44. člen ZDen

Funkcionalno zemljišče je kot kategorija družbene lastnine že po sami definiciji zemljišče, ki je potrebno za redno uporabo oziroma rabo stavbe oziroma objekta. Gre torej za zemljišče, ki je neločljivo povezano z objektom in zato pripada lastnikom objekta, ki so imeli na njem ex lege pravico uporabe in, ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, lastninsko pravico. Za obstoj ovir iz drugega odstavka 32. člena ZDen je odločilno stanje v času vračanja.

Določbe ZDen o tem, da priznava denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno po predpisih navedenih v 3. členu ter v okviru in na način iz 4. in 5. člena ZDen je mogoče razlagati le tako, da denacionalizacijo priznava le za premoženje, kot ga ZDen opredeljuje v prvem odstavku 8. člena. Tako ZDen ne priznava denacionalizacije vseh prmoženjskih pravic, ampak le denacionalizacijo lastninske pravice na v tem členu navedenih stvareh. To pomeni, da ZDen ne priznava denacionalizacije vseh pravic premoežnjskega prava, ki tvorijo premoženje posamezne osebe. Vračilo blagovne znamke ter pravica do koriščenja mineralne in termalne vode ne moreta predstavljati samostojnega elementa vrednotenja podjetja, zato jih tudi ni mogoče šteti v vrednost neto aktive podržavljenega podjetja, do višine katere bi bil pritožnik upravičen do vračila v postopku denacionalizacije podjetja in tako zahtevani pravici ne moreta predstavljati samostojnega elementa vrednotenja podjetja in posledično ne sodita v premoženje, ki ga je mogoče (samostojno) vračati v denacionalizacijskem postopku.

Blagovne znamke in pravica do koriščenja termalne in mineralne vode ne spadajo med premoženje v smislu 8. člena ZDen in se ne vštejejo v vrednost neto aktive. S premoženjem iz tega člena so namreč mišljene le stvari, na katerih je bila lastninska pravica kot ena izmed premoženjskih pravic, izločene pa so druge vrste premoženjskih pravic, ki bi utegnile biti podržavljene in na katere bi se utegnil nanašati denacionalizacijski postopek.

Določba 26. člena ZDen-B z določitvijo roka za vložitev zahtevkov iz 25. in 26. člena ZDen se nanaša na vse upravičence do vrnitve, ki uveljavljajo zahtevke iz teh dveh podlag. Drugačne razlage določbe ne daje ne jezikovna, ne druga razlaga, niti to ne izhaja iz določbe 26. člena ZDen, prav tako pa tudi ne iz odločbe Ustavnega sodišča, I-U-326/98 z dne 14. 10. 1998, ali iz sodbe Vrhovnega sodišča, X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016, na kateri se sklicuje tožnik. Za izpolnitev obveznosti poziva po 26. členu ZDen-B zadostuje javno naznanilo. Sodišče pritrjuje upravnemu organu, da bi tožnik lahko manjvrednost predmetne nepremičnine iz tega naslova uveljavljal do izteka prekluzivnega roka iz 26. člena ZDen-B, tj. pred 5. 1. 1999 - temelj škode, ki izvira iz spremembe katastrske kulture, je namreč nastal (najkasneje) v letu 1984 in tako pred potekom roka iz 26. člena ZDen-B, izhodišča za dopustnost uveljavljanja zahtevka tudi po poteku tega roka, kot jih je v svoji sodbi, X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016, opredelilo Vrhovno sodišče, pa v konkretni zadevi niso podana.

Z izvedenimi deli je prišlo do take spremembe bistvenih lastnosti obeh objektov (osnovnega objekta in dvoriščnega objekta v zgoraj opredeljenem delu), da ni več mogoče govoriti o isti stvari, ki je bila pokojnemu upravičencu podržavljena, zaradi česar objekta v opredeljenem delu ni mogoče vrniti v naravi. Sodišče ne more preizkusiti tožbenega ugovora v zvezi z vrednotenjem objekta ob podržavljenju glede (ne)upoštevanja njegovega statusa kulturnega spomenika. Iz podatkov spisa je razvidno, da je organ zaprosil Zavod za varstvo kulturne dediščine za izdelavo mnenja in ga tudi pridobil, ni pa razvidno, da je bilo to mnenje upoštevano, saj to ne izhaja ne iz podatkov spisa in ne iz odločbe. Prav tako pri vrednotenju ni bilo upoštevano sedanje stanje nepremičnine (kar bi glede na 44. člen ZDen moralo biti). Organ se je namreč v celoti skliceval na že izdelano izvedensko mnenje N. N., ki pa je bilo nazadnje dopolnjeno še pred sprožitvijo upravnega spora, ki se je zaključil z izdajo sodbe, I U 1649/2016 z dne 11. 7. 2017. Ob upoštevanju, da je med sodbo, I U 1649/2016, in izpodbijano odločbo minilo skoraj 5 let, bi moral organ (z izvedencem) tudi preveriti, ali vrednosti, kot izh

Posebnost denacionalizacijskega postopka je v tem, da je upravičenec do denacionalizacije lahko tudi oseba, ki je pred vložitvijo te zahteve umrla. O dedovanju pa se v takem primeru odloča v zapuščinskem postopku po pravnomočnosti odločbe o vrnitvi podržavljenega premoženja. Nikjer ni določeno, da mora biti odločba o tem, da se premoženje ne vrne v naravi, pravnomočna, preden je določena odškodnina.

Glede na okoliščine konkretnega primera je razlaga 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen v zvezi z nadomestitvijo nepremičnine na določenem (relevantnem) območju primerna in v skladu z namenom zakona, hkrati s to razlago ni prišlo do povratne veljave te odločbe. Odškodnina se odloča v dveh fazah: najprej se ugotovi "sedanja vrednost" po prvem odstavku 44. člena ZDen, potem pa, ker od uveljavitve ZDen do odločanja poteče določen čas je treba to vrednost po drugem odstavku 85. člena ZDen valorizirati na dan izdaje odločbe o odškodnini.

Temeljno pravilo za določanje vrednosti (vseh vrst) podržavljenega premoženja vsebuje prvi odstavek 44. člena ZDen v zvezi s četrtim odstavkom 8. člena ZPVAS, ki določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. To pravilo je dopolnjeno v določbi tretjega odstavka 44. člena ZDen, ki določa, da se vrednost kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, določi glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi predpisa.

Temeljno, z zakonom določeno pravilo je, da se vrednost zaplenjenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Oblike in obseg vrnitve denacionaliziranega premoženja so določeni v tretjem poglavju ZDen; merila za ocenjevanje vrednosti podržavljenih podjetij oziroma premoženja so določena v podzakonskem predpisu. Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja predvidevajo ugotavljanje vrednosti podjetij po metodi neto aktive, torej tako, da se od vrednosti sredstev odštejejo obveznosti. Sodna praksa je enotna, da je v primerih, ko gre za vračanje podjetja, treba ugotoviti njegovo neto aktivo.

Delniška družba F., d. d. je, kot izhaja iz listin v upravnem spisu in tudi iz izvedeniškega mnenja E. E. (ki mu tožnica v tem delu ne ugovarja), vložila priglasitev sprememb ustanoviteljev na Temeljno sodišče v Ljubljani šele 17. 4. 1992, torej po uveljavitvi ZDen. Po določbi prvega odstavka 184. člena ZPod so se (med drugim) v sodni register vpisale tudi statusne spremembe subjekta. Vpis v sodni register pa je imel pravni učinek nasproti tretjim osebam od dneva vpisa (drugi odstavek 186. člena ZPod). Ta pravni učinek je bil v skladu s pravno teorijo konstitutiven, kadar je šlo za vpis podatkov, ki so opredeljevali pravno ali poslovno sposobnost subjekta vpisa, tako je bil konstitutiven tudi vpis vrste pravnoorganizacijske oblike subjekta vpisa, za kar gre tudi v obravnavani zadevi, ko naj bi se podjetje v mešani lastnini preoblikovalo v podjetje v zasebni lastnini. To pomeni, da ker je bila priglasitev sprememb ustanoviteljev v obravnavanem primeru vložena šele po uveljavitvi ZDen, nikakor ni mogla začeti učinkovati pred njegovo uveljavitvijo. Pri tem iz citiranega izvedeniškega mnenja izhaja, da je registrsko sodišče vpis sprememb zavrnilo. To pa pomeni, da se tožničin ugovor

Nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi – pri parc. št. 331/1 ter 322/2 takšno oviro predstavlja ugotovljeno dejstvo, da gre pri teh za zazidana stavbna zemljišča, pri parc. št. 663/2 (tj. relevantnem delu parc. št. 663/1) pa ugotovljeno dejstvo, da je ta parcela v lasti fizične osebe.

Glede na določbe ZDen je bistveno stanje premoženja v času podržavljenja. Vrednost podržavljenega premoženja se namreč določi po tem stanju premoženja ter ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (prvi odstavek 44. člena ZDen).

K vrednosti vrnjene nepremičnine v naravi so prispevala tudi izvršena vlaganja (zamenjava oken), zato je pravilno, da so upoštevana pri določitvi vrednosti nepremičnine v času vračanja in posledično pri določitvi višine odškodnine. Nedopustnosti razpolaganja po prvem odstavku 88. člena ZDen ni mogoče razlagati le v t.i. ožjem smislu (kot pravni promet), temveč da gre za nedopustno razpolaganje tudi v drugih primerih, ki poslabšajo položaj upravičencev. Vendar v tem primeru do poslabšanja položaja denacionalizacijskega upravičenca ni prišlo, saj je dobil nacionalizirano premoženje vrnjeno v takšni vrednosti, kot mu je bilo podržavljeno (delno v naravi in delno v obliki odškodnine, ki predstavlja razliko med vrednostjo v času podržavljenja in vrednostjo v času vračanja).

Z odločbo, na katero se sklicuje upravni organ v izpodbijani odločbi, C. C., ni bil postavljen skrbnik za poseben primer, zato bi moral organ o postavitvi skrbnika odločiti z izpodbijano odločbo. Ker tega zaradi zmotne ugotovitve, da je o tem že pravnomočno odločeno, ni storil in ker zato tudi ni vsebinsko presojal tožničinih navedb v zvezi s postavitvijo skrbnika za poseben primer, je odločitev o vrnitvi premoženja pokojnemu C. C. zaradi kršitve 67. člena ZDen že iz tega razloga nezakonita. Upravičenec ima v primeru, ko se nepremičnina vrne v naravi, pravico zahtevati odškodnino do polne vrednosti, to je do vrednosti premoženja v stanju ob podržavljenju, ki se izračuna ob upoštevanju pravila iz prvega odstavka 44. člena ZDen. Odškodnina, ki se prizna upravičencu, če se vrne nepremičnina, na kateri je le še porušen objekt, ne sme preseči te vrednosti. Povedano drugače, upravičenec, ki se mu v naravi vrne nepremičnina, na kateri je porušen objekt, ne more dobiti več, kot če bi namesto vračila nepremičnine v naravi zahteval odškodnino. V ZDen tako ni podlage za priznanje dodatne odškodnine zaradi stroškov odstranitve ruševin in obnove objekta.

Pri primerjavi vrednosti nepremičnin (kot dela družbenega premoženja v pravni osebi v mešani lastnini in od katerih so zdaj štiri predmet denacionalizacije) ter zasebnega vložka je ključna vrednost nepremičnin ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini in vrednost nepremičnin po 44. členu ZDen. Vrednost nepremičnin ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini je namreč pomembna zaradi primerjave z vrednostjo zasebnega kapitala, ki je bil vplačan ob ustanovitvi. Vrednost nepremičnin po 44. členu ZDen pa je pomembna zato, ker ZDen celovito ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu, kar vključuje tudi določanje vrednosti podržavljenega premoženja po 44. členu ZDen. Že iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995 izhaja, da je lastninski vložek treba primerjati z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo sicer mogoče vrniti v naravi. Če pa je bilo podržavljeno premoženje denacionalizacijskega upravičenca obogateno z vlaganji, še vedno gre za isto premoženje, ki bi ga bilo mogoče vrni

Pri primerjavi vrednosti nepremičnin (kot dela družbenega premoženja v pravni osebi v mešani lastnini in od katerih so zdaj štiri predmet denacionalizacije) ter zasebnega vložka je ključna vrednost nepremičnin ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini in vrednost nepremičnin po 44. členu ZDen. Vrednost nepremičnin ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini je namreč pomembna zaradi primerjave z vrednostjo zasebnega kapitala, ki je bil vplačan ob ustanovitvi (kot je to naložilo Ustavno sodišče v odločbi, U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995). Vrednost nepremičnin po 44. členu ZDen pa je pomembna zato, ker ZDen celovito ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu (1. člen ZDen), kar vključuje tudi določanje vrednosti podržavljenega premoženja po 44. členu ZDen. Ob tem sodišče poudarja, da že iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995, izhaja, da je lastninski vložek treba primerjati z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo sicer mogoče vrniti v naravi. Če pa je bilo podržavljeno premoženje de

Ker je po presoji sodišča toženka pravilno ugotovila pravno relevantno dejstvo, da predmetne nepremičnine v času podržavljanja (tj. na dan 17. 9. 1947) niso bile (več) poškodovane, je cenitev predmetnega premoženja, ki jo je toženki predložil tožnik in ki izhaja iz predpostavke poškodovanosti tega zaradi požara, nerelevantna. Posledično je treba ugotoviti tudi, da okoliščina, da se izvedenec A. A. do cenitve tožnikovega strokovnega pomočnika ni opredelil, ni v ničemer vplivala na pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja v zadevi, toženka pa je odločitev v zadevi lahko utemeljeno sprejela tudi brez takšne opredelitve.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka vrednost v tej zadevi vrnjenih kmetijskih zemljišč ugotavljala na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije, ni pa hkrati ugotovila tudi vrednosti podržavljenega podjetja po metodi neto aktive, ki je skupna vrednost vsega vrnjenega premoženja tega podjetja, torej vključno z v tej zadevi obravnavanimi kmetijskimi zemljišči, ne sme preseči. Ker tega ni storila, torej, ker pred odločitvijo o zadevi ni ugotovila vrednosti neto aktive podjetja, je zmotno uporabila materialno pravo, dejansko stanje pa je zato ostalo nepopolno ugotovljeno.

V zvezi s tožbenim ugovorom glede obstoja ovir za vračanje v naravi sodišče odgovarja, da ovire za vračanje določa ZDen. Tožnik v tožbi ni navedel, na katero oviro za vračanje v naravi se njegov ugovor nanaša, saj tega ugovora ni konkretiziral in tako ostaja le na splošni ravni, zato ga sodišče ne more obravnavati po vsebini. Tožbeni ugovor, da je toženka izpodbijano odločbo izdala še pred pravnomočnostjo odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 490-27/2012/300 s 30. 11. 2018, s katero je bilo odločeno o vračilu deleža parc. št. 1189/1 k.o. ..., ki v naravi v fizični obliki pomeni gozdno zemljišče, v času podržavljenja pa je bilo oštevilčeno s številkami zazidanih zemljišč *251, *252 in *253 k.o. ... (predmetne parcele), pa sicer drži. Vendar to dejstvo samo po sebi ter ob upoštevanju vsega prej obrazloženega po presoji sodišča ni nikakor vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

Po ustaljeni sodni praksi je za obstoj ovir iz drugega odstavka 32. člena ZDen odločilno stanje v času vračanja. Po prvem odstavku 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti.