115. člen KZ-1

Iz kazenske obsodilne sodbe res izhaja, da je toženec kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, vendar pa tega stanja ni mogoče enačiti s stanjem prehodne nerazsodnosti po drugem odstavku 136. člena OZ. OZ ne daje podlage, da bi bistveno zmanjšana prištevnost, ugotovljena v kazenskem postopku, lahko kakorkoli vplivala na zmanjšanje odškodninske odgovornosti toženca.

Za indično sodbo je značilno, da ugotovitve o odločilnih dejstvih ne slonijo na dokazih, ki bi ponujali neposredni uvid vanje, ampak slonijo izključno na logičnem sklepanju, opirajoč se na skupek dejstev, ki se ne nanašajo neposredno na obravnavani dogodek, so pa sama predmet dokazovanja in dokazne ocene. Vrhovno sodišče pri tem pritrjuje razlogom obeh sodišč, ki sta obrambi z zaslišanjem strokovnega pomočnika, dopolnitvijo izvedenstva z zaslišanjem izvedenca balistične stroke in končno s soočenjem strokovnega pomočnika in izvedenca sledili merilom poštenega postopka pri dokazovanju z izvedencem. Obramba je svoj odziv na izvedensko mnenje oblikovala s pomočnikom, ki ga je prvostopenjsko sodišče zaslišalo, nato pa se je opredelilo do njegovega mnenja, do mnenja izvedenca balistične stroke (upoštevaje strokovno mnenje pomočnika obrambe) in do predlogov za postavitev dodatnih oziroma novih izvedencev. Za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno pri odločanju o dokaznih predlogih bo šlo takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje pomembnega dejstva zavrne kot neuspešen, ne da bi se pri tem obrazloženo oprlo na predhodni uspeh dokazovanja. Bistveno je, da z zavrnitvijo doka

Mladoletnici je bil izrečen vzgojni ukrep, ki po vsebini (čeprav odločba ne vsebuje krivdoreka) predstavlja obsodilno sodbo, kar pomeni, da ima oškodovanec glede na določbo četrtega odstavka 367. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 485. člena ZKP zoženo pravico do pritožbe oziroma ima na voljo ožji nabor pritožbenih razlogov. Pooblaščenec oškodovanca v pritožbi podaja nestrinjanje z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede ugotovljenega dejanskega stanja in zastopa stališče, da ravnanje mladoletne A. A. izpolnjuje zakonite znake kaznivega dejanja poskusa umora po 1. in 4. točki 116. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. S temi navedbami oškodovanec po vsebini zatrjuje pritožbene razloge po 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, ki pa jih v pritožbi zoper sklep o izrečenem vzgojnem ukrepu ne more uveljavljati. Torej gre za neutemeljene pritožbene navedbe, ki ne morejo biti predmet pritožbene presoje.

Izvedba glavne obravnave po videokonferenci sama po sebi ne predstavlja sojenja v nenavzočnosti, v posledici zato ni kršena pravica, ki jo določa 29. člen Ustave RS. S tem pa tudi nista kršeni pravici do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS ter poštenega sojenja iz 6. člena EKČP (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 38811/2020 z dne 20. 6. 2024). Iz sodne prakse Ustavnega in Vrhovnega sodišča RS izhaja, da lahko video snemanje posega v splošno pravico do zasebnosti, kot je opredeljena v 35. členu Ustave RS, kakor tudi v enega od vidikov pravice do zasebnosti, in sicer varstvo osebnih podatkov, ki ga zagotavlja 38. člena Ustave RS. Te ustavne pravice so do določene mere varovane tudi na javnem kraju in je vanje lahko poseženo tudi s snemanjem. Vendar poseg v pravico pa sam po sebi še ne pomeni kršitve, slednje je odvisno od tega, ali je bil poseg ustavno dopusten. Zaradi posameznikove vpetosti v družbo namreč pravica do zasebnosti ni neomejena, absolutna. Omejena je s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa tretji odstavek 15. člena Ustave RS. Vrhovno sodišče RS je v svoji sodni praksi, nanašajoči se na presojo dopustnosti posegov v pravico do obdolženčeve zas

Če sodišče ugotovi, da so v okviru opisa hujšega kaznivega dejanja, ki ni dokazano, podani znaki blažjega kaznivega dejanja, ki so v opisu dejanja tudi konkretizirani in predstavljajo dejansko del historičnega dejanskega stanu hujšega kaznivega dejanja, ki je opisano v obtožbi, obtoženca spozna za krivega, če mu je seveda kaznivo dejanje dokazano, tega blažjega kaznivega dejanja. Če doda abstraktne zakonske znake oziroma abstraktni dejanski stan, zaradi pravne opredelitve blažjega kaznivega dejanja h konkretnemu opisu kaznivega dejanja (kot je to storilo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru), v katerem so že konkretizirani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja, ne krši objektivne identitete med obtožbo in sodbo in zato dejanje ne postane drugo, ampak gre še vedno za isti historični dogodek, ki je v obtožbi opisan in je tako v opisu dejanja opisani konkretni dejanski stan, to je življenjski primer.

Tudi pri izreku mladoletniškega zapora se zasledujeta namena prevzgoje in resocializacije, kar smiselno izhaja iz določb o njegovi uporabi, odmeri in izvršitvi, ki so usmerjene predvsem v usposabljanje mladoletnika za družbeno sprejemljiv način življenja. Sodišče prve stopnje se je do vseh (zakonsko določenih) pogojev natančno in izčrpno opredelilo ter tehtno pojasnilo, da v obravnavanem primeru izrek vzgojnega ukrepa za mladoletnika ne bi bil primeren. Prepričljivo je, na podlagi pridobljene temeljite individualne ocene mladoletnika in presoje konkretnih navedenih okoliščin, presodilo, da je treba mladoletniku izreči mladoletniški zapor, saj je storil hudo kaznivo dejanje s tem, ko je na povsem nedopusten način, z zavestnim in naklepnim ravnanjem vzel življenje svojemu očetu. V skladu z določbo 90. člena KZ je pravilno upoštevalo tudi mladoletnikovo starost, saj je ob storitvi kaznivega dejanja komaj dopolnil šestnajst let, pri čemer je pravilno ugotovilo, da gre za še nezgrajeno osebnost ter dejstvo, da bo imel mladoletnik v mladoletniškem zaporu možnost pridobiti poklic (zaenkrat ima končano zgolj osnovnošolsko izobraževanje), prav tako mu bo lahko, glede na njego

V obravnavani zadevi ni nobenega dokaza, da bi poškodbe nastale na način, kot ga opisuje obtoženka, tj. da bi oškodovanec obtoženko v trenutku, ko je ta z nožem zamahnila proti njemu, davil, zato, ob tem ko ni mogoče ugotoviti, kako so poškodbe nastale, ni mogoče sprejeti zaključka, da je bilo obtoženkino dejanje storjeno v silobranu. Obtoženka je bila žrtev večletnega nasilja s strani oškodovanca ter je kritične noči trikrat poklicala na telefonsko številko 113, pa telefonska zveza ni bila vzpostavljena, vendar te okoliščine same po sebi, ob neizkazanem napadu s strani oškodovanca, ne pomenijo, da je obtoženka ravnala v silobranu. Izvedenec medicinske stroke ni izključil možnosti nastanka poškodbe na način, da se je pokojnik istočasno gibal proti nožu in nož proti pokojniku, vendar pa je kot najbolj verjeten ocenil način poškodovanja z relativno močnim zamahom z nožem od zgoraj navzdol, pri čemer je prišlo do delnega izvleka in ponovnega vboda. Obtoženka je pokazala trdno odločenost, da oškodovancu vzame življenje, ko ga je z relativno močnim zamahom z nožem dolžine najmanj 19,5 cm od zgoraj navzdol zabodla v prsni koš, torej vitalni del telesa, pri čemer je n

Nasprotno trditvi obdolženčevega zagovornika je obtožbo dopustno spremeniti tudi v ponovljenem sojenju, ki poteka po pritožbi obrambe, torej ko je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, pri čemer pa ne sme preseči okvira prejšnje obtožbe v škodo obdolženca oziroma jo zanj spremeniti na slabše. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v danem primeru za dopustno modifikacijo v opisu kaznivega dejanja, ki pomeni prilagoditev na spremenjena dejstva in okoliščine, kot so bila ugotovljena v okviru dokaznega postopka na glavni obravnavi. Poleg tega je pritožbeno izpodbijana modifikacija obtožbe obdolženemu dejansko v korist, inkriminirani očitki zoper obdolženega so se namreč od prvega sojenja omilili.

Zakonska določba šestega odstavka 492. člena ZKP omogoča za primere, ko je kaznivo dejanje storjeno in niso podani drugi razlogi opravičljivosti, prav tako pa ni podana neprištevnost, nadaljevanje kazenskega postopka z obtožnico ali obtožnim predlogom. V takem primeru sodišče najprej zavrže predlog državnega tožilca za izrek varnostnega ukrepa, tako v primeru, če državni tožilec predlog umakne, kot tudi če sodišče po obravnavi sámo ugotovi, da za izrek ukrepa ni izpolnjen pogoj neprištevnosti. Zavrženje predloga nima učinkov, ki bi onemogočali ponovno sojenje za isto kaznivo dejanje na podlagi obtožnega akta državnega tožilca, ki mora biti vložen najpozneje v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa o zavrženju. Zoper obtožnico iz šestega odstavka 492. člena ZKP (v nobenem primeru) ni ugovora, saj se v tem primeru smiselno uporablja določba tretjega odstavka 344. člena tega zakona. Neizdaja sklepa o zavrženju predloga torej na (ne)dopustnost ugovora zoper obtožnico nima prav nobenega vpliva. Stališče sodišča prve stopnje, da je kot objektivno okoliščino v okviru presoje grozovitosti načina odvzema življenja možno upoštevati le trajanje fizičnih bolečin oškodovanke, j

