394. člen ZKP

Sodišče druge stopnje lahko v postopku s pritožbo presoja tudi dejanska vprašanja, vendar pa je pri tem omejeno, saj brez obravnave ne sme tehtati dokazov, ki so bili neposredno izvedeni na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje, oziroma spreminjati dokazne presoje sodišča prve stopnje, če se ta opira na neposredno izvedene dokaze. Sodišče druge stopnje je v okoliščinah danega primera prekršilo določbo petega odstavka 392. člena ZKP, saj je drugače presojalo dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje neposredno izvedlo na glavni obravnavi, oziroma je drugače presojalo dejstva, ki so bila v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljena na podlagi neposredno izvedenih dokazov, ter posledično na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, čeprav za takšno odločitev niso bili izpolnjeni zakonski pogoji.

Pri uradnem preizkusu sodbe, ki ga je opravilo po prvem odstavku 383. člena ZKP, je pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, saj je bilo obdolžencu očitano ravnanje pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, storjeno v času trajanja družinske skupnosti, drugo, ki je bilo storjeno po njenem razpadu, pa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1, čeprav gre za ravnanje, ki je časovno enovito, izvrševano v neprekinjenem obdobju od aprila 2021 do 2. 11. 2022, izvrševano z istim obdolženčevim motivom in odnosom do podrejene oškodovanke, ki ga razmejuje le njena odselitev z otroki iz skupnega doma. Obdolžencu zato ne gre očitati izvršitve dveh kaznivih dejanj, temveč njegovo ravnanje predstavlja eno kaznivo dejanje nasilja v družini, storjeno v temeljni obliki po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika. Takšna pravna kvalifikacija pa pri odmeri kazenske sankcije zahteva upoštevanje dejstva, da v določenem času obdolženec kaznivega dejanja nasilja v družini ni izvrševal več v družinski skupnosti, temveč po njenem razpadu, za kar je v zakonu po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 pred

Pritrditi je pritožbi v delu, ko navaja, da je obrambi priznana pravica preizkusiti izvid in mnenje sodne izvedenke po strokovnem pomočniku in podati strokovne pripombe na izvid in mnenje. Ustavno sodišče RS se je v odločbi Up 511/17-20 ukvarjalo z vprašanjem, ali je sodni izvedenec klinični psiholog sodišču in strankam ter drugim procesnim udeležencem dolžan razkriti psihološke teste in njihove rezultate in ugotovilo, da je bila v tam obravnavanem primeru obdolženki kršena pravica do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave, ko ji je onemogočilo, da bi gradivo, ki je bilo podlaga za poročilo o psihološkem pregledu, ocenil drug za to usposobljen klinični psiholog po izbiri obrambe. Odločba Up 511/17-20, ki jo je treba brati kot celoto, kliničnim psihologom torej ne nalaga, da obrambi ali v sodni spis predložijo dokumentacijo, ki je bila podlaga za izdelavo mnenja, kot to zmotno navaja zagovornik, ampak je Ustavno sodišče RS zavzelo jasno stališče, da je treba upoštevati tudi zahteve po ohranitvi zaupnosti, veljavnosti in integritete orodij za psihološko diagnosticiranje, ter v tej zvezi navedlo načine, kako zahtevo po ohranitvi veljavnosti testov uskladiti s temeljnimi pro

Čeprav del razlogov višjega sodišča v navedeni 6. točki obrazložitve drugostopenjske sodbe nakazuje na oceno, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da blago po računih ni bilo dobavljeno, kar utemeljuje uporabo petega odstavka 392. člena ZKP, iz povzetega dela obrazložitve drugostopenjske sodbe hkrati izhaja ocena, da dejansko stanje glede opravljenih dobav ni bilo popolno ugotovljeno. V takšnem primeru pa petega odstavka 392. člena ZKP po obrazloženem ni mogoče uporabiti, niti prvostopenjske sodbe po prvem odstavku 394. člena ZKP spremeniti.

Pogoji za odreditev in podaljšanje pripora v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem so določeni v 432. členu ZKP. V citirani določbi kazenskega procesnega zakona je za priporna razloga koluzijske in ponovitvene nevarnosti predpisan tudi formalni pogoj, ki se zahteva za odreditev (oziroma podaljšanje) pripora. V teh primerih je odreditev pripora v skrajšanem postopku mogoča, kadar gre za kaznivo dejanje zoper javni red in mir, zoper spolno nedotakljivost ali za kaznivo dejanje s prvinami nasilja, za katera se sme izreči kazen zapora dveh let ali za druga kazniva dejanja, za katera se lahko izreče kazen zapora treh let.

