385. člen ZKP

Obtoženi občuti kazen v končnem finančnem bremenu in ne v številu dnevnih zneskov ali višini dnevnega zneska. Če bi bilo v novem sojenju nižje število dnevnih zneskov, višji pa dnevni znesek, vendar bi bil končni skupni znesek denarne kazni enak ali nižji kot prej, do kršitve prepovedi spremembe na slabše ne bi prišlo. Če pa bi zaradi višjega dnevnega zneska skupni znesek denarne kazni bil višji kot v razveljavljeni sodbi, bi prišlo do kršitve prepovedi spremembe na slabše.

Zagovorniki v pritožbi upravičeno opozarjajo, da se obdolženemu po opisu očita lažnivo prikazovanje dolžnega plačila oškodovancu iz naslova dejansko opravljenih storitev v določeni vrednosti, kar ne pomeni konkretizacije očitanega kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje kot ključno ugotavlja, da se v opisu ne zatrjuje, da navedena dela v specificirani vrednosti niso bila opravljena, pač pa le, da je bilo plačilo s strani oškodovanca že izvedeno, česar se je obdolženi ob posredovanju računa oškodovancu in pa ob njegovi uporabi za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine zavedal. Konkretni opis bi bilo mogoče subsumirati pod prvi odstavek člena 211 KZ-1 v navideznem realnem steku s kaznivim dejanjem poskusa zlorabe izvršbe po prvem odstavku člena 216 KZ-1. Glede na določbo člena 385 ZKP, ki prepoveduje, ob vloženi pritožbi v korist obdolženega, spremembo sodbe v njegovo škodo tudi glede pravne presoje dejanja, upoštevaje, da je za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku člena 211 KZ-1 predpisana zaporna kazen do treh let, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka pritožbene odločbe, s stroškov

Očim je do pastorke "druga oseba", če je z zlorabo svojega položaja izvrševala spolna dejanja z oškodovanko. Otipavanje po golih prsih in preko oblačil po mednožju (spolovila) ustreza zakonskemu znaku izvršitve spolnih dejanj. Po razveljavitvi predhodne sodbe na pritožbo oškodovanke ni dopustna modifikacija obtožbe v obtoženčevo škodo glede dejanskega stanja. Izločitev izvedenca iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je treba zahtevati najkasneje do konca glavne obravnave. Če se izvedenec med postopkom upokoji, ni zadržkov, da ga sodišče zapriseže in zasliši kot izvedenca.

Po opisu je obtoženi vzpostavil vzporedni posel prevozov rabljenih vozil kot sistemski okvir za nadaljnje posamične fakte svojega ravnanja, pri čemer te fakte povezujejo tako objektivni kot subjektivni dejavniki, kar terja zaključek, da celotno zatrjevano obtoženčevo ravnanje predstavlja tako dejansko in pravno homogeno celoto, da bi bila opredelitev posamičnih faktov znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja kot zaključenih, neživljenjska, saj posamični fakti pomenijo samo kvantitativno povečevanje v začetku obtoženčevega delovanja vzpostavljenega "neprava"; čas storitve enovitih kaznivih dejanj pa se, tudi v zvezi z vprašanjem uporabe kazenskega zakona, določa po zadnjem od faktov, ko je izvršitveno ravnanje materialno dokončano, kot v primeru trajajočih kaznivih dejanj, ki so pojavna oblika enovitega kaznivega dejanja. Glede vprašanja uporabe kazenskega zakona bi bilo treba pri obravnavanem kaznivem dejanju šteti kot čas storitve avgust 2019 in zato uporabiti KZ-1E, ki za obstoj temeljnega kaznivega dejanja po členu 240 KZ-1 predpisuje zadostnost že eventualnega naklepa pri storilcu in s tem širi polje kaznivosti. Ob sicer pravilnih dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega

Ker je sodišče prve stopnje v novem sojenju z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe in je v opisu dodana poleg že prej očitane posledice v obliki začasno prizadete zunanjosti tudi nova prepovedana posledica v obliki začasne okvarjenosti dela oškodovančevega telesa, je kršilo prepoved spremembe na slabše. Do sedaj ugotovljeno dejansko stanje, predvsem ugotovitve pisnega in ustnega izvedenskega mnenja, zanesljive podlage za zaključek, da je ravnanje obdolženca pri oškodovancu povzročilo nastanek lahke telesne poškodbe v prizadetosti oškodovančeve zunanjosti, ne dajejo. Pri tem je ponovno poudariti, da je prizadetost posameznikove zunanjosti, ki je ena od več možnih alternativnih prepovedanih posledic pri kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe, vsaka vidna sprememba na poškodovančevem telesu, ki ni samo neznatna, vendar tudi ne presega praga skaženosti. Sem spadajo zlasti vidnejše podplutbe, odrgnine in manjše rane na vidnih delih telesa, predvsem obraza.

