314. člen KZ-1

"Splošno nevarno dejanje" je tisto, s katerim storilec sprosti sile in sredstva, ki jih nato ne more več obvladovati. Da je obsojenec sprostil motorno silo in sredstva, ki jih nato ni mogel več obvladovati, izhaja iz celote obsojencu očitanih ravnanj, ki so določno ponazorjena z naslednjimi okoliščinami: (i) zagon avtopilota, (ii) opustitev nadzora nad plovbo in (iii) plutje z nevarno hitrostjo. Obsojenec natančnega obsega posledic svojega ravnanja ni mogel predvideti, zato kljub temu, da so osebe poimensko navedene v opisu kaznivega dejanja v razmerju do obsojenčevega ravnanja še vedno predstavljajo neomejen krog oseb. Čeprav je bil historični dogodek v prekrškovnem in kazenskem postopku isti, je potrebno ob primerjavi opisa prekrška in kaznivega dejanja ugotoviti, da je bil obsojenec v prekrškovnem postopku obravnavan za tisti del ravnanja, ki v kasnejšem kazenskem postopku ni bil zajet. To pomeni, da postopka naslavljata različne vidike kršitve oziroma ravnanja posameznika znotraj istega historičnega dogodka. V okviru prekrškovnega postopka je bil obravnavan zgolj en izsek istega historičnega dogodka, v okviru kazenskega postopka pa še (pre)ostali del, zato kršite

(Potencialni) oškodovanci pri kaznivem dejanju povzročitve splošne nevarnosti so tiste osebe, katerih življenje naj bi bilo ogroženo zaradi ravnanja osumljenca. Druge osebe pri tem dejanju ne morejo biti oškodovanci, zato vlagatelj zahteve za preiskavo ni upravičeni tožilec, kar je okoliščina, ki preprečuje pregon.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne očita, da je bila plovba pod vplivom alkohola vzrok za nastanek prepovedane posledice (povzročitev konkretne nevarnosti); slednja je nastala predvsem zato, ker je obdolženec ob vklopljenem avtopilotu opustil nadzor nad čolnom. Zato pritožbeni očitek, da gre v obravnavani zadevi za ponovno sojenje o istem ravnanju, za katero je bil obdolženec že pravnomočno sankcioniran za prekršek (upravljanje plovila pod vplivom alkohola), ni utemeljen. Celota obdolžencu očitanih ravnanj, ko je vklopil avtopilota in opustil nadzor nad plovbo čolna, pomeni splošno nevarno dejanje in opustitev dejanja, ki bi ga moral storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi in premoženja. V obravnavani situaciji je bilo nedvomno ogroženo življenje oškodovanca A. A., saj je v njegovo plovilo trčilo obdolženčevo plovilo in če oškodovanec ne bi pravi čas skočil v morje, bi lahko umrl. Ogroženo pa je bilo tudi življenje oseb, ki so se nahajale na plovilu B. B. To plovilo je bilo namreč zasidrano v smeri plovbe obdolženčevega plovila, za oškodovančevim plovilom. Za presojo obravnavane zadeve ni pomembno,

Skladno s sodno prakso je delodajalec dolžan pisno obrazložiti dejansko podlago odpovednega razloga, ni pa dolžan pravno kvalificirati razloga za odpoved po posameznih alinejah prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Če delodajalec poda pravno kvalifikacijo odpovednega razloga, ta sama po sebi ni odločilna za zakonitost odpovedi. Zato je sodišče prve stopnje presojalo tudi, če ravnanje, kot je bilo očitano tožniku, izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po 314. členu KZ-1. Neutemeljeno je tudi stališče pritožbe, da tožnik ni upravičen do nadomestila za 16 dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2022. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da mora na podlagi 44. člena Podjetniške kolektivne pogodbe in Aneksa št. 9 k Podjetniški kolektivni pogodbi, delavec v koledarskem letu izrabiti letni dopust tako, da v naslednje leto prenese največ pet dni dopusta, ter da bi tožnik, ki mu je delovno razmerje prenehalo 9. 11. 2022, lahko izkoristil neizrabljeni letni dopust do konca leta tako, da bi prenesel v naslednje koledarsko leto omejeno število dni, kot določa kolektivna pogodba. Zato sklicevanje pritožbe na omejitev iz kolektivne pogodbe n

