85. člen ZON

Predlog se zavrne.

Postopek odločanja o zahtevi za izdajo dovoljenja za prodajo nepremičnine po 85. oziroma 85. a členu ZON ne pomeni upravne zadeve po 2. členu ZUP. Ta postopek je podoben postopkom upravljanja javnega premoženja, ki ne pomenijo oblastnega ravnanja (ex iure imperii), temveč ravnanje organa kot vsakega drugega lastnika (ex iure gestionis). V teh postopkih se ne izdajajo posamični upravni akti, temveč akti poslovanja, oblikovanja soglasij, usklajevanja mnenj in podobno. Tovrstnih aktov pa ni mogoče šteti za "upravne odločbe", saj se z njimi ne odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih na področju upravnega prava. Zato izpodbijani odločbi tudi nista "drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika".

Iz določb ZON je nedvomno razbrati, da je za zavarovana območja (taka, ki so že zavarovana po aktih, izdanih po prej navedenih predpisih iz 163. člena, kot tudi tista, ki še niso zavarovana) treba izdati poseben akt o zavarovanju. Tudi po ZTNP-1 je treba izdati poseben akt o zavarovanju (kot po ZON). Ko je upravni organ obrazlagal, na katerem predpisu utemeljuje svojo pristojnost za odločanje, pa se na tak posebni akt ni skliceval. Zato ni mogoče zaključiti, da je upravni organ (MOP) stvarno pristojen za odločanje o tej zadevi in je že iz tega razloga izpodbijana delna odločba nezakonita. Ker gre v tej zadevi nedvomno za zadevo, v katerih je udeleženih več strank z nasprotujočimi interesi, bi moral organ ustno obravnavo razpisati, česar pa po podatkih upravnih spisov ni storil. Sodišče sodi, da je v zadevi izostala ključna ugotovitev in sicer, ali je bila podana zahteva po ZRP, ki je kot podlaga za denacionalizacijo naveden v 22. točki 3. člena ZDen. Do tega vprašanja pa se upravni organ (kljub izraženemu ugovoru prvega tožnika v postopku) ni niti opredelil, niti ni pozval druge tožnice, da se o tem izjavi oziroma da izkaže, ali je postopala, kot to določa ZRP. Zaključek o

Pritožbeno naziranje, da za nepremičnine, ki so v lasti gospodarskih družb, ovire za vrnitev v naravi, upoštevajoč določbo tretjega odstavka 16. člen ZDen, ne obstajajo (ter da bi bilo treba posledično zahtevek/predlog na plačilo odškodnine za njih zavrniti), je napačno. V konkretnem primeru gre za vračanje podržavljenega premoženja na podlagi določb ZIKS. Vračanje zaplenjenega premoženja v naravi je možno v tistih primerih, v katerih to še ni v zasebni lasti, torej premoženja, ki ni bilo predmet lastninskega preoblikovanja oziroma privatizacije. To velja tudi za pravne osebe (gospodarske družbe). Slednje so zavezanke le za vrnitev tistih stvari (premoženja), ki še niso v zasebni lasti. Če pa je premoženje olastninjeno oziroma so pravne osebe (gospodarske družbe) njegove lastnice, se to v naravi ne vrača. V takem primeru je treba za premoženje plačati odškodnino, kar je obveznost pritožnice. Pri vprašanju vračanja podržavljenih nepremičnin je treba uporabiti določbe ZDen, ki je specialni predpis. Sodišče prve stopnje je izhajajoč iz določb tretjega odstavka 18. člena in 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen pravilno zaključilo, da za predmetne nepremičnine vračilo (izjem

Tudi če se določbo prvega odstavka 51. člena ZNKD razlaga v pomenu izvzetosti iz pravnega prometa, ki preprečuje vračanje v denacionalizaciji, se ta omejitev ni mogla nanašati na vsa zemljišča na območju TNP, pač pa lahko le na dele naravne in kulturne dediščine, ki so bili zaradi naravne, kulturne, zgodovinske ali estetske vrednosti s posebnim aktom zavarovani kot naravna znamenitost oziroma kulturni ali zgodovinski spomenik v skladu s 6. členom ZTNP. Nepremičnine, ki so predmet vračanja z izpodbijano odločbo, pa s posebnim aktom v smislu 6. člena ZTNP niso bile zavarovane kot naravna znamenitost, kar pomeni, da za vračanje teh ob uveljavitvi ZDen ovira po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen ni bila podana. Kmetijska zemljišča z območja TNP so prešla v državno (in občinsko) last po ZSKZ, ZZad in ZLPP in ne na podlagi določb ZON. Omejitev iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, v povezavi z ZNKD in ZON, tako ni ovira za vračanje zemljišč z območja TNP, ki niso bila posebej zavarovana kot naravna znamenitost.

Ne glede na to, da spadajo obravnavana zemljišča v območje TNP, določeno z ZTNP, ki je bil sprejet v času veljavnosti ZNKD (Uradni list RS št. 1/81 in 26/92), ki je predvideval razna posebna zaščitena območja kot del naravne in kulturne dediščine, za katera je uvedel različne javnopravne omejitve, razglasitev območja za narodni park in s tem za naravno znamenitost še ne pomeni, da so zemljišča, ki so bila (nekoč) v družbeni in so zdaj v državni ali občinski lasti (to so postala na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij - ZLPP, Zakona o zadrugah – ZZad oziroma ali Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije - ZSKZ) s tega območja izvzeta iz pravnega prometa in da je zato podana ovira za njihovo vračanje v naravi v postopku denacionalizacije po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Iz prej veljavnega in zdaj veljavnega ZTNP je (bilo) razvidno, da to zavarovano območje in naravno znamenitost kot narodni park – TNP sestavljajo tudi sicer zemljišča, ki so bila prej v družbeni in so zdaj v občinski oziroma državni lasti, in zemljišča v zasebni lasti. Promet zemljišč iz zasebne lastnine na teh območjih je vezan le na predkupno pravico v smeri drža

Naravna vrednota iz 1. odst. 85. čl. ZON je glede na dikcijo 1. - 4. odst. 49. čl. ZON (vsako) zavarovano območje in ne nujno zgolj ožje zavarovano območje. Po 53. čl. ZON sodi Triglavski narodni park kot celota sicer v širše zavarovano območje, vendar je kot zavarovano območje prav tako vrednota, ki je izvzeta iz prometa, ker je v lasti države. Posamičnega akta, s katerim bi se zavaroval del nepremične naravne ali kulturne dediščine, kot ga je predvideval 6. čl. ZTNP, sedaj ZTNP-1 ne predvideva več, kar pomeni, da je varstvo naravnih vrednost po ZON novi predpis (ZTNP-1) očitno razširil.

V obravnavanem primeru sodišče tako v skladu z določbo 4. odstavka 64. člena ZUS-1 presoja, ali je v izpodbijanem upravnem aktu prvostopni organ sledil pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovim stališčem, ki se tičejo postopka, presoja pa ga tudi v mejah tožbenega predloga (določba 40. člena ZUS-1) in v okviru uradnega preizkusa. Sodišče se sicer strinja s prvotožnikom o ustavno varovanem posebnem pomenu dobrin, kot so kulturni spomeniki in naravne znamenitosti, kakor tudi, da se denacionalizacijskim upravičencem glede na prej veljavno določbo 51. člena ZNKD položaj ne poslabša (slednja določba je namreč onemogočila vračanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti ob uveljavitvi ZDen), vendar pa se glede na veljavno upravnosodno prakso odločitev o morebitnem obstoju ovir za vračilo v naravi sprejme glede na predpise, veljavne v času odločanja upravnega organa na prvi stopnji, le-ti pa so za tovrstne nepremičnine omogočili vračanje v naravi pod pogoji v ZVKD in ZON-UPB2. Ker so bili pogoji za vračilo posameznih nepremičnin podani, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je izdal delno odločbo po določbi 215. člena ZUP/86.

Nepremičnine, razglašene za naravne znamenitosti, se vrnejo v naravi, če niso izvzete iz pravnega prometa oziroma če je na njih mogoče pridobiti lastninsko pravico. Po določbah ZON se tako varuje kot naravne vrednote le tiste nepremičnine, ki so navedene na seznamu; le te so v lasti države in niso v pravnem prometu. V tej zadevi pa je sporno, ali je nepremičnina prešla v last RS zaradi svojega statusa, kar bi šele opravičevalo uporabo določbe 1. odstavka 85. člena ZON.

Ob uveljavitvi ZDen nobene nepremičnine, ki je bila zavarovana kot kulturni spomenik ali naravna znamenitost, ni bilo mogoče vrniti v naravi glede na določbe ZNKD. V obravnavanem primeru gre zato za vprašanje, ali so bila obravnavana zemljišča glede na določbo 6. člena Zakona o TNP s posamičnim aktom razglašena za naravni spomenik in kot taka zato izvzeta iz pravnega prometa.

Ob uveljavitvi ZDen nobene nepremičnine, ki je bila zavarovana kot kulturni spomenik ali naravna znamenitost po določbi 51. člena ZNKD ni bilo mogoče vrniti v naravi. Šele z uveljavitvijo ZON-UPB2 je zakonodajalec dejansko omogočil vračanje s tem, ko je odločil, za katere kulturne spomenike in naravne znamenitosti ovire ne veljajo.

Obstoj ovir za vračanje v naravi iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, je treba presojati glede na pravno ureditev, veljavno ob odločanju o denacionalizaciji.

Obstoj ovir za vračanje v naravi iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, je treba presojati glede na pravno ureditev, veljavno ob odločanju o denacionalizaciji.

ZDen vračanja naravnih znamenitosti in kulturnih spomenikov v naravi ne izključuje, to obliko denacionalizacije preprečujejo le ovire, predpisane v določbah ZDen. Po mnenju sodišča gozdovi kot genus, kot vrsta nepremičnin, niso imeli statusa dobrine v splošni rabi v prejšnji družbeni ureditvi in niso naravno javno dobro po novi zakonodaji. Tudi v prejšnjem dvolastninskem sistemu s prevladujočo družbeno lastnino so bili gozdovi tudi v zasebni lasti. Vsak lastninski upravičenec je moral dopustiti dostop in gibanje ter nabiranje plodov itd. (Zakon o gozdovih, Uradni list SRS, št. 18/85, 29/86 in 24/89). Tudi po veljavnem Zakonu o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93; v nadaljevanju ZG) je nelastnikom gozdov priznana pravica do prostega dostopa in gibanja, do čebelarjenja, lova in rekreativnega nabiranja plodov, zelnatih rastlin, gob in prosto živečih živali (5. člen). To sicer kaže na splošno rabo, kar je temeljni opredelilni znak javnega dobra, in ki je v pravni teoriji opisana kot anonimna in začasna uporaba javnega dobra v skladu z namenom stvari, ki jo uporabnik izvršuje tako, da s svojo uporabo ne onemogoča drugim vsebinsko enake rabe. Vendar pa je treba upoštevati, da ima gozd