359. člen ZKP

Prvostopenjska sodba je bila delno razveljavljena v odločbi o odvzemu premoženjske koristi, pri čemer gre za enega izmed (nujnih) sestavnih delov obsodilne sodbe (5. točka prvega odstavka 359. člena ZKP). Odvzem premoženjske koristi je namreč tesno povezan z odločbo o obtožbi in ugotovitvijo, da je bila premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Poleg tega je odvzem premoženjske koristi javna sankcija s specialno in generalno preventivno funkcijo, kar ga (kot sui generis sankcijo) približuje kazenski sankciji, pri čemer je tudi zaradi tega tesneje povezan z odločbo o obtožbi, kar se nenazadnje odraža v tem, da se pridobljeno premoženjsko korist ugotavlja po uradni dolžnosti. Upoštevaje navedeno sta torej odločba o obtožbi in odločba o odvzemu premoženjske koristi tako zelo povezani, da sta dejansko neločljivi, kar pomeni, da morata biti za (delno) pravnomočno končanje kazenskega postopka obe odločbi formalno in materialno pravnomočni ter posledično izvršljivi. V nasprotnem primeru namreč nobene izmed njiju ni mogoče izvršiti, in sicer odločbe o odvzemu premoženjske koristi zato, ker je pogojena z odločbo o obtožbi, odločbe o obtožbi pa zato, ker ji mor

Ker razlogi sodbe institucionalno sledijo njenemu izreku, ki pri obsodilni sodbi po 1. točki prvega odstavka 359. člena ZKP, vsebuje opis (navedbo) dejstev in okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja in tistih, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona, je jasno, da se bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP praviloma nanaša na prvostopenjsko in ne na drugostopenjsko sodbo. Sodišče prve stopnje je namreč tisto, ki s sodbo odloča o dokazovanih dejstvih in okoliščinah kot so opisana v obtožbi po 2. točki prvega odstavka 263. člena oziroma po prvem odstavku 434. člena ZKP, medtem ko sodišče druge stopnje odloča o pritožbi, glede katere se je po prvem odstavku 395. člena ZKP dolžno izjaviti tako, da v obrazložitvi sodbe presodi njene navedbe. Po drugem odstavku 329. člena ZKP dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Dokazovanje poteka po tretjem odstavku 329. člena ZKP po predlogih strank in zagovornika ter po uradni dolžnosti sodišča, v obeh primerih pa po domnevani predhodni oceni o potrebnosti dokazovanja z vidika popolno in pravilno ugotovljenega deja

Čeprav zlonamerno onemogočanje uresničitve izvršljive sodne odločbe glede mladoletne osebe ni edini izvršitveni način storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 190. člena KZ-1 je obsojenka po dejanskih opisih v obeh točkah izreka prvostopenjske sodbe ravnala na primerljivo enak način. Sodišče druge stopnje je pravilno ravnalo še tedaj, ko se je pri razlagi zakonskega znaka izvršljive odločbe oprlo na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 314/2003 z dne 5. 2. 2024, ki po jedru ne razlikuje med organi, ki so izdali izvršljivo odločbo in ne med postopki, po katerih je bila takšna odločba izdana. V ospredju je namreč zakonski namen po trajni ali začasni ureditvi razmerij z udeleženimi mladoletnimi otroci, kot tistih oseb, za koristi katerih je treba najprej in najbolj učinkovito skrbeti. Sodna poravnava je eden izmed izrecno določenih izvršilnih naslovov v 17. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju. Izvršljivost sodne poravnave pa ni (več) stvar proste volje strank iz te poravnave, ampak je stvar pravne dolžnosti, ki jo mora posamezna stranka izpolniti. Kdaj kazenski pregon zastaran, je določeno s splošnimi in s posebnim zastaralnim rokom v 90. členu KZ-1. Slednji je v d

Postopanje sodišča, ko je kljub sprejetemu priznanju krivde, samo posegalo v opis dejanja in iz njega izpustilo očitek ene kvalificirane izvršitvene oblike, je napačno, saj bi moralo v takšnem primeru priznanje zavrniti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje iz abstraktnega dela opisa dejanja po obtožbi izpustilo besedilo "prav tako sta tujce izpostavila nevarnosti za življenje ali zdravje", iz konkretnega dela opisa pa je izpustilo očitek "ob tem pa sta navedena, omenjene štiri tujce peljala na zadnjih sedežih, kjer je prostora za tri osebe, tako da navedeni niso mogli biti privezani z varnostnimi pasovi, zaradi česar bi v primeru prometne nesreče, v posledici trka, lahko prišlo do poškodb njihovih teles ali pa bi bilo celo ogroženo njihovo življenje." Takšen opis zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi.