Pritožnik navaja, da je obdolženec spolne odnose med njim in oškodovanko snemal "z njenim izrecnim soglasjem", posledično prikazovanje takšnega posnetka ne more pomeniti kaznivega dejanja. Pri tem se sklicuje na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi I Ips 76261/2010 z dne 27. 9. 2012, da v inkriminacijo po 138. členu KZ-1 ni zajeta situacija, v kateri gre za snemanje ali slikanje, ki sicer posega v zasebnost, a je storjeno s soglasjem; argumentum a contrario to pomeni, da seznanjanje drugih s posnetkom, ki sicer občutno posega v zasebnost drugega, pa je bil napravljen s soglasjem slikane osebe, ni kaznivo po 138. členu KZ-1. Po stališču Vrhovnega sodišča RS širša razlaga, ki bi inkriminirala tudi prikazovanje upravičeno pridobljenega posnetka, presega dovoljeno razlago 138. člena KZ-1, četudi je bil namen zakonodajalca morebiti drugačen. S tem, ko je obdolženec omogočil, da se je s posnetkom seznanilo pet oseb zunaj oškodovankinega družinskega kroga ali kroga osebnih znancev (ter ena oseba znotraj njenega družinskega kroga), ni izpolnjen zakonski znak javne objave, saj ne gre za širši krog ljudi zunaj družinskega kroga ali kroga osebnih znancev, temveč za m

Po presoji zakonskih določb in določb o zastaranju kazenskega pregona je za obtoženko milejši zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja tako glede naklepa kot tudi glede določb o zastaranju kazenskega pregona. Kaznivo dejanje po spremenjeni določbi tretjega odstavka 257. člena KZ-1 bi bilo dokončano šele z izplačilom plač posameznim zaposlenim. Po kazenskem zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, pa je bilo kaznivo dejanje dokončano 1. 9. 2015 z izdajo zadnjega sklepa o odreditvi stalne pripravljenosti. Glede na predpisano kazen za očitano kaznivo dejanje kazenski pregon po določbi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 zastara v 10 letih od storitve kaznivega dejanja. Pri presoji zastaranja kazenskega pregona pa je potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, ki je določala, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Glede na obrazloženo je kazenski pregon, upoštevajoč datum zadnje izdaje nezakonitega sklepa o odreditvi stalne pripravljenosti in rok 64 dni iz prej navedenega zakona, zoper obtoženo zastaral 5. 11. 2025, še pred predložitvijo predmetne kazenske zadeve Višjemu sodišču v

Ker je sodišče druge stopnje prvostopenjsko sodbo spremenilo, obdolženi pa se nahaja v priporu, je bilo dolžno skladno z določbo tretjega odstavka 394. člena ZKP preizkusiti ali so še dani razlogi za pripor in s sklepom ugotoviti, da so razlogi za pripor še podani, ali pa pripor odpraviti. Pri tem preizkusu je sodišče druge stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor še vedno podani. Pripor je glede na vse predstavljene okoliščine, predvsem obdolženčevo vztrajnost ter številčnost in težo kaznivih dejanj ter podani psihični motnji tudi nujen in neizogibno potreben ukrep, saj je le z njim mogoče preprečiti ponavljanje kaznivih dejanj in zagotoviti varnost ljudi. Milejši ukrep (npr. hišni pripor) ne pride v poštev, saj ne bi bil zadostno zagotovilo, da obdolženi kaznivih dejanj ne bi ponavljal glede na dejstvo, da je praktično vsa kazniva dejanja izvrševal v neposredni bližini svojega doma.

Poslovodja - direktor je dolžan poslovati vestno in pošteno ter zasledovati interese gospodarske družbe, kar pa obdolženka (in obdolženi B. B.) z nakupi v živilskih trgovinah, gostinskih lokalih in plačilih na pošti zagotovo nista.

S tem, ko je za prvo kaznivo dejanje tatvine določilo kazen štiri mesece zapora, za drugo pa en mesec zapora, nato pa izreklo kazen tri mesece zapora, je namreč izrečena enotna kazen nižja od posamezne (konkretno prve) določene kazni. S tem je podana kršitev materialnega prava po peti točki 372. člena ZKP, ki jo mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) in je narekovala poseg v izrek o kazenski sankciji.

Razbremenilni poudarek, da obdolženi od storitve obravnavanega kaznivega dejanja dne 3. 7. 2023 ni storil novega kaznivega dejanja ali prekrška, s katerim bi kršil pravila cestnega prometa, je zgrešen, saj se vzdržnost od ponovnega protipravnega ravnanja v okviru kazenske sankcije (zgolj) opominjevalne narave od obdolženega pričakuje, pod pretnjo izreka kazni zapora za vnovično odklonsko obnašanje v cestnem prometu.

Kadar sodišče ravna, kot zapoveduje osmi odstavek 364. člena ZKP, pa pri tem kakšnega pravno pomembnega dejstva sploh ne ugotavlja (in torej ne gre le za izostanek razlogov), ne bo šlo za kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pooblastilo iz prvega odstavka 394. člena ZKP je namreč treba uporabiti tudi, kadar pritožniki razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja sploh ne uveljavljajo. Ubeseditev razlogov v sodbi višjega sodišča ne spremeni njenega težišča, tj. drugačne materialnopravne presoje dejanske podlage, kolikor je ugotovljena v prvostopenjski sodbi. V takšni procesni situaciji podlage za uporabo kasatoričnih pooblastil pritožbenega sodišča (prvi odstavek 392. člen ZKP), za kar se zavzema vložnica, ni bilo, zato tudi zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka pri odločanju višjega sodišča ni mogoče prepoznati.

Zagovornik v tej zvezi nepravilno razlaga stališče Ustavnega sodišča RS iz zadev Up-383/2011 z dne 18. 9. 2013 in Up-616/2015 z dne 20. 9. 2018 ter stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 156/2016 z dne 18. 4. 2019, po katerem bi bilo lahko v izjemnih okoliščinah priznavanje absolutnosti izvršljivi odločbi v nasprotju z načelom največje koristi otroka in nespoštovanje izvršljive odločbe ne bi štelo kot zlonamerno. Neutemeljeno ga namreč razume tako, da pogojevanje izvrševanja stikov na podlagi izvršljive odločbe z rednim plačilom preživnine, že pojmovno ne more konkretizirati zakonskega znaka "zlonamernosti". Pri tem namreč prezre, da je za obstoj objektivno opravičljivega razloga za nespoštovanje izvršljive odločbe po omenjeni sodni praksi, potreben obstoj izjemnih okoliščin, ki nakazujejo, da je izvršljiva odločba o stikih v nasprotju z otrokovo največjo koristjo. V konkretnem primeru pa te izjemne okoliščine niso podane, saj ni nobenih objektivnih okoliščin, ki bi kazale, da so stiki otroka z očetom v nasprotju z otrokovo koristjo. Pritožbeno sodišče sicer ni prezrlo, da je onemogočanje stikov s strani obdolženke vsebinsko pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane sodb

Tudi pri osebnih kaznivih dejanjih ni izključeno, da lahko več izvršitvenih (osebnih) dejanj, storjenih proti isti osebi, ki so usmerjena zoper oškodovanje določene osebne dobrine (npr. čast in dobro ime, spolna nedotakljivost itd.) pomeni eno kaznivo dejanje, mora pa sodišče za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje (in ne več kaznivih dejanj ali morda nadaljevano kaznivo dejanje) ugotoviti obstoj ne samo več povezovalnih okoliščin, temveč mora iz ravnanj storilca izhajati takšna homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj storilca na samostojno kaznivo dejanje nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka kot tudi smislu materialnih kazenskih določb. Bistvo uporabljene sile ni v njeni vsebini ali specifičnosti temveč v zmožnosti prisiliti drugega k spolnemu občevanju ali s tem izenačenemu spolnemu ravnanju, ki ga drugi zavrača. Ne gre torej za vprašanje, ali je obtoženec zoper oškodovanko uporabil takšno silo, ki se ji na noben način ni mogla upreti, temveč "zgolj" silo, s katero je dosegel spolni odnos. Ker v konkretnem primeru stranska kazen ni bila določena za nobeno kaznivo dejanje, temveč jo je sodišče prve stopnje izreklo zgolj kot

Po oceni pritožbenega sodišča navedeno razlogovanje de facto potrjuje, da izhajajoč iz ugotovitev davčnega postopka, ki se je vodil zaradi izognitve plačila DDV (kar predstavlja tudi znaten del izpodbijane sodbe), navkljub drugačnemu stališču sodišča prve stopnje, ni mogoče z gotovostjo zaključiti glede obstoja v kazenskem postopku ključnega dejstva. To pa je, da blago po izstavljenih računih ni bilo nikoli dostavljeno hrvaškima družbama, kar se očita obdolženemu A. A. V konkretnem primeru namreč ni dvoma, da sta obe hrvaški družbi D. d.o.o. in E. d.o.o. (ki sta nastopali v svojstvu kupca) navedene račune plačali in s tem izpolnili svoj del obveznosti, ki izhaja iz računa (in v tem delu račun izkazuje resničen poslovni dogodek, ki se je zgodil), ni pa bilo z gotovostjo ugotovljeno, ali je bilo plačano blago tudi dostavljeno oziroma, če ne v celoti, v kakšni meri. Pri tem iz spisovnih podatkov, ki jih je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da je določena količina blaga nedvomno obstajala in potovala v več držav EU. Tudi prvostopenjsko sodišče sámo ugotavlja, da je bilo blago dejansko prodano/dostavljeno naprej in sicer neznanim kupcem; ugotovitev prvostopenjskega sodišč

V obravnavanem primeru je nedvomno šlo za dotike teles med obtožencem in vsemi tremi oškodovankami, vendar so bili ti dotiki storjeni preko oblačil ter rahli, prekratki in preblagi (ni šlo za dolgotrajno prijemanje, stiskanje, otipavanje ali božanje intimnih delov), da bi bilo moč zaključiti o spolnih dejanjih v smislu prvega odstavka 173. člena KZ-1. Takšne dotike gre zato šteti zgolj za privilegirano obliko kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po četrtem odstavku 173. člena KZ-1.

Kaznivo dejanje grožnje je mogoče izvršiti samo z direktnim, obarvanim naklepom, saj mora storilec dejanje izvršiti z namenom ustrahovanja ali vznemirjenja oškodovanca. Ustrahovanje in vznemirjenje mora biti kot izrecen zakonski znak kaznivega dejanja grožnje zajet že v opisu dejanja v obtožnem aktu oziroma izreku sodbe ter ga je treba ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin vsakega konkretnega primera, njegova ugotovitev pa ne sme izhajati preprosto iz domnev in sklepanj o tem, kaj je storilec hotel oziroma zasledoval s svojim dejanjem.

To, da se obdolženca nahajata na predčasnem prestajanju kazni zapora, ni ovira, da, višje sodišče ne bi ravnalo po tretjem odstavku 394. člena. in sedmem odstavku 392. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki sicer ob različnih pravnih položajih zapovedujeta vsebinsko enak preizkus razlogov za pripor. Prej nasprotno, saj je ravno pripor edina možna podlaga za predčasno prestajanje kazni zapora, pa je zato navedeni preizkus pripornih razlogov po višjem sodišču toliko bolj umesten.

Izpostavitev nevarnosti za življenje ali zdravje pomeni posebno obliko konkretne ogrozitve ter je njena posebnost v oceni, ali je z opisanim ravnanjem izkazano povečano tveganje za nastanek poškodbene posledice. Ne zadošča torej oddaljena hipotetična možnost nastanka poškodbe, pač pa gre za tveganje, da bo že v danih okoliščinah prišlo do poškodbe zavarovane dobrine ter je stopnja ogrozitve pogojena s celoto dejanskih okoliščin v posamičnem primeru. Vlaganje pravnih sredstev ne more predstavljati obteževalne okoliščine. Takšnega na 25. členu Ustave Republike Slovenije temelječa ravnanja zagovornikov ni mogoče šteti kot okoliščine, ki bi lahko vplivala na odmero kazni, saj bi se v nasprotnem omejilo pravico obtožencev do pravnega sredstva. Ravno tako je sodišče prve stopnje očitno kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da je bilo dejanje storjeno z direktnim naklepom zaradi pridobitve premoženjske koristi na nezakonit način. Ker gre pri tem le za znake kaznivega dejanja, jih ni mogoče upoštevati kot obteževalne okoliščine.

Opis nevarnosti je omejen na dejstvo, da je obtoženka tri tujce prevažala v prtljažnem vozilu avtomobila, kjer niso bili privezani z varnostnimi pasovi in opis abstraktne nevarnosti z navedbo, kakšne posledice bi tujci v primeru nepredvidenih prometnih situacij lahko utrpeli. V opisu dejanja druge okoliščine prevoza niso konkretizirane. Prevoz oseb v prtljažniku sicer ne predstavlja varnega transporta, vendar ta okoliščina, ob odsotnosti drugih okoliščin (npr. bežanje pred policisti ob stiku z njimi, natlačenost večjega števila ljudi v prtljažniku), predstavlja le možnost nastanka poškodbe zavarovane dobrine in s tem zgolj abstraktno nevarnost. V opisu opisana nevarnost je tako povezana izključno s hipotetičnimi okoliščinami nepredvidljivih situacij v prometu in ne okoliščinami, ki bi izkazovale, da je bilo zdravje in življenje tujcev izpostavljeno nevarnosti že med samim prevozom zaradi samega načina prevoza.