307. člen KZ-1

Zakon pri hišni preiskavi daje pravico do formalnega zastopanja, od posameznika pa je odvisno ali bo odvetnika zahteval ali ne. Policija je obtoženega pravilno poučila o pravici do odvetnika, ki pa ga ni zahteval, pripomnil je, da zanj nima denarja. Zmotno je pričakovanje odvetnice, da bi ga ob tem policija morala poučiti o obvezni obrambi z zagovornikom in celo, da bi slednjega morala postaviti policija po uradni dolžnosti, če si obtoženi zagovornika po pooblastilu ne bi mogel zagotoviti. Hišna preiskava ni namenjena utemeljevanju suma, temveč zbiranju dokazov zoper osebo, glede katere so že podani utemeljeni razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje. Prvostopenjsko sodišče je pri tem izpostavilo ustaljeno sodno prakso, ki izhaja iz sodbe VS RS I Ips 138/2001 s 6. 5. 2004 in po kateri je opredelitev "velika količina" iz drugega odstavka 307. člena KZ-1 soodvisna od okoliščin primera, med drugim zlasti od narave, vrste ter specifičnih lastnosti orožja, namena uporabe, nevarnosti in podobno.

Pravilno in skladno z ustaljeno sodno prakso1 je stališče sodišča prve stopnje, da je za tek roka za podajo izredne odpovedi po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 bistveno, kdaj se je z razlogom za izredno odpoved tožniku (z vsemi bistvenimi elementi kršitve in bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo kršitve) seznanil generalni direktor policije, ki nastopa in odloča v imenu Generalne policijske uprave (GPU), in ne tožnikovi nadrejeni v njegovi matični policijski upravi oziroma služba, ki je pripravljala predlog za izredno odpoved. Kot je Vrhovno sodišče RS pojasnilo v sodbi VIII Ips 28/2022, je končna odločitev o tem, ali so izpolnjeni pogoji za izredno odpoved, v sferi formalnega zakonitega zastopnika delodajalca, torej generalnega direktorja policije, čeprav so v takšnih večjih organizacijskih sistemih, kakršen je tudi Policija, ki ima razvejano mrežo policijskih uprav, za predhodni postopek z zbiranjem informacij in pripravo odločitve zadolžene posamezne podrejene službe.

Posledično je pritožbeno grajana odločitev glede na listino z dne 11. 3. 2024, nedvomno že obstoječo v času izdaje izpodbijanega prvostopenjskega sklepa, preuranjena, stališče, da bo v danem primeru namen retribucije in prevencije dosežen le z izvršitvijo izrečene kazni zapora, pa nezanesljivo in glede na ponujeno razlogovanje v točki 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa neprepričljivo.

Kontinuirano ravnanje obdolženca v družinski skupnosti in po njenem razpadu, pri čemer so dejanja s to družinsko skupnostjo povezana, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pravilno pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, zanj določilo eno kazen zapora in v tem sodbo sodišča prve stopnje spremenilo.

V opisu dejanja v obtožbi in v izreku sodbe je med drugim navedeno, da je obtoženka preko Facebook messengerja kontaktirala s pripadnikom Slovenske vojske in ga prosila, če ji lahko priskrbi pištolo ali mino ali bombo ali dinamit, kar potrebuje, da bi z obličja izbrisala svoje starše in sestro. Zato opis ravnanja, kot se očita v obtožnici, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po prvem odstavku 307. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 37. člena KZ-1.

Odločilni dokaz predstavljajo ravno navedbe F. F., ki jih je o svojih neposrednih zaznavah navedenih dejstev glede obtoženca podal tajnim policijskim delavcem, saj tajni delavci v neposrednem stiku z obtožencem sicer niso bili. F. F. tako po presoji pritožbenega sodišča predstavlja ključno obremenilno pričo, na izjavah katere v pretežni meri temelji obsodba obtoženca. V primeru obremenilnih izjav, ki jih sodišče dopusti kot dokaz, mora biti obrambi omogočeno zaslišanje avtorja teh obremenilnih izjav, kar mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Kadar sodišče kriminaliste zasliši o tem, kar jim je med izvajanem prikritih preiskovalnih ukrepov povedala neka oseba, gre dejansko za zaslišanje posrednih prič in je v takih primerih treba praviloma zaslišati neposredno pričo, torej tisto osebo, ki je neko dejstvo dejansko sama neposredno zaznala in ne zadošča zgolj zaslišanje osebe, kateri je neposredna priča le povedala o svoji zaznavi.

Iz konkretnega opisa kaznivega dejanja ne izhaja, na kakšen način naj bi obdolženi kot sostorilec istočasno z mladoletnikom uresničil znake očitanega kaznivega dejanja. Obdolženčeva ustrezna teža prispevka h kaznivemu dejanju je nujni pogoj sostorilstva. V konkretnem opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja pa ni z ničemer konkretizirano, kdaj in na kakšen način naj bi obdolženi dal svoj prispevek h kaznivemu dejanju.

Okoliščina, da je bila droga, ki jo je obdolženec prodal, zasežena in uničena ter zato ni mogla škoditi zdravju ljudi, ni takšnega pomena, da bi narekovala izrek nižjih kazni, ob tem da je obdolženec pri prodaji droge vedel, da je njegovo početje za zdravje ljudi nevarno.

V zaključni besedi na glavni obravnavi 23. 10. 2019 je državno tožilstvo predlagalo izrek varnostnega ukrepa prepovedi približevanja in komuniciranja z oškodovanci B.V ter T.P. ,S. P. in T. P., ki ga sodišče prve stopnje obdolžencu ni izreklo. Sodišče prve stopnje na predlog tožilstva, da takšen ukrep izreče, ni vezano, in ker predloga očitno ni ocenilo kot utemeljenega, varnostnega ukrepa ni izreklo, kar pa ne terja obrazložitve v sodbi. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o "veliki količini" kot kvalifikatornem zakonskem znaku obdolžencu očitanega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po drugem odstavku 307. člena KZ-1. Odsotnost razlogov v sodbi, zakaj sodišče ocenjuje, da gre v obravnavanem primeru za veliko količino orožja, predstavlja odsotnost razlogov o odločilnem dejstvu, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Obdolžencu očitano kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 je kolektivno kaznivo dejanje z očitki več izvršitvenih ravnanj v daljšem časovnem obdobju, pri čemer je v peti alineji ustrezno konkretiziran način izvršitve kazni

Pravna dobrina, ki je zavarovana s kaznivim dejanjem po 175. členu KZ-1, je spolna samoodločba osebe, ki se prostituira, oziroma njena avtonomija v širšem smislu. Gre za posege v njeno ekonomsko svobodo in za posege v njeno splošnejšo svobodo odločanja in ravnanja. Za izkoriščanje prostitucije ni mogoče šteti zgolj kakršnokoli obliko sodelovanja pri prostituciji druge osebe, od katere ima storilec neko premoženjsko korist. Z izkoriščanjem je mišljena tista udeležba pri prostituciji druge osebe, pri kateri so medsebojne koristi in dajatve obeh udeleženih oseb v tako očitnem nesorazmerju, da je oseba, ki se prostituira, zaradi tega lahko omejena v svoji osebni in ekonomski svobodi. Izkoriščanje prostitucije predstavlja bistvo izvršitve tako kaznivega dejanja zlorabe prostitucije kot tudi kaznivega dejanja trgovine z ljudmi, vendar se pri kaznivem dejanju trgovine z ljudmi s posameznikom razpolaga kot z blagom, pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije pa posameznik ohrani določeno stopnjo suverenosti.

Sodišče prve stopnje ni bilo stvarno pristojno za sojenje v obravnavani zadevi, saj so bile kemikalije nabavljene, to je kupljene na Nizozemskem. Kaznivo dejanje se je namreč izvrševalo iz Republike Slovenije. Upravljanje spletne strani je bilo organizirano prav tako iz Slovenije. Prodaja prepovedane droge je izvršena že s sporazumom med kupcem in prodajalcem glede količine in cene in se za izvršitev zakonskih znakov kaznivega dejanja tudi ne zahteva, da je bilo blago izročeno kupcu.

Pravni standard posamezno strelno orožje je tista relevantna okoliščina, ki loči privilegirano od temeljne oblike očitanega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva. Na podlagi jezikovne in teleološke razlage je mogoče zaključiti, da izraz posamezen zajema tudi manjše število stvari, konkretno orožij. Povedano drugače, besedna zveza posamezno strelno orožje ne pomeni nujno eno strelno orožje, ampak gre lahko tudi za več strelnih orožij, pri čemer sodišče pri presoji vselej upošteva okoliščine obravnavane zadeve, zlasti število in (majhno) vrednost teh predmetov. Nenazadnje bi zakonodajalec, v kolikor bi bil to njegov namen, zakonsko besedilo tretjega odstavka 307. člena KZ-1 lahko oblikoval na način, da je privilegirana oblika podana, v kolikor gre za eno strelno orožje, pa temu ni tako.