Razlaga drugega odstavka 91. člena KZ-1 ne izključuje večkratnega ponovnega začetka njegovega teka. Do tega položaja bo prišlo, ko bo pravnomočna sodba razveljavljena večkrat. Zahteva, da mora očitek pomagaču vsebovati opis povezave med dejanjem storilca in pomagačevim prispevkom, ne pomeni, da mora opis zatrjevati pomagačevo zavest o pojavni obliki, v kateri se realizira premoženjska korist. Tudi za ugotovitev pomagačevega odnosa do storilčevega dejanja je dovolj, da je ugotovljena pomagačeva laična ocena prepovedanosti storilčevega ravnanja. Okoliščina, da je odločanje o pritožbi zoper sodbo širše in da presega prvotno odločitev o zahtevi za razrešitev zagovornika, pomeni, da višje sodišče - seveda v mejah pritožbenih navedb - opravlja razširjeno, celovito presojo poštenosti postopka. To pa je položaj, v katerem ni mogoče prepoznati okoliščine, zaradi katere bi bili obdolženčevi dvomi v nepristranskost sodnikov, opravičeni.

Nasprotno trditvi obdolženčevega zagovornika je obtožbo dopustno spremeniti tudi v ponovljenem sojenju, ki poteka po pritožbi obrambe, torej ko je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, pri čemer pa ne sme preseči okvira prejšnje obtožbe v škodo obdolženca oziroma jo zanj spremeniti na slabše. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v danem primeru za dopustno modifikacijo v opisu kaznivega dejanja, ki pomeni prilagoditev na spremenjena dejstva in okoliščine, kot so bila ugotovljena v okviru dokaznega postopka na glavni obravnavi. Poleg tega je pritožbeno izpodbijana modifikacija obtožbe obdolženemu dejansko v korist, inkriminirani očitki zoper obdolženega so se namreč od prvega sojenja omilili.

Vse navedeno zagovornik ponavlja tudi v pritožbi, ob tem pa prezre, da na naroku za izrek kazenske sankcije svojega predloga za izvršitev zaporne kazni na alternativni način ni ustrezno konkretiziral. Ob takšnem splošnem predlogu se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe tudi ni bilo dolžno konkretneje opredeljevati do zagovornikovega predloga, zato zadoščajo razlogi, ki jih je navedlo v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe. Obrazložilo je namreč, da je poleg obdolženčevega priznanja krivde, kar je štelo kot olajševalno okoliščino, upoštevalo tudi obdolženčevo predkaznovanost, tudi za kazniva dejanja z elementi nasilja, nato pa sklenilo, da je predlagana kazen s strani tožilstva za izrek zaporne kazni tako po višini kot načinu izvršitve primerna. Sodišče prve stopnje je tako kazensko sankcijo sprejemljivo utemeljilo, pri čemer v skladu s tretjim odstavkom 359. člena ZKP sodišče o načinu izvršitve kazni lahko odloči v sodbi, ni pa to obligatorno. Pritožbeno zatrjevana procesna kršitev tako ni podana.

Ni sicer treba, da so pravne norme sploh pripisane v izrek prvostopenjske sodbe, razen če nadomeščajo del opisa dejanja kot življenjskega dogodka (opis dejstev), vendar pa je utemeljeno pritožbeno izpostavljeno pričakovanje zagovornikov obdolženega, da je vsebina skupka norm, vsebovanih v izreku izpodbijane sodbe, ustrezno obrazložena. Pri tem se je prvostopenjsko sodišče dolžno opredeliti do vseh trditev, ki izhajajo iz opisa kaznivega dejanja po obtožbi, tako, da na podlagi izvedenih dokazov pojasni, ali zatrjevana dejstva šteje za dokazana ali ne. Razlogi sodbe morajo skladno s 17. členom ZKP zajeti vsa dejstva, ki so znak obravnavanega kaznivega dejanja, ali so odločilna zato, ker je od njih odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona oziroma z njim povezanega predpisa v primeru blanketne kazenske norme.