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik v prostoru, kjer se je odvijala službena zabava, nosil nenabito pištolo, neposredno po izhodu iz zgradbe, po zaključku službene zabave, pa je vstavil v pištolo nabojnik in pred zgradbo nabito pištolo usmeril v zrak ter sprožil tri strele, s čimer je ogrozil življenje ljudi, s tem pa izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 314. člena KZ-1 (povzročitev splošne nevarnosti). Prav tako je pravilno ugotovilo, da med praznjenjem prireditvenega prostora ni spoštoval navodil varnostne službe glede izpraznitve prireditvenega prostora in je z varnostniki neprimerno komuniciral. Na podlagi teh ugotovitev je pravilno zaključilo, da sta za izredno odpoved podana utemeljena razloga po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik v pritožbi vztraja pri tem, da njegovega ravnanja ni mogoče šteti kot neizpolnjevanje delovnih obveznos

Pritožbeno sodišče prepoznava t.i. protispisnost med razlogi sodbe in podatki spisa, ki se nanašajo na odločilno, pravno relevantno dejstvo (ne)priznavanja inkriminiranega dejanja. Brez pridobljenega izvida in mnenja sodnega izvedenca klinično psihološke stroke glede vzgibov, delovanja in razmišljanja obravnavanega mladoletnika, ki ga vendarle bremeni načrtovanje nevarnega dejanja, pri katerem bi bila z namenom zastraševanja sošolcev ogrožena varnost ljudi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v točki 29 obrazložitve ne vsebuje zanesljivih in jasnih razlogov o odločilnem dejstvu, s čimer je storjena nadaljnja kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Zakonski znak glede posebnega namena storilca, ki je navsezadnje razlog, da gre za kvalificirano obliko kaznivega dejanja, za obstoj katerega zadostuje že abstraktna nevarnost, mora biti v opisu dejanja tudi primerno konkretiziran. Kaznivo dejanje po 314. členu KZ-1 se uvršča v skupino ogrozitvenih kaznivih dejanj. S tem kaznivim dejanjem je varovan značilno splošno dostopen prostor, javen prostor in s tem varnost splošne javnosti in ne zgolj posameznega konkretnega abstraktno ogroženega oziroma konkretno ogroženega človeka ali več ljudi. To torej pomeni, da mora biti ogrožena varnost individualno nedoločenega števila oseb oziroma posamezne, vendar individualno nedoločene osebe, ali pa individualno določenega, toda neomejenega kroga oseb.

V sodbi Vrhovnega sodišča XI Ips 34829/2022 z dne 14. 7. 2022 ni bilo odločeno in ne drugače povedano, da ima kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil zoper obdolženca odrejen pripor, vse znake zakonsko opisanega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1. Na drugi strani je bilo v izpodbijanem sklepu senata Vrhovnega sodišča pravilno odločeno, da v konkretnem opisu dejanja, zakonski znaki kaznivega dejanja po drugem odstavku 314. člena KZ-1 niso podani, spet pa ni bilo povedano, da v izreku sklepa o preiskavi niso zajeti zakonski znaki kakšnega drugega zakonsko opisanega kaznivega dejanja ter je v zahtevi zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP dejansko izključena.

Tožena stranka utemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo presoditi, ali tožnikovo ravnanje ustreza kateremu drugemu kaznivemu dejanju, če je ugotovilo, da niso podani znaki kaznivega dejanja prenašanja nalezljivih bolezni iz prvega odstavka 177. člena KZ-1. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo, ali tožnikova (priznana) kršitev izolacije izpolnjuje npr. znake kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, je preuranjena ugotovitev, da očitana kršitev ne izpolnjuje znakov nobenega kaznivega dejanja.

Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja očitek obt. A. A. o neupoštevanju določb členov 24 in 37 ZVPoz, ker ni upošteval ukrepa varstva pred požarom za zmanjšanje možnosti nastanka požara, prav tako pa tudi ni poskrbel za odstranitev gorljivih snovi, ki niso bile potrebne za nemoten potek dela (kartonske škatle, poliestrska kritina, kar vse se je nahajalo v neposredni bližini opravljanja teh del), prav tako pa tudi ni organiziral požarne straže v primeru izvajanja vročih del.

Predmet očitka je ogrozitveni delikt, kar pomeni, da je posledica povzročitev konkretne nevarnosti, tj. nevarnosti, ki neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodovanje zavarovane dobrine, torej v obravnavani zadevi ogrozila premoženje velike vrednosti.

Kaznivo dejanje po drugem odstavku 314. člena KZ-1 je kvalificirana oblika kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti v storitveni obliki. Kaznivo je tako načrtovanje, poskus ali izvršitev nevarnega dejanja z eksplozivom ali drugim nevarnim dejanjem ali sredstvom in to z namenom izsiljevanja, zastraševanja, prisiljenja k storitvi in podobno, pri katerem je ali bi lahko bila ogrožena varnost ljudi ali premoženje večje vrednosti. Ta poseben storilčev namen (izsiljevanje, prisiljenje, maščevanje ipd.) storilec izvrši z eksplozivom ali drugim nevarnim dejanjem ali sredstvom, kaznivo pa je že samo načrtovanje, kot pripravljalno dejanje, poskus dejanja in sama izvedba nevarnega dejanja. Zakonodajalec torej izenačuje pripravljalna dejanja, poskus in dokončano dejanje. Pripravljalna dejanja pa so le tista ravnanja, ki predstavljajo zunanjo, objektivno zaznavno manifestacijo storilčeve odločitve, da bo storil kaznivo dejanje. Storilec si pripravlja sredstva za storitev, ustvarja možnosti in pogoje za storitev nameravanega kaznivega dejanja, pridobiva sodelavce, zasleduje žrtev, da bi spoznal njihove navade, organizira storitev in podobno. Pripravljalna dejanja morajo biti po

Iz izpodbijanega sklepa tako izhaja, … da je (obdolženi) s požarom iz malomarnosti povzročil nevarnost za premoženje velike vrednosti … pri tem pa je lahkomiselno mislil, da se ogenj ne bo razširil … dejanje pa je storil v stanju neprištevnosti … s tem pa je storil kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 314. člena KZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Takšen izrek pa je nerazumljiv. Neprištevnost storilca kaznivega dejanja je namreč okoliščina, ki že sama po sebi izključuje kazensko odgovornost in zato neprištevnega storilca tudi ni mogoče spoznati za krivega storitve kaznivega dejanja, kot je to storilo prvostopno sodišče. Razlogi prvostopnega sklepa pa so tudi sami s seboj v nasprotju. Prvostopno sodišče, ki zatrjuje, da je obdolženec "lahkomiselno mislil, da se ogenj ne bo razširil ..." bi naj bil ob tem v stanju neprištevnosti, saj zaradi duševne motnje - amnestičnega sindroma izzvanega z alkoholom F10.6, imenovanega tudi psihoza Korsakova, sploh ni mogel razumeti pomena svojega dejanja in imeti v oblasti svojega ravnanja. Glede na to, da je bil obdolženec torej neprišteven, so zaključki, da je ob vsem tem lahk

Sodišče druge stopnje poudarja, da izpolnjevanje dolžnostnih ravnanj, ki jih nalagajo (pravnomočne in izvršljive) odločbe sodišč, ni nedopustno ali protipravno ravnanje temveč ustavnopravna dolžnost tako strank kot tudi vseh državnih organov (2. člen ZS). Odločitev sodišča prve stopnje zgolj vzpostavlja prejšnje stanje - brv čez potok je obstajala in toženca (ni pomembno ali zgolj prvotoženec sam ali po tretji osebi) sta jo odstranila (peta alineja tč. 13. obrazložitve). S tem ravnanjem je onemogočena uporaba služnostne poti, kajti brv je bila njen ključen del, saj je omogočala prehod čez potok. V tem postopku ni bilo ne zatrjevano in ne dokazovano, da je bilo za postavitev brvi potrebno pridobiti kakršnokoli soglasje ali drug upravni akt (odločbo), temveč je nesporno dejstvo, da takšnega akta ni bilo. Prav tako je povsem nesporno, da toženec ni porušil brvi zaradi kakršnekoli druge pravne zapovedi (predpisa, individualne odločbe), temveč samovoljno.

Pri presoji, kdaj je ravnanje "neobvladljivo," je sodišče zmotno štelo, da je pri presoji "neobvladljivosti" treba upoštevati ravnanja drugih oseb, ne le storilca. Ravnanja drugih oseb so lahko pomembna za presojo, ali je med ravnanjem storilca in nastalo posledico podana vzročna zveza. Ne morejo pa biti pomembna za presojo, ali je dejanje "splošno nevarno."

Ogrožanje varnosti ljudi v svojem celotnem spektru zajema tudi ogrožanja življenja ljudi kot težjo ali hujšo obliko ogrožanja varnosti ljudi v primerjavi z ogrožanjem zdravja ljudi. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je v očitku, da je obsojenec povzročil nevarnost za življenje ljudi s tem, ko je D. D. odredil vožnjo tovornega vozila, ki zaradi nestrokovno popravljenega zabojnika ni bilo varno, saj lahko kakšen del popusti in ogrozi varnost ljudi, do česar je tudi prišlo, ker ni bila preprečena iztaknitev zadnje stranice zabojnika in se je ta med vožnjo po regionalni cesti odpela in jo je odneslo v po pločniku hodečo peško B. B., ki je zaradi tega utrpela hudo telesno poškodbo, zahtevana ogrozitvena posledica zadostno opisana. Kot je pojasnilo že višje sodišče, je iz opisa razvidno, da je bilo zgolj od naključja odvisno, ali in do kako hude poškodbene posledice bo takšno ravnanje obsojenca pripeljalo. Prepovedana posledica ogrozitve življenja ljudi je logična posledica obravnavane vožnje tovornega vozila z nestrokovno popravljenim zabojnikom in dodatna konkretizacija takšne posledice v izreku sodbe ni bila potrebna.

V tej zvezi je potrebno poudariti še, da se je obdolžencu očitala storitev ogrozitvenega kaznivega dejanja, in sicer kvalificirane oblike kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1, pri katerem je inkriminiran že poskus izvedbe nevarnega dejanja. To kaznivo dejanje pa (med drugim) temelji na posebnem storilčevem namenu zastraševanja, pri čemer zadostuje zgolj nastanek abstraktne nevarnosti za varnost ljudi in premoženja večje vrednosti.

Požar kot eno izmed primeroma naštetih splošno nevarnih dejanj v prvem odstavku 314. člena KZ-1 je t. i. tiha blanketa - njegova razlaga mora zato biti skladna z opredelitvijo v matičnem zakonu. V skladu s prvo povedjo 1. točke 5. člena Zakona o varstvu pred požarom (ZVPoz) je požar proces hitrega gorenja, ki se nenadzorovano širi v prostoru in času. Nenadzorovano širjenje je torej vpeto v samo vsebino oziroma razlago pojma požara. Na vprašanje, ali je v konkretnem primeru prišlo do nenadzorovanega širjenja ognja, mora sodišče odgovoriti v obrazložitvi sodbe.

Prvostopnega sodišča ni prav nič oviralo, da bi obdolženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje, za katero mu je znova sodilo, če bi ugotovilo, da dejanje, kot je opisano v obtožbi, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja, ali pa, da mu krivda zanj ni dokazana. O obtožbi je odločalo samostojno, neodvisno in nepristransko, odločitev višjega sodišča pa ga pri tem ni z ničemer vezala, ga omejevala, mu karkoli narekovala ali ga kakorkoli usmerjala. Nobenega zakonskega zadržka ni bilo, da bi, če bi obdolženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1, obdolžencu za kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 že določeno kazen zapora izreklo. S tako odločitvijo ne bi nedovoljeno poseglo v pravnomočno sodbo višjega sodišča za navedeno kaznivo dejanje, temveč bi zgolj poskrbelo, da del sodbe, ki je materialno pravnomočen, postane tudi formalno pravnomočen in izvršljiv. Odločba o krivdi in odločba o kazenski sankciji za to kaznivo dejanje bi ostali neokrnjeni in vsebinsko enaki, izrek kazni, ki bi v primeru oprostilne sodbe za kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti ostala edina ka

Kot izhaja iz ZKP, poda obtoženec svoj zagovor pred dokaznim postopkom, v sodni praksi pa je sprejeto stališče, da ima obtoženec pravico podati svoj zagovor kadarkoli med glavno obravnavo. V obravnavani zadevi se je obtoženec odločil, da bo svoj zagovor podal ob koncu dokaznega postopka, sodišče prve stopnje je temu sledilo, saj ga je ob koncu dokaznega postopka tudi zaslišalo. Sodišče prve stopnje je obtožencu dalo vse možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenih očitkov ter ni kršilo obtoženčeve pravice do obrambe, ko je njegov zagovor ocenjevalo tako samega zase, kot tudi v povezavi z dokazi, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi.