ZKP lahko opravi tudi preko videokonference, kar predstavlja izjemo od pravila, določenega v 287. in 288. členu ZKP. Sodišče narok za glavno obravnavo preko videokonferenčne povezave lahko opravi le, če se s tem stranki strinjata ali če je glede na okoliščine zadeve to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Zagovornica v pritožbi izpostavlja, da je predsednik senata oziroma senat sprejel sklep v nasprotju z drugim odstavkom 304. člena ZKP, ker sklepa ni vročal strankam pred samim narokom. S tem, da sodišče prve stopnje sklepa o opravi naroka preko videokonference strankam ni vročalo skupaj z vabilom na narok ter da je bil razglašen na samem naroku, je podana kršitev drugega odstavka 304.a člena ZKP. Ker pa je ta procesna kršitev relativno bistvena kršitev določb kazenskega postopka, bi morala zagovornica v pritožbi izkazati vpliv na pravilnost

Čeprav so služba generalnega direktorja Policije in ostale službe znotraj Policije seznanjene s kršitvami pred predstojnikom in očitke tudi preverijo, preden jih predstavijo predstojniku, to ne pomeni, da je bil s kršitvami avtomatično seznanjen tudi predstojnik, ki vodi delo Policije. Toženka je dokazala očitane kršitve delovnih obveznosti po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Kaznivega dejanja iz prvega odstavka 191. člena KZ-1 ni mogoče prepoznati le v skupku posamičnih ravnanj, ki se očitajo storilcu, ampak tudi v nastanku in vzdrževanju prepovedane posledice. Prepovedana posledica zaokroža skupek posamičnih ravnanj v nedeljivo celoto. To pa pomeni, da je za čas, ko je kaznivo dejanje storjeno, treba šteti čas zadnjega ravnanja, ki je sklenilo stanje s prepovedano posledico, konkretneje spravljanje oškodovanke v podrejen položaj.

Obtožni predlog je sestavljen v skladu z določbo 269. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) tudi, če bi abstraktni del kaznivega dejanja izostal. Posledično, napačni zapis abstraktnih zakonskih znakov ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka. Predvsem pa se v obravnavani zadevi, kot je že pojasnjeno, v abstraktnem delu izreka očitata dve alternativno določeni izvršitveni obliki, to je zalezovanje in omejevanje svobode gibanja. Oba abstraktna očitka sta v konkretnem opisu ovsebinjena. Glede na navedeno je očitek zagovornikov, da je v obravnavanem kazenskem postopku bilo kršeno načelo zakonitosti s tem, da je bil obsojenec obsojen za dejanje, ki ni kaznivo, neutemeljen. Res je sicer, da abstraktni del opisa vsebuje poleg očiteka "omejevanja svobode gibanja" še navedbo z "grožnjo z napadom na življenje in telo", kar ni (nujen) sestavni del te alternativno določene izvršitvene oblike, vendar navedeno na zakonitost izreka ni in ne more vplivati. Storilec namreč izpolni zakonske znake tega kaznivega dejanja že s konkretiziranim očitkom omejevanja svobode gibanja. V obravnavani zadevi ne gre za to, d

Takšni sodbi, v kateri glede večine dogodkov iz obtožnice v zvezi s tem dejanjem (konkretno glede dogodka 20. 4. 2021, groženj v maju 2021 in glede žaljenja in poniževanja) niso ocenjeni izpovedba oškodovanke in dokazi, ki njeno izpovedbo glede posameznih dogodkov, zajetih pri tem dejanju potrjujejo, tako manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, sploh glede na to, da so ti dokazi v nasprotju z izpovedbo obdolženega.

V primeru, da se v postopku odločanja o kateremkoli vprašanju član senata seznani z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisa, ne sme odločati o obtožbi, vendar le tedaj, kadar je vsebina dokaza takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev (2. točka drugega odstavka 39. člena ZKP). Da je izločitev člana senata potrebna, morata biti torej kumulativno izpolnjena dva pogoja: (1) seznanitev z nedovoljenim dokazom in (2) vsebina dokaza je takšna, da bi lahko vplivala na odločitev člana senata. O usodi dokaznih predlogov, podanih v prvotnem, ne pa tudi v novem sojenju, je Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da mora sodišče v primeru, ko pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločiti o procesnih predlogih, ki jih stranke podajo v okviru tega sojenja in svojo odločitev obrazložiti, ni pa se dolžno (ponovno) opredeljevati do dokaznih predlogov, ki so jih stranke podale v predhodnem sojenju (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 22995/2017 z dne 25. 5. 2023). Na naroku za glavno obravnavo dne 18. 3. 2024 je svoje mnenje podala še druga izvedenka, dr. G., ki ji je bilo tako kot izvedenki U. U. strokovno m

Naloga sodišča druge stopnje, ki v pritožbenem postopku izvaja kontrolno vlogo, ni ponavljanje razlogov prvostopenjske sodbe, temveč da presodi pritožbene navedbe in nanje odgovori. To pa velja izključno za tiste pritožbene navedbe, ki so pravno relevantne in za odločitev pomembne. Dolžnosti opredelitve ni glede tistih navedb, ki so irelevantne ali očitno neutemeljene. Obenem obstaja v sferi vlagatelja pritožbe dolžnost, da svoja pritožbena izvajanja določno substancira - to pomeni, da skladno z načelom dispozitivnosti pritožbenega postopka pritožnik že pojmovno ne more uspeti s posplošenimi (teoretičnimi) izvajanji, ne da bi pri tem konkretiziral in obrazloženo pojasnil kršitve, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje.

Glede zagovornikovih navedb v smeri relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka je izpostaviti, da skozi pritožbeno izvajanje pravzaprav uveljavlja kršitev procesne določbe glede vprašanja, ali je podan predlog oškodovanca za pregon, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in ne relativno bistveno kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vendar je napačno stališče pritožbe, da je bila oškodovanka na narok dne 23. 10. 2023 pravilno vabljena. Ker oškodovanec z izostankom z glavne obravnave izgubi procesno pravico, mora biti na to posledico v vabilu posebej opozorjen. Glede na vsebino vabila, ki je bilo v konkretni zadevi poslano oškodovanki (l. št. 124-125), ni mogoče šteti, da je bila oškodovanka pravilno vabljena, saj ni bila opozorjena na posledice izostanka z glavne obravnave. Pravne posledice iz 306. člena ZKP pa lahko nastanejo samo za tistega oškodovanca, ki je bil v redu povabljen kot priča, sicer zakonska domneva o umiku predloga za kazenski pregon ne more nadomestiti volje oškodovanca. Upoštevaje izpolnjeno procesno predpostavko za obravnavo predlagalnega delikta in jas