148. člen ZKP

Sodišče prve stopnje je v posamičnih odredbah za hišno preiskavo jasno navedlo, katere naprave in nosilce s podatki v elektronski obliki, to je telefone, računalnike, diskete, optične medije, spominske kartice ipd., ki bi lahko razkrili vsebino korespondence in dogovarjanj ter poslovanja med osumljenimi oziroma drugimi, s tedaj še neidentificiranimi osebami, ki so pri v izreku odredb opisanih sumljivih poslih sodelovali, naj se ob hišni preiskavi zaseže. To pomeni, da ni šlo za t.i. neselektivne podatke, ki naj bi se pridobivali, pač pa jih je vsebina vseh treh odredb jasno zamejevala, nanašali so se na listinsko dokumentacijo v zvezi s sklenitvijo pogodb o finančnem leasingu družb U. d.o.o., K. d.o.o. in S. d.o.o., na dokumentacijo, ki se nanaša na dolžniško-upniška razmerja A. A. do drugih fizičnih in pravnih oseb, na listinsko dokumentacijo, ki se nanaša na sklenitev kreditne pogodbe, odplačevanje mesečnih anuitet o kreditnih pogodbah in tisto, ki se nanaša na finančno poslovanje družbe U. d.o.o., K. d.o.o. ter še drugih vsebin, ki so jih določale odredbe za hišno preiskavo.

Modifikacija obtožbe in očitka kaznivega dejanja vlomne tatvine v očitek zatajitve ima primerljiv procesni učinek kot oprostilna sodba za vlomno tatvino. Zato je ob pravnomočnosti obsodbe za zatajitev odpadla ustavnosklana podlaga za nadaljnjo hrambo obtoženčevega DNK, pridobljenega ob preiskovanju vlomne tatvine.

Na izjavo, ki jo občani dajo policistom, ko zbirajo obvestila v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 148. člena ZKP, se sodba ne sme opirati, enako pa velja za izpovedbo policistov o vsebini izjav, zapisanih v uradnih zaznamkih, s čimer se vsebina uradnih zaznamkov v formi izpovedb kriminalistov nedopustno prelije v navidez zakonito procesno gradivo. Opiranje sodbe na predhodno obtoženčevo izpovedbo kot priče je v nasprotju z jamstvoma pravice do molka in domneve nedolžnosti iz 29. in 27. člena Ustave.

Pritožnik očitno zavzema stališče, da polnoletnemu poslovno sposobnemu posamezniku z bogatimi stiki z deležniki (pred)kazenskih postopkov, ki se je prostovoljno odrekel možnosti za zaključek osnovnošolskega izobraževanja, mora biti, na podlagi danega pravnega pouka v skladu z določbo člena 148 ZKP, očitno jasno, ne samo, da ni dolžan izjaviti ničesar samoobremenilnega, pač pa tudi, da ni dolžan izročiti telefona, na katerem so zanj obremenilni podatki; ampak ob tem ne pojasni, zakaj niti kazenska sodišča, ki naj bi bila visoko kvalificirana za razlago ključnih (vsaj) ustavnih določb, ustavnoskladne razlage privilegija zoper samoobtožbo do 20. 11. 2020 niso uspela prepoznati.

Iz utrjene (ustavno)sodne prakse in pravne dogmatike je razvidno stališče, da je uradni zaznamek o zbranih obvestilih dokaz v spoznavnem, ne pa tudi v formalnem smislu. Obvestila, ki jih zbere policija od osumljenca po danem pravnem pouku iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, se iz spisa ne izloča. Ta obvestila (izjave) niso nedovoljeni dokazi. V (pred)kazenskem postopku jih je mogoče uporabiti na tri različne načine: ‒ sodna odločba, ki je izdana pred ali med preiskavo (na primer sklep o odreditvi ali podaljšanju pripora, sklep o preiskavi) se lahko opira na uradni zaznamek o izjavi osumljenca, ki je pridobljen na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, čeprav je dokazna vrednost takšne izjave omejena in jo je treba umestiti v kontekst ostalih pridobljenih dokazov; ‒ na njihovi podlagi se lahko v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi; ‒ sodba se ne sme opirati na izjavo osumljenca, pridobljeno brez prisotnosti zagovornika po 148. členu ZKP kot na dokaz o njegovi krivdi, lahko pa sodišče na takšno izjavo opre presojo verodostojnosti obdolženčevih izjav (tudi zagovora), danih v različnih fazah postopka.

Glede na pojasnjeno vsebino ravnanja policije po 148. in 148.a členu ZKP in predstavljene posledice, ki jih lahko ima uradni zaznamek o osumljenčevi izjavi, sestavljen po šestem odstavku 148. člena ZKP, za nadaljnji potek kazenskega postopka, se gre za dejanja policije, pri katerih bi osumljencu morala biti zagotovljena BPP, če si glede na svoj socialni položaj sam ne more zagotoviti zagovornika. To pa seveda le, če so izpolnjeni nadaljnji vsebinski pogoji po 24. členu ZBPP. V obravnavani zadevi sta tako resnost kršitve kot teža kaznivega dejanja veliki. Tožnik je namreč osumljen kaznivega dejanja zanemarjanja in surovega ravnanja s svojim otrokom (pokojnim B. B.) po drugem odstavku 192. člena KZ-1, za katero je zagrožena kazen zapora do 5 let. Pri tem ni mogoče zanemariti posebne občutljivosti zadeve, prepletene z družinskopravno tematiko, ki kompleksnost kazenske zadeve povečuje. Okoliščina, da tožniku grozi zaporna kazen, v kazenskih zadevah praviloma že sama po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev.

Uradni zaznamek o izjavi osumljenca ali drugih oseb, ki so bile zaslišane v predkazenskem postopku, ni dokaz v formalnem smislu, na katerega bi se lahko oprla sodna odločba o obdolženčevi krivdi. Prepoved uporabe uradnih zaznamkov o izjavah kot samostojnih dokazov se nanaša na odločanje o ugotavljanju obdolženčeve krivde, ne na odločanje o obstoju utemeljenega suma kot temeljnega pogoja za odreditev ali podaljšanje pripora.

Glede na to, da je oškodovanka očitno storilca prehodno poznala (vsaj poimensko in je vedela, kje dela) in sta tako ona kot njena mama povedali njegovo ime, pritožbene navedbe, da dne 29. 12. 2022 oškodovanka sploh ni vedela imena storilca in s tem morebitna namigovanja pritožnika, da so policisti povsem brez podlage in nezakonito dostopali in kazali oškodovanki ravno sliko obtoženca, niso utemeljene oz. niso skladne s podatki spisa. Dosedanji spisovni podatki, ko je oškodovanka že ob prvem zaslišanju na policiji povedala, kdo bi lahko bil storilec, torej ne dajejo podlage za sklepanje, da je policija pri svojem ravnanju ravnala v nasprotju s svojimi pooblastili, določenimi v 11. in 34. členu ZNPPol ter v 148. členu ZKP. Glede pritožbenih navedb, da je bila prva prepoznava nezakonita, saj v albumu ni bilo slike obtoženčevega brata dvojčka, pritožbeno sodišče ocenjuje da niso utemeljene in v celoti deli stališče prvostopenjskega sodišča, podanega v tč. 10 obrazložitve napadanega sklepa. Zakon namreč ne predpisuje, katere fotografije vse morajo biti vključene v album osumljencev, torej četudi fotografije brata dvojčka v prvem albumu ni bilo, to ne pomeni, da je bila prepozna

Trenutek, ko posameznik postane subjekt kazenskega postopka in s tem nosilec procesnih jamstev, se presoja skozi materialno-objektivno merilo obdolžitve, ki ga je v posameznih primerih treba dopolniti s formalno-objektivnim merilom. Pri tej presoji, ki je dejansko vprašanje (quaestio facti) vsakega posamičnega primera, je odločilna konkretna možnost določeni osebi očitati izvršitev določenega kaznivega dejanja, okoliščine, ki takšen sum potrjujejo, pa morajo za takšen sklep zadoščati tudi objektivnemu opazovalcu. V obravnavani zadevi je celoten postopek potekal kot rutinska kontrola prometa in upoštevanja cestnoprometnih predpisov, pri čemer ni zaznati takšnih okoliščin, ki bi kazale na to, da se je postopek preusmeril v prikrito (pred)kazensko preiskavo. Drugače kot v primerih, kjer je šlo za nadzor območij, kjer se zbirajo uživalci in preprodajalci prepovedanih drog, kjer je šlo za obdolžence, ki so bili poznani policistom iz predhodnih postopkov, oziroma so policisti neposredno zaznali izmenjavo sumljivih predmetov, zgolj zaznava vonja po konoplji sama po sebi še ne pomeni, da je bil sum storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 že osredotočen na obso

