285.b člen ZKP

Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter ob upoštevanju podatkov kazenskega spisa, se sodišče druge stopnje strinja s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje kršilo 29. člen Ustave Republike Slovenije, saj dokazov za razjasnitev dejanskega stanja v smeri, ali so posamezni dokazi dovoljeni ali ne, dne 3. 7. 2024 ni izvedlo v prisotnosti obtoženega (ki je stranka postopka), kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Na ta način je bila kršena obtoženčeva pravica do obrambe, kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Takšno ravnanje sodišča prve stopnje ni pravilno, saj 22. člen Ustave določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem ali drugimi organi, ki odločajo njegovih pravicah in pravnih interesih. Tako mora imeti vsaka stranka možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev. Jamstva enakega varstva pravic oziroma zahteva po kontradiktornosti pa mora biti spoštovana v vseh fazah postopka, ker le na tak način lahko obtoženi uveljavlja pravico do obrambe iz 29. člena Ustave.

Ker se domet privilegija zoper samoobtožbo razteza tudi na izročitev predmetov na poziv policije, je šteti, da če je bil osumljencu pred pozivom na izročitev predmetov dan pouk o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena ZKP, ta obsega tudi pouk o privilegiju zoper samoobtožbo in o posledicah svojega ravnanja, tudi v zvezi s pozivom na izročitev predmetov, in če njegova izročitev predmetov ni posledica izrabljanja njegove nevednosti, presenečenosti ali prestrašenosti ob stiku z organi pregona, ampak je bila izročitev predmetov posledica njegovega voljnega, aktivnega in prostovoljnega ravnanja, je v takem primeru po presoji pritožbenega sodišča tudi zaseg predmetov zakonit. Izpovedbi policistov dopolnjujeta oziroma vplivata na dokazno moč listin, ki sta bili sodišču prve stopnje relevantni za oceno ali je bil osumljeni pred pozivom na izročitev predmetov poučen o pravicah po določbi četrtega odstavka 148. člena ZKP, saj je sicer zaslišanje prič na predobravnavnem naroku v zvezi s predlogi obrambe za izločitev dokazov popolnoma brez pomena in zgolj forma, ki ne služi pravilni presoji ekskluzijskega zahtevka.

V skladu z določbo 2. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP je udeležba na predobravnavnem naroku obvezna (če se obdolženec predobravnavnega naroka brez upravičenega razloga ne udeleži, se zoper njega lahko odredi privedba ali pripor), razen, če je zoper obtožnico vložil ugovor. V tem primeru se predobravnavni narok ne opravi, če obdolženec nanj ne pride, ker se šteje, da krivde po obtožbi ne priznava. V obravnavanem primeru je očitno izmikanje obdolženca, kot pogoj za odreditev pripora zaradi zagotovitve njegove navzočnosti na predobravnavnem naroku, izkazano v zadostni meri.

Določba 285.e člena ZKP predsedniku senata po opravljenem naroku iz 285.b člena ZKP omogoča, da pred odločitvijo o izločitvi dokazov izvede potrebne dokaze, kar je bilo storjeno tudi v obravnavnem primeru, ni pa ponujanje in izvajanje dokazov na navedeni zakonski podlagi namenjeno temu, da z dodatnimi, novo predloženimi dokazi, s katerimi preiskovalni sodnik v času izdaje odredbe za hišno preiskavo ni razpolagal, celostno in na novo ocenjuje izpolnjenost pogojev dokaznega standarda za izdajo problematizirane odredbe za hišno preiskavo.

Zgolj logično sklepanje, da obdolženi po predhodnem dogovoru z neidentificiranimi storilci prevoz desetih tujcev, ki niso imeli dovoljenja za vstop v Republiko Slovenijo, ni opravil brezplačno, ne more vzdržati kot zadostna podlaga za obsodilno sodbo, ki je na tej točki ostala brez razlogov o odločilnih dejstvih. S tem, ko je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povsem prezrlo v izreku inkriminirano sostorilstvo obdolženega s predhodno dogovorjenimi neidentificiranimi storilci (na podlagi drugega odstavka 20. člena KZ-1), torej odločilno dejstvo, ki se nanaša na predmet obtožbe in mora biti skladno določbi šestega in sedmega odstavka 364. člena ZKP navedeno v obrazložitvi pisno izdelane sodbe, je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. O predlogu obrambe po izločitvi dokazov, podanem v sklopu predobravnavnega naroka, bi moral predsednik senata odločiti s posebnim sklepom, zoper katerega je dopustna pritožba, o kateri bi (še pred začetkom glavne obravnave) odločalo pritožbeno sodišče. Z izkazano ignoranco do obrambnega izločitvenega predloga je torej prvostopenjsko sodišče obdolženega prikrajšalo za (vmesno

Ozka interpretacija odvetnikovih ravnanj, kot jo ponudi pritožba, ni na mestu, saj je za odločitev v obravnavani zadevi bistveno presoditi celotno postopanje odvetnika in sodišča. To pa pokaže, da je sodišče prve stopnje odvetniku upravičeno izreklo denarno kazen v višini 500,00 EUR. Sodišče ni dolžno namesto zagovornika pregledovati spis in presoditi, katere listine so merodajne za pripravo obrambe. Takšna nerazumna zahteva bi lahko bila nenazadnje v nasprotju z načelom tristranega razmerja med sodiščem in dvema enakopravnima strankama kot glavnimi procesnimi subjekti, pri čemer gre vsakemu od njih posamezna od temeljnih procesnih funkcij (upravičenemu tožilcu kazenski pregon, obdolžencu in njegovemu zagovorniku obramba, sodišču pa sojenje). Narava kazenskega postopka kot spora dveh enakovrednih strank pred nepristranskim sodiščem predpostavlja ločenost funkcije obrambe od funkcije sojenja. Glede na navedeno, upoštevaje zlasti, da je zagovornik sam določil datum izvedbe predobravnavnega naroka in še to 19 dni prej ter da je bil predobravnavni narok pred tem na prošnjo zagovornika enkrat že preložen, pritožbeno sodišče zaključuje, da je imel zagovornik dovolj časa za pri

Kadar so na strani obtoženca podane okoliščine, ki nakazujejo, da zaradi svojega duševnega stanja, nižje izobrazbe ali iz drugih razlogov zakonskega besedila pravnih poukov ni sposoben razumeti, strokovna pomoč zagovornice sodišča prve stopnje ne odvezuje dolžnosti, da obtoženca pouči na njemu razumljiv način ter da z vprašanji tudi vsestransko preveri nedvoumnost danega priznanja. Preveritev in presoja obtoženčeve procesne sposobnosti razumevanja narave in posledic priznanja krivde (če je potrebno tudi s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke) ter prostovoljnosti, jasnosti in popolnosti priznanja morata biti še toliko bolj skrbni, poglobljeni in previdni, če krivdo priznava obtoženec z duševnimi motnjami.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je predsednica senata v pritožbeno izpodbijanem sklepu pod točko 6 obrazložitve, z navajanjem vseh ukrepov, ki jih je že uporabila zoper obtoženca, da bi zagotovila njegovo navzočnost na predobravnavnem naroku, utemeljila neogibnost in sorazmernost pripora, saj je pravilno zaključila, da se obtoženi očitno izmika in noče pristopiti na predobravnavni narok. Doslej uporabljeni milejši ukrep za zagotovitev njegove navzočnosti, torej številna vabila, ni bil uspešen.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča obravnavana zadeva ni zapletena, v pisnem gradivu pa je bilo že do vložitve obtožnice zbranih dovolj podatkov, da je lahko predsednica senata o predlogu zagovornice za izločitev dokazov odločila in nikakor ni bilo potrebno opraviti naroka po 285.b členu ZKP. Sklicevanje pritožbe na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 5499/2017 z dne 31. 5. 2017 ni utemeljeno, saj kot izhaja iz jedra odločbe, mora predsednik senata izvesti na predobravnavnem naroku v prisotnosti strank le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev o predlogu za izločitev dokazov kot nedovoljenih. Pritožbeno sodišče pa je že obrazložilo, da dokazi, ki jih je zbrala predsednica senata, niso toliko pomembni, še manj pa odločilni, da ne bi mogla odločiti o predlogu za izločitev dokazov oziroma da bi jih morala izvesti na naroku v prisotnosti strank.

Poseg sodišča prve stopnje v obtožbo je posledica ugotovitve sodišča prve stopnje, da brezobzirno maščevanje (maščevanje in brezobzirnost morata biti podana kumulativno), ki ga zakonodajalec kot nagib, kataloško naveden v 4. točki 116. člena KZ-1 šteje za nizkoten nagib, v obtožbi kot normativni zakonski znak ni niti opredeljen (točka 48 izpodbijane sodbe), na podlagi dejanskih ugotovitev glede nagibov, iz katerih je obtoženec storil kaznivo dejanje, pa je opisano ravnanje v obtožbi presodilo kot ravnanje, na osnovi katerega je bilo kaznivo dejanje umora storjeno iz posebej zavržnih nagibov, ki jih zakonodajalec opredeljuje kot druge nizkotne nagibe, ki so strukturirani vrednostno podobno tem, ki so kataloško navedeni v 4. točki prvega odstavka 116. člena KZ-1, med katere se poleg ljubosumja uvršča tudi maščevanje. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko je na glavni obravnavi dne 17. 10. 2019 iz opisa kaznivega dejanja izločilo očitek maščevanja "iz brezobzirnosti" (in v nebistvenem delu še besedo "pri Alahu"), ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo (354. člen ZKP). Prepoved reformatio in peius ne velja v ponovljenem postopku, če je bilo ugodeno samo pritožbi,

Iz dokazov, izvedenih na naroku za izrek kazenske sankcije (točka 6), do katerih se je opredelilo v točkah 8 do 9 in 13, izhaja, da je na predobravnavnem naroku presojalo le dokazno podprtost objektivnih znakov obravnavanih kaznivih dejanj, ni pa v okviru pogoja iz 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP preverjalo ali je bilo priznanje skladno z opisom v obtožnici glede obdolženčevega subjektivnega odnosa do storjenih kaznivih dejanj in posledično krivde. Ker presoja utemeljenosti krivdoreka obtožbe z vidika presoje dejanskega stanja, to je v obravnavnem primeru krivde kot enega od izmed temeljnih elementov kaznivega dejanja, in pravne opredelitve kaznivega dejanja, sodi na glavno obravnavo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zakonsko določbo iz 3. točke prvega odstavka 285.c člena ZKP nepravilno uporabilo. ZKP sicer ne daje podlage za predstavitev obtožbe na predobravnavnem naroku s strani državnega tožilca, je pa določba 285.c člena ZKP zavezujoča za sodišče, da ugotovi, ali je obdolženec razumel vsebino obtožbe. To je nujno potrebno zaradi nadaljnjega preizkusa v primeru obdolženčevega priznanja krivde po 3. točki prvega odstavka 2

Zakonska ureditev, skladno s katero mora obdolženec v postopku pogajanj in pri sklenitvi sporazuma o priznanju krivde imeti zagovornika, je namenjena varovanju obdolženčevih pravic, pri čemer mora zagovornik obdolženca (med drugim) opozoriti na vse pravne posledice sklenitve sporazuma. Ker sodišče obtožencu v primeru sporazuma o priznanju krivde pred njegovim sprejemom praviloma ne daje pravnih poukov o pravni naravi in posledicah sklenjenega sporazuma (kot je to primer pri priznanju krivde), po presoji Vrhovnega sodišča ni razumnega razloga za poučevanje obtoženca o odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem.

Obsojenec je bil tekom postopka ustrezno poučen, da se s priznanjem krivde, ki se ne more preklicati, odpoveduje pravici, da sodišče odloča o obtožbi na glavni obravnavi ter pristane na to, da bo dokazni postopek izveden le glede tistih okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije (5. točka tretjega odstavka 285.a člena ZKP), pa je kljub temu krivdo na predobravnavnem naroku priznal ter se s tem med drugim odpovedal podaji lastnega zagovora v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem in zaslišanju računovodkinje, ki je bilo predlagano v obtožnici. Dokazov, ki so bili predlagani že v teku postopka, vendar jih sodišče zaradi obsojenčevega priznanja krivde ni izvedlo, pa ni mogoče šteti za nove. Upoštevajoč, da je bilo v času sojenja prvostopenjsko sodišče seznanjeno z dejstvom, da je bil obsojeni v postopku osebnega stečaja, pa se kot neutemeljene izkažejo šele v pritožbi zatrjevane navedbe, da vložitev ugovora zoper odpust obveznosti dne 1. 3. 2018 predstavlja novo dejstvo in da obsojenec na predobravnavnem naroku krivde ne bi priznal, v kolikor bi takrat vedel, da mu zaradi priznanja krivde, kasneje v postopku odpusta obveznosti znotraj postopka osebnega stečaja, obveznosti

Dejstva in pravo niso v razmerju vzroka in posledice, ampak sta samostojna pogoja, od katerih je odvisna pravilnost posamezne sodne odločbe. Čeprav uporaba prava sledi ugotovljenim dejstvom, ta drugačna kot pravilna ne morejo biti. V nasprotnem sodna odločba že zaradi nepravilno ugotovljenih dejstev ni vzdržna, pa je tako pravilna ali napačna uporaba zakona brezpredmetna. Nekaznivost dejanja je v fazi kazenskega postopka, ko ta mimo položajev iz 285.a do 285.č in 450.a do 450.č člena ZKP še niso predmet dokazovanja v ožjem smislu, mogoče preizkusiti le z vidika njihove določenosti v kazenskem zakonu, z vidika razlogov, ki kaznivost dejanja inkriminacijsko ali vrednostno izključujejo, pa ne. Navedbe v odgovoru na predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi so enako kot navedbe v samem predlogu, predmet ocene in ne predmet odločitve. Šele tedaj jih je v primerih nepravilnega povzemanja obravnavati znotraj tako imenovane protispisnosti iz zgornje zakonske določbe, sicer so del dejanskega preizkusa. Pogoja iz 502. člena ZKP sta zaradi razmerja splošnega in posameznega še vedno toliko povezana, da okoliščin, po katerih je bil ugoto

V času sprejetja priznanja krivde od obsojenca je bila obtožba zoper ostale soobtožence pravnomočna. Zavrnilna sodba zoper soobtožene ne predstavlja novega dejstva in dokaza, ki bi lahko povzročil obsodbo po milejšem zakonu.

Iz vsebine utemeljitve ne izhaja, da bi se obrambi tedaj porajal dvom v obtoženkino sposobnost razumevanja danega priznanja krivde, temveč le, kakšno je bilo njeno osebnostno oz. psihično stanje v času storitve kaznivega dejanja. Obtoženkino obžalovanje in čustvena stiska zaradi postopka, v katerem se je znašla pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nista okoliščini, ki bi lahko vplivali na verodostojnost njenega priznanja krivde.

Napaka v členu, na podlagi katerega je bil obtožencu postavljen zagovornik po uradni dolžnosti za čas predobravnavanega naroka, predstavlja formalno napako, ki jo je možno odpraviti s popravnim sklepom (prvi odstavek 365. člena ZKP), kljub temu, da zoper sklep o postavitvi zagovornika po uradni dolžnosti ni predvidena pritožba.

Ravnanje zagovornice, ki izostanka s predobravnavnega naroka ni opravičila, sodišča niti po telefonu ni obvestila, da zaradi bolezni ne more pristopiti na narok, izostanka pa ni opravičila niti kasneje, utemeljuje sklep, da odvetnica zavlačuje s postopkom.

Ker je zagovornik svojo zdravstveno nesposobnost za udeležbo na predobravnavnem naroku začel zatrjevati šele v pritožbi zoper izpodbijani sklep, pred tem pa ni navajal ničesar v tej smeri, se denarno kaznovanje odvetnika zaradi zavlačevanja kazenskega postopka pokaže kot utemeljeno.