Zagovornica utemeljeno navaja, da izrek izpodbijane sodbe ni razumljiv, prav tako sodišče razhajanj med obtožbo in izrekom sodbe v razlogih izpodbijane sodbe ni obrazložilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede na to, da se je s strani sodišča postavljeni sodni izvedenec V. V. v celoti skliceval na ugotovitve izvedenca R. R. in v bistvu ni podal lastnih ugotovitev niti ni opravil ogleda na kraju samem, je ostalo to odločilno dejstvo, kolikšen je bil obseg manjka lesa, ki ga je mogoče z gotovostjo oceniti, povsem neugotovljeno. Ne gre prezreti tudi nadaljnjih tehtnih navedb zagovornice, da je sodišče prve stopnje v izvedensko mnenje izvedenca R. R. in pisno izvedensko mnenje izvedenca V. V. na glavni obravnavi zgolj vpogledalo, ne da bi ga prebralo. Res je tudi, da zagovornica na to nedoslednost ob izvajanju dokazov na glavni obravnavi ni imela pripomb, vendar bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku to pomanjkljivost pri izvedbi dokazov na glavni obravnavi odpraviti. Šele novela KZ-1E (z veljavnostjo od 2. 7. 2017 dalje) je to kaznivo dejanje v temeljni obliki po tretjem odstavku

Izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z določbama 4. točke prvega odstavka 359. člena ZKP in četrtega odstavka 364. člena ZKP ne vsebuje odločbe o pogojni obsodbi, ampak le podatek o določeni kazni in preizkusni dobi, zaradi česar je nerazumljiv. Poleg tega je izrek izpodbijane sodbe neskladen z njeno obrazložitvijo v točki 8, kjer je sodišče prve stopnje zapisalo, da je obtožencema izreklo pogojno obsodbo, kar pa iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja.

Po opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe je obsojenka storila kaznivo dejanje kot uradna oseba iz 3. točke 99. člena KZ-1, ki ima po zakonskem opisu pri drugi osebi javnega prava uradno funkcijo z vodstvenimi pooblastili in odgovornostmi. Ta je potem v izreku konkretizirana z navedbo, da je bila obsojenka v času storitve kaznivega dejanja dekanja E., ki po pravilih te fakultete vodi, zastopa in predstavlja fakulteto, ki v skladu z Zakonom o visokem šolstvu izvaja nacionalni program visokega šolstva in nacionalni program znanstveno raziskovalnega in razvojnega dela, za katera zagotavlja sredstva država, s katerimi mora opravljati v skladu z namenom, za katerega so bila pridobljena, ter je odgovorna za zakonitost dela fakultete in odločanje v zadevah s področja delovnih razmerij delavcev fakultete, kot to določajo Statut Univerze v F. in Pravila E. ter s tem v zvezi zadolžena za zakonitost in namensko porabo sredstev. Odločilno je, da je zakonski opis kaznivega dejanja s konkretnim opisom v izreku sodbe vsebinsko zapolnjen in s tem potrjen. Storilčeva kaznivost je tedaj pogojena z navedeno vsebino, ki je enaka, ne glede na njeno predhodno ali naknadno postavitev v ustr

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom obsojenki z izrekom, da preostanek zaporne kazni prestane v zavodu, omejilo prostost, na drugi strani pa ji je izreklo varnostni ukrep, kateri zaradi svoje prostostne narave z zavodskim ukrepom ni združljiv.

Ker je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi jasno obrazložilo zakaj je del očitka iz zasebne tožbe v smeri storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve izpustilo iz opisa in zakaj je preostali očitek okvalificiralo kot kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1, pritožba, ki meni, da s tem sodišče prve stopnje ni v celoti rešilo predmeta obtožbe, ne more biti uspešna.