Ni utemeljena teza zagovornikov, da je bila obdolžencu nezakonito zasežena konoplja, ker ni bilo v celoti spoštovana določba drugega in tretjega odstavka 55. člena ZP-1. V zakonu predpisana forma je namreč v funkciji dokazovanja obstoja ustavno predpisanega jamstva glede privilegija zoper samo obtožbo (29. člena Ustave RS). Torej gre za izpodbojno dejstvo, ki se v primeru takšne ali drugačne hibnosti v zakonu predpisane oblike lahko izkazuje tudi z drugimi dokaznimi sredstvi. To pa v konkretnem primeru pomeni, da zgolj dejstvo, ker je bil pravni pouk osumljencu prekrška zabeležen na Potrdilu o zasegu predmetov, ob tem, da je v tej zvezi zaslišana priča (policist) potrdil, da je bila osumljencu dana miranda in je tudi pojasnil razloge, zakaj je bila zabeležena na omenjeni listini, ne omogoča presoje, da je bilo postopanje policije v zvezi z zasegom droge avtomatično nezakonito.

Zagovorniki grajajo tudi na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Bistvo njihovih pritožbenih navedb je v nestrinjanju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da so posnetke nadzornih kamer policiji prostovoljno izročili oškodovanci in da do posega v elektronske naprave ni prišlo. Navajajo, da naj bi iz procesnega gradiva izhajalo, da so bili elektronski podatki selektivno preneseni na zunanje medije s strani policije, zato bi morala policija postopati po 219.a členu ZKP in torej bodisi pridobiti predhodno pisno privolitev zakonitega imetnika ali sodno odredbo. Ker tega ni storila, ni jasno, kdo je imel dejansko pooblastilo za ravnanje z napravami. Prav tako so bili posnetki preneseni na druge medije brez sledenja pravilom digitalnega zavarovanja podatkov in tako ti dokazi niso avtentični in verodostojni. V dokaznem gradivu pa tudi ni posnetka nadzorne kamere pri D., zaradi česar obramba ne more preveriti avtentičnosti podatkov in verige prenosa podatkov in je zato kršena pravica do enakosti orožij.

Na podlagi upravičeno ugotovljene potrebe po neposredni zaznavi, ali se na določenem področju dejansko nahaja prepovedana droga konoplja kot predmet, ki se mora vzeti po določbah kazenske materialne zakonodaje in hkrati predstavlja dokazilo v kazenskem postopku, pri čemer je narava stvari (možnost uničenja rastlin) terjala zaseg ter zavarovanje najdenih sadik še pred začetkom preiskave, so policisti utemeljeno ravnali po določbah členov 164, 220, 245 in 247 ZKP. Kljub temu torej, da imajo pritožniki prav glede vsebine, ki se nanaša na pojem tradicionalnega slovenskega kmetijskega gospodarstva, in nanjo vezano pravico lastnika, da svojo lastnino nemoteno uporablja, ter obveznost tretjega, da v to lastnino ne posega, te opredelitve ne terjajo ugotovitve, da so policisti v zasebno lastnino obtoženega B. A. posegali v okoliščinah, za katere določba člena 36 Ustave RS terja odredbo za hišno preiskavo. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da področje, na katerem so policisti opravili ogled, ter poti, po katerih so na to področje dostopali, niso ograjeno območje, hkrati pa nič od navedenega tudi ni predstavljalo dela zaključenega prostora, v katerem bi

Z novelo ZKP-P se je dokazni standard za odreditev ukrepa po prvem odstavku 149.b členu ZKP zvišal na raven utemeljenih razlogov za sum, v vseh odprtih sodnih postopkih, v katerih so bili dokazi na podlagi določil 149.b člena ZKP pridobljeni še pred ugotovitvijo njihove neustavnosti, pa je treba in concreto presoditi, ali je bila dejstvena podlaga v času odreditve ukrepa vendarle tolikšna, da je zadostovala višjemu dokaznemu standardu, ki ga je določilo Ustavno sodišče. V dostopni sodni praksi je namreč že bilo judicirano, da mora predlagatelj prikritih preiskovalnih ukrepov odredbodajalca (naj gre za preiskovalno sodnico ali za državnega tožilca) seznaniti ne le s svojimi dejanskimi ugotovitvami, pač pa mora v zadostni meri pojasniti tudi podlago oziroma vir teh ugotovitev. S tem se preprečuje možnost, da bi bil poseg v pravice posameznikov odrejen na podlagi neresničnih obvestil ali celo informacij, ki bi bile pridobljene na nedovoljen način. Nadalje je že bilo poudarjeno tudi,4 da je učinkovito naknadno sodno varstvo pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih, ki se nanašajo na domnevne nepravilnosti v tajnem stadiju predkazenskega postopka, moč zagotoviti zgolj ob predpos

Posebnost obravnavane zadeve je v tem, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil v zavodu za prestajanje kazni zapora, v okviru katerega velja poseben režim odvzema nedovoljenih stvari, prav tako pa je posebej urejen tudi postopek varnostnega pregleda obsojencev. V tem primeru so namreč uporabljiva tudi določila ZIKS-1. Za odvzem in zavarovanje spornih predmetov (USB ključek in računalnik Lenovo) s strani pravosodnih policistov je tako obstajala zakonska podlaga in na prvi pogled (prima facie) - zgolj takšno presojo zakonitosti dokazov lahko namreč Vrhovno sodišče v okviru te faze opravi - ni mogoče ugotoviti, da so dokazi pridobljeni nezakonito.

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom 6. točke izpodbijanega sklepa, in sicer, da so bili po prejemu fotografij domnevne prepovedane droge marihuane podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, zaradi česar je morala policija vse ukreniti vse potrebno po 148. členu ZKP. Nadalje niti iz samega predloga za izločitev dokazov niti iz pritožbe ne izhaja ustrezna obrazložitev, na podlagi česa zagovornik sklepa, da naj bi bila v konkretni zadevi pravzaprav opravljena hišna preiskava. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da je oče obdolženca, A. A., prinesel prepovedno drogo na verando stanovanjske hiše, čemur obramba utemeljeno ne nasprotuje oz. ne izpodbije. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov niti v delu, ko se je prvostopenjsko sodišče glede zakonske podlage za postopanje policistov v obravnavanem primeru sklicevalo tudi na določbo 53. člena ZPPol, skladno s katerim smejo policisti brez naloga sodišča vstopiti v tuje stanovanje in druge prostore, če imetnik stanovanja to dovoli (lastništvo se torej ne zahteva) in je tako tudi tem zaključkom o uporabi določbe 53. člena ZPPol potrebno pritrdi. Poud

Obvestil, ki jih je policija zbrala od oseb, ne glede na to, ali so jih dale samoiniciativno ali na zahtevo, ne glede na to, ali obstajajo podatki, na podlagi katerih je mogoče preveriti njihovo zanesljivost in objektivno resničnost, ne glede na to, ali so jih dale te osebe anonimno ali ne, ne glede na to, ali se je kateri del njihovih navedb kasneje izkazal za neresničen (posedovanje orožja) ter tudi ne glede na to, ali zadoščajo kriteriju utemeljenih razlogov za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, se ne izloča iz spisa, saj ne gre za dokaze, na katere bi se lahko oprla sodna odločba (drugače bi bilo le v primeru obvestil, zbranih od priviligirane priče iz 236. člena ZKP, ki se je tekom kazenskega postopka odpovedala pričanju, obvestil od oseb iz 235. člena ZKP, ki ne smejo biti zaslišane kot priče brez odveze dolžnosti varovanja tajnih oziroma zaupnih podatkov in v primeru zbranih obvestil od kasnejšega osumljenca, ki ob zbiranju obvestil policije ne bi bil poučen o svojih pravicah, kar pa ni primer v konkretni zadevi). Le opazovanje (vizualni pregled), pa še to le enkratno, tudi ne predstavlja izvajanja kakšnega prikritega preiskovalnega ukrepa, ki bi pre

Policisti so v tuj prostor vstopili brez odredbe, ob izrecnem nasprotovanju lastnice (o čemer skladno izpovejo zaslišane priče) in izven zakonsko določenih izjem, pri tem pa so v prostoru hodili vse do zadnje stene, da so lahko obtoženčevo vozilo poslikali iz vseh strani, tudi zadnje. Pri tem pa je prišlo do kršitve ustavno in konvencijsko varovane pravice do zasebnosti (35. in 36. člen Ustave RS in tudi 8. člen EKČP), ki se nanaša tudi na tovrstno garažo ob hiši, v kateri je bil parkiran avtomobil. Drži, kar navaja sodišče prve stopnje, da so policisti fotografirali le zunanjost vozila, česar pa kljub temu ni mogoče opravičiti s potrebnim pregledom prevoznih sredstev, v smislu drugega odstavka 148. člena ZKP. Bistvo konkretne zadeve je namreč v tem, da so policisti fotografirali sicer dovoljeno zunanjost obtoženčevega vozila, vendar na način, da so vstopili v prostor, znotraj katerega je obtoženec razumno pričakoval zasebnost.