285.a člen ZKP

Pritožbeni pregled zadeve v zvezi s pritožbenim očitkom zagovornika o podani kršitvi po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi se odražala v tem, da izrek nasprotuje razlogom sklepa in je tudi glede razlogov notranje neskladen, pokaže, da je zagovornik v predmetni zadevi podal več vlog, ki jih je naslovil kot "zahtevo za razkritje dokazov" in se pri njih skliceval na pravno podlago iz 3. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP v zvezi s 128. členom ZKP. V omenjenih vlogah je predlagal neomejen vpogled in kopiranje vsega dokaznega gradiva iz "policijskega in tožilskega spisa", saj bi v njima lahko bili razbremenilni dokazi, pomembni tudi v zvezi z odločanjem o njegovi zahtevi za izločitev dokazov. Pojma "razkrije dokazov" ZKP ne opredeljuje, niti ne predvideva takšnega zahtevka. Omenjene vloge je tako bilo treba presojati po vsebini in jih opredeliti v skladu z določbami ZKP.

Za obstoj kaznivega dejanja grožnje ni nujno, da se oškodovanec počuti ogroženega ali ustrahovanega, pomembno je le, da je grožnja objektivno zmožna povzročiti vznemirjenje ali občutek strahu za življenje, telesno celovitost ali premoženje oškodovanca in tako niti niso relevantne pritožbene navedbe, da se je oškodovanka, kljub slišanim grožnjam zoper njenega moža, sama obdolženemu približala na tri metre in se tako očitno ni počutila v ničemer ogroženo. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje sicer zanesljivo ugotovilo tudi to, da je oškodovanka zaradi strahu pred obdolženim stekla v hišo, se vanjo zaprla in poklicala policijo.

Obtoženec je krivdo po obtožbi na predobravnavnem naroku priznal, s tem je priznal tudi odločitev sodišča, da so dokazi, na katerih temelji kazensko-pravni očitek, zakoniti. Zahteva obrambe za izločitev dokazov prvič šele v pritožbenem postopku, predstavlja zlorabo procesnih pravic.

V obravnavanem primeru je v obsojenčevem ravnanju - sodišče je zaradi posvetovanja z zagovornikom glede zahteve za izločitev nedovoljenih dokazov predobravnavni narok preložilo, obsojenec je na preloženem predobravnavnem naroku izrecno izjavil, da umika zahtevo za izločitev dokazov, nato pa je v pritožbi, ki jo je vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje, uveljavljal kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP - mogoče prepoznati očitno zlorabo procesnih pravic. Nastali procesni položaj je namreč treba razlikovati od situacije, ko bi obsojenec na predobravnavnem naroku priznal krivdo, o (ne)zakonitosti dokazov pa bi on oziroma njegova obramba molčala. V tem primeru je namreč obsojenec, kot že rečeno, izrecno izjavil, da ne bo zahteval izločitve nezakonitih dokazov, nato pa je brez kakršnekoli obrazložitve, zakaj je spremenil svoje stališče, zakonitost dokazov napadel v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Ob tem ne gre spregledati okoliščine, da je zaradi izostanka obrazložitve sodbe v zvezi z dejstveno podlago, na kateri temelji preizkus priznanja krivde, presoja zakonitosti dokazov in zlasti spoznavna vez med morebiti nezakonitimi dokazi in opiranjem odločitve sodi

V obravnavanem primeru je C. C., oče mladoletnih oškodovancev (starih 10, 8 in 5 let) res sam sebe napačno poimenoval za oškodovanca kot tožilca, in v tem delu gre pritrditi pritožbi, kar pa na pravno veljavnost izjave in upravičenost vlagatelja ne vpliva. Po zakonu je zakoniti zastopnik svojih otrok in kot tak upravičen v otrokovem imenu podati izjavo o nadaljevanju kazenskega pregona in vložiti obtožni predlog. Ponovno odločanje in presojanje sodišča o izločitvi dokazov na glavni obravnavi ne pomeni kršitve določb kazenskega postopka, saj pri sklepu, izdanem po četrtem odstavku 340. člena ZKP ni mogoče govoriti o formalni ali materialni pravnomočnosti. Ne Ustava ne ZKP namreč ne določata prepovedi glede pridobivanja zakonito pridobljenih dokazov iz drugih kazenskih spisov, v okviru katerih se ti dokazi hranijo. Dokaz, ki je bil pridobljen na dovoljen način, s potrditvijo prvotnega namena njegove pridobitve, v drugi kazenski zadevi ne more veljati za nezakonitega in imeti v različnih kazenskih zadevah različnega statusa zakonitosti. Rok za zastaranje kazenskega pregona pri teh kaznivih dejanjih, storjenih proti mladoletni osebi, začne teči šele po polnoletnost

Režim četrtega odstavka 340. člena ZKP, po katerem je mogoče ekskluzijske očitke uveljavljati le v pritožbi zoper sodbo, ne pa s posebno pritožbo zoper sklep o predlogu za izločitev dokazov, velja vselej po tem, ko se je glavna obravnava (enkrat oziroma prvič) že začela, ne glede na to, če se mora zaradi poteka časa po tretjem odstavku 311. člena ZKP začeti znova.

Odsotnost obtoženca in njegove zagovornice je tehten in smotrn razlog za izločitev postopka v kazenski zadevi, kjer je bilo več soobtožencev v priporu in je bila zato zadeva nujna po samem zakonu. Zahtevan hiter tek postopka zato ne dopušča zastojev zaradi razlogov na strani zgolj enega od obtožencev, potrebe po kakšni bolj eksplicitni obrazložitvi sklepa po 33. členu ZKP, pritožbeno sodišče ne prepozna, ne navajata pa jo niti pritožnika. Okoliščina, da je sodnik predhodno sodil soobtoženim iz enotnega kazenskega postopka, sama po sebi ne predstavlja zadostnega razloga za dvom o nepristranskosti sodnika v poznejšem kazenskem postopku zoper pritožnika. Treba je presoditi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera dvom o nepristranskosti sodnika objektivno utemeljen. V skladu z ustaljeno prakso ESČP je objektivni vidik nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolžence vsebuje presojo pritožnikovih konkretnih ravnanj, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopenjsko sodišče do obtoženega A. A. v sodbi X K 5747/2020 z 20. 7. 2022, ki jo pritožnika posebej izpostavljata, do kazenskoprav

V skladu z določbo 2. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP je udeležba na predobravnavnem naroku obvezna (če se obdolženec predobravnavnega naroka brez upravičenega razloga ne udeleži, se zoper njega lahko odredi privedba ali pripor), razen, če je zoper obtožnico vložil ugovor. V tem primeru se predobravnavni narok ne opravi, če obdolženec nanj ne pride, ker se šteje, da krivde po obtožbi ne priznava. V obravnavanem primeru je očitno izmikanje obdolženca, kot pogoj za odreditev pripora zaradi zagotovitve njegove navzočnosti na predobravnavnem naroku, izkazano v zadostni meri.

Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka. Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme. Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo. Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.

330. člen ZKP določa, da če obdolženec med glavno obravnavo prizna krivdo po obtožbi in se nato to priznanje sprejme, sodišče glavno obravnavo nadaljuje ob smiselni uporabi določb 285.c in 285.č členu tega zakona. Obdolženec je bil na naroku deležen vseh pravnih poukov, ko pa je nato med glavno obravnavo, po izvedbi večine dokazov, krivdo priznal, pa ga sodišče ni bilo dolžno poučiti po 285.a členu ZKP, saj postopek ni bil v fazi predobravnavnega naroka.

Res je sicer, da mora sodišče upoštevati ekskluzijsko pravilo iz drugega odstavka 18. člena ZKP po uradni dolžnosti v vseh fazah kazenskega postopka, vendar je obramba po določbi drugega odstavka 83. člena ZKP pri uveljavljanju izločitve nedovoljenih dokazov zaradi prekluzije omejena do začetka glavne obravnave. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje na predobravnavnem naroku poučilo obdolženca o prekluziji pri uveljavljanju izločitve nedovoljenih dokazov, je šele pritožbeno zatrjevanje nezakonitosti navedenih dokazov primarno prepozno, posledično pa uveljavljanje 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nedovoljeno, saj ne gre za že na prvi pogled (prima facie) oziroma očitno nedovoljene dokaze. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da se stroški, vloženi v storitev kaznivega dejanja, kot so stroški za nakup droge, ki že sam po sebi predstavlja storitev kaznivega dejanja (takšni stroški pa zato protipraven vložek v storitev kaznivega dejanja), ne odštevajo, zato jih pri oceni višine premoženjske koristi ni mogoče priznati in se storilcu kaznivega dejanja odvzame znesek, ki predstavlja seštevek vseh plačil za prodano drogo.

Pojem družinske skupnosti je tiha blanketa, katerega vsebino KZ-1 ne določa. Zato je treba za ugotovitev vsebine tega pojma kot dopolnilni predpis h KZ-1 upoštevati še Zakon o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND), kot poudarjajo tudi teoretični viri.2 Tako je v prvem odstavku 2. člena ZPND kot družinski član med drugim opredeljen tudi zunajzakonski partner (1. alineja), osebe, ki živijo v skupnem gospodinjstvu (10. alineja), kot tudi osebe, ki so v partnerskem razmerju, ne glede na to, ali živijo v skupnem gospodinjstvu (11. alineja).

Ker gre pri predobravnavnem naroku za fazo kazenskega postopka, ki je namenjena razjasnitvi določenih dejanskih in pravnih vprašanj pred začetkom glavne obravnave, sodišče predobravnavnega naroka ne more ponovno razpisovati, ko je ta enkrat že bil opravljen in je glavna obravnava že bila začeta.

Ozka interpretacija odvetnikovih ravnanj, kot jo ponudi pritožba, ni na mestu, saj je za odločitev v obravnavani zadevi bistveno presoditi celotno postopanje odvetnika in sodišča. To pa pokaže, da je sodišče prve stopnje odvetniku upravičeno izreklo denarno kazen v višini 500,00 EUR. Sodišče ni dolžno namesto zagovornika pregledovati spis in presoditi, katere listine so merodajne za pripravo obrambe. Takšna nerazumna zahteva bi lahko bila nenazadnje v nasprotju z načelom tristranega razmerja med sodiščem in dvema enakopravnima strankama kot glavnimi procesnimi subjekti, pri čemer gre vsakemu od njih posamezna od temeljnih procesnih funkcij (upravičenemu tožilcu kazenski pregon, obdolžencu in njegovemu zagovorniku obramba, sodišču pa sojenje). Narava kazenskega postopka kot spora dveh enakovrednih strank pred nepristranskim sodiščem predpostavlja ločenost funkcije obrambe od funkcije sojenja. Glede na navedeno, upoštevaje zlasti, da je zagovornik sam določil datum izvedbe predobravnavnega naroka in še to 19 dni prej ter da je bil predobravnavni narok pred tem na prošnjo zagovornika enkrat že preložen, pritožbeno sodišče zaključuje, da je imel zagovornik dovolj časa za pri

Gre za splošno veljavno načelo "res iudicata", ki govori o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari, torej onemogoča ponovno vsebinsko presojo enake zahteve, saj je pravica do vložitve take zahteve, s pravnomočno odločitvijo sodišča že izčrpana.

Kadar so na strani obtoženca podane okoliščine, ki nakazujejo, da zaradi svojega duševnega stanja, nižje izobrazbe ali iz drugih razlogov zakonskega besedila pravnih poukov ni sposoben razumeti, strokovna pomoč zagovornice sodišča prve stopnje ne odvezuje dolžnosti, da obtoženca pouči na njemu razumljiv način ter da z vprašanji tudi vsestransko preveri nedvoumnost danega priznanja. Preveritev in presoja obtoženčeve procesne sposobnosti razumevanja narave in posledic priznanja krivde (če je potrebno tudi s pomočjo izvedenca psihiatrične stroke) ter prostovoljnosti, jasnosti in popolnosti priznanja morata biti še toliko bolj skrbni, poglobljeni in previdni, če krivdo priznava obtoženec z duševnimi motnjami.

Ker je bila oškodovanka v obravnavani zadevi že pravilno poučena in je imela tudi možnost priglasiti premoženjskopravni zahtevek, kar je izrecno zavrnila, je pritožbeno zavzemanje, da bi jo sodišče moralo vabiti na narok za izrek kazenske sankcije in jo (ponovno) seznaniti z možnostjo uveljavljanja svojih pravic, neutemeljeno. Ker oškodovanka premoženjskopravnega zahtevka ni priglasila v postopku pred sodiščem prve stopnje, le tega ne more nadomestiti v pritožbi. Sodišče prve stopnje oškodovanke ni bilo dolžno vabiti na predobravnavni narok, ki ga je izvedlo neposredno pred narokom za izrek kazenske sankcije. V skladu z določbo 285.a člena ZKP namreč sodišče na predobravnavni narok povabi zgolj stranke in zagovornika, oškodovanka pa ni stranka predmetnega kazenskega postopka. Prav tako oškodovanki ne gre pravica, da jo sodišče seznanja in ji daje možnost izjasnitve o sporazumu o priznanju krivde, sklenjenim med obtoženko in tožilstvom. Z navedbami, s katerimi nasprotuje kazenski sankciji za storjena kazniva dejanja, oškodovanka ne more uspeti, saj lahko v skladu z določbo četrtega odstavka 367. člena ZKP vloži pritožbo le glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku,

Obdolženec je namreč po prvi pravnomočni obsodbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti II K 5998/2014 z dne 11. 3. 2014, s katero mu je bila izrečena pogojna obsodba, kontinuirano nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj tako, da glede na obdobje njihove storitve v nobenem primeru oziroma za nobeno obsodbo, v času izreka izpodbijane sodbe niso bili podani zakonski pogoji za izbris iz kazenske evidence (list. št. 28 do 29 v spisu). Zagovornik ima sicer prav, da je glede na zakonsko podlago, kot tudi stališča sodne prakse, tudi povratnik lahko deležen alternativne oblike izvršitve izrečene zaporne kazni, vendar je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, da za ponovno ugoditev takemu predlogu obrambe in obdolženca ni utemeljene podlage, glede na vse ugotovljene okoliščine pravilna in razumna. Po podanem pouku, da se lahko na predobravnavnem naroku izjavi o krivdi, je obdolženec izjavil, da krivdo po obtožbi priznava, ne priznava pa priglašenih premoženjsko pravnih zahtevkov. Sodnik je nato presodil, da je obdolženec razumel naravo in posledice danega priznanja, da je bilo priznanje dano prostovoljno, da je priznanje jasno in popolno ter podprto tudi z drugimi dokazi v spisu. Na te

Obtožni akt lahko vloži le upravičeni tožilec. Če se na glavni obravnavi ugotovi, da ni obtožbe upravičenega tožilca, mora sodišče obtožnico po 1. točki prvega odstavka 352. člena ZKP zavreči. V obravnavanem primeru bi zato že sodišče prve stopnje ob pravilni presoji, da A. D., ki je prevzel pregon (tudi) glede očitanih dejanj pod točkama II. in III. izreka izpodbijane sodbe, nima lastnosti oškodovanca v smislu šeste alineje 144. člena ZKP, moralo obtožnico, ki jo je vložil zoper obdolženca kot oškodovanec kot tožilec, v tem delu zavreči. Sodišče v kazenskem postopku, kljub uzakonitvi prekluzije glede predlaganja dokazov, še vedno zavezuje načelo materialne resnice, v skladu s katerim mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP), predsednik senata pa je dolžan skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti (drugi odstavek 299. člena ZKP). Sodišče je torej tudi sámo, brez predloga strank, upravičeno in dolžno izvesti dokaz, ki ga za ugotavljanje dejanskega stanja ocenjuje kot pravno relevantnega.