Ni nepomembno, da pri konopljini smoli v primerjavi z drugimi prepovedanimi drogami načeloma ne gre za zdravje tako visoko tvegan proizvod in da nihče od uporabnikov v konkretnem primeru ni utrpel negativnih posledic. Vendar možnost škodljivih posledic pri takšni nenadzorovani proizvodnji in prodaji na črnem trgu, kjer produkti niso podvrženi nikakršnemu nadzoru vsebnosti sestavin in njihove kakovosti, vseeno ni izključena. Zato ni mogoč zaključek, da je bila nevarnost za kazenskopravno zavarovano dobrino javnega zdravja kot tipično abstraktno dobrino v tem primeru neznatna. Obtoženčev namen je bil očitno dvojen – s prodajo konoplje in njenih proizvodov si je (tudi) pridobival nezanemarljivo premoženjsko korist, česar v okviru presoje subjektivnega pogoja dejanja majhnega pomena vsekakor ni moč prezreti. Prodaja prepovedane droge konoplje, četudi to ni bil obtoženčev prvenstveni nagib, v tem primeru predstavlja odločilno dejstvo, ki s subjektivnega vidika nasprotuje zaključku, da je šlo za dejanje majhnega pomena. V tem pogledu se ta zadeva v bistvenem razlikuje od zadeve I Kp 30162/2016. Konkretne okoliščine dajanja konopljinih proizvodov v promet odplačno, četudi s

Po drugem odstavku 92. člena KZ se sme polnoletnemu, ki je storil kaznivo dejanje kot mlajši mladoletnik, med sojenjem pa še ni dopolnil enaindvajset let, soditi samo za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen hujša od petih let zapora, takšnemu polnoletnemu pa sme sodišče izreči samo ustrezen zavodski vzgojni ukrep. V primeru kršitve pogojev iz drugega odstavka 92. člena KZ je podana kršitev kazenskega zakona, ki na pritožbeni stopnji rezultira v ustavitvi postopka.

V obravnavani zadevi je pritožbeni senat po preučitvi izvirnika izpodbijane sodbe, njenega pisnega odpravka ter sklepa z dne 14. 12. 2023 in preostale spisovne dokumentacije ugotovil, da sklep sodišča prve stopnje z dne 14. 12. 2023 ne predstavlja popravnega sklepa po 365. členu ZKP, saj z njim ni odpravljeno neskladje med pisno izdelano sodbo in njenim izvirnikom, ampak gre za vsebinsko popravo izrečene sodbe in tej popravi prilagojen popravek pisnega odpravka sodbe, kar vse bi lahko predstavljalo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku člena 371 ZKP, ki pa se ne preizkuša po uradni dolžnosti (prvi odstavek člena 383 ZKP). Ob dejstvu, da tovrstne kršitve zagovornik ni uveljavljal v pritožbi, je treba šteti kot predmet pritožbenega preizkusa vsebino prvostopenjske sodbe, kot je bila vzpostavljena s sklepom z dne 14. 12. 2023, kar pa pomeni, da je sodišče prve stopnje, upoštevaje očitek v obtožnem predlogu, ki obdolžencu tudi po modifikaciji očita inkriminirano ravnanje dne 4. 8. 2022, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka člena 371 ZKP; obdolženca je obsodilo za dejanje, ki ni zaobseženo v vlo

Ker se skladno s 95. členom ZKP stroški oškodovanca in njegovega pooblaščenca v obsodilni sodbi vselej naložijo v plačilo obdolžencu, bi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi te stroške moralo naložiti v plačilu obdolžencu. Če namreč v odločbi o glavni stvari ni odločeno o tem, kdo je dolžan te stroške plačati, z izdajo posebnega sklepa takšne odločitve ni mogoče nadomestiti. S tem, ko v izpodbijani sodbi ni odločilo o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca, čeprav bi moralo, je sodišče prve stopnje sicer kršilo 105. člen ZKP, vendar pa s tem po presoji pritožbenega sodišča ni zagrešilo kršitve v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Odsotnost odločitve o premoženjskopravnem zahtevku namreč ne šteje kot odsotnost odločilnih dejstev, saj se slednja nanašajo na predmet obtožbe, kar pa premoženjskopravni zahtevek ni.

Zaradi poprave obtožnice se identiteta ali kriminalna količina kaznivega dejanja ni v ničemer spremenila, saj gre tudi po popravku datuma kaznivega dejanja še vedno za isti historični dogodek in za enako pravno opredelitev dejanja. S takšnim popravkom datuma obtoženec ni bil v dvomu kateri historični dogodek je predmet obravnave in katero dejanje se mu z obtožbo očita, temveč je ohranil vsa procesna jamstva. Popravek datuma kaznivega dejanja pa obtoženca ni postavil v slabši položaj niti glede uveljavljanja domnevnega alibija. Sodišče prve stopnje je dolžno pri sojenju ocenjevati vse elemente kaznivega dejanja, pri čemer je njegova naloga tudi v tem, da opis kaznivega dejanja, kolikor se nanaša na zakonske znake v obtožbi tudi ustrezno "prečisti". S tem, ko je sodišče prve stopnje napačno navedbo iz opisa kaznivega dejanja izpustilo, upoštevajoč, da je bilo po izvedenem dokaznem postopku nedvomno ugotovljeno, s katerim vozilom in registrskimi tablicami je kaznivo dejanje storil, ravnanje sodišča prve stopnje ne predstavlja nedovoljenega posega v opis dejanja v obtoženčevo škodo.

Nasprotno trditvi obdolženčevega zagovornika je obtožbo dopustno spremeniti tudi v ponovljenem sojenju, ki poteka po pritožbi obrambe, torej ko je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, pri čemer pa ne sme preseči okvira prejšnje obtožbe v škodo obdolženca oziroma jo zanj spremeniti na slabše. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v danem primeru za dopustno modifikacijo v opisu kaznivega dejanja, ki pomeni prilagoditev na spremenjena dejstva in okoliščine, kot so bila ugotovljena v okviru dokaznega postopka na glavni obravnavi. Poleg tega je pritožbeno izpodbijana modifikacija obtožbe obdolženemu dejansko v korist, inkriminirani očitki zoper obdolženega so se namreč od prvega sojenja omilili.

Obdolženec je bil v prvem sojenju spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj ponareditve uradne listine po prvem odstavku 265. člena KZ, v novem sojenju pa je okrožna državna tožilka znotraj istega historičnega dogodka obtožbo spremenila tako, da sta se obdolžencu očitali dve kaznivi dejanji ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ, za kateri je predpisana nižja kazen zapora. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je štelo, da so s spremembo obtožbe ugotovljena dejstva razlagana v obdolženčevo škodo in izdalo zavrnilno sodbo, kršilo četrti odstavek 397. člena v zvezi s 385. členom ZKP.

Vse sestavine, ki so predpisane za sodbo je imela prvotna, že pravnomočna sodba. Obsojeni je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 9. 10. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 27. 1. 2022 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 1. 2023 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, za katerega mu je bila določena zaporna kazen enega leta in šestih mesecev in kaznivega dejanja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1, za katerega mu je bila določena zaporna kazen osmih mesecev in stranska denarna kazen 200 dnevnih zneskov denarne kazni kar znaša 8.000,00 EUR. Na podlagi drugega in tretjega odstavka 53. člena KZ-1 je bila obsojenemu izrečena enotna zaporna kazen dveh let in stranska denarna kazen 200 dnevnih zneskov, to je 8.000,00 EUR. Sodba je v odločbah o obsojenčevi krivdi in kazenski sankciji postala pravnomočna. Vrhovno sodišče je v ponovno sojenje vrnilo zgolj odločanje o premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanke.

Če je pritožba vložena le v obdolženčevo korist, je pritožbeno sodišče ne glede na opis dejanja vezano na pravno opredelitev v izpodbijani sodbi, kar velja tudi za presojo nastopa zastaranja kazenskega pregona. Storilec po začetku stečajnega postopka ne more več kršiti temeljnih pravic delavcev, saj pooblastila preidejo na stečajnega upravitelja.

Ne glede na to, da je bil A. A. zaslišan v fazi preiskovalnih dejanj 12. 10. 2017, ko je bil star 15 let, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju mnenja sodne izvedenke B. B. tehtno in prepričljivo utemeljilo, zakaj oškodovanca A. A., ki je vmes postal polnoleten, ni neposredno zaslišalo, temveč je v skladu s petim odstavkom 331. člena ZKP njegovo izpovedbo na glavni obravnavi 11. 4. 2023 prebralo.

Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da gre pri ugotovitvi, da obtoženi A. A. tudi posoja telefon, za naključno pridobljen dokaz, ki ni neposredna posledica operativnega dela policije temveč ravnanja obtoženega A. A.mpare samega, za katerega pa je bilo prisluškovanje zakonito odrejeno. Iz obrazložitve odredbe opr. št. Pp 8/13 z dne 6.3.2014, s katero so bili izpodbijani ambientalni prisluhi v B. B. vozilu odrejeni, je razvidno, da je preiskovalna sodnica nujnost posega za doseganje zastavljenih ciljev videla v tem, da je s strani tožilstva predlagani ukrep tisti, ki lahko, prav zaradi zaupnosti in prepričanja o varnosti in nedotakljivosti vozila kot tistega prostora, ki lahko obema osumljenima, t.j. B. B. in F. F. nudi navidezno zaščito in po drugi strani mesto, kjer dejansko prav iz tega razloga prihaja do konkretnih pogovorov v zvezi s podrobnostmi izvrševanja kaznivih dejanj. Tak test nujnosti pa je preiskovalna sodnica dopolnila s tem, ko je ocenila, da prav zaradi zgoraj navedene okoliščine pomeni izvajanje odrejenega ukrepa edino možnost za pridobitev konkretnih podatkov o tem, kje so začetne in kje končne destinacije transporta mamila in o osebah, ki so

Vrhovno sodišče uvodoma pritrjuje vložniku glede že uresničene nevarnosti in glede nevarnosti, ki bi šele utegnila biti uresničena. Gre za enotno podlago iz prvega in tretjega odstavka 70. člena KZ-1, po kateri se neprištevnim storilcem protipravnih dejanj izrekata varnostna ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu po 70.a členu KZ-1 in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1. Kljub enotni podlagi, pa to še ne pomeni, da imamo pri navedenih varnostnih ukrepih opraviti zgolj z različicama ali modalitetama enega in istega varnostnega ukrepa, kot to izhaja iz povzete obrazložitve zahteve in kar bi po vložniku v teh primerih opravičevalo ožji obseg uporabe prepovedi spremembe na slabše iz 385. člena ZKP, kot v primerih, ko je krivim storilcem kaznivih dejanj izrečena kazenska sankcija. Različno kot odvzem predmetov po 73. členu KZ-1, obvezen odvzem predmetov pri posameznih kaznivih dejanjih v posebnem delu Kazenskega zakonika ni pogojen z omenjenim načelom sorazmernosti iz drugega odstavka 70. člena KZ-1, odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem pa je zaradi drugačnega izhodišča, določenega v prvem odstavk

V novem sojenju, ki je posledica (tudi) ugoditvi pritožbi tožilstva v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja, se ugotavljanje dejanskega stanja odpre na novo, sodišču pa se ni treba gibati v mejah vloženega pravnega sredstva, kot je Vrhovno sodišče že odločilo. Državni tožilec sme v ponovljenem postopku z obtožbo razpolagati kot v prvotnem sojenju, kar pomeni, da sme obtožni predlog tudi spremeniti sledeč merilom prvega odstavka 344. člena ZKP. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 197. člena KZ-1 je moč izvršiti tako »na delovnem mestu« kot »v zvezi z delom«. Že višje sodišče se je ob opiranju na kazenskopravno teorijo opredelilo, da se inkriminacija šikaniranja »v zvezi z delom« lahko nanaša prav na aktivnosti v organizaciji delodajalca, na katerih je udeležba oškodovanca morebiti prostovoljna in se izvajajo v prostem času (primeroma službeni izleti ter zabave), so pa očitno v povezavi z delovnim mestom oziroma opravljanjem dela.

Ker je bila pritožba vložena le v korist obdolženca, je bilo sodišče prve stopnje v novem sojenju vezano na prepoved spremembe na slabše (385. člen ZKP). Slednja pa onemogoča v novem sojenju spremeniti pravno opredelitev kaznivega dejanja in kazensko sankcijo v obdolženčevo škodo ter, po pravni teoriji in ustaljeni sodni praksi, tudi ugotovitev slabšega, neugodnejšega dejanskega stanja za obdolženca. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po drugem odstavku 201. člena KZ-1 je nepravi delictum proprium in ga lahko stori le oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu v rudnikih, tovarnah, delavnicah, na gradbiščih in drugih delovnih krajih.