Po določbi tretjega odstavka 102. člena ZKP mora tisti, ki je upravičen podati predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, določno označiti svoj zahtevek in predložiti dokaze. V obravnavanem primeru oškodovanka temu ni zadostila. Oškodovanka v predlogu ni opredelila intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin ter ni povedala, katere nevšečnosti naj bi utrpela med zdravljenjem. Nadalje ni opredelila intenzivnosti primarnega strahu ob samem očitanem ravnanju obtoženke ter ni pojasnila, v čem naj bi se kazal sekundarni strah in koliko časa naj bi trajal. Končno, oškodovanka ni pojasnila svojega subjektivnega doživljanja ob odzivu oklice na trajne brazgotine na svoji podlahti (skaženost). Uveljavljani premoženjskopravni zahtevek torej ni obrazložen in ga zato ni mogoče preizkusiti. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za prisojo premoženjskopravnega zahtevka, temveč bi moralo oškodovanko z njim napotiti na pravdo (drugi odstavek 105. člena ZKP).

Za ugotovitev o storičevi zlorabi zaupanja oškodovanca kot večmesečnega sostanovalca ni treba vzpostaviti dodatnega, v vzpostavitev odnosa zaupanja in varnosti posebej in nadaljnjo usmerjanega zvijačnega ali pretkanega ravnanja storilca. Poleg objektivnega elementa zahrbtnosti, ki se kaže v zabadnju spečega oškodovaca, je subjektivni element izkazan z naklepno zlorabo zaupanja oškodovanca, ki izhaja iz življenjske skupnosti med njima.

Prvostopno sodišče je zaključek, da obtoženemu ni moč očitati nobene od oblik naklepa za storitev kaznivega dejanja poskusa uboja, pač pa direktni naklep storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1, utemeljilo z več razlogi iz katerih ni jasno razvidno, zakaj vodijo v sklep, da ni podan naklep za uboj, saj tako poskus kot prostovoljni odstop pomenita, da je storilec začel izvrševati kaznivo dejanje, vendar ga ni dokončal. Razlika med prostovoljnim odstopom in poskusom kaznivega dejanja je v tem, da pri prostovoljnem odstopu prepovedana posledica ni nastala iz subjektivnih razlogov (lahko dokončam dejanje tako, kot sem si ga zamislil, ampak ga ne bom), pri poskusu pa iz objektivnih razlogov. Pri utemeljitvi z uporabo terminologije prostovoljnega odstopa (»prostovoljno odnehal«) ni jasno, s katerim ravnanjem je obtoženi prostovoljno odnehal.

Predpostavka, da je mogoče presojati, ali je med kaznivima dejanjema hude telesne poškodbe in uboja podan navidezen idealen stek, je, da je do izvršitve obeh kaznivih dejanj prišlo v okviru enotnega napada. Kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe je bilo dokončano nekaj ur pred tem, ko je obsojenec izvršil kaznivo dejanje uboja. Med kaznivima dejanjema je bil nekaj urni premor, zato je pravilna presoja, da je šlo za dva napada na oškodovanko.

Oškodovanec je utrpel lahko telesno poškodbo, vendar ker se obtožencu očita poskus uboja, je treba preizkusiti, ali je sredstvo – nož, bilo sposobno zadati smrtonosne posledice in, ali je obtoženčev naklep glede na uporabljeno sredstvo šel v smeri uboja oškodovanca. Ni torej pomembno, kakšno poškodbo je oškodovanec utrpel, pač pa, kakšen je bil namen obtoženca, ko je z nožem dvakrat zamahnil proti oškodovancu. Na podlagi uporabljenega sredstva in vseh okoliščin dogodka pa je sodišče pravilno zaključilo, da je hotel oškodovancu vzeti življenje. Dejstvo je, da je bil obtoženec že šestkrat obsojen za kazniva dejanja, med katerimi so tudi dejanja z uporabo sile, pa tudi zaradi nedovoljenega posedovanja ali uporabe orožja, kar dejansko kaže, da obtožencu nasilje ni tuje, niti rokovanje z nevarnimi predmeti. Tudi sodišče je na glavni obravnavi samo ugotovilo, da je obtoženec nagle jeze, kar se torej ujema z njegovimi osebnostnimi lastnostmi, pri čemer je povsem res, kar navaja državna tožilka, da je obravnavano kaznivo dejanje storil iz čiste objestnostil. Obtoženčeva nasilna reakcija dejansko presega običajna ravnanja v konfliktnih situacijah in je zato njegovo agresijo treba s

