148.a člen ZKP

Glede na pojasnjeno vsebino ravnanja policije po 148. in 148.a členu ZKP in predstavljene posledice, ki jih lahko ima uradni zaznamek o osumljenčevi izjavi, sestavljen po šestem odstavku 148. člena ZKP, za nadaljnji potek kazenskega postopka, se gre za dejanja policije, pri katerih bi osumljencu morala biti zagotovljena BPP, če si glede na svoj socialni položaj sam ne more zagotoviti zagovornika. To pa seveda le, če so izpolnjeni nadaljnji vsebinski pogoji po 24. členu ZBPP. V obravnavani zadevi sta tako resnost kršitve kot teža kaznivega dejanja veliki. Tožnik je namreč osumljen kaznivega dejanja zanemarjanja in surovega ravnanja s svojim otrokom (pokojnim B. B.) po drugem odstavku 192. člena KZ-1, za katero je zagrožena kazen zapora do 5 let. Pri tem ni mogoče zanemariti posebne občutljivosti zadeve, prepletene z družinskopravno tematiko, ki kompleksnost kazenske zadeve povečuje. Okoliščina, da tožniku grozi zaporna kazen, v kazenskih zadevah praviloma že sama po sebi okoliščina, ki terja brezplačno postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev.

Podana je kršitev (takrat veljavnega) šestega odstavka 8. člena ZKP. Ne le, da ta predpisuje obličnost odpovedi; pravici do tolmačenja se lahko odpove le osumljenec, "če zna jezik, v katerem teče postopek". Postopek s preiskavo stanovanja je nedvomno tekel v slovenskem jeziku, hkrati pa - kot povzeto zgoraj - obsojenec slovenskega jezika ne zna. Vendar pa to ne pomeni, da je kršitev (takratnega) šestega odstavka 8. člena ZKP tudi prešla v kršitev pravice do uporabe lastnega jezika (62. člen Ustave RS). To pravico je treba razlagati ob upoštevanju točke e) tretjega odstavka 6. člena EKČP in relevantnih določb prava EU, zlasti določb že navedenih Direktiv 2010/64/EU in 2012/13/EU. Na tej ravni je pomembno, da je pravica do tolmačenja, kot večina drugih jamstev 6. člena EKČP, razpoložljivo jamstvo, odpoved jamstvu pa bo veljavna: (i) če je podana bodisi izrecno bodisi konkludentno; (ii) je nedvoumno ugotovljena; (iii) je prostovoljna in zavestna, tj. da posameznik lahko razumno predvidi posledice svojega ravnanja, (iv) da ne nasprotuje pomembnemu javnemu interesu in (v) da so na voljo minimalna jamstva, primerna pomenu pravici, s katero posameznik razpolaga. Vložniki na

Glede na predhodni obstoj utemeljenih razlogov in sum, da se na danem naslovu izvršuje kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1, se je sum zoper obtoženca osredotočil v trenutku, ko je policistoma povedal, da prebiva v stanovanjski hiši. Takrat bi ga policista morala poučiti po četrtem odstavku 148. člena ZKP.

ZKP v členih, ki urejajo hišno preiskavo (214. do 219. člen), ne določa, da bi morala policija osumljenca pred pričetkom hišne preiskave poučiti po četrtem odstavku 148. člena ZKP, prav tako iz podatkov spisa v konkretni zadevi ni razvidno, da bi policisti od obtoženca med potekom hišne preiskave zbirali kakršnakoli obvestila, temveč so pridobivali zgolj v odredbi za hišno preiskavo konkretno navedene za kazenski postopek pomembne predmete oziroma materialne dokaze. Izvajanje dokazov zaradi dodatne razjasnitve okoliščin poteka hišne preiskave ali drugega preiskovalnega dejanja ni izključeno, niti ni v sodni praksi neobičajno. V pritožbi izpostavljena primerjava z "Mirando" (četrti odstavek 148. člena ZKP) ni ustrezna, saj je procesni položaj osumljenca na hišni preiskavi, ko policija na podlagi odredbe sodišča pridobiva za kazenski postopek pomembne materialne dokaze neodvisno od njegovih izjav, povsem drugačen kot pri zbiranju obvestil, ko se lahko osumljenec z izjavami o kaznivem dejanju tudi obremeni, sicer pa tudi v tem primeru morebitna izvedba dokaznega postopka ni izključena.

Višje sodišče glede na pritožbene navedbe in podatke v spisu ugotavlja, da je bilo zaslišanje prič res opravljeno kot nujno preiskovalno dejanje v navzočnosti osumljenca, zagovornika in tožilca, z osumljencem pa je bil naknadno opravljen tudi razgovor s strani policije v obliki in na način kot to izhaja iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca z dne 7. 12. 2023 (priloga 14) in sicer po šestem odstavku 148. člena ZKP. Glede na vsebino uradnega zaznamka in v le tem zabeležene pravne pouke in navedbe osumljenca, je jasno, da v obravnavanem primeru ni šlo za nikakršno zaslišanje, ki bi narekovalo nujno navzočnost zagovornika, zato so tudi brezpredmetna nadaljnja navajanja o domnevnem tajnem zaslišanju ter namenu in posledicah le tega.

Vsebino izjave osumljenca v uradnem zaznamku, sestavljenem na podlagi šestega odstavka 148. člena ZKP, sme sodišče uporabiti v luči presoje verodostojnosti obdolženčevega zagovora. Pri telesnih poškodbah velja, da jih ni moč vnaprej odmeriti, zato se šteje, da je storilec, ki je vedoma in hote napadel telo drugega, imel v naklepu (vse) poškodbe, ki jih je z napadom povzročil (t. i. splošni naklep - dolus generalis).

Dokazni standard iz devetega odstavka 149.a člena ZKP je nižji kot tisti iz prvega odstavka istega člena. Za presojo dovoljenosti uporabe izjav preiskovane osebe, ki jih je podala tajnemu delavcu v okviru prikritega preiskovalnega ukrepa tajnega delovanja, so odločilni kriteriji: (1) ali je oseba v pridržanju, (2) ali je oseba že bila formalno zaslišana, (3) ali oseba, ki zabeleži izjavo obdolženca, deluje kot agent države in kakšna je siceršnja narava njunega razmerja, (4) ali gre za izjave o že storjenem kaznivem dejanju ali o takem, ki je (še) v teku in (5) ali gre za funkcionalni ekvivalent zaslišanju.

Nezakonit zaseg droge od kupca oziroma kršitelja v prekrškovnem postopku posledično predstavlja nezakonitost tega dokaza tudi v konkretnem kazenskem postopku. Sodba sodišča prve stopnje se ne sme razveljaviti, če bi bila razveljavitev samo iz tega razloga v škodo obtoženca. Besedno zvezo "v škodo obtoženca" je mogoče razlagati tudi širše - glede na to, da gre ta razlaga v korist obtoženca, je tako dopustna ekstenzivna razlaga kazenskoprocesne norme. Glede na konkretno procesno situacijo, da v novem sojenju pred prvostopenjskim sodiščem tudi z morebitnimi drugimi dokazi ne bi bilo pojmovno mogoče doseči drugačnega procesnega izida tega postopka kakor oprostilne sodbe, bi bila tako odločitev, da se izpodbijana sodba razveljavi in ponovno izvede postopek pred sodiščem prve stopnje, dejansko v škodo obtoženca. Uporaba načela "fair trial", ki postaja vsled novejše judikature Evropskega sodišča za človekove pravice vedno bolj vsebinske kot pa formalne narave, v konkretni procesni situaciji utemeljuje sklep, da očitno nezakonito postopanje organov pregona ter na tem temelječa prvostopenjska sodba terja za obtoženca najbolj ugodno možno procesno odločitev, kar lahko pr

Sodnikov sprejem priznanja krivde katerega od soobdolženih sam po sebi ne predstavlja razloga za njegovo izločitev v poznejšem postopku zoper obdolžence, ki krivde niso priznali. Sodnik o krivdi in kazenski sankciji odloča za vsakega obdolženca posebej, pri tem pa glavni obravnavi na podlagi presoje vseh dokazov v skladu s 355. členom ZKP znova odloča o krivdi tistega soobdolženca, ki krivde na predobravnavnem naroku ni priznal. Glede vsebine zgodnejših sodb, ki so bile ob sodelovanju istega sodnika izdane zoper druge soobdolžence, je slovenska (ustavno)sodna praksa že sprejela stališče, da je objektivni vidik sodnikove nepristranskosti kršen takrat, ko zgodnejša sodba zoper soobdolženca vsebuje presojo konkretnih ravnanj obdolženca, o katerih je sodišče odločalo v poznejšem postopku zoper njega. Po stališču Vrhovnega sodišča dvoma v nepristranskost razpravljajoče sodnice ne more vzbuditi niti okoliščina, da je sodnica pred sprejemom sporazumov o priznanju krivde soobtoženih presojala, ali je njihovo priznanje podprto z drugimi dokazi v spisu (drugi odstavek 450.č člena ZKP in prvi odstavek 285.c člena ZKP). Pri presoji sodnikove nepristranskosti ni relevantno

Poseg sodišča prve stopnje v obtožbo je posledica ugotovitve sodišča prve stopnje, da brezobzirno maščevanje (maščevanje in brezobzirnost morata biti podana kumulativno), ki ga zakonodajalec kot nagib, kataloško naveden v 4. točki 116. člena KZ-1 šteje za nizkoten nagib, v obtožbi kot normativni zakonski znak ni niti opredeljen (točka 48 izpodbijane sodbe), na podlagi dejanskih ugotovitev glede nagibov, iz katerih je obtoženec storil kaznivo dejanje, pa je opisano ravnanje v obtožbi presodilo kot ravnanje, na osnovi katerega je bilo kaznivo dejanje umora storjeno iz posebej zavržnih nagibov, ki jih zakonodajalec opredeljuje kot druge nizkotne nagibe, ki so strukturirani vrednostno podobno tem, ki so kataloško navedeni v 4. točki prvega odstavka 116. člena KZ-1, med katere se poleg ljubosumja uvršča tudi maščevanje. Zato sodišče prve stopnje s tem, ko je na glavni obravnavi dne 17. 10. 2019 iz opisa kaznivega dejanja izločilo očitek maščevanja "iz brezobzirnosti" (in v nebistvenem delu še besedo "pri Alahu"), ni kršilo objektivne identitete med obtožbo in sodbo (354. člen ZKP). Prepoved reformatio in peius ne velja v ponovljenem postopku, če je bilo ugodeno samo pritožbi,

Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbeno navedbo, da je na tej dokazni podlagi, ki vsebuje podatke glede identitete povzročitelja v tem postopku obravnavane prometne nesreče, sum storitve očitanega kaznivega dejanje že bil osredotočen na A. A. Zato bi moral biti A. A., četudi se je kritičnega dne sam, prostovoljno, brez intervencije organov pregona zglasil na policijski postaji, deležen ustreznih procesnih jamstev glede pravice do molka oziroma privilegija zoper samoobtožbo v smislu četrtega odstavka 148. člena ZKP.

V obravnavani zadevi ni šlo za situacijo, v kateri bi obsojenca ščitil privilegij zoper samoobtožbo, zato ga policisti ob podaji ovadbe niso bili dolžni poučiti v skladu s četrtim odstavkom 148. člena ZKP. Obsojenec je na zapisnik podal ovadbo. Slednja pa že po naravi stvari ni rezultat dela organov odkrivanja kaznivih dejanj, ampak je obvestilo pristojnemu državnemu organu (147. člen ZKP), da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Kot takšna je z vidika povprečno razumnega človeka plod ovaditeljeve svobodne odločitve, da bo državne organe seznanil z določeno informacijo. Glede očitkov zahtev, da naj bi državni tožilec in policija obsojencu B. K. obljubljala milejšo kazensko sankcijo v zameno za potrditev vsebine (samo)ovadbe, je potrebno pojasniti, da takšne obljube, kolikor bi se izkazalo, da so bile dejansko dane, vsakega obdolženca postavljajo pred določeno izbiro, saj se mora pri tem odločati ne zgolj o tem ali bo molčal, ampak tudi o tem, kakšno prednost mu prinaša morebitno izpovedovanje. S tem se pri obdolžencu zmanjšuje možnost pasivnosti in hkrati subtilno pritiska, da se odloči izpovedovati, ker se mu obeta določena nagrada. Navede

