5. člen ZG

V obravnavanem primeru je bilo predmetno drevo visoko 16 do 18 metrov in je lahko padlo na lokalno cesto, četudi je ležalo 11,05 m od roba lokalne ceste oziroma 1,05 metra izven njenega 10 metrskega varovalnega pasu ter je tako nedvomno ogrožalo tudi lokalno cesto in promet na njej, zaradi česar bi tretje toženka morala poskrbeti za njegovo odstranitev.

Vse metode razlage: jezikovna, logična, sistematična, zgodovinska in namenska (funkcionalna ali teleološka) vodijo do istega sklepa. Zakon dovoljuje ograditev dela gozda le iz točno določenih razlogov in pod točno določenimi pogoji. Z drugimi besedami, ZG v prvem in tretjem odstavku 24. člena zajema vse primere, torej izčrpno našteje kdaj (in ob katerih predpostavkah) se lahko ogradi del gozda. Sodišče je zato prepričano, da se gozd lahko ogradi le in zgolj pod pogoji prvega ali tretjega odstavka 24. člena ZG. Pravila za ograditev gozda so odsev omejitve lastninske pravice na gozdovih za zagotavljanja javnega interesa ter ekološke, socialne in gospodarske funkcije gozda. Lastnik gozda je dolžan dopustiti prost dostop do svojega gozda (druga alineja prvega odstavka 5. člena ZG).

V sodni praksi so se oblikovale različne metode izračuna nadomestila (koristi) po drugem odstavku 72. člena ZDen: s pomočjo hipotetične najemnine, najemnine, ki jo je zavezanec prejemal na podlagi obstoječih pogodb v relevantnem obdobju, višine katastrskega dohodka pri kmetijskih zemljiščih, dobička iz gospodarjenja z zemljišči. Enoznačnega odgovora za način izračuna koristi torej ni. Izbira konkretne metode je odvisna od narave nepremičnine in okoliščin posameznega primera. Vprašanja vračanja nepremičnin, katerih vrednost se je po podržavljenju povečala ali zmanjšala, so se lahko obravnavala v okviru postopkov denacionalizacije (25. in 26. člen ZDen), ne pa v okviru zahtevkov po drugem odstavku 72. člena ZDen. Izhajajoč iz koristi, ki bi jo dosegel upravičenec, in stanja nepremičnin ob uveljavitvi ZDen, pa je treba pri uporabi in gospodarjenju z nepremičninami, pri katerih je v javnem interesu omejeno izvrševanje lastninske pravice - kar velja prav za gozdove, saj je vsakokratni lastnik gozda dolžan pri gospodarjenju upoštevati ne le predpise, pač pa tudi načrte za gospodarjenje in upravne akte - in oceni koristi od tega upoštevati tudi vse v relevantnem obdobju veljavne

Obrazložitev izpodbijane odločbe ne vsebuje razlogov, ki so narekovali sprejeto odločitev, in sicer obnovo gozda na površini 0,68 ha ter način izvedbe obnove gozda – to je količino, starost in drevesno vrsto sadik, zato je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena, zaradi česar se je ne da preizkusiti.

Iz opredelitve namena, zaradi katerega se določi vodovarstveno območje, izhaja, da je razlog varovanje vodnega telