UPRS sodba in sklep U 1291/2001

I. Postopki v zadevah opr. št. U 1291/2001, opr. št. U 1301/2001, opr. št. U 1302/2001, opr. št. U 1309/2001 in opr. št. U 1315/2001 se združijo v skupno obravnavo in odločanje in se zadeva vodi pod opr. št. U 1291/2001.
II. Tožbam tožečih strank Državnega pravobranilstva, Zunanji oddelek v A, GG, Gozdnega gospodarstva B, d.d., in Občine C se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije z dne 2. 7. 2001, se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.
III. Tožbi tožečih strank Društva za okolje, družbo, naravo in zdravje in Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije se zavržeta.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbama Nadškofije D in Slovenske odškodninske družbe (v tem sodnem postopku stranki z interesom) in odpravila delno odločbo Upravne enote E z dne 12. 4. 2001 (1. točka izreka), ter odločila: da je z dnem pravnomočnosti te odločbe Nadškofija D upravičena do vrnitve v last in posest nepremičnin, vpisanih v vl. št. 850 k.o. F, vl. št. 339 k.o. G, vl. št. 933 k.o. H, vl. št. 861 k.o. I, vl. št. 402 k.o. J, vl. št. 1065 k.o. K, vl. št. 1105 k.o. L, vl. št. 680 k.o. M, na katerih je vknjižena lastninska pravica v korist Republike Slovenije (2. točka izreka); da je zavezanec za vrnitev Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (3. točka izreka); da je vrednost vrnjenih nepremičnin po stanju v času podržavljenja znašala 15.092.707,97 DEM, po stanju v času vračanja pa 12.583.760,17 DEM (4. točka izreka), da je pravnomočna odločba podlaga za vpis lastninske pravice na vrnjenih nepremičninah v korist Nadškofije D (5. točka izreka) in da bo o preostalem delu zahtevka odločil prvostopni organ z dopolnilno odločbo (6. točka izreka). Glede na sporno vprašanje v zadevi, ali glede zemljišč, ki ležijo v območju Triglavskega narodnega parka, obstajajo ovire za vrnitev v naravi, tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da je osnovno pravilo vračanja po zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) vračanje v naravi, obstoj ovir, ki to preprečujejo, pa mora dokazati tisti, ki ima za to pravni interes in ovire uveljavlja. Pomembno tudi je, ali so ovire po 19. členu ZDen obstajale ob uveljavitvi ZDen in ali še obstajajo ob vračanju. Predmetne nepremičnine so pod posebnim družbenim varstvom na podlagi Zakona o Triglavskem narodnem parku (Uradni list RS, št. 17/81 in 42/86; v nadaljevanju ZTNP), po določbah Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 56/99 in 31/00-popr; v nadaljevanju ZON) pa predstavljajo zavarovano območje s številnimi vrednotami. Po mnenju tožene stranke pri njihovem vračanju ni mogoče upoštevati ZON oziroma njegovega 85. člena, po katerem nepremičnine, ki so opredeljene kot naravne vrednote, in so v lasti države, niso v pravnem prometu, ker je ta zakon začel veljati 29. 7. 1999, tj. sedem let po uveljavitvi ZDen. Pri tem se tožena stranka sklicuje na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije (odločbi št. U-I-341/94, št. U-I-326/98), da pomeni pravica do denacionalizacije upravičenje, ki temelji na ustavni pravici do lastnine, in da bi upoštevanje poznejšega zakona pomenilo poseg v ustavno načelo pravne države in načelo enakosti denacionalizacijskih upravičencev. Zaključuje, da ovir za vrnitev v naravi ni. Ugotavlja, da so bile v prvostopnem postopku storjene postopkovne kršitve, ker je bilo odločeno o dveh, ne pa o postavljenih treh zahtevkih. Zavrača pa ugovor, da prvostopni organ ni bil pristojen odločati o zahtevi, ker je odločil po vložitvi pritožbe zaradi molka, saj je odločil v času, ko ga je v smislu 246. člena ZUP/86 pozvala, da sporoči, zakaj ni izdal odločbe.

2.1. Prvotožeča stranka - Državno pravobranilstvo, zunanji oddelek v A vlaga tožbo na podlagi drugega odstavka 18. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; v nadaljevanju ZUS), kar utemeljuje s tem, da je javni interes, da kulturna dediščina, ki je tako pomembna, da je razglašena za kulturni spomenik državnega pomena, ostane v lasti države kot osebe javnega prava. Uveljavlja vse tožbene razloge po 25. členu ZUS. Razloguje, da so zahtevane nepremičnine z ZTNP razglašene za narodni park, so torej naravne vrednote v smislu 4. člena ZON, in v povezavi z njegovim 85. členom izvzete iz pravnega prometa. Po pravni naravi so naravno javno dobro v smislu 5. in 16. člena zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96; v nadaljevanju ZVO). Po prvem odstavku 70. člena Ustave RS se na javnem dobru lahko pridobi posebna pravica uporabe, torej po sklepanju po nasprotnem zasebna lastnina ni mogoča. Po prvem odstavku 16. člena ZVO je naravno javno dobro v lasti države ali lokalne skupnosti. Za Triglavski narodni park (v nadaljevanju TNP) sicer ni predpisa v smislu četrtega odstavka 16. člena tega zakona, vendar takšen status izhaja iz definicije v ZVO in opredelitve v ZON. TNP je bil ob uveljavitvi ZDen javno dobro kot se je to pojmovalo v pravni teoriji. Zakon o naravni in kulturni dediščini (Uradni list SRS, št. 1/81, 42/86 in Uradni list RS, št. 26/92; v nadaljevanju ZNKD), ki je veljal v času uveljavitve ZDen, je z vsebino 4. in 51. člena določal pojem javnega dobra, zato je mogoče zaključiti, da so nepremičnine v TNP v času uveljavitve ZDen imele status javnega dobra. Namena javnega dobra ZDen ni spremenil, zato izpodbijana odločba ne more predstavljati takega konstitutivnega akta, drug akt pa ni bil izdan. Ob uveljavitvi ZDen so bile nepremičnine v TNP zavarovane kot izjemne naravne in kulturne vrednote z ZTNP, po 51. členu ZKND pa spomenika ali znamenitosti ni bilo mogoče odtujiti iz družbene lastnine in na njem ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Torej so za obravnavane nepremičnine tako v času uveljavitve ZDen kot v času izdaje odločbe obstajale ovire za vrnitev v naravi, zato se pravni položaj denacionalizacijskega upravičenca s pozneje sprejetimi zakoni ni poslabšal. Neupoštevanje poznejših zakonov pri odločanju pa je v nasprotju z načelom zakonitosti. Zakonodajalec je v kasnejših zakonih izrecno predpisal izjeme za denacionalizacijske postopke in upravičence, če je imel v mislih omejitve. Nadalje tožeča stranka ugovarja, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, da je bilo odločeno preko zahtevka, ni pa bilo odločeno o nasprotnih zahtevkih in ugovorih zavezanca. Parc. št. 1721 k.o. L je v naravi del Dvojnega jezera in je upravičenka soglašala, da se ta del, ki nima svoje parcelne številke, izvzame iz vrnjene površine. Po parc. št. 1956/1 k.o. K, parc. št. 1150/1 in 1231/1 k.o. M, parc. št. 1822/3, 1824/1, 1735/3 in 1735/38 k.o. L potekajo daljnovodi oziroma kablovodi, ki so javna infrastruktura in zanje veljajo omejitve pri vračanju po 2. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Upravičenka je soglašala, da se na teh parcelah vknjiži breme komunalne služnosti. Po delu parc. št. 1956/1 k.o. K poteka asfaltirana lokalna cesta št. L-14070 v izmeri cca 1500 m2. V dopolnitvi tožbe je tožeča stranka ugovarjala tudi glede parc. št. 660/1 k.o. H, na kateri je vhod v Medvedovo konto, glede parc. št. 907/141, 907/142 in 907/144 k.o. I, ter glede parc. št. 1956/8, 1956/9, 1956/10, 1956/11 in 1956/12 k.o. K, ki tvorijo pokljuška barja, ter parc. št. 1731/2 k.o. L, na kateri stoji del elektrarne in po njej poteka cev elektrarne, ki je delno vkopana v zemljo. Vrednost nepremičnin je v prvostopni odločbi le informativna. Preprost preiskus je namreč pokazal, da je večja. O tej odločitvi izpodbijana odločba nima razlogov in je ni mogoče preiskusiti. V postopku je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju: Sklad) uveljavljal bistveno povečano vrednost zaradi vlaganja v izgradnjo gozdnih cest in vlak, o čemer pa tožena stranka ni odločila in o tem odločba nima razlogov. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

