60. člen ZDen

Stranka v postopku za denacionalizacijo je tudi pravni naslednik upravičenca do denacionalizacije, pri čemer za pravno nasledstvo zadošča, da je verjetno izkazano.

Ustavno sodišče je že v odločbi, Up-82/01-9 z dne 5. 4. 2002, pojasnilo, da lahko z dedovanjem pridobijo premoženje, ki je bilo podržavljeno zapustniku, tudi tisti, ki niso njegovi dediči, če so dediči zapustnikovega dediča, ki je dedoval in je umrl pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Drugačna razlaga prvega odstavka 78. člena ZDen bi bila v neskladju s 33. členom ustave. Ker imajo torej dediči zapustnikovega dediča, ki je dedoval, pravico pridobiti premoženje z dedovanjem po denacionalizacijskem upravičencu, ki je umrl pred denacionalizacijo, morajo imeti tudi pravico vložiti zahtevo za denacionalizacijo ne glede na to, da po Zakonu o dedovanju niso zapustnikovi dediči. Za presojo oporočnih razpolaganj v postopkih denacionalizacije je pomembno, da ZDen v drugem odstavku 78. člena drugače kot ZD ureja prehod zapustnikovega premoženja na dediče, in sicer določa, da do tega pride šele ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Gre za to, da podržavljeno premoženje do odločitve o denacionalizaciji sploh še ni bilo v premoženju upravičenca - zapustnika.

Razlika med vrednostjo nepremičnine ob podržavljenju in bistveno povečano vrednostjo po podržavljenju je torej breme denacionalizacijskega upravičenca (oziroma njegovih pravnih naslednikov), denacionalizacijski zavezanec pa je tisti, ki mora od njega v denacionalizacijskem postopku zahtevati povrnitev vlaganj, oziroma razliko, ki se kaže v bistveno večji vrednosti nepremičnine. Zahteva za povrnitev vlaganj v nepremičnino, ki je bila vrnjena v denacionalizacijskem postopku, je sposobna za obravnavanje le, če vlagatelj zahteve natančno opredeli vlaganja tako po višini porabljenih sredstev, kot tudi po času in vrsti investicij, ter za svoje navedbe predloži ustrezne dokaze.

V ponovnem postopku reševanja zadeve naj organ upošteva napotila sodišča, ki jih je podalo v smislu restriktivne razlage določbe prvega odstavka 19. člena ZDen. Pri možnosti nadomestitve nepremične naj pri presoji prvenstveno izhaja iz narave dejavnosti, ki jo izvajajo organi v obravnavani stavbi, torej pisarniška dejavnost, vezana na območje občine B., ki torej ne narekuje ozkega relevantnega območja (centra mesta). Pri opremljenosti s parkiriščem, ki bi bilo dostopno občanom in javnim potniškim prevozom, pa presoja možnost ureditve. Pri predlagani lokaciji naj upošteva tudi, da se dejavnosti občine, upravne enote in FURS ne prekrivajo, torej, da ni nujno, da se nahajajo vse inštitucije v isti stavbi, predvsem pri presoji primerne velikosti predlaganega objekta. Enako, po istih kriterijih, naj presoja tudi predlagana zazidljiva zemljišča, s to razliko, da je v primeru nadomestitve z gradnjo relevanten tudi prostorski akt.

V postopku po 73. členu ZDen mora sodišče presoditi, ali so izpolnjene vse predpostavke za priznanje odškodnine. Ena od teh je, da je upravičenec do te odškodnine zavezanec v postopku denacionalizacije, nadaljnji pa, da se iz njegovih sredstev vrne nepremičnina v naravi in da je to nepremičnino pridobil odplačno. Ker v obravnavanem primeru upravni organ nasprotnemu udeležencu ni priznaval položaja stranke v delu upravnega postopka, ki se je nanašal na vrnitev poslovnega prostora, temveč le v delu postopka glede podstrešnega stanovanja, ni mogoč zaključek, da je imel nasprotni udeleženec konkretno možnost uresničiti svojo pravico do izjave v upravnem postopka v delu, ki se je nanašal na vrnitev poslovnega prostora. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je vezano na upravno odločbo, na podlagi katere je bil upravičencem vrnjen poslovni prostor. Zgolj v primeru, če ima stranka sodnega postopka v predhodnem upravnem postopku konkretno možnost sodelovanja oziroma konkretno možnost uresničitve svoje pravice do izjave, jo v njem izdana pravnomočna odločba zavezuje v sodnem postopku.