V obravnavanem primeru zoper obtoženca sodišče ni izdalo odredbe za hišno preiskavo in na njej obtoženec ni bil navzoč. Na naslovu, kjer prebiva, pa so bili zaseženi predmeti, ki so obremenilni prav zanj. Da so zaseženi predmeti obtoženčevi, je bilo ugotovljeno šele po izvedeni preiskavi. Policisti so ravnali zakonito, ko so zasegli prepovedano drogo, saj je skladno z 217. členom ZKP dopusten zaseg predmetov, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo uradno pregonljivo kaznivo dejanje. Na naslovu, kjer je bila izvedena hišna preiskava, je poleg lastnika - obtoženčevega očeta živel tudi obtoženec, torej je bilo to njuno skupno domovanje, vendar v času izdaje odredbe za hišno preiskavo obtoženec še ni bil v vlogi osumljenca, nanj se je utemeljen sum osredotočil šele po izvedeni hišni preiskavi. V takšnih primerih gre pri konceptu pričakovane zasebnosti za deljeno zasebnost med posameznimi družinskimi člani. V stanovanju, v katerem biva več oseb oziroma družina, vsak družinski član uveljavlja svojo zasebnost kadarkoli in kjerkoli želi, a le do meje, kjer se začnejo pravice drugih. Zato v takšnih primerih zadostuje že pri

Hranjenje prstnih odtisov v bazi podatkov, za katere sodišče prve stopnje ugotavlja, da so bili hranjeni zakonito, namreč ovrže Ustavno sodišče z odločbo U-I-312/11-21 z dne 13. 2. 2014, ki je v postopku za oceno ustavnosti ugotovilo, da je v bazi profila DNK ni možno hraniti DNK profilov za osebe, ki niso bile pravnomočno obsojene, kot je to primer v obravnavani zadevi.

Abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja morajo biti v opisu dejanja konkretizirani. Ni pomembno, ali so abstraktni zakonski znaki sploh navedeni, pomembno je, da abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja izhajajo iz konkretiziranega opisa osumljenčevega ravnanja. Čeprav je pomen besed „posredovanje“ in „izvoziti“ jasen, ne gre za zakonska znaka, ki sta dovolj določno opredeljena že v zakonu. V konkretnem opisu kaznivega dejanja je potrebno navesti konkretna osumljenčeva ravnanja, zaznana v zunanjem svetu, s katerimi naj bi storilec izpolnil navedena zakonska znaka.

Ob ugotovitvah forenzikov pa je nemogoče trditi, da v konkretnem primeru pri zaseženih napravah ne gre za orožje oz. da gre zgolj za naprave, namenjene plašenju živali. Splošnost nevarnosti je ravno v tem, da je naprava bila vsakomur dostopna, pri čemer od običajnega človeka pač ni mogoče pričakovati, da ve, čemu naj bi bila naprava namenjena. V taki situaciji, ko je do nje imel dostop vsakdo, saj je tudi bila postavljena na vsakomur dostopnem kraju, bi bil obtoženec pač dolžan pričakovati, da lahko do naprave pride vsakdo, kar se je v končni fazi tudi zgodilo. Pri tem pa je povsem brez pomena, ali je bilo ob napravi pripeto kakršnokoli opozorilo ali ne oziroma je ta okoliščina lahko relevantna le pri izbiri kazenske sankcije in odmeri kazni.

Naziranje sodišča prve stopnje, ki je obtoženčevo pridobitev in hrambo orožja ter eksploziva pravno opredelilo kot dve kaznivi dejanji po 307. členu KZ-1B v pravem steku, nima opore v materialnopravni teoriji ali judikaturi precedenčnega sodišča. V posledici odsotnosti neposrednih obremenilnih dokazov in t.i. sklenjenega kroga posrednih dokazov (indicev), da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje umora, ga je v dvomu ter ob upoštevanju pravila in dubio pro reo treba oprostiti obtožbe. Opis dejanja ne konkretizira (substancira) zakonskega znaka lažnega prikazovanja ali prikrivanja dejanskih okoliščin in posledično preslepitvenega namena obtoženca, ki mora biti pri kaznivem dejanju goljufije podan ob sklenitvi posla z oškodovancem.

Ne le, da gre pri raketometu za vojaško orožje z visoko uničevalno močjo in da je bilo eksploziva več kot 2 kg, pač pa pritožbeno sodišče tudi ne more spregledati trenutka, v katerem je to kaznivo dejanje storjeno, ko teroristični napadi velikih razsežnosti z uporabo orožja in razstreliva ter poskusi teh tudi na področju Evrope vse pogosteje ogrožajo mir. Zato je potrebno obtoženca sankcionirati ostreje.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je pri presoji ovir za odpust obveznosti iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP treba upoštevati le tista kazniva dejanja zoper premoženje ali gospodarstvo, ki so nomotehnično umeščena v 23. in 24. poglavje KZ-1. Na KZ-1 se namreč določilo 1. točke 399. člena ZFPPIPP ne sklicuje. Zakonsko opredelitev kaznivih dejanj iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP je treba presojati po objektivnih elementih, ki so podobna elementom kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo.

Pravni standard velike količine pri kaznivem dejanju nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva v KZ-1 ni določno opredeljen ter je zato treba opraviti presojo, ali gre za tako količino v vsakem posameznem primeru posebej.