2.2. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojem stališču, da na obveznost vračanja gozdov v TNP ne morejo vplivati zakoni s področja varstva naravne in kulturne dediščine, ki so pričeli veljati po uveljavitvi ZDen, zlasti ne ZON. Tudi po ZDen sprejeti zakoni s tega področja ne določajo, da se nepremičnine z območja narodnega parka oziroma nepremičnine, ki so kulturni spomenik oziroma naravna znamenitost, v postopku denacionalizacije ne vračajo v naravi. Le takšna določba v posebnih zakonih bi posegla v določbo tretjega odstavka 18. člena ZDen. V nasprotju z namenom zakonodajalca je razlaga, da je 3. točka prvega odstavka 19. člena ZDen izjema od tretjega odstavka 18. člena ZDen. Napačna je tudi zato, ker nepremičnine v TNP niso takšne naravne vrednote kot jih določa 4. člen ZON, kar izhaja tudi iz stališč, da je za odločanje v zadevah denacionalizacije nepremičnin, ki ležijo v območju TNP, na prvi stopnji pristojna upravna enota, ne pa Ministrstvo za kulturo. Naravne vrednote še ne pomenijo naravne znamenitosti. Naravne znamenitosti morajo biti s posamičnimi akti individualno razglašene za naravno znamenitost, in so tedaj na podlagi razglasitve in vpisa v ustrezen register dediščine varovane. To pa za gozdove v TNP ne velja. V številnih denacionalizacijskih postopkih so bili gozdovi in kmetijska zemljišča s tega območja tudi že brez zadržkov vrnjeni. Napačna je tudi trditev, da so sporne nepremičnine predstavljale naravno javno dobro pred uveljavitvijo ZDen. Za naravno javno dobro se lahko šteje le nepremičnina, ki je v lasti lokalne skupnosti ali države, ne pa v zasebni lasti, vzpostavi in ukine pa se s predpisom Vlade RS ali lokalne skupnosti, s katerim se določi tudi način rabe. Tudi s sklicevanjem na ZNKD po njenem mnenju tožnik ni dokazal, da gre za javno dobro, in je po mnenju tožene stranke treba tožbo v tem delu zavrniti. Glede tožbenega ugovora o ovirah za vračanje javnih cest tožena stranka meni, da predmet vračanja v postopku denacionalizacije niso samo tiste javne ceste, ki so z odlokom opredeljene kot občinske ceste oziroma so v skladu z zakonom o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot evidentirane v zemljiškem katastru in v zemljiški knjigi kot občinske oziroma državne javne ceste. V praksi pa je problem, ker subjekti, ki so bili zadolženi za evidentiranje tako po zakonu o cestah, ki je veljal ob uveljavitvi ZDen kot po sedaj veljavnem zakonu o javnih cestah, za to niso poskrbeli. Tudi vode in vodnih zemljišč v postopku denacionalizacije ni mogoče vračati. Pravno ureditev voda še vedno predstavlja zakon o vodah iz leta 1991, razen v delih, v katerih so ga spremenili oziroma razveljavili novejši zakoni, in je tako voda z vodnimi živalmi in rastlinami naravno javno dobro v lasti države, vodna zemljišča pa so še vedno v družbeni lasti kot dobrina splošnega pomena v splošni rabi. Navaja, da je o vračanju v naravi odločila na podlagi uradnih podatkov iz zemljiškega katastra. Le-tem v prvostopnem postopku ni ugovarjal niti Sklad, ki v imenu in za račun Republike Slovenije gospodari z zemljišči in gozdovi v lasti RS, kar kaže na to, da ni bil zemljiškoknjižno opravljen prenos "podržavljenih" zemljišč na RS, saj bi se sicer ugotovila dejanska raba nepremičnin. Ugotavlja, da Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa v upravnem postopku ni sodelovalo, sodelovati pa bi moralo kot zastopnik Republike Slovenije oziroma Sklada, ker se vrača premoženje iz lastnine Republike Slovenije, in bi kot tak lahko tudi poskrbel, da bi se v nepremičninskih evidencah vpisale nepremičnine v lasti Republike Slovenije. Ob tem zastavlja še vprašanje hkratnega zastopanja Sklada in javnega interesa po tej instituciji. Sicer pa svojih trditev v tožbi, da gre za javno cesto in Dvojno jezero, tožnik ni dokazal, predvsem pa ni dokazal, da so omenjene ceste dejansko zgrajene na parcelah, ki so bile vrnjene Nadškofiji D. Zaradi neusklajenosti zemljiškokatastrskega in dejanskega stanja nepremičnin tožena stranka tudi dopušča možnost, da vrednost nepremičnin ni pravilno ugotovljena. Zavrača pa tožbeno navedbo, da je Sklad postavil pravilen odškodninski zahtevek za povračilo povečane vrednosti gozda, kar je Sklad utemeljeval s preteklimi vlaganji v gozdne prometnice in sofinanciranje javnih cest, o čemer pa ni predložil nobenih dokazil. Sicer pa to tudi ni pomembno, ker se vrednost gozdov ne ugotavlja glede na vrednost gozdnih prometnic, temveč po odloku. Sporno pa je, ali bi višino lahko podal tožnik, ki vlaga tožbo kot zastopnik javnega interesa, ne pa kot zastopnik zavezanca. Na vrnjenih parcelah št. 1822/3, 1824/1, 1735/3 in 1735/8 k.o. L po mnenju tožene stranke tudi ne bi bilo mogoče v denacionalizacijskem postopku vzpostaviti komunalnih služnosti, saj 33. člen ZDen omogoča to le za tiste služnosti, ki so jih drugi imeli na podržavljenih nepremičninah pred podržavljenjem. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbi delno ugodi.

2.3. Nadškofija D, kot stranka z interesom v tem sodnem postopku, v odgovoru na tožbo navaja, da je sklicevanje tožnika na javni interes v nasprotju s stališčem Vlade RS, ki ga je ta zavzela pri odločanju v sporu o pristojnosti za odločanje o denacionalizaciji nepremičnin na območju TNP, in bi bilo treba tožbo zavreči. Zavrača tožnikovo interpretacijo tretjega odstavka 18. člena in 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Sklicuje se na stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča, da kasneje sprejeti zakon ne more poslabšati položaja upravičenca, torej na odločitev ne more vplivati ZON. Tožnikovo stališče, da so nepremičnine v TNP razglašene za takšne vrednote, kot jih določa 4. člen ZON, je tudi v nasprotju z odločitvijo Ministrstva za kulturo o denacionalizacijski zahtevi Nadškofijskega ordinariata za parcelo, ki leži v območju TNP, da je za to pristojna upravna enota. Stranka se sklicuje na podatke Zavoda za gozdove, Območne enote N z dne 24. 9. 2001, po katerih so bili v TNP vrnjeni gozdovi agrarnim skupnostim. Po stanju 31. 12. 2000 je bilo v TNP zasebnih gozdov skoraj 15%, državnih skoraj 17% in občinskih več kot 68%, na območju B pa je lastniška struktura gozdov v TNP takšna, da je državnih gozdov več kot 59%, zasebnih več kot 31%, pravnomočno pa je bilo vrnjenih Nadškofiji 5% gozdov. Ne strinja se s tožnikovimi trditvami, da so bile površine v TNP že pred uveljavitvijo ZDen javno dobro. Ne drži, da površine v TNP niso v pravnem prometu in da na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Sicer pa denacionalizacija ne pomeni pravnega prometa, temveč originarno pridobitev lastnine. Znotraj TNP je več tisoč zasebnih vikendov na zemljiščih, ki so bila odtujena iz družbene lastnine. Na podlagi razdružitvene pogodbe je Republika Slovenija od imetnika pravice uporabe GG B prenesla v državno lastnino okoli 16% bivše družbene lastnine, gozdarske zadruge so lastninile okoli 5% bivše družbene lastnine, delniška družba GG B pa je olastninila okoli 77% bivše družbene lastnine. Pravni promet se je vršil tudi tako, da so se objektom v lasti GG B določila poljubno velika funkcionalna zemljišča, ter da se je spreminjala vrsta rabe zemljišča, večinoma iz travnika v zelenico. To je bilo storjeno brez soglasja denacionalizacijskega upravičenca, Sklada in Zavoda TNP. Znani so primeri direktnih odtujitev zemljišč v korist fizične osebe. Promet pa je potekal tudi z dedovanjem. Tudi ZNKD določa, da so zgolj deli naravne dediščine, ki imajo posebno vrednost kot naravne znamenitosti, in jih razglasijo pristojni organi, pod posebnim družbenim varstvom. Navaja, da je parcelo, ki je v naravi Dvojno jezero, mogoče izvzeti iz vrnitve, z vknjižbo komunalnih služnosti se je strinjala, o morebitni spremembi vrednosti pa je mogoče izdati novo delno odločbo.

2.4. V pripravljalni vlogi z dne 25. 3. 2002 je prvotožeča stranka vztrajala pri svojem tožbenem stališču, da obravnavanih nepremičnin, ki so sedaj zavarovane z ZON, ni bilo mogoče vrniti že pred uveljavitvijo tega zakona oziroma ZDen. Meni, da ima tretji odstavek 18. člena ZDen naravo splošne določbe, 3. točka prvega odstavka 19. člena ZDen pa predstavlja izjemo in jo je treba uporabiti skupaj. Tožena stranka tudi nima podlage za stališče, da se za javno dobro šteje le nepremičnina, ki je v javni lasti lokalne skupnosti ali države, na njej pa ni mogoče na noben način pridobiti lastninske pravice, kajti nobeden predpis tega tako restriktivno ne določa. Zato dejstvo, da znotraj TNP obstaja lastninska pravica, nima posebne teže. Status javnega dobra izhaja ali iz opredelitve v ustreznem aktu ali iz narave oziroma namena stvari s konkludentnimi ravnanji, pri čemer je značilnost javnega dobra, da je stvar namenjena splošni rabi vseh, zato ima poseben pomen. Po njenem mnenju tudi ni pravilen zaključek, da predmet vračanja niso samo tiste javne ceste, ki so z odlokom opredeljene kot občinske ceste oziroma so v skladu z zakonom o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot kot javne ceste evidentirane v zemljiškem katastru kot občinske oziroma državne. Da je zavezanec ugovarjal vračanju v naravi, je razvidno iz upravnih spisov, ni pa teh dejstev prvostopni organ ugotavljal, ker je menil, da ni podlage za vračanje v naravi. Tudi vrednost nepremičnin ni ugotovljena napačno zaradi neažurnosti zemljiškokatastrskih podatkov, temveč zaradi napačne uporabe predpisov. Zmotno je tudi stališče, da zavezanec ni postavil zahtevka za povračilo povečane vrednosti gozdov, saj je to storil na obravnavi dne 20. 9. 2000 in z vlogo z dne 5. 10. 2000 tudi predlagal postavitev izvedenca. Upravičenka pa je izrecno nasprotovala uveljavljanemu zahtevku in izjavila, da poravnava ni mogoča. Glede zgrajene infrastrukture je zavezanec uveljavljal omejitve pri vračanju na podlagi 2. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Številčni podatki o lastninskem stanju v TNP, ki jih je dala denacionalizacijska upravičenka v odgovoru na tožbo, so zavajajoči. Po njenih navedbah so vsa kmetijska zemljišča in gozdovi, na katerih je ob uveljavitvi zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS imelo pravico uporabe GG B, s tem dnem postala last države.

3.1. Drugotožeča stranka-Društvo za okolje, družbo, naravo in zdravje D, izpodbija odločbo tožene stranke iz vseh tožbenih razlogov. Pravni interes za vložitev tožbe utemeljuje s 4., 7. in 15. členom ZVO ter 72. in 73. členom Ustave RS, ker so bile z izpodbijano odločbo dodeljene Nadškofiji D v last naravne dobrine, del triglavskih jezer in drugih naravnih varovanih dobrin, pokljuško močvirje-Močile, Šijec ter državne in lokalne ceste. Aktivno legitimacijo črpa tudi iz stališč svojih članov, ki so z izpodbijano odločbo ogroženi v svojem ekonomskem in drugem položaju, saj jim odločba zožuje prostor za razvoj, poslabšuje jim ekonomski status, in iz stališč članov kot davkoplačevalcev. Izpodbijana odločba povzroča nove krivice njenim članom in širši skupnosti, ker vnaša škodljiva družbena neravnotežja z ekonomskim pritiskom in favoriziranjem delitve po veri. Meni, da je tožena stranka napačno uporabila ZON, ZVO, ZNKD, ZTNP in ZDen. V izpodbijani odločbi ni navedla odločilnih dejstev in ni zavzela pravnih stališč in svoje odločitve ni obrazložila. Ne more sprejeti njene ocene, da je premoženje ob vračanju manj vredno kot ob podržavljenju, saj je bila zgrajena celotna gozdarska infrastruktura. V odločbi se ne razpravlja o lastninski pravici Nadškofije, čeprav je ta sporna. Po njenem mnenju Nadškofija ni upravičenka, ker ni dokazala, da bi bila ob podržavljenju spornih nepremičnin njihova lastnica. Pojasnjuje, kako se je sporno premoženje prenašalo. Sedaj je bilo vrnjeno premoženje, za katerega so ovire za vračanje po 19. členu ZDen. V skladu z usmeritvami Mednarodne zveze za varstvo narave, dekleracijo, sprejeto leta 1992 v Rio de Janeiru, smernicami o varstvu naravnih in naravi bližnjih življenjskih prostorov, prosto živečih živali in rastlin bi bilo treba povečevati obseg državnih zemljišč in posebej varovanih območij. Predlaga, da sodišče po opravljeni obravnavi razveljavi (pravilno: odpravi) prvostopno in drugostopno odločbo in zavrne zahtevek za denacionalizacijo, podrejeno pa, da se po odpravi obeh odločb zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

3.2. Tožena stranka v odgovoru na tožbo drugotožeči stranki oporeka aktivno legitimacijo. Kot društvo po njenem mnenju ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe, v upravnem postopku pa tudi ni sodelovala kot stranka. Sklicuje se na 18. člen ZUS, 49. člen ZUP/86 in 60. člen ZDen. Pojasnjuje, da bo tudi po spremembi lastništva spornih nepremičnin lahko svojo dejavnost opravljalo naprej, čemer je vprašljivo območje njegove dejavnosti, saj je, kot kaže že iz njegovega imena, registrirano kot območno društvo D, ne pa za sporno območje oziroma za območje celotne Slovenije. Predlaga zavrnitev tožbe.

3.3. Nadškofija D v odgovoru na tožbo ugovarja aktivni legitimaciji drugotožeče stranke, saj s spremembo lastništva niti javni niti naravovarstveni interes ni v ničemer prizadet. Drugotožeča stranka tudi ne more biti stranka v postopku, ker ji je bil status delovanja v javnem interesu podeljen šele z odločbo z dne 21. 6. 2001, ki je postala dokončna dne 21. 7. 2001, izpodbijana odločba pa je bila izdana dne 2. 7. 2001. Navaja, da ima država vse možnosti, da z razlastitvenimi postopki poveča svojo lastnino v zavarovanih območjih. Denacionalizacija tudi v ničemer ne spreminja možnosti države, da vpliva na varstvo okolja, zato ni podlage, da bi naravovarstvena društva lahko kot stranke v tem postopku zastopale svoje interese.

3.4. V vlogi z dne 12. 4. 2002 drugotožeča stranka meni, da ima Nadškofija D namen s TNP gospodariti in izkupiček nameniti bogoslužju ter izobraževanju in karitativni dejavnosti, narodni park pa ima drugo funkcijo. Vztraja, da ima legitimacijo za vložitev tožbe v 15. členu ZVO. Sklicujoč se na predpise meni, da ni podlage za vrnitev zahtevanih nepremičnin Nadškofiji D. Glede svoje dejavnosti pojasnjuje, da deluje v vsej Sloveniji, povezuje se v koalicije, sodeluje v partnerstvu za okolje in zagovarja trajnostni razvoj, opredeljen tudi z Nacionalnim programom varstva okolja.

4.1. Tretjetožeča stranka - GG, gozdno gospodarstvo B, d.d., vlaga tožbo v zvezi s 4. točko izreka odločbe tožene stranke in uveljavlja vse tožbene razloge. Meni, da ni bil pravilno upoštevan spremenjeni 25. člen ZDen, v smislu katerega v primerih, ko se upravičenec in zavezanec ne sporazumeta o odškodnini, to določi upravni organ v naknadnem dopolnilnem postopku. V tem primeru pa upravni organ, kljub temu, da sporazum ni bil dosežen, ni izpeljal posebnega postopka in v njem ugotovil resnično stanje, ter odločil. O tako pomembni odločitvi sploh ni navedel nobenega razloga. Tožeča stranka ni bila pritegnjena v postopek, čeprav je na vseh vrnjenih nepremičninah vzpostavljala gozdno infrastrukturo, zlasti z gradnjo cest, vlak in drugih objektov. Na tem območju je bilo zgrajenih 138,416 km gozdnih cest, tožeča stranka je z vložki sodelovala pri gradnji 12,150 km državnih cest in 0,150 km lokalne ceste. Izračun tožene stranke je nepravilen in v škodo tretjetožeči stranki kot najemniku sporne nepremičnine po 25. členu ZDen. Po splošni oceni gradbenih strokovnjakov stane izgradnja enega km gozdne ceste 10.000.000 SIT. Tožena stranka pa je s svojo odločitvijo že prejudicirala njen premoženjski položaj. Predlaga, da sodišče po opravljeni obravnavi razveljavi (pravilno: odpravi) odločbo tožene stranke in ji zadevo vrne v novo odločanje.

4.2. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila vrednost nepremičnin izračunana po odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije, ob upoštevanju podatkov o katastrski kulturi in katastrskem razredu pristojne geodetske uprave. Gozdne prometnice tj. gozdne ceste, gozdne poti, vlake itd., so po Zakonu o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93; v nadaljevanju ZG) sestavni del gozda, se ne odmerjajo v samostojno parcelo (razen javnih cest po zakonu o javnih cestah) in so v pravnem prometu ter v skladu z ZDen tudi predmet denacionalizacije. V postopku denacionalizacije se ne vrednotijo posebej. Okoliščine v zvezi z njihovo izgradnjo pa vplivajo tudi na določitev katastrskega razreda gozda, saj se pri razvrščanju gozdov v katastrske razrede po pravilniku o ocenjevanju tal pri ugotavljanju proizvodne sposobnosti vzorčnih parcel (Uradni list SRS, št. 36/84) kot kriterij upošteva tudi odprtost gozda z gozdnimi prometnicami in bližina trga. Če so bile po podržavljenju gozda napravljene gozdne prometnice, bi bilo treba poskrbeti za ponovno ovrednotenje in določitev katastrskega razreda. To pa bi morala storiti prav gozdno-gospodarska podjetja, ki so po gospodarila z gozdovi. Tretjetožnik, ki zatrjuje, da je vrednost drugačna, bi to torej moral dokazati, vendar ne s posebnim vrednotenjem gozdne ceste kot investicije, temveč le z novim katastrskim razredom za konkretni gozd, za kar je treba izvesti predpisani postopek po predpisih o zemljiškem katastru oziroma evidentiranju nepremičnin. V prvostopnem postopku, v katerem se je vrednost ugotavljala, nobena stranka ni izpodbijala ugotovljene vrednosti. Tretjetožnik je le pavšalno uveljavljal povečano vrednost vrnjenih nepremičnin zaradi izgradnje gozdnih prometnih cest v smislu 25. člena ZDen, vendar za svoje trditve ni dostavil dokazov, niti jih ni predložil ob tožbi. Sicer pa je vprašljivo, ali lahko tak zahtevek postavi tretjetožnik, ki ni niti zavezanec niti najemojemalec gozdov, ampak do sklenitve koncesijske oziroma drugačne pogodbe oziroma do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji le upravlja gozdove, kar zajema naloge, ki jih po ZG ima izvajalska organizacija. Po mnenju tožene stranke bi bil upravičen uveljavljati vračilo povečane vrednosti gozdov zaradi vlaganj le zavezanec za njihovo vračilo, to je Sklad. Po mnenju tožene stranke pa tretjetožnik tudi nikoli ni postavil pravilnega odškodninskega zahtevka, saj ga ni oblikoval po temelju in po višini, čeprav mu je bila možnost sodelovanja v prvostopnem postopku, v katerem se je ugotavljalo dejansko stanje, na podlagi katerega je tudi ona odločila, dana.

4.3. Nadškofija D v odgovoru na tožbo meni, da je mogoče po njenem mnenju pravilno odločbo tožene stranke dopolniti in izreku dodati besedilo, da bo o morebitni spremembi vrednosti premoženja odločeno z novo delno odločbo.

4.4. Tretjetožnik v pripravljalni vlogi oporeka stališču tožene stranke glede (ne)upoštevanja gozdnih prometnic in se pri tem sklicuje na zakon o gozdovih iz leta 1985, ki je veljal ob sprejemu ZDen, po katerem so bile ceste osnovna sredstva gozdnogospodarskih organizacij. Ugovarja tudi oceni, da je bil v postopku pasiven in se sklicuje na udeležbo na obravnavi dne 20. 9. 2000 in na dopis s prikazom zgrajenih cest v gospodarskih enotah, na katerih področjih ležijo gozdovi, ki se vračajo, in ga je predložil Državnemu pravobranilstvu. Po njegovem mnenju se tožena stranka ne more sklicevati na prvostopno odločbo, ker jo je odpravila. Sicer pa so vse ugotovitve prvostopnega organa protipravne, ker mu ni bila omogočena udeležba v postopku. Zavrača tudi očitek, da ni poskrbel za spremembe v zemljiškem katastru, saj je za to zadolžen predvsem državni organ, on pa je povečano vrednost uveljavljal na podlagi tehnične in računovodske dokumentacije. Upravni organ je v postopku dolžan varovati splošno korist in bi bil dolžan ugotavljati povečano vrednost, torej popolno ugotoviti dejansko stanje. Da zadeve ni mogoče obravnavati tako kot meni tožena stranka, izhaja tudi iz elaborata gozdarskega oddelka biotehnične fakultete. Katastrski podatki za to niso uporabni, ker katastrski operati, sprejeti pred drugo svetovno vojno, niso bili nikoli ažurirani. Iz sodne prakse izhaja, da je za ugotavljanje povečane vrednosti treba v postopek pritegniti izvedence. Pri tem se tožnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-72/92 in sodbi Vrhovnega sodišča RS (opr. št. U 51/93, U 354/93). Nesprejemljiva je tudi trditev, da ni upravičen do uveljavljanja odškodninskih zahtevkov, ker je tožena stranka spregledala, da se je po ZG njegov status spremenil v položaj koncesionarja ali najemnika, in je to zagotovilo za vrnitev določenih investicij. Nedvomno so sredstva vlagala GG, zato jim je tudi ustavno sodišče v svojih odločbah priznalo določen obseg pravic na temelju vloženega dela, med drugim tudi pravico do 20 letne prednostne pravice pri dodeljevanju koncesij. Po stališču ustavnega sodišča se do sklenitve pogodbe njihov položaj spremeni le toliko, da ne gre več za družbeno lastnino, ampak za last države, sredstva pa do denacionalizacije ostanejo v upravljanju podjetja. Po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji imajo dosedanji upravljalci pravice in obveznosti po ZDen, imajo torej tudi pravico do odškodnine za investicije. Tudi po stališču ustavnega sodišča je tistim, ki so vrednost nepremičnine bistveno povečali, z določbo drugega odstavka 25. člena ZDen zagotovljena odškodnina po pravilih ZOR. Z novelo ZDen je Sklad postal zavezanec za vračilo nadomestnih zemljišč, ni pa pridobil pravice do plačila večvrednosti gozdov. Tožnik se sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS, oddelka v Celju, opr. št. U 41/99 z dne 11. 7. 2000.

5.1. Četrtotožeča stranka - Društvo za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije izpodbija odločbo tožene stranke zaradi napačne uporabe zakona. Pravni interes za vložitev tožbe utemeljuje z dodelitvijo statusa društva, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave. Zato ima na podlagi tretjega odstavka 137. člena ZON pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih. Navaja, da sporna zemljišča ležijo v območju, ki je eno od najpomembnejših 14 slovenskih mednarodno pomembnih območij za varstvo ptic. Gozdovi v TNP izpolnjujejo numerične kriterije glede številčnosti in vrste sestave ptic, in jih bo morala država pred vstopom v EU razglasiti za posebno varstveno območje v skladu z Direktivo EU o varstvu prosto-živečih ptic 79/409/ EEC. Zaradi varstva narave in zaradi varstva ptic kot dela narave je interes, da je to območje v čim večjem obsegu v lasti države. Prednost javne lastnine zavarovanih območij je splošno priznana v naravovarstveni stroki. Meni, da je odločitev tožene stranke napačna, saj je v nasprotju z ZKND, ki je veljal v času uveljavitve ZDen. Tudi v drugih zakonih so vsebovana določila, ki dajejo državi oziroma občini predkupno pravico, omogočajo razlastitev in prepovedujejo promet z naravnimi znamenitostmi v javni oziroma družbeni lastnini, kar vse kaže, da spornih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi.

5.2. Tožena stranka v odgovoru na tožbo na podlagi 18. člena ZUS ugovarja aktivni legitimaciji četrtotožnika, ki upravičenja za tožbo nima niti v 60. členu ZDen niti v 49. členu ZUP/86. Dejavnost četrtotožnika ni varstvo državne lastnine oziroma upravičenj, ki jih ima država ali kdo drug na nepremičninah. S spremembo lastnika obravnavnih nepremičnin se ne posega v njegove pravice oziroma pravne koristi, ki lahko izhajajo le iz njegove dejavnosti in so omejene z njegovimi pristojnostmi in pooblastili po ZON. Tudi po spremembi lastništva bo lahko svojo dejavnost tudi na obravnavnem območju opravljal še naprej.

5.3. Nadškofija D v odgovoru na tožbo podaja iste navedbe kot za drugotožečo stranko.

6.1. Petotožeča stranka - Občina C, ki opira tožbo na prvi odstavek 18. člena ZUS, izpodbija odločbo iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da je bila Nadškofiji dodeljena tudi lokalna cesta - odcep za Š hotel, L 014070, parc. št. 1956/1 k.o. K. Lokalna cesta pa je javno dobro in na njem ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Tožnica je tudi sofinancirala državne ceste, tako cesto RT 905 na parc. št. 982/1, 90 k.o. O, in na parc. št. 1956/1, 1957/1 in 1958 k.o. K, ter cesto RT 905 na parc. št. 907/1, 2, 4, in 143. Nadškofiji je bilo dano tudi Dvojno jezero, ki je prav tako javno dobro. Poleg tako nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je tožena stranka kršila pravila postopka, ker je ni pritegnila v postopek. Z izpodbijano odločbo pa je prizadeta tudi zato, ker bi ji zaradi vrnitve odpadel prihodek iz katastrskega dohodka, ker je cerkev oproščena tega plačila. Predlaga, da sodišče po opravljeni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi.

6.2. Tožena stranka v odgovoru na tožbo, enako kot v odgovoru na tožbo prvotožeče stranke meni, da predmet vračanja v postopku denacionalizacije niso samo tiste javne ceste, ki so z odlokom opredeljene kot občinske ceste oziroma so v skladu z zakonom o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot kot javne ceste evidentirane v zemljiškem katastru in v zemljiški knjigi kot občinske oziroma državne javne ceste. Ne vračajo se tudi vode in vodna zemljišča. Obe dobrini pa v javnih evidencah nista bili ažurno evidentirani. Tudi petotožnica ni poskrbela za evidentiranje občinskih javnih cest, čeprav je to njena dolžnost po zakonu o javnih cestah. Tožbenih trditev o obstoju cest pa tudi ni podprla z dokazi. Njen ugovor o materialni prizadetosti ni mogoče upoštevati in z njim ne more dokazovati pravnega interesa za sodelovanje v denacionalizacijskem postopku, v katerem se odloča le o vračanju podržavljenih nepremičnin. Sicer pa tudi sedaj ni imela prihodkov iz tega naslova, ker prejšnji upravljavci gozdov, gozdnogospodarske organizacije in sedanja lastnica Republika Slovenija oziroma pooblaščeni gospodar nepremičnin Sklad, ter tudi občine, ki imajo v lasti gozdove, davka od katastrskega dohodka gozdov ne plačujejo, ker za to niso zavezanke. Toženi stranki se tudi zastavlja vprašanje, ali je petotožnica sploh lahko stranka v upravnem sporu, glede na to, da v upravnem postopku v obravnavni zadevi sploh ni sodelovala, ali pa bi morala predlagati obnovo postopka. Meni, da zaradi ustavnega načela delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, zaradi 158. člena Ustave RS, ki določa, da se pravnomočne odločbe lahko odpravijo, razveljavijo ali spremenijo le v primerih in po postopku, določenem z zakonom, in glede na 1. člena ZUS, po katerem upravno sodišče presoja zakonitost dokončnih, ne pa tudi pravnomočnih upravnih aktov, ni možno, da bi upravno sodišče odločalo o tožbi nekoga, ki v upravnem postopku ni sodeloval, in s tem odločilo o njegovem pravnem interesu in hkrati položaju stranke v upravnem postopku, ne da bi se o tem predhodno opredelil upravni organ - tožena stranka kot del izvršne oblasti.

6.3. Nadškofija D v odgovoru na tožbo meni, da peto tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev tožbe, ker so denacionalizirane površine, kot izhaja iz podatkov v spisih, v lasti Republike Slovenije, Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.

6.4. V pripravljalni vlogi z dne 9. 4. 2002 petotožeča stranka opozarja na težave v zvezi z evidentiranjem javnih cest, pa tudi komunalnih vodov in objektov javne infrastrukture. Navaja, da je tožena stranka nepravilno odločila o parc. št. 1150/14, 15, 17, 18 in 19 k.o. M, na katerih je vknjižena lastninska pravica v korist Republike Slovenije. To zemljišče je od leta 1950 park, imenovan Pod sklaco v Ribčevem lazu, na katerem je urejen prireditveni prostor, potrebna infrastruktura v zaokroženem kompleksu je tudi čolnarna za javni prevoz potnikov z Bohinjskim čolnom. V zemljiški knjigi se to območje vodi kot neplodno, travnik, gozd, pašnik. V dolgoročnem družbenem planu za obdobje 1986-1995 je določeno, da gre za parkovni gozd z mejami urejanja, drsališče, čolnarno, v odloku o prostorsko ureditvenih pogojih pa so predvideni posegi na že obstoječih objektih, novi posegi pa se urejajo z ureditvenim načrtom, ki je v postopku sprejemanja. Tudi za ta zemljišča so izkazane ovire za vrnitev v naravi.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije v Ljubljani je kot varuh javnega interesa v vseh upravnih sporih po obravnavanih tožbah priglasilo udeležbo v postopku.

Na podlagi 41. člena ZUS je sodišče vse postopke, v katerih se izpodbija ista odločba tožene stranke, združilo v skupno obravnavo in odločanje.

Tožbe prvo tožeče, tretje tožeče in peto tožeče stranke so utemeljene.

7Prvotožeča, tretjetožeča in petotožeča stranka so po presoji sodišča izkazale legitimacijo za sprožitev tega upravnega spora.

Prvotožeča stranka je tožbo vložila na podlagi drugega odstavka 18. člena ZUS, ki določa, da je državni pravobranilec lahko tožnik, kadar meni, da je z upravnim aktom kršen zakon v škodo javne koristi. Javna korist je po njenih navedbah v tožbi podana s tem, da kulturna dediščina, ki je tako pomembna, da je razglašena za kulturni spomenik državnega pomena, ostane v lasti države kot osebe javnega prava. S takšno utemeljitvijo je legitimacijo za vložitev tožbe sicer že vezala na vsebine, ki predstavljajo podlage za meritorno odločanje, brez česar pa državno pravobranilstvo kot tožnik, ki varuje javno korist, svojega procesnega položaja ne more utemeljiti. Ta, aktivni položaj v upravnem sporu, mu je po mnenju sodišča v denacionalizacijskih zadevah, v katerih že zaradi spreminjanja prejšnjih družbenolastninskih razmerij lahko kolidirajo javni in zasebni interesi, treba priznati. Zato sodišče državnega pravobranilca v tem upravnem sporu šteje za upravičenega tožnika, vendar le v obsegu, v katerem izpodbija odločitev tožene stranke, varujoč javno korist. Sodišče pa ob tem opozarja na vprašanje upravičenega tožnika glede na organizacijsko strukturo institucije državnega pravobranilstva. Po zakonu o državnem pravobranilstvu (Uradni list RS, št. 20/97, v nadaljevanju: ZDPra) opravlja državno pravobranilstvo naloge iz svoje pristojnosti na sedežu in na zunanjih oddelkih (17. člen ZDPra). Zastopanje subjektov iz 7. člena ZDPra v upravnem sporu je po zakonu dano zunanjim oddelkom, razen zastopanja v t.i. računsko upravnem sporu, ki je pridržano sedežu (18. in 20. člen ZDPra). Kateri državni pravobranilec pa ima v upravnem sporu aktivno tožbeno legitimacijo (ta je v upravnem sporu lahko dvojna in sicer ko državni pravobranilec kot tožnik sproži upravni spor, drugi odstavek 18. člena ZUS, in ko državni pravobranilec v upravnem sporu, sproženem po tožbi drugega tožnika, vloži nasprotno tožbo, 40. člen ZUS), ZDPra in ZUS ne določata. Po upravnosodni praksi to funkcijo opravlja državno pravobranilstvo na sedežu, kar je po mnenju sodišča skladno z intencijo zakona, da zunanji oddelki opravljajo nalogo zastopanja, druge funkcije pa sedež organa, in tudi zmanjšuje možnost konfliktnosti funkcije zastopanja in funkcije varovanja javnega interesa. V skladu s to prakso bi torej tožbo moral vložiti državni pravobranilec na sedežu. Ker pa se to vprašanje nanaša na organizacijo Državnega pravobranilstva, sodišče kljub navedenim pomislekom šteje, da je glede prvega tožnika procesna predpostavka sposobnost biti stranka v tem upravnem sporu podana in je zato izpolnjen pogoj za meritorno presojo njegove tožbe.

Tretjetožeča stranka je kot stranski udeleženec sodelovala v upravnem postopku in ima že zaradi tega položaj aktivne stranke za izpodbijanje izdanega akta v upravnem sporu.

Petotožeča stranka se upravnega postopka ni udeleževala in ji, kot izhaja iz upravnih spisov, izpodbijana odločba ni bila vročena. Po ustavnosodni in upravnosodni praksi (odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 159/99 z dne 3. 2. 2000, sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 266/2000 z dne 25. 1. 2001 in sklep I Up 977/99-3 z dne 20. 9. 2001) pa lahko tudi tisti, ki ni bil stranka v upravnem postopku, v katerem je bil izdan izpodbijani akt, ta akt izpodbija v upravnem sporu, če izkaže, da so z njim prizadete njegove pravice ali pravne koristi. Da je njegova tožba pravočasna, jo mora vložiti v enakem tožbenem roku kot velja po ZUS (26. člen) za stranke, ki so bile udeležene v upravnem postopku. Po izteku tega roka pa ne more več sprožiti upravnega spora, temveč mora tedaj dokončno oziroma pravnomočno upravno odločbo izpodbijati s predpisanimi pravnimi sredstvi v upravnem postopku. Ker petotožeča stranka z navedbami, da je tožena stranka odločala o vračanju naravnega javnega dobra, katerega lastnica je, zatrjuje poseg v njene pravice oziroma interese, tožbo pa je vložila v tožbenem roku za stranke upravnega postopka, je v tem upravnem sporu izkazala aktivno legitimacijo in pravočasnost tožbe.

8Predmet odločanja v obravnavani zadevi je vračanje nepremičnin, ki ležijo na območju Triglavskega narodnega parka. Varovalni režim tega območja je ob uveljavitvi ZDen (Uradni list RS, št, 27/91-I, 56/92-odl. US, 13/93-odl. US, 31/93, 24/95-odl. US, 20/97-odl. US, 23/97- odl. US, 65/98, 76/98-odl. US, 66/00, 66/00-obv.razl. in 11/01-odl. US) urejal ZTNP. S tem zakonom je bil kot narodni park določen osrednji del Julijskih Alp (1. člen), znotraj tega območja še osrednje območje narodnega parka (4. člen), po 6. členu pa je bilo, ob izpolnjevanju zakonskih pogojev, predvideno, da se s posebnim aktom zavarujejo deli nepremičnine naravne in kulturne dediščine kot naravna znamenitost oziroma kulturni ali zgodovinski spomenik. Iz podatkov predloženih upravnih spisov ni razvidno, da bi bile zahtevane nepremičnine, v naravi pretežno gozdovi, s takšnimi posebnimi akti varovane naravne znamenitosti, niti takih ugovorov ne postavljajo stranke. Le v primeru, ko bi šlo za ožja območja znotraj TNP, ki bi bila s posebnimi akti varovane naravne znamenitosti, tako kot je to predvideno po navedenem določilu 6. člena ZTNP, bi se po mnenju sodišča postavilo vprašanje pristojnosti upravnega organa za odločanje (4. točka prvega odstavka 54. člen ZDen). Glede na dejansko podlago, kakršna izhaja iz podatkov v predloženih upravnih spisih, pa sodišče nima pomislekov o stvarni pristojnosti tožene stranke za izdajo izpodbijane odločbe, ki temelji na prvem odstavku 57. člena ZDen (ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, odloča o pritožbah zoper odločbe o zahtevi za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetijskih gospodarstev).

9Tožena stranka, ki je po odpravi prvostopne delne odločbe o delu zahtevka za denacionalizacijo sama odločila, v svoji odločbi posebej ne pojasnjuje pravne podlage za upravičenost vlagatelja do denacionalizacije, in se ne opredeljuje do dejanskega temelja za denacionalizacijo. Ker je že prvostopni organ v svoji odločbi ugotovil in obrazložil, da vlagateljica je denacionalizacijska upravičenka na podlagi 14. člena ZDen, podlaga za denacionalizacijo pa je odločba Okrajne komisije za agrarno reformo D z dne 17. 9. 1947, je tožena stranka, ob ugoditvi zahtevku, očitno (molče) prevzela te ugotovitve. K temu sodišče le dodaja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije, ko je ustavno presojalo 14. člena ZDen (odločba U-I-25/92-27 z dne 4. 3. 1993), potrdilo, da gre pravica do vrnitve premoženja tudi cerkvam. V odločbi št. U-I-107/96 z dne 5. 12. 1996 pa je ustavno sodišče nakazalo rešitev za izpostavljeno vprašanje lastništva cerkve na nepremičninah glede na pomanjkljivo izvedeno agrarno reformo Kraljevine Jugoslavije. Iz njegove pravne argumentacije izhaja, da je cerkev na podlagi predpisov Kraljevine Jugoslavije lahko bila lastnica gozdnih posestev, saj je mogoče agrarno reformo pravno upoštevati le, kolikor je bila izvedena na podlagi pravnomočnih razlastitvenih odločb, ni pa se mogoče sklicevati na tedanje zemljiške maksimume. V obravnavanem denacionalizacijskem postopku pa Nadškofiji D priznanemu položaju denacionalizacijske upravičenke prvo, tretje in peto tožeča stranka niti ne ugovarjajo, in tudi ne navajajo dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je odločba Okrajne komisije za agrarno reformo D z dne 17. 9. 1947, s katero je bilo podržavljenje izrečeno, izhajala iz napačne predpostavke, ko je štela, da je bila Nadškofija D ob podržavljenju lastnica parcel, ki se v tem postopku vračajo.

10Po ZDen velja za gozdove režim vračanja v last in posest. Vračanje v naravi po določbi desetega odstavka 27. člena ZDen preprečujejo okoliščine, ki so kot ovira za to obliko denacionalizacije določene v 1., 2., 3. in 5. točki 19. člena ZDen (gramatikalna razlaga enajstega odstavka 27. člena bi sicer pomenila, da ovire iz 3. točke tudi za gozdove ni. Ker pa je bila ta določba uzakonjena z ZDen-B v povezavi z dopolnitvijo 3. točke 19. člena ZDen, ki jo je ustavno sodišče razveljavilo, je logična razlaga, da se enajsti odstavek na gozdove ne more nanašati). Ureditev, kakršna je bila uveljavljena s sprejemom ZDen, je ostala nespremenjena, čeprav so se ob oceni, da se bo po izvršeni denacionalizaciji spremenila lastniška struktura gozdov tako, da bo predvidoma 80 % gozdov zasebnih (obrazložitev predloga zakona o gozdovih, Poročevalec DZ, št. 8/93, Program razvoja gozdov v Sloveniji, Uradni list RS, št. 14/96, poglavje II., točka 6) oblikovale pobude za zakonodajne spremembe. Določbe, ki urejajo vračanje gozdov, je presojalo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije in jih ocenilo za ustavno skladne (odločbe U-I-2/92 z dne 10. 6. 1993, U-I-107/96 z dne 5. 12. 1996, U-I-121/97 z dne 23. 5. 1997).

11Presojo tožene stranke v izpodbijani odločbi, da niso podane ovire za vračanje v naravi, izpodbijata prva in peto tožeča stranka. Prvo tožeča stranka opira svoje stališče na tretji odstavek 18. člena in 3. točko prvega odstavka 19. člena ZDen v povezavi s 85. členom ZON. Peto tožeča stranka ugovarja vračanju v naravi z zatrjevanjem okoliščin po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen.

Tretji odstavek 18. člena ZDen določa, da se nepremičnine, ki so po predpisih o varstvu naravne in kulturne dediščine razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti, vračajo pod pogoji iz tega zakona. Po določbi 3. točke prvega odstavka 19. člena nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Določba 85. člena ZON predpisuje, da nepremičnine v zavarovanih območjih in naravne vrednote, ki so v lasti države, niso v pravnem prometu, razen v primerih, določenih s tem zakonom.

ZDen je v tretjem odstavku 18. člena posebej določil, da se vračajo tudi nepremičnine, ki so razglašene za naravne znamenitosti ali za kulturne spomenike. Vračanje je podvrženo režimu, ki ga za vračanje podržavljenega premoženja določa ZDen. ZDen torej vračanja naravnih znamenitosti in kulturnih spomenikov v naravi ne izključuje, to obliko denacionalizacije preprečujejo le ovire, predpisane v določbah ZDen. Določba 3. točke prvega odstavka19. člena ZDen izločuje iz vračanja nepremičnine, ki spadajo v stvarno pravno kategorijo javnega dobra, oziroma v terminologiji prejšnje družbeno-pravne ureditve, v kateri se je ZDen pripravljal, dobrine v splošni rabi. Le-te je Ustava Republike Slovenije iz leta 1974 opredelila kot ožjo kategorijo v sklopu dobrin splošnega pomena (člen 102. Ustave SRS, amandma XXIX in LXVII k ustavi SRS). Treh ustavnih kategorij stvari, na katerih je bil izražen poseben javni interes, in to naravno bogastvo, stvari naravne in kulturne dediščine in dobrine v splošni rabi, pa ustava ni razmejila. Dobrine v splošni rabi so bile v družbeni lastnini (206. člen zakona o združenem delu) in niso bile v prometu (drugi odstavek zakona o prometu z nepremičninami, Uradni list SRS, št. 19/96 in 42/86). Noben predpis pa njihovega pravnega režima ni splošno urejal (dobrine v splošni rabi je v povojni zakonodaji primeroma našteval zakon o prometu z zemljišči in stavbami iz leta 1954 - npr. ceste, mostovi, parki, ki pa je ob noveliranju leta 1965 to naštevanje opustil). V pravni teoriji so se opredeljevale kot stvari, katere lahko pod enakimi pogoji, določenimi z zakonom, uporablja vsak, so izven pravnega prometa, in na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Posamezne vrste dobrin v splošni rabi so glede na naravo stvari urejali specialni zakoni, ki so jim tudi določali status dobrine v splošni rabi.

V novo oblikovan slovenski pravni red je pojem javnega dobra uvedla Ustava RS v 70. členu, v katerem ureja javno dobro in naravna bogastva. V 71. členu določa ustava posebno varstvo zemljišč, v 73. členu pa varovanje naravne in kulturne dediščine. Tudi nova ustavna ureditev ni potegnila ločnice med stvarmi, glede katerih poudarja zavarovanje javnega interesa. Prvi sistemski zakon s področja varovanja okolja, ZVO, ureja naravno javno dobro in ga opisuje kot površine v javni lasti, in sicer negrajene dele zemljiškega, podzemnega, vodnega, morskega in zračnega javnega dobra, na katerih sta dostopnost in gibanje pod enakimi pogoji omogočena vsem (5. člen). Po 16. členu ZVO je javno dobro lastnina republike ali lokalne skupnosti. Posameznim območjem se status naravnega javnega dobra določi, ukine ali ponovno vzpostavi s predpisom vlade oziroma s predpisom lokalne skupnosti. Z razglasitvijo statusa se določi tudi režim uporabe.

Po mnenju sodišča gozdovi kot genus, kot vrsta nepremičnin, niso imeli statusa dobrine v splošni rabi v prejšnji družbeni ureditvi in niso naravno javno dobro po novi zakonodaji. Tudi v prejšnjem dvolastninskem sistemu s prevladujočo družbeno lastnino so bili gozdovi tudi v zasebni lasti. Vsak lastninski upravičenec je moral dopustiti dostop in gibanje ter nabiranje plodov itd. (Zakon o gozdovih, Uradni list SRS, št. 18/85, 29/86 in 24/89). Tudi po veljavnem Zakonu o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93; v nadaljevanju ZG) je nelastnikom gozdov priznana pravica do prostega dostopa in gibanja, do čebelarjenja, lova in rekreativnega nabiranja plodov, zelnatih rastlin, gob in prosto živečih živali (5. člen). To sicer kaže na splošno rabo, kar je temeljni opredelilni znak javnega dobra, in ki je v pravni teoriji opisana kot anonimna in začasna uporaba javnega dobra v skladu z namenom stvari, ki jo uporabnik izvršuje tako, da s svojo uporabo ne onemogoča drugim vsebinsko enake rabe. Vendar pa je treba upoštevati, da ima gozd kot naravna dobrina več funkcij (po 6. točki 3. člena ZG ekološko, socialno in proizvodno), in so prej navedene rabe vezane na socialno funkcijo. Gre torej le za en segment rabe gozdov. Zato je določbo 5. člena ZG treba razumeti predvsem kot uzakonitev načina uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija (67. člen Ustave RS). Tako je določbo obravnavalo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi, št U-I-51/95 z dne 29. 3. 1999. Status naravne dobrine torej nepremičnini ne daje tudi statusa naravnega javnega dobra. Da gozdovi z olastninjenjem, za kar so dali podlago zakon o zadrugah, zakon o lastninskem preoblikovanju in zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS, niso postali javno dobro kot ga ureja 70. člen ustave, je pojasnilo že Ustavno sodišče RS v svoji odločbi št. U-I-176/94 z dne 5. 10. 1995, v kateri navaja, da so zemljišča javno dobro le, če so po naravi stvari namenjena splošni rabi vseh pod enakimi pogoji ali če jih zakonodajalec izrecno opredeli kot javno dobro. Glede na stopnjo javnega interesa v pravni režim nepremičnin bolj ali manj intenzivno posega javno pravo. Njihov položaj se glede na namen in uporabo lahko približa režimu javnega dobra ne da bi stvari same zaradi tega postale javno dobro. V zvezi z določnostjo statusa v predpisu sodišče ugotavlja, da v prejšnji ureditvi gozdovom statusa dobrine v splošni rabi ni dajal noben predpis. Tudi sedaj 16. člen ZVO veže pridobitev in ukinitev statusa naravnega javnega dobra za posamezna območja na predpis Vlade oziroma lokalne skupnosti. Ker je torej pridobitev statusa javnega dobra pogojena z obličnostjo, se lahko za naravno javno dobro štejejo le tisti gozdovi na posameznem območju, katerim ta status določa predpis Vlade RS ali lokalne skupnosti, v katerem se določi tudi režim uporabe. Za zahtevane gozdove takšen predpis ni bil izdan.

Stališč, da bi za zahtevane nepremičnine obstajale ovire po 3. točki 19. člena ZDen, po presoji sodišča tudi ni mogoče opreti na dejstvo, da ležijo v območju TNP. To območje je po ZTNP, ki je veljal ob sprejetju ZDen, uživalo zaščito zaradi naravnih in kulturnih vrednot (1. člen ZTNP), torej je bilo ena izmed treh tudi tedaj ustavno zaščitenih premoženjskih kategorij. Ni pa bilo podvrženo tudi režimu dobrin v splošni rabi. Mnenje tožeče stranke, ki ga opira na 51. člen ZNKD, da je za nepremičnine veljalo izvzetje iz pravnega prometa, je zmotno. Namen in pomen te določbe, po kateri spomenika ali znamenitosti, ki je v javni ali družbeni lastnini, ni dopustno odtujiti, je Ustavno sodišče RS razložilo v svoji odločbi, št. U-I-320/94 z dne 25. 5. 1995 (Uradni list RS, št. 37/95), tako da je ta določba v sistemu prevladujoče družbene lastnine le zagotavljala, da se obseg družbene lastnine na določenih sredstvih ne bo zmanjševal na škodo drugih oblik lastnine. Ni pa ZNKD omejeval pravne sposobnosti nosilcev lastninske pravice glede možnosti pridobivanja lastninske pravice na naravnih znamenitostih, le od družbenopravnih oseb te pravice na podlagi 51. člena niso mogli pridobivati. Tudi ZTNP ni določal, da nepremičnine na območju TNP niso v pravnem prometu (v 30. členu je bila ob sprejemu zakona določena le začasna prepoved, ki je lahko trajala največ tri leta), in lastništvo nepremičnin tudi ni omejil samo na družbenolastninsko sfero.

Glede na navedeno je po presoji sodišča zmotno mnenje prvo tožeče stranke, da so bile že ob uveljavitvi ZDen podane ovire za vračanje zahtevanih nepremičnin v naravi. Vrnitev naj bi preprečil šele ZON. Namembnost območja, na katerem zahtevane nepremičnine ležijo, se tudi po sprejemu ZDen oziroma ZON ni spremenila. Po določbah 162. in 163. člena ZON se namreč za prej veljavne zakone in podzakonske predpise, ki urejajo naravno dediščino in naravne znamenitosti šteje, da urejajo naravne vrednote, oziroma da prejšnji akti o razglasitvi naravne znamenitosti, redkosti oziroma prirodne znamenitosti, ostanejo v veljavi. To po mnenju sodišča pomeni, da je TNP dobil status naravne vrednote po 4. členu ZON. Naravne vrednote so tudi po sedanji ureditvi lahko predmet lastninske pravice javnopravnih in zasebnopravnih subjektov (40. člen ZON). Vendar pa po določbi 85. člena nepremičnine na zavarovanih območjih in naravne vrednote, ki so v lasti države, niso v pravnem prometu, razen v primerih, določenih s tem zakonom. Sodišče se strinja s toženo stranko, da te določbe ni mogoče razlagati tako, da je posegla v pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev oziroma preprečila vrnitev v naravi. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v številnih odločbah v okviru ustavnosodne presoje zakonskih določb, ki so se nanašale na denacionalizacijo, poudarilo, da je denacionalizacijskim upravičencem priznan varovan pravni položaj že od uveljavitve ZDen. Gre za pričakovano pravico, za katero je temeljno, da se morajo vsi vzdrževati posegov vanjo (odločbe U-I-95/91 z dne 14. 5. 1992, U-I-431/94, U-I-22/95 z dne 14. 3. 1996, U-I-119/94 z dne 21. 3. 1996, U-I-107/96 z dne 5. 12. 1996, U-I-326/98 z dne U-I-138/99 z dne 18. 1. 2001). Tako tudi 85. člena ZON, ki prepoveduje promet z nepremičninami na zavarovanih območjih in naravnimi vrednotami v lasti države, kar pa denacionalizacija niti ni (z denacionalizacijsko odločbo se lastninska pravica pridobi originarno, 66. in 67. člen ZDen), ni mogoče razlagati tako, da preprečuje vrnitev nepremičnine v naravi.

Po povedanem sodišče meni, da za gozdove, ki ležijo v TNP, ne obstajajo ovire, ki po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen preprečujejo vrnitev v naravi. Tožena stranka je pravilno odločila, da za temu nasprotno stališče ni podlage v predpisih, ki jih je za odločanje o uveljavljanem denacionalizacijskem zahtevku treba uporabiti, in ki so veljali ob uveljavitvi ZDen, in tudi ne v pravilni uporabi predpisov, ki so bili sprejeti po uveljavitvi ZDen.

12Utemeljeni pa so ugovori o vračilu nepremičnin, ki so v naravi ceste in vode. To namreč so nepremičninske kategorije, ki imajo status javnega dobra, na njih ni mogoča lastninska pravica civilnopravnih oseb in niso v pravnem prometu.

Ob uveljavitvi ZDen je veljal Zakon o cestah (Uradni list SRS, št. 38/81, 7/86 in 37/87), ki je javno cesto opisoval kot prometno površino, ki je splošnega pomena za promet in jo lahko vsak prosto uporablja ob pogojih in na način, določen z zakonom; ceste so bile izven prometa, na njih je bilo mogoče pridobiti pravico posebne rabe samo za splošne potrebe (2. in 3. člen). Sedaj veljavni Zakon o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97; v nadaljevanju ZJC) ob definiciji ceste kot prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jo lahko vsak prosto uporablja pod predpisanimi pogoji, določa, da so javne ceste javno dobro in so izven prometa (2. člen). Državne javne ceste so v lasti Republike Slovenije, občinske pa v lasti občine (3. člen). V smislu delitve na naravno in grajeno javno dobro so ceste grajeno javno dobro in dobijo tak status na podlagi konkretnega pravnega akta, ki ga predstavlja kategorizacija (2. točka prvega odstavka 14. člena ZJC).

Gozdne ceste so po ZJC nekategorizirane ceste (3. točka prvega odstavka 14. člena), torej niso javno dobro. ZG opredeljuje gozdne ceste kot sestavino gozdne infrastrukture (12. točka 3. člena ZG), gozdna infrastruktura, ki ni odmerjena v samostojno parcelo, je sestavni del gozda (drugi odstavek 2. člena, 38. člen ZG). Podlago za odmero gozdne ceste v samostojno parcelo daje 96. člen ZG za tiste ceste, ki omogočajo predvsem dostop do kmetij, zaselkov oziroma vasi, turističnih objektov, izletniških in drugih podobnih krajev. V navedenem določilu je zakonodajalec predpisal, da te ceste prevzamejo lokalne skupnosti v dveh letih po uveljavitvi ZG, do tedaj pa so se tudi za te ceste uporabljale določbe ZG.

Iz navedene zakonske ureditve sodišče zaključuje, da predmet vračanja ne morejo biti tiste javne ceste, ki so z aktom opredeljene kot državne ali občinske ceste, pri čemer pa po mnenju sodišča ni bistveno, ali so kot take že vpisane v zemljiško knjigo (kot to zagovarja tožena stranka v odgovoru na tožbo), saj v tem primeru ne gre za vpis konstitutivne narave. Sodišče meni, da je treba kot javne ceste obravnavati tudi tiste ceste, ki so jih je po 96. členu ZG prevzele lokalne skupnosti, čeprav so bile te ceste kategorizirane šele po uveljavitvi ZDen. V tem primeru namreč ne gre za naknadno določitev namembnosti ceste; takšna cesta je bila že pred izrecno kategorizacijo dejansko v splošni rabi.

13Pravna ureditev voda je zajeta v Zakonu o vodah (Uradni list SRS, št. 38/81 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 15/91 in 52/00; v nadaljevanju ZV), kolikor ni spremenjena s posameznimi določbami novejših zakonov. ZV v 2. členu določa, da so naravni vodotoki, naravna jezera, naravni izviri, obalno morje, javni vodnjaki in vodna zemljišča dobrine v splošni rabi in so v družbeni lastnini, ta določba pa se ne nanaša na vodna zemljišča presihajočih jezer. Po ZVO je voda naravna prvina (točka 1.2. 5. člena), je tudi naravno javno dobro (3.1. točka 5. člena in 16. člen) in je v lasti republike (111. člen).Vodna zemljišča še niso olastninjena (1. člen zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Uradni list RS, št. 44/97), še vedno so dobrina splošnega pomena v splošni rabi.

Navedena ureditev preprečuje v denacionalizaciji vračanje voda, naravnih vodotokov in vodnih zemljišč, ker gre za zakonski dejanski stan iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen.

14Iz podatkov predloženih upravnih spisov izhaja, da sta Sklad in tretjetožeča stranka že v prvostopnem postopku opozarjala, da so nekatere parcele v naravi ceste oziroma vode, in da je na nekaterih parcelah gospodarska infrastruktura (zapisnik z obravnave z dne 20. 9. 2000, pripravljalna vloga z dne 5. 10. 2000). Ne prvostopni organ in ne tožena stranka dejanskega stanja v zvezi s temi ugovori nista razčistila. Zato je ostalo dejansko stanje v tem delu v bistvenih točkah nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Na podlagi takega dejanskega stanja pa sodišče ni moglo rešiti spora in je moralo odločbo tožene stranke odpraviti in ji zadevo vrniti v ponoven postopek. To odločitev je sprejelo na podlagi 2. točke prvega odstavka 60. člena ZUS.

V ponovnem postopku bo morala tožena stranka sama ali po prvostopnem organu dopolniti ugotovitveni postopek, in za vsako parcelo, za katero bo zavezanec ugovarjal obstoj okoliščin, ki preprečujejo njeno vrnitev v naravi, in za svoje zatrjevanje ponudil ustrezne dokaze, le-te oceniti in subsumirati konkretno dejansko stanje pod abstraktno dejansko stanje določb ZDen. Preveriti bo torej morala dejansko rabo parcel, za katere sta Sklad in tretjetožeča stranka že zatrjevala, da so javno dobro. Ob tem sodišče ugotavlja, da nima podlage tožbena trditev tretjetožeče stranke, da ni bila pritegnjena v postopek, saj je bila vabljena na obravnave in so ji bile odločbe upravnih organov vročene. Upravni organ pa bo moral dati možnost udeležbe v postopku tudi Občini C glede na njena zatrjevanja in dokazovanja, da je predmet zahtevka tudi občinska javna cesta. Kolikor pa vrnitev zahtevanih parcel v naravi ni možna, in je zato upravičenec upravičen do odškodnine (2. člen ZDen), ima položaj stranke v postopku tudi Slovenska odškodninska družba kot zavezanec za odškodnino v obveznicah (četrti odstavek 51. člena ZDen). V zvezi z navedbami, da po določenih parcelah potekajo daljnovodi in kablovodi, da je na zahtevani parceli del oziroma cev elektrarne, bo na podlagi dokazovanja zavezanca upravni organ moral presoditi, ali gre za situacijo, zaobseženo v zakonskem dejanskem stanu iz 2. točke prvega odstavka19. člena ZDen, ki določa, da nepremičnine ni mogoče vrniti, če je neločljiv sestavni del omrežja, objektov, naprav ali drugih sredstev javnih podjetij s področja energetike, komunale, prometa in zvez, ki so po zakonu izvzeta iz privatizacije. Glede ustanovitve služnosti javne infrastrukture sodišče meni, da jo denacionalizacijski upravičenec in zavezanec lahko dogovorita in gre v tem primeru za ustanovitev služnosti s pravnim poslom (51. člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih), ne more pa služnosti vzpostaviti upravni organ, ker za to ni pristojen (21. člen zakona o stavbnih zemljiščih). Iz tožbe peto tožeče stranke bi izhajalo, da ta stranka, ki doslej ni imela možnosti sodelovanja v postopku, ugovarja, da so nekatera zemljišča zazidana stavbna zemljišča oziroma predstavljajo prostorski kompleks. V upravnem postopku bo glede na njene ugovore o obstoju takšnih dejanskih okoliščin, ki jih bo stranka morala dokazati, upravni organ moral oceniti, ali gre za uporabo 32. člena ZDen, po katerem se podržavljena zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, oziroma 4. točke 19. člena ZDen, po kateri je prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin ovira za vračanje v naravi. Šele po popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju o zahtevanih parcelah bo upravni organ lahko odločil o obliki njihovega vračanja.

15Vrednost podržavljenih zemljišč v času odločanja o vračilu, kakršna je navedena v izreku odločbe tožene stranke, izpodbijata prvo in tretjetožeča stranka. Po presoji sodišča je pravni interes za to izpodbijanje mogoče priznati le tretjetožeči stranki. Vrednost podržavljenih nepremičnin namreč lahko pogojuje obliko denacionalizacije (25. člen ZDen), od vračanja v naravi pa je odvisno, ali bo tretjetožeča stranka lahko postala koncesionar predmetnih gozdov, če ne bodo vrnjeni, in uveljavljala povrnitev vlaganj, kolikor je do njih upravičena. To pa je po mnenju sodišča zadostna podlaga za materialno presojo njenih ugovorov. Prvotožeča stranka bi tovrstne ugovore lahko uveljavljala le kot zastopnica Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, če bi tožbo vložila v tem svojstvu. Ne more pa ugotavljanju povečane vrednosti in iz tega izhajajočih pravic, ki pripadajo denacionalizacijskemu zavezancu, ugovarjati kot varuh javnega interesa, torej v vlogi, v kakršni nastopa v tem upravnem sporu.

Načeloma sodišče sicer pritrjuje mnenju stranke z interesom v tem postopku, vlagateljice denacionalizacijskega zahtevka, da je povečano vrednost mogoče ugotoviti z dopolnilno odločbo, izdano po odločbi o denacionalizaciji. Takšno odločanje je omogočil ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98), ki je v novem šestem odstavku 25. člena predpisal, da se lahko upravičencu vrne nepremičnina še pred ugotovitvijo povečane vrednosti. Ne da bi se sodišče spuščalo v konsistentnost te dopolnitve osnovnega besedila 25. člena - po mnenju sodišča namreč denacionalizacijski upravičenec, ki zahteva vrnitev nepremičnine pred ugotovitvijo povečane vrednosti, izgubi pravico do izbire oblike denacionalizacije, ki mu jo v primerih povečanja vrednosti nepremičnine nad 30% daje drugi odstavke 25. člena - meni, da je tožena stranka s tem, ko je v izreku odločbe določila tudi vrednost nepremičnin, to ugotovitev kvalificirala v odločitev, in torej zanjo veljajo pravila dokončnosti, oziroma pravnomočnosti oziroma izvršljivosti. Zato je po mnenju sodišča v tem upravnem sporu dopustno izpodbijanje v izreku odločbe določene vrednosti podržavljenega premoženja.

Iz podatkov predloženih upravnih spisov izhaja, da je tretje tožeča stranka že v prvostopnem postopku opozarjala na sedanjo povečano vrednost gozdov, kar je povezovala z gradnjo gozdne infrastrukture, gozdnih cest in vlak. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni posebej pojasnila vrednosti nepremičnin, ki jo je navedla v izreku svoje odločbe. Povzela pa jo je iz delne odločbe Upravne enote E z dne 12. 4. 2001, v kateri je prvostopni organ pojasnil, da je vrednost izračunal po odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov, zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92; v nadaljevanju: odlok). Ta odlok je bil izdan na podlagi tretjega odstavka 44. člena ZDen, ki kot kriterije za ugotavljanje vrednosti gozdov predpisuje katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj. Iz tega pa izhaja, da so bili za izračun uporabljeni podatki, kakršni so za zemljišča vodeni v zemljiškem katastru. Do ugovorov tretje tožeče stranke in Sklada kot denacionalizacijskega zavezanca, da so bile na podržavljenih zemljiščih zgrajene gozdne ceste, kar sta dokazovala z naštevanjem konkretnih cest in predlagala, da se izvede tudi dokaz z izvedencem (pripravljalna vloga z dne 5. 10. 2000), pa se tožena stranka ni opredelila. Ker pa se zaradi izgradnje gozdnih cest lahko poveča vrednost gozdov, tretjetožeča stranka utemeljeno ugovarja, da v zvezi z gozdno infrastrukturo dejansko stanje ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno, kar zahteva odpravo izpodbijane odločbe po 2. točki prvega odstavka 60. člena ZUS, in v tem delu dopolnitev ugotovitvenega postopka ter nato ponovno odločitev upravnega organa.

Glede na to, da se v odgovoru na tožbo tožeče stranke in pripravljalnih spisih odpira tudi vprašanje o načinu ugotavljanja povečane vrednosti, kar sicer še ni bilo predmet upravnega postopka, se sodišče do tega vprašanja opredeljuje le na splošno. Že načeloma sodišče zavrača mnenje, da bi se gozdne ceste vrednotile samostojno, saj so sestavni del gozda (2. člen ZG), česar ne more spremeniti to, da so bile v prejšnji ureditvi gozdne ceste osnovno sredstvo tedanjih gozdnogospodarskih organizacij. Posledice izgradnje gozdnih cest so v večji dostopnosti gozdov, kar lahko vpliva na razvrstitev gozdov v katastrske razrede. Gradnja gozdne ceste torej lahko spremeni katastrski razred gozdne parcele. Ob ažurnem usklajevanju dejanskega stanja s stanjem v zemljiškem katastru bi bilo v denacionalizacijskih postopkih vprašanje povečane vrednosti gozdov po podržavljenju zaradi izgradnje gozdne infrastrukture že razrešeno. Ker pa zemljiškokatastrsko stanje ne ustreza stanju v naravi, po navedbah tretje tožeče stranke tudi v obravnavanem primeru ne, je treba sedaj v denacionalizacijskem postopku povečano vrednost v smislu 25. člena ZDen ugotoviti po postopku in na način, predpisan za spremembo katastrskega razreda zemljišč (Pravilnik za katastrsko klasifikacijo zemljišč, Uradni list SRS, št. 28/79). Kolikor v teku denacionalizacijskega postopka katastrske preklasifikacije pristojni geodetski organ še ne izvede, je po mnenju sodišča mogoče v denacionalizacijskem postopku upoštevati takšen strokovni elaborat o določitvi novega katastrskega razreda, ki je pripravljen po za to predpisani metodologiji in bo po izdani denacionalizacijski odločbi podlaga za določitev in vpis novega katastrskega razreda v zemljiški kataster.

Odškodnino za povečano vrednost zaradi vloženih sredstev v podržavljeno nepremičnino mora njen upravičenec formalnopravno uveljavljati z zahtevkom, v katerem navede temelj in višino zahtevane odškodnine. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da sta v upravnem postopku vlaganja uveljavljala Sklad (pripravljalna vloga z dne 5. 10. 2000, ki jo je vložilo Državno pravobranilstvo, zunanji oddelek v A kot zastopnik Sklada; ker pa ne zastopa tudi tretjetožnika, je ni mogoče šteti tudi kot njegovo vlogo) in tretjetožnik (vloga z dne 19. 7. 1999). Vendar nobena zahteva ni tudi vrednostno opredeljena. Zato nima podlage tožbena trditev, da tožena stranka ni odločila o tožničinem zahtevku, čeprav bi morala. Sicer pa je, kot je sodišče pojasnilo že v uvodu te točke, terjatev iz naslova vlaganj, s katerimi se je povečala vrednost nepremičnine, samostojna pravica. Odločba, s katero se podržavljeno premoženje vrne v naravi, je le predpogoj za odločanje o zahtevi za povračilo vlaganj. Zato ni treba, da bi upravni organ odločil o obeh zahtevah hkrati.

Ob tem sodišče še ugotavlja, da niti ZDen niti noben podzakonski predpis ne določa, kako se vlaganja vrednotijo. Ker ZDen daje vlagatelju podlago za odškodovanje le v višini razlike v vrednosti, je po mnenju sodišča tudi pri ocenjevanju vlaganj treba izhajati iz metod, ki so predpisane za vrednotenje podržavljenega premoženja. To pa pomeni, da ni nujno, da bo vlagatelj upravičen do višine dejansko vloženih sredstev v izvršene investicije.

16Glede na predhodno obrazloženo presojo pravilnosti in zakonitosti odločbe tožene stranke sodišče ugotavlja, da je prvotožeča stranka utemeljeno ugovarjala nepravilni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja v tistem obsegu, v katerem se je odločba nanašala na parcele, ki so po statusu javno dobro in jih je prvotožeča stranka tudi konkretizirala (točki 11. in 13. obrazložitve). Neutemeljeni pa so po presoji sodišča njeni ugovori o nepravilni uporabi materialnega prava (11. točka obrazložitve). Sodišče v postopku tožene stranke in pri sprejemanju njene odločitve tudi ni ugotovilo kršitev pravil postopka. Ker pa bi izločitev tistih parcel, za katere bi bilo ugotovljeno, da jih ni mogoče vrniti v naravi, vplivala na vrednost podržavljenega premoženja kot jo je v izreku svoje odločbe določila tožena stranka, je sodišče tožbi prvotožeče stranke ugodilo in izpodbijano odločbo v celoti odpravilo.

Tretjetožeča stranka je po presoji sodišča utemeljeno ugovarjala nepravilni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, kolikor se nanaša na obstoj gozdne infrastrukture in posledično temu pravilne ugotovitve vrednosti podržavljenega premoženja. Iz tega razloga je sodišče moralo tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti. Ni pa v upravnih spisih podlage za ugotovitev kršitve pravil postopka.

Petotožeči stranki udeležba v upravnem postopku ni bila omogočena. Ker pa izkazuje pravni interes vsaj glede posameznih parcel, za katere je tožena stranka odločila, da se vrnejo v naravi, in morajo biti njeni ugovori še predmet upravne presoje, je sodišče tudi tej tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo.

Tožbi drugo in četrtotožeče stranke je sodišče zavrglo že iz naslednjih razlogov:

17Upravni spor lahko po prvem odstavku 18. člena ZUS sproži posameznik, vsaka pravna oseba, organizacija, naselje, skupina oseb in drugi, ki mislijo, da je kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna korist z upravnim aktom kršena.

Tožnik je lahko torej tisti, ki je v upravnem postopku imel lastnost stranke, na zahtevo katere se je uvedel postopek (aktivna stranka v upravnem postopku), zoper katero je tekel postopek (pasivna stranka v upravnem postopku) ali ki ima za varstvo svojih pravic in pravnih koristi pravico udeleževati se postopka (49. člen ZUP/86). Pravica ali pravna korist ni splošna korist, temveč pravni položaj konkretnega subjekta. Zato je ta upravičen do tožbe, če se z upravnim aktom konkretno in neposredno posega v njegov pravni položaj, tj. v njegove pravice ali njegove, na zakon ali drug predpis oprte koristi. Za tožbo tožnikov iz prvega odstavka 18. člena ZUS ne zadošča splošen interes, niti poseg v tiste interese, ki po svoji naravi niso pravni.

Po presoji sodišča drugo tožeča in četrto tožeča stranka zgoraj navedenih predpostavk, s katerimi je pogojena aktivna tožbena legitimacija v upravnem sporu, nista izkazali. V upravnem postopku nista imeli položaja stranke. S sklicevanjem na varovanje okolja, kar je program društva, ekonomsko in drugačno ogroženost članov društva in prizadetost članov kot davkoplačevalcev (drugo tožeča stranka), na podeljeni status društva, ki deluje v javnem interesu, in s tem povezano pravico zastopati interese ohranjanja narave v upravnih in sodnih postopkih (četrto tožeča stranka), po presoji sodišča tudi ne uveljavljata svojih pravic ali zakonitih koristi, temveč svoje dejanske interese pri uresničevanju ciljev društva, s sklicevanjem na dolžnost države pri ohranjanju narodnega bogastva pa uveljavljata splošno korist, torej ne svoje pravice ali na zakon oprte neposredne koristi, ki naj bi bile z upravnim aktom kršene. V denacionalizaciji se odloča o vzpostavitvi lastninske pravice na podržavljenem premoženju. S spremembo lastništva pa se varstveni režim na nepremičninah ne spreminja, tudi novi lastnik mora upoštevati vse omejitve, predpisane v javnem interesu. Tožnici niti ne zatrjujeta, da bi se zaradi spremembe lastnine poseglo v njune pravice ali pravne koristi. Tudi po spremembi lastništva pa bosta lahko v okviru svoje dejavnosti ohranjanja narave opravljali aktivnosti, za katere imata pooblastila v zakonu. Po navedenem torej nimata aktivne legitimacije in je zato treba njuni tožbi zavreči. Ker niso izpolnjeni formalni pogoji za obravnavanje njunih tožb, se sodišče tudi ni opredeljevalo do vsebinskih tožbenih ugovorov.

Sodišče je tožbo druge in četrto tožeče stranke zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS.

Sodišče je odločitev v tej zadevi sprejelo na seji. Ker ni odločilo o samem denacionalizacijskem zahtevku, in bo za podlago takšnega odločanja treba v upravnem postopku dopolniti dejanske ugotovitve, za odločanje o vsebini ni imelo zakonske podlage v 61. členu ZUS, zato ni opravilo obravnave.