Ko sodišče druge stopnje izvede obravnavo, v zadevi sicer ponovno sodi, a še vedno le v okviru kontrolne funkcije in le v okviru procesnega gradiva, ki ga je za sojenje uporabilo sodišče prve stopnje, zato na obravnavi ni potrebno izvajati tistih dokazov, v katerih dokazno oceno sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče nima pomislekov (odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Kp 8/2011). Ustavno sodišče je v odločbi Up-3367/2007 z dne 2. 7. 2009 ugotovilo, da je, upoštevaje stališča teoretikov in tuje sodne prakse, vzpostavljen resen dvom v zanesljivost in celo dovoljenost dokaza, pridobljenega s poligrafskim testiranjem, zato stališču sodišča, ki je zavrnilo izvedbo poligrafskega testiranja, ni mogoče očitati kršitve tretje alineje 29. člena Ustave. Če gre za dokaz, ki je tako nezanesljiv, sodišče z zavrnitvijo takega dokaza ne krši pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave in zato tudi ni kršena pritožnikova pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist (točka 21 navedene odločbe). Višje sodišče, sklicujoč se na odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 500/2008, ugotavlja, da izvedensko mnenje, ki ga izdela izvedenec, zaposlen na Centru za forenzične preis

V posledici opustitve pravnega pouka pred zbiranjem obvestil od osumljenca je že na pojmovni ravni prekršen privilegij zoper samoobtožbo, ne glede na to, kakšna je vsebina izjave, dane policiji. Ekskluzijska sankcija zaradi kršitev ustavnih pravic velja v primerih, ko so bile prekršene ustavne pravice obdolženca, kot tudi takrat, ko je prišlo do kršitve ustavnih pravic drugih oseb.

Maščevanje, ki ni brezobzirno, ne pomeni normativne konkretizacije pojma nizkoten nagib v smislu 4. točke 116. člena KZ-1. Zbiranje obvestil od osumljenca brez prisotnosti njegovega zagovornika v nobenem položaju ne more biti formalno procesno dejanje.

Glede na določbo tretjega odstavka 148.a člena ZKP v primeru, da je bil osumljeni zaslišan brez navzočnosti zagovornika sodišče ne sme opreti svoje odločbe na njegovo izpovedbo, kar pa ne pomeni, da je treba takšno listino iz spisa izločiti.

Obramba mora v kasnejših fazah postopka, to je v pritožbi ali celo v izrednem pravnem sredstvu, obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza oziroma njegovo uspešnost, izkazati z višjo stopnjo verjetnosti glede na ostale že izvedene in ocenjene dokaze. Obsojenec je hotel denar zamenjati v Banki Slovenije, torej ga je izročil kot plačilno sredstvo. Kaznivo dejanje je bilo s tem, ko je obsojeni denar izročil uslužbenki Banke Slovenije, dokončano, ne glede na to, kako je ona v nadaljevanju ravnala.

V primeru opravljenih razgovorov na osnovni šoli ni šlo za postopek analogen policijskemu, v katerem je treba upoštevati določbe 148. in 148. a člena ZKP. Izločitev nedovoljenih dokazov je treba predlagati na predobravnavnem naroku, saj je to v nadaljnjem postopku mogoče le pod pogojem, da se navede utemeljene razloge, zakaj tak predlog ni bil podan na tem naroku.

V času ogleda kraja dejanja, ki ga je opravila policija kot operativno kriminalistično dejanje v predkazenskem postopku, kasnejši obdolženci oziroma obsojenci še niso imeli položaja stranke v postopku, zato še ni bila podana dolžnost preiskovalnega sodnika iz drugega odstavka 178. člena ZKP. Le če je dokazni predlog ustrezno konkretiziran in s tem sposoben obravnavanja, mora sodišče, če je dokaz podan v obdolženčevo korist, opraviti preizkus, ali je predlagani dokaz pravno relevanten, ali predlagani dokaz sploh obstaja, ali je obramba oboje izkazala z ustrezno stopnjo verjetnosti in ali bo dokaz v korist obdolženca oziroma zanj uspešen.

Posnetek obsojenkinega pogovora s privilegirano pričo po nadzorovanem telefonu (prostovoljna izjava oziroma priznanje obsojenke sestri) ne predstavlja izjave, dane policiji v smislu 148. člena ZKP.