Vlagatelju zahteve za denacionalizacijo, ki ob vložitvi zahteve pravno nasledstvo po upravičencu pravilno izkaže s predložitvijo oporoke, s katero je določen za (oporočnega) dediča, naknadno ni mogoče odreči aktivne legitimacije. Tako stališče sodišče opira na določbo tretjega odstavka 60. člena ZDen, po kateri mora biti pravno nasledstvo (le) verjetno izkazano, in določbo drugega odstavka, točko c) 62. člena ZDen, po kateri mora zahteva za denacionalizacijo, če jo vlaga pravni naslednik po upravičencu, vsebovati navedbe razmerja do upravičenca ter kdo še pride v poštev kot pravni naslednik premoženja, priloži pa se tudi morebitni akt o dedovanju po upravičencu. Po mnenju sodišča je navedeno zakonsko ureditev treba razlagati v pomenu, da od vlagatelja zahteve za denacionalizacijo terja, da z razpoložljivim verodostojnim listinskim dokazom (verjetno) izkaže svoje pravno nasledstvo, tako da npr. izkaže obstoj sorodstvenega razmerja ali da predloži oporoko ali morebiten izdan sklep o dedovanju. Po citirani zakonski ureditvi vprašanje pravnega nasledstva ni predhodno vprašanje ter se od vlagatelja ne zahteva, da o tem vprašanju predloži pravnomočno sodno odločbo. Zato ob verjetno iz

Pravila o zastaranju je treba razlagati glede na okoliščine posameznega primera, tako da stranki ni nesorazmerno oteženo ali celo onemogočeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago. V konkretnem primeru tožeča stranka ni bila stranka denacionalizacijskega postopka in z njegovim zaključkom (vse do leta 2013) ni bila seznanjena, kar pomeni da ni vedela kdaj naj bi terjatev tožeče stranke zapadla (torej kdaj se je iztekel rok, v katerem bi ta morala odločiti). Na drugi strani je pomembna tudi ugotovitev, da je imela tožena stranka, po samem zakonu dolžnost (na njeno zahtevo) stanovanje prodati osebi, ki je na dan uveljavitve SZ na stanovanju imela stanovanjsko pravico. Takšna obveznost je v primeru začetka denacionalizacijskega postopka "mirovala". A je sama po sebi "oživela", če je bil denacionalizacijski postopek končan na način, da nepremičnina upravičencu ni bila vrnjena v naravi. Tožena stranka, kot zavezanka v postopku denacionalizacije in s tem stranka tega postopka, se je dejstva, da je ta zaključen, nedvomno morala zavedati. Njeno ravnaje, ko o zahtevi tožeče stranke vseeno ni odločila, ampak je nasprotno (neupravičeno) čakala, da bo k temu pozvana (t

Nepremičnina "nerazdeljeni posamezni deli" predstavlja zgolj začasno ureditev do vzpostavitve etažne lastnine v postopku po ZVEtL. Revidentka zato drugostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da izračunanih deležev ni utemeljilo v razmerju do danes vpisanih solastniških deležev, oziroma, da ni ugotovilo, kaj v naravi predstavlja delež 51/54 nerazdeljenega posameznega dela z identifikacijsko številko 900. Gre namreč le za provizoričen delež na fiktivni nepremičnini, ki bo po vzpostavitvi etažne lastnine prenehala obstajati (bo izbrisana iz zemljiške knjige).

Glede očitka, da upravna enota ni pravilno rešila vprašanja pravnega nasledstva vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, sodišče pojasnjuje, da mora v primeru, kakršen je obravnavani, ko so upravičenci do denacionalizacije že mrtvi, upravni organ presoditi tudi, ali je vlagatelj zahteve s stopnjo verjetnosti izkazal pravno nasledstvo po pokojnih upravičencih. Četudi je pravno vprašanje obstoja pravnega nasledstva v obravnavani zadevi morda upravni organ rešil napačno, to ne pomeni, da je bilo zato z odločbama, izdanima v postopku denacionalizacije, odločeno o zadevi iz sodne pristojnosti v smislu 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, kot to napačno meni tožeča stranka.

Sodišče se s tožnico strinja, da je za vrnitev nepremičnine s parc. št. 870/2 v naravi podana ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Po navedeni zakonski določbi nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je v postopku utemeljeno ugovarjal, da ne more biti zavezanec za vrnitev nepremičnine v naravi, ker nima zakonskega pooblastila za upravljanje z vodnimi zemljišči ter da se je pri tem lahko skliceval na določbo drugega odstavka 158. člena ZV-1, po kateri upravlja z vodnimi in priobalnimi zemljišči v lasti države ministrstvo, pristojno za vode. Tudi iz prvega odstavka 203. člena ZV-1 izhaja, da je z dnem uveljavitve tega zakona (10. 8. 2002) prešlo upravljanje z vodnimi in priobalnimi zemljišči v lasti države na navedeno ministrstvo.

Pritožničin položaj denacionalizacijske zavezanke je istovrsten položaju zapustnikovega dolžnika. Ker tako kot on tudi Občina ne uveljavlja pravic iz zapuščine, nima položaja stranke v zapuščinskem postopku in posledično tudi ne pravice vložiti pritožbo bodisi zoper sklep o postavitvi skrbnika zapuščine bodisi zoper sklep o dedovanju.

Določbe SZ-1 urejajo razmerja med lastnikom stanovanja, ki ga pridobi vrnjenega v postopku denacionalizacije ter najemnikom tega stanovanja, to je prejšnjim imetnikom stanovanjske pravice, torej urejajo razmerja za čas, ko je v denacionalizacijskem postopku odločeno o vrnitvi stanovanja prvotnemu lastniku. Sodišče zato soglaša s toženo stranko, da je pri odločanju o tožnikovi zahtevi za sodelovanje v postopku denacionalizacije treba izhajati iz določb ZDen in ne SZ-1. Prav tako ni mogoče slediti tožnikovi trditvi v tožbi, da je upravičen do sodelovanja v postopku, ker je zaradi nične pogodbe izgubil lastninsko pravico na stanovanju in ker je bil izigran v uveljavljanju pravic bivšega imetnika stanovanjske pravice na stanovanja v postopku denacionalizacije, saj so zahtevki, ki izhajajo iz takih zatrjevanj, predmet civilnopravnih postopkov in ne predmet postopka denacionalizacije. Sodišče pritrjuje argumentom tožene stranke, da je tožnikova zahteva za vstop v postopek denacionalizacije prepozna in da tožnik tudi ni izkazal vlaganj v stanovanje. ZDen-B je kot skrajni rok za priglasitev zahtevkov iz naslova vlaganj v nepremičnine, ki so predmet denacionalizacijskih postopkov (

Odločanje o zahtevku oziroma terjatvi iz naslova vlaganj je po odločitvi zakonodajalca v pristojnosti upravnega organa, saj je zakonodajalec postavil odločanje o pravicah, ki izvirajo iz vlaganj v podržavljeno premoženje, ki so bila opravljena do uveljavitve ZDen, v upravno pristojnost. Odločanje o zahtevku oziroma terjatvi iz naslova teh vlaganj in s tem tudi o pravici oziroma o imetništvu pravice do povrnitve teh vlaganj torej ni v pristojnosti sodišča.

Tožnica bi za upravičenost vložitve obnovitvenega predloga na podlagi 9. točke 260. člena ZUP morala izkazati določeno razmerje, urejeno z materialnim predpisom, do predmetne denacionalizacijske zadeve. V svojem predlogu pa pravni interes za udeležbo v postopku opira na dejstvo, da je dedinja po pokojnem vlagatelju zahteve za denacionalizacijo. Tožnica torej neposrednega pravnega interesa izhajajočega iz materialnega predpisa, da bi morala biti stranka v postopku denacionalizacije (člen 60. ZDen) v času do izdaje prvostopne odločbe ne izkazuje, saj je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo (ki je bil glede na določbo 60. člena ZDen stranka postopka) v času izdaje odločbe, s katero je bilo odločeno o njegovi zahtevi, bil živ ter je tudi po skrbnici za posebni primer prejel odločbo in vložil zoper njo pritožbo.

Četudi je pravno vprašanje obstoja pravnega nasledstva morda upravni organ rešil napačno, to ne pomeni, da je bilo zato z odločbama, izdanima v postopku denacionalizacije, odločeno o zadevi iz sodne pristojnosti v smislu 1. točke prvega odstavka 279. člena ZUP.

V položaju, ko je bil upravičencu podržavljen solastninski idealni delež na celotni stavbi, stavba pa je času vračanja v dejanski etažni lastnini, je upravičencu mogoče vrniti le solastninske deleže na posameznih delih stavbe, za katere niso izkazane ovire za vračilo, skupaj z njim pripadajočimi pravicami na skupnih delih stavbe in pripadajočem zemljišču, in sicer s takšno višino solastninskega deleža na vsakem posameznem delu stavbe, kakršno je imel pred podržavljenjem na celotni nepremičnini.

Sklenitev prodajne pogodbe iz prvega odstavka 117. člena SZ lahko pomeni nedopustno razpolaganje v smislu 88. člena ZDen. Revident ne more uspeti z revizijskim uveljavljanjem prekoračitve zahtevka (to je kršitev načela dispozitivnost), ki naj bi jo zagrešilo sodišče prve stopnje, že zato, ker tega ni grajal pravočasno - v pritožbi (pri čemer ne trdi, da te kršitve takrat ni mogel grajati - primerjaj prvi odstavek 286.b člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Predpogoj za uveljavljanje odškodnine zaradi povečanja vrednosti nepremičnine, ki je bila podržavljena, je postavitev zahtevka v denacionalizacijskem postopku, vendar pa to v primeru kmetijskih in gozdnih zemljišč od denacionalizacijskega upravičenca lahko zahteva le denacionalizacijski zavezanec in to le v denacionalizacijskem postopku. V obravnavanem primeru je bil denacionalizacijski zavezanec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov(prvi odstavek 20. člena ZSKZ), ki je po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje zahtevek za povrnitev vlaganj uveljavljal od denacionalizacijskega upravičenca. Edino Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je tisti, ki lahko od denacionalizacijskega upravičenca uveljavlja zahtevek za povračilo vlaganj v nepremičnino. Smisel denacionalizacijskega postopka je ureditev razmerja med denacionalizacijskim upravičencem in denacionalizacijskim zavezancem. Razmerja med upravičencem ali zavezancem ter tretjimi osebami niso predmet postopka o denacionalizaciji.

ZDen vsebuje posebna pravila glede vračanja nepremičnin, katerih vrednost se je po podržavljenju bistveno povečala (25. člen ZDen) ali zmanjšala (26. člen ZDen). Vprašanja vračanja nepremičnine, njene vrednosti in morebitnega plačila zaradi razlike v vrednosti se rešujejo v denacionalizacijskem postopku med strankami tega postopka z odločbo o denacionalizaciji ali z dopolnilno odločbo. Tožnika v denacionalizacijskem postopku nista sodelovala, saj sta v nepremičnino vlagala po uveljavitvi ZDen, ko sta sklenila prodajno pogodbo, za katero se je šele kasneje, po opravljenih vlaganjih ugotovilo, da je nična. Tožnika obogatitev tožene stranke vidita v tem, da je zaradi njunih vlaganj v denacionalizacijskem postopku dobila vrnjeno več vredno nepremičnino. Po 210. členu ZOR je pridobitelj dolžan nadomestiti vrednost dosežene koristi. To korist je sodišče druge stopnje ugotavljalo na podlagi prvega odstavka 25. člena ZDen. Takšno izhodišče je napačno, saj je pravila, ki veljajo za vračanje premoženja v postopku denacionalizacije, enostavno „preslikalo“ na razmerje med pravdnima strankama, ki nista v razmerju upravičenca in zavezanca za vrnitev podržavljenega premoženja.

Pravilen je zaključek, da je bilo o obravnavani zahtevi, ki se je nanašala na denacionalizacijo premoženja po pok. B.B., ki sta jo vložila tožnik in A.A., pravnomočno odločeno, zaradi česar nadaljevanje postopka, kot ga zahteva tožnik (ki v svoji zahtevi sicer ni z ničemer izkazal, kdaj je A.A. umrla) ni možno. Sicer iz uvoda, kot tudi iz izreka obeh izdanih aktov, eksplicitno ne izhaja, da se odloča o zahtevi obeh vlagateljev, vendar pa je v obrazložitvah natančno opredeljeno, da se obravnava zahteva, ki se nanaša na denacionalizacijo premoženja, podržavljenega pok. B.B., torej za upravno zadevo, katere nadaljevanje obravnavanja je sedaj zahteval tožnik. Iz zahteve tožnika za nadaljevanje obravnavanja zahteve z dne 30. 4. 2013 po 54. členu ZUP/86 pa tudi ne izhaja, da bi se spremenilo dejansko stanje in pravna podlaga po ZDen glede na razlog predhodnega zavrženja obravnavane zahteve za denacionalizacijo. S takim postopanjem pa organ A.A. ni odrekel statusa samostojne stranke in enakovredne vlagateljice zahtevka, saj je (tudi o njeni) zahtevi pravnomočno odločil, o čemer je bila (kot že navedeno) tudi seznanjena. Če pa bi A.A. menila, da sta izdana akta napačna oziroma obremenje