Skladno s prvim odstavkom 129. člena ZKP sodba postane pravnomočna, če se ne more izpodbijati s pritožbo (formalna pravnomočnost). Glede na to, da drugostopenjske sodbe ni mogoče izpodbijati s pritožbo (razen v primerih po 398. členu ZKP, za kar v tej zadevi očitno ne gre), je prvostopenjska sodba v obsodilnem delu glede odločbe o krivdi, ki jo je drugostopenjsko sodišče potrdilo, postala formalno pravnomočna. Posledično je prvostopenjska sodba v navedenem delu postala tudi materialno pravnomočna, kar pomeni, da je bilo o obdolženkini krivdi za navedena dejanja dokončno odločeno (res iudicata). Pritožbeno uveljavljanje kršitve prvega odstavka 359. člena in v zvezi s četrtim odstavkom 364. člena ZKP ni utemeljeno. Če bi prvostopenjsko sodišče v krivdoreku izpodbijane sodbe navajalo opis kaznivih dejanj, glede katerih je bila obdolženka že pravnomočno spoznana za krivo, bi to pomenilo, da bi s tem znova odločalo o obdolženkini krivdi zanje - torej o nečem, o čemer je že bilo pravnomočno razsojeno. To pa bi predstavljalo očitno kršitev temeljnega načela prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem), kot to izhaja iz 31. člena Ustave Republike Slovenije in prveg

O prisilni izterjavi, če denarne kazni ne bo plačal, v primeru neuspešnosti izterjave pa o določitvi zapora, mora biti obdolženec seznanjen tako, da je to navedeno v izreku sodbe. Izrek napadene sodbe te določbe nima, zato je glede izvršljivosti sodbe nerazumljiv in je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Uporaba instituta actio libera in causa iz četrtega odstavka 29. člena KZ-1 izhaja iz abstraktnega in konkretnega dela opisa kaznivih dejanj v izreku sodbe, razvidna pa je tudi iz pravne kvalifikacije kaznivih dejanj, saj je sodišče obsojenca spoznalo za krivega obeh kaznivih dejanj v povezavi s četrtim odstavkom 29. člena KZ-1. Zaključek sodišča glede obsojenčeve krivde, z navedbo dejstev in okoliščin, s katerimi je sodišče obsojencu dokazalo, da je očitani kaznivi dejanji storil v krivdni obliki zavestne malomarnosti, spada v obrazložitev sodbe. Obsojenčeva krivda se presoja v času, ko še ni bil neprišteven. Pri uveljavljanju ustavnih pravic stranka ne more biti prekludirana vse do takrat, ko je izvedela za okoliščine, ki se nanašajo na morebitno nepristranskost sodnika, takrat pa se zahteva njeno ravnanje skladno z zakonsko zahtevo po takojšnjem odzivu. Sodba je bila v obsodilnem delu razveljavljena in vrnjena v novo sojenje isti sodnici, zato bi zagovornik moral odreagirati takoj, pa izločitve sodnice ni zahteval še več kot mesec in pol. Čeprav je na naroku predlog za izločitev sodnice podal še pred začetkom branja obtožnega akta, je šlo za novo sojen

Po določbi tretjega odstavka 86. člena KZ-1, na katero se pritožnica sklicuje, namreč sodišče lahko odredi, da obtoženec kazen zapora prestaja v odprtem ali polodprtem zavodu ali oddelku. Podobno dikcijo ima tudi tretji odstavek 359. člena ZKP, ki določa, da lahko sodišče v sodbi odloči tudi o načinu izvršitve kazni. Citirani določbi sodišču torej dovoljujeta, da v sodbi obtožencu odredi milejši režim prestajanja zaporne kazni, nikakor pa k takšni odločitvi sodišča ne zavezujeta.

Vložnik ima prav, ko (smiselno) zatrjuje, da le ustrezna individualizacija obsojenčevih ravnanj omogoča učinkovito izvrševanje pravic obrambe. Le dovolj določno navedena izvršitvena ravnanja, ki naj bi konkretizirala znake kaznivega dejanja, so lahko predmet spora v dokaznem postopku in s tem predmet sodnega odločanja.

Sodišče prve stopnje bi moralo tudi ob združevanju kazni v sodbi, s katero je bila obsojencu na novo izrečena stranska denarna kazen, določiti rok za plačilo in obsojenca opozoriti na posledice neplačila, česar pa ni storilo. V predmetni sodbi je tako izostala navedba, kdaj oziroma v kakšnem roku mora obsojenec plačati stransko denarno kazen ter kakšne bodo posledice, če kazen ne bo plačana in se ne bo dala niti prisilno izterjati. Tako izrečena stranska denarna kazen je neizvršljiva.

Kot je bilo že predhodno obrazloženo, se obtožencu očita protipravno ravnanje po določbi prvega odstavka člena 192 KZ-1, torej temeljna oblika tega kaznivega dejanja, za katero je dovolj, da bi lahko bil ogrožen razvoj oškodovanca, torej otroka.