25. člen ZDen

Po presoji sodišča se rok iz 26. člena ZDen-B ne nanaša na denacionalizacijske zavezance za vračilo nepremičnin v naravi. ZDen-B je s 6. členom dopolnil 25. člen ZDen tako, da je za tretjim odstavkom dodal nov 4., 5., 6. in 7. odstavek, v katerih je opredelil bistveno povečanje vrednosti nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije (četrti odstavek 25. člena ZDen) in mejno vrednost večvrednosti vrnjene nepremičnine, od katere lahko zavezanec ali najemojemalec iz 60. člena ZDen od upravičenca zahtevata razliko v vrednosti. Ne peti odstavek 25. člena ZDen in ne 26. člen ZDen-B pa denacionalizacijskim zavezancem za vrnitev nepremičnin v naravi ne določata nobenega materialno-prekluzivnega roka za uveljavljanje zahtevkov za povrnitev vlaganj v nepremičnine, vrnjene denacionalizacijskim upravičencem.

Z izvedenimi deli je prišlo do take spremembe bistvenih lastnosti obeh objektov (osnovnega objekta in dvoriščnega objekta v zgoraj opredeljenem delu), da ni več mogoče govoriti o isti stvari, ki je bila pokojnemu upravičencu podržavljena, zaradi česar objekta v opredeljenem delu ni mogoče vrniti v naravi. Sodišče ne more preizkusiti tožbenega ugovora v zvezi z vrednotenjem objekta ob podržavljenju glede (ne)upoštevanja njegovega statusa kulturnega spomenika. Iz podatkov spisa je razvidno, da je organ zaprosil Zavod za varstvo kulturne dediščine za izdelavo mnenja in ga tudi pridobil, ni pa razvidno, da je bilo to mnenje upoštevano, saj to ne izhaja ne iz podatkov spisa in ne iz odločbe. Prav tako pri vrednotenju ni bilo upoštevano sedanje stanje nepremičnine (kar bi glede na 44. člen ZDen moralo biti). Organ se je namreč v celoti skliceval na že izdelano izvedensko mnenje N. N., ki pa je bilo nazadnje dopolnjeno še pred sprožitvijo upravnega spora, ki se je zaključil z izdajo sodbe, I U 1649/2016 z dne 11. 7. 2017. Ob upoštevanju, da je med sodbo, I U 1649/2016, in izpodbijano odločbo minilo skoraj 5 let, bi moral organ (z izvedencem) tudi preveriti, ali vrednosti, kot izh

Razlika med vrednostjo nepremičnine ob podržavljenju in bistveno povečano vrednostjo po podržavljenju je torej breme denacionalizacijskega upravičenca (oziroma njegovih pravnih naslednikov), denacionalizacijski zavezanec pa je tisti, ki mora od njega v denacionalizacijskem postopku zahtevati povrnitev vlaganj, oziroma razliko, ki se kaže v bistveno večji vrednosti nepremičnine. Zahteva za povrnitev vlaganj v nepremičnino, ki je bila vrnjena v denacionalizacijskem postopku, je sposobna za obravnavanje le, če vlagatelj zahteve natančno opredeli vlaganja tako po višini porabljenih sredstev, kot tudi po času in vrsti investicij, ter za svoje navedbe predloži ustrezne dokaze.

Splošna uredba določa pravila o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in pravila o prostem pretoku osebnih podatkov ter varuje temeljne pravice in svoboščine posameznikov, zlasti pravico do varstva osebnih podatkov (1. člen Splošne uredbe). Ukvarja se torej z varstvom informacijske in deloma lokacijske zasebnosti, pri čemer ureja varstvo tistih podatkov, s katerimi je posameznike mogoče identificirati. V civilnem sodnem postopku se osebni podatki udeležencev, tako strank kot tudi tretjih, neizogibno obdelujejo, tudi s pridobitvijo dokumenta ali vnosom podatka v zapisnik. Podlago za zakonitost obdelovanja po Splošni uredbi predstavlja določilo 9. f člena, ki določa, da je obdelava osebnih podatkov dopustna, če je potrebna za uveljavljanje, izvajanje ali obrambo pravnih zahtevkov ali kadar koli sodišča izvajajo svojo pristojnost. Čeprav se določba nanaša na posebne kategorije osebnih podatkov (občutljive podatke), velja tudi za ostale osebne podatke. Tudi če je prvotni upravljavec podatke pridobil nezakonito, je obdelava teh podatkov v sodnem postopku dopustna, saj zanjo ob Splošni uredbi obstoji zakonska podlaga v določilu 7., 212. in prvega odstavka 226. člena ZPP.

Zahtevek iz petega odstavka 25. člena ZDen je odvisen od pravnomočne odločitve o zahtevi za denacionalizacijo. Zato o njem ni mogoče odločiti drugače kot z odločbo, s katero je odločeno tudi o zahtevi za denacionalizacijo ali pa po njeni pravnomočnosti, kar izhaja iz šestega odstavka 25. člena ZDen. Zato odločanje o tej zahtevi pred pravnomočnostjo odločbe pomeni procesno kršitev, ki lahko vpliva na zakonitost odločbe, torej absolutno bistveno kršitev.

Postopek dokazovanja obsega in višine vlaganj je bil voden v skladu z določbo 25. člena ZDen, ob upoštevanju postopkovnih pravil ZUP, vse z namenom ugotoviti višino povečane vrednosti stanovanja in s tem višino odškodnine. Ugovor, da odločitev senata o snemanju naroka za glavno obravnavo predstavlja postopkovno kršitev, ni utemeljen. Gre za diskrecijsko odločitev sodnika oziroma sodnega senata, ki zahteva, da so stranke o odreditvi zvočnega snemanja seznanjene.

Po presoji sodišča se tožnik utemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu X Ips 188/2014 z dne 22. 10. 2014, v katerem je to navedlo, da je že v odločbah I Up 66/2002 z dne 16. 9. 2004, I Up 680/2004 z dne 6. 7. 2005, X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007 in II Ips 689/2006 z dne 15. 11. 2007 sprejelo jasno stališče, ki predstavlja ustaljeno stališče sodne prakse, da je rok 60 dni za vlaganje zahtevkov zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine, določen v 26. členu ZDen-B, materialni prekluzivni rok, katerega potek ima za posledico, da procesnega dejanja, vezanega na ta rok, ni več mogoče opraviti. Tako glede na določbo 26. člena ZDen-B kot tudi glede na četrti odstavek 26. člena ZDen mora za uveljavljanje odškodnine iz naslova manjvrednosti najkasneje pred izdajo odločbe o vrnitvi nepremičnine biti postavljen zahtevek, glede na četrti odstavek 26. člena ZDen pa mora zahtevek biti že tudi vsebinsko obravnavan, vendar o njem nato ni odločeno, ker se upravičenec in zavezanec nista uspela sporazumeti o razliki v vrednosti podržavljenih in vrnjenih nepremičnin.

Po presoji sodišča se tožnik utemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu X Ips 188/2014 z dne 22. 10. 2014, v katerem je to navedlo, da je že v odločbah I Up 66/2002 z dne 16. 9. 2004, I Up 680/2004 z dne 6. 7. 2005, X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007 in II Ips 689/2006 z dne 15. 11. 2007 sprejelo jasno stališče, ki predstavlja ustaljeno stališče sodne prakse, da je rok 60 dni za vlaganje zahtevkov zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine, določen v 26. členu ZDen-B, materialni prekluzivni rok, katerega potek ima za posledico, da procesnega dejanja, vezanega na ta rok, ni več mogoče opraviti. Tako glede na določbo 26. člena ZDen-B kot tudi glede na četrti odstavek 26. člena ZDen mora za uveljavljanje odškodnine iz naslova manjvrednosti najkasneje pred izdajo odločbe o vrnitvi nepremičnine biti postavljen zahtevek, glede na četrti odstavek 26. člena ZDen pa mora zahtevek biti že tudi vsebinsko obravnavan, vendar o njem nato ni odločeno, ker se upravičenec in zavezanec nista uspela sporazumeti o razliki v vrednosti podržavljenih in vrnjenih nepremičnin.

Že iz jezikovne razlage prvega odstavka 38. člena ZDen je mogoče nedvoumno sklepati, da je tožnica (ne glede na to, da - kot je nesporno ugotovljeno - ni pravna naslednica podržavljenega podjetja, ki je bilo ob nacionalizaciji likvidirano) zavezanka za vračilo podržavljenih nepremičnin v naravi (če so, seveda, za to izpolnjeni pogoji za vračanje v naravi). Podržavljene nepremičnine, ki so se (ob uveljavitvi ZDen - op. sod.) nahajale v premoženju tožnice, so bile iz njenega lastninskega preoblikovanja izločene (ravno) zaradi vloženega denacionalizacijskega zahtevka - vračila nepremičnin v naravi. Tožnica na spornih nepremičninah ne opravlja nobene dejavnosti ter del le-teh oddaja v najem, čemur tožnica niti ne oporeka. To pa po presoji sodišča pomeni, da v tem primeru ni mogoče govoriti o okrnitvi prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe prostora in nepremičnin v primeru vrnitve nepremičnin v last denacionalizacijskima upravičencema z vzpostavitvijo solastninskih deležev na teh nepremičninah, saj proizvodni proces na predmetnih nepremičninah nesporno ne poteka.

Neutemeljeno je tožbeno nasprotovanje izdani dopolnilni odločbi, da je pravna naslednica po pokojni upravičenki dolžna toženi stranki povrniti investicijska vlaganja v ugotovljeni vrednosti. Postopek dokazovanja obsega in višine vlaganj je bil voden v skladu z določbo 25. člena ZDen, ob upoštevanju postopkovnih pravil ZUP, vse z namenom ugotoviti višino povečane vrednosti stanovanja in s tem višino odškodnine.

Meritorna odločitev prvostopenjskega organa v 3. točki izreka prvostopenjske določbe ni pravilna ter bi jo bil tožnik mogel izpodbijati s pritožbo in bi za to pravno sredstvo izkazoval tudi pravni interes, saj bi s pritožbo lahko dosegel zanj ugodnejšo odločitev o zahtevah za vračilo kupnine in povrnitev vlaganj (formalno odločitev namesto meritorne). Ker pa pritožbe ni vložil, tožba ni dovoljena.

Sodišče se ne strinja s toženkino presojo, da tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev zahteve za vračilo povečane vrednosti obravnavanega objekta oziroma da v tem pogledu ni pravna naslednica nekdanjega družbenega podjetja. Pravno odločilno je namreč, da je imela tožnica (kot izhaja iz izpodbijane odločbe) v postopku denacionalizacije položaj zavezanca za vračilo obravnavanega objekta v naravi. Torej v postopku ni sodelovala kot subjekt iz drugega odstavka 60. člena ZDen, temveč kot subjekt iz prvega odstavka tega člena. Po 25. členu ZDen zavezanec za vrnitev v naravi ni upravičen do povračila vloženih sredstev, temveč do razlike v vrednosti nepremičnine, do katere je prišlo na podlagi vlaganj. Ker gre za vlaganja v družbeno lastnino, je vprašanje relevantnosti virov sredstev, ki so bila do uveljavitve ZDen porabljena za vlaganja, ki so povečala vrednost nepremičnine, tesno povezano z naravo družbene lastnine in procesom njenega lastninjenja.

Po uveljavljeni upravnosodni praksi gre za novo stvar v primerih, ko zaradi bistveno spremenjene zunanjosti, namembnosti ali površine, ki je posledica vlaganj, ne gre več za isto stvar oziroma isto nepremičnino, ki je bila podržavljena.

Lastnost pravne osebe posameznim sestavnim delom cerkve daje tudi cerkveno avtonomno pravo, tj. kanonsko pravo. Pravni red RS priznava katoliški cerkvi in institucijam znotraj nje avtonomijo, da svobodno odloča o tem, kateri izmed njih bo podeljena pravna osebnost in kateri ne. Pri oceni, ali gre za novo stvar ali ne, gre za pravno vprašanje, zaradi česar že iz tega razloga druga tožnica nima prav, da upravni organ glede na v postopku izdelano cenitveno poročilo izvedenca ne bi mogel brez postavitve dodatnega izvedenca in torej dodatnega strokovnega mnenja, ovreči njegovih ugotovitev. Vsak solastnik nepremičnine je v obsegu svojega idealnega deleža lastnik na celotni nepremičnini. Razdeljena je le lastninska pravica na nerazdeljeni stvari; stvar sama ni razdeljena. To pa v obravnavanem primeru pomeni, da je s takim načinom vračila upravni organ vrnil tudi del/e parcele, ki dejansko ni bila podržavljena. Metodologije in podzakonski predpisi, ki jih za ugotavljanje vrednosti določa ZDen, ne omogočajo vračanja premoženja po njegovi polni (prometni ali celo tržni) vrednosti in so kompromis med željami ter dejansko zmožnostjo države.

Ali je plačano nadomestilo doseglo 30 % vrednosti nepremičnine, sodišče za potrebe lastninjenja kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini, ugotovi na podlagi izplačane odškodnine in takratnih prometnih vrednosti nepremičnin približno enake kulture in kakovosti, ne pa na podlagi ZDen in njimi povezanih podzakonskih predpisov.

Plačilo na podlagi 26. člena ZDen je po svoji naravi zgolj doplačilo in tedaj akcesorna obveznost vračilu v naravi; po naravi gre v celoti gledano za naturalni vrnitveni zahtevek. Za plačilo zaradi bistvenega zmanjšanja vrednosti nepremičnine je zavezan tisti, ki je zavezan za vračilo v naravi.

Organ je glede na ugotovljena dejstva, ki izhajajo iz podatkov spisa, in ob upoštevanju določb zakona (ZDen in SPZ), pravilno zaključil (in pri tem gre za pravno presojo, ki jo je dolžan opraviti upravni organ in ne izvedenec), da gre v tem delu obravnavane nepremičnine za novo stvar. Pravilnost zaključka potrjujejo predvsem ugotovitve (izhajajoč iz izvedeniškega in cenitvenega poročila izvedenca B.B., ki jim tudi sodišče v tem delu celoti sledi) o izvršenih delih v obravnavani nepremičnini, ki je bila ob podržavljenju hotel, sedaj pa je stanovanjski objekt z dvema poslovnima prostoroma v pritličju. Sodišče se pridružuje mnenju organa, da je z izvedenimi deli prišlo do bistvene spremembe namembnosti - iz poslovno-gospodarskega objekta v stanovanjski objekt. Pri oceni, ali gre za novo stvar ali ne, ni bistveno, ali je prišlo do povečanja površine ali ne, temveč je bistven obseg in vsebina sprememb na obravnavanem objektu oziroma nepremičnini. Odškodovanje iz naslova denacionalizacije ne sme preseči vrednosti premoženja, ki je bilo podržavljeno, saj bi to pomenilo, da bi upravičenec iz naslova denacionalizacije prejel več, kot bi bil upravičen glede na določbe ZD

Tožnica ima prav, da je prvostopni organ napačno uporabil materialno pravo, ko je, ob upoštevanju ugotovitev izvedenke, določil višino vlaganj, ki naj se povrnejo tožnici, zgolj v višini razlike med vrednostjo nepremičnine ob podržavljenju in vrednostjo nepremičnine po stanju v času vračanja, zmanjšano za amortizacijo, torej po metodologiji, ki jo za vrednotenje premoženja predpisuje ZDen v 44. členu in na njegovi podlagi izdani podzakonski predpisi. V primerih, kakršen je obravnavani, gre za drugačno ureditev in posledično drugačno metodologijo pri ugotavljanju vrednosti vlaganj kot v primerih, ko vlaganja uveljavljajo pravne osebe.

Tožnik bi lastninsko pravico na stanovanju (uveljavitev lastninske pravice je spor iz premoženjskega oziroma drugega civilnopravnega razmerja - 1. člen ZPP) uveljavil lahko le pri sodišču splošne pristojnosti, ne pa v upravnem postopku na podlagi določb ZDen. Tožnik potrebnih stroškov za postavitev izvedenca ni založil, zato je organ, ker o zahtevi ni mogel odločiti, na tožniku pa je dokazno breme, zahtevo za povrnitev vlaganj lahko zavrnil. Sodišče z organom soglaša, da je založitev stroškov za izvedenca breme tožnika. Organ je sklep oprl na 116. člen ZUP/86 (v zvezi z drugim odstavkom 6. člena ZDen), po katerem lahko organ, ki vodi postopek, če se ta uvede na zahtevo stranke, pa se da z gotovostjo pričakovati, da bo povzročil posebne izdatke v gotovini (v zvezi z ogledom, dokazovanjem z izvedencem, prihodom prič, ipd.), s sklepom določi, naj stranka zanje založi potreben znesek. Po mnenju sodišča je to določbo mogoče razlagati edino v pomenu, da organ založitev stroškov naloži aktivni stranki, na zahtevo katere se je postopek pričel. To je bil v obravnavanem primeru tožnik, vlagatelj zahteve za povrnitev vlaganj. V 116. členu ZUP/86 je tudi določeno, da če stranka zneska

Ker gre za odškodnino zaradi izgube nadomestil za uporabo, ki bi sicer kot uporabnina zapadala sukcesivno po mesecih vse do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, ta zahtevek v celoti nedvomno še ni zastaral. Škoda zaradi nemožnosti vračila v naravi je nastala že, ko vrnitev v naravi ni bila več pravno mogoča, saj od tega trenutka tožniki z uveljavljeno obliko denacionalizacije niso mogli uspeti. To se je zgodilo, ko je bilo lastninjenje obeh zavezancev, ki je vključevalo tudi sporni nepremičnini, končano. Ko so tožniki izvedeli za nemožnost vrnitve v naravi, si z vztrajanjem pri taki obliki vračanja niso mogli podaljševati zastaralnega roka in jim je moral biti znan in določljiv tudi obseg škode.