Sodišče prve stopnje je napravilo pravilen zaključek, da pri obtoženem A. A. ni šlo za silobran, saj ni podlage za zaključek, da je B.-jev napad nek samostojni dogodek, temveč je bilo celotno dogajanje en sam povezan dogodek, ki se je začel s protipravnim napadom obtoženca in neznanega storilca zoper C. C. ter da je z napadom na obtoženca B. odvračal istočasen protipravni napad na prijatelja C. C., silobran zoper silobran pa ni mogoč.

Storilčeva močna razdraženost mora biti v vzročno-posledični zvezi z napadom oziroma hudimi žalitvami. Na zadostuje namreč, da je bil storilec brez njegove krivde napaden ali hudo razžaljen, ampak morata imeti prav fizični ali verbalni napad za posledico njegovo močno razdraženost. Oškodovančev napad ali žalitve morajo biti takšne stopnje in jakosti, da so sposobne izzvati močno razdraženost, pri čemer se ta kriterij presoja z objektivnega vidika. Neprištevnost ali zmanjšano prištevnost sodišče ugotavlja samo na podlagi odreditve psihiatričnega pregleda obtoženca, pri čemer ga kot izvedenec opravi zgolj zdravnik - psihiater.

Kot bistveno okoliščino, ki kaže na obstoj dovolj jasno oblikovanega obdolženkinega naklepa oškodovancu vzeti življenje, potrebno izpostaviti, da je obdolženka zamahnila proti življenjsko pomembnemu delu oškodovančevega telesa, kjer so vitalni organi, ter ga dejansko zabodla v bližini sredinske črte (prsnice). Njeno ravnanje je bilo tako blizu dokončanega kaznivega dejanja, da bi ga lahko izvršila brez bistvenih nadaljnjih vmesnih ravnanj. Do prepovedane posledice namreč ni prišlo zaradi zunanje okoliščine, to je naključja, ko je konica noža zadela in se zapičila v rebro ter preprečila, da bi celotno rezilo noža povzročilo vbodni kanal, ki bi segal med rebri.

Vvarnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu je bil izrečen na predlog okrožnega državnega tožilca, ki je tudi upravičeni predlagatelj za izrek o tovrstnih varnostnih ukrepov, kar tudi pomeni, da je državni tožilec stranka v takih postopkih, kateri je potrebno enako, kot tudi storilcu, zagotoviti potrebno kontradiktornost, ta pa se lahko udejani le na način, da se predlagatelja za izrek varnostnega ukrepa seznanja s potekom tovrstnega postopka, med drugim tudi z izvedenskim mnenjem, ki je bilo po odredbi prvega sodišča izdelano 13. 1. 2022 in s katerim je prvo sodišče seznanilo samo storilčevo zagovornico, ne pa državnega tožilca, niti ni od njega terjalo mnenja o tem, ali je sprememba izrečenega zavodskega ukrepa in nadomestitev le-tega z ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti primerna.

Obravnavana kazniva dejanja uboja nedvomno odstopajo od siceršnjih istovrstnih kaznivih dejanj glede števila žrtev, njihovega razmerja do obtoženca in načina storitve, katerega specifičnost in teža sta jasno razvidni iz fotografij ogleda kraja, utemeljene so tudi pritožbene navedbe državne tožilke, da pokojni takšnega ravnanja s strani obtoženca niso pričakovali oziroma nanj niso bili pripravljeni. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da glede na v teoriji in sodni praksi sprejeta stališča obtožencu ni mogoče očitati, da naj bi pokojnim vzel življenje na grozovit in zahrbten način. V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi pokojni zaradi njegovega ravnanja hudo in nepotrebno trpeli, saj so bile že prve (in tudi vse nadaljnje) povzročene poškodbe smrtne. V konkretnem primeru ni šlo za stopnjevanje bolečine in trpljenja oziroma za primer razvlečene agonije žrtev in usmrtitve s sukcesivnim zadajanjem številnih telesnih poškodb, ki vsaka zase ni resnejša, v skupnem učinku pa postanejo smrtne, torej za mučenje in podaljševanje smrtnih muk. Nadalje ni mogoče z gotovostjo trditi, da naj bi obtoženec izrabil zaupanje žrtev in dejanja storil tako, da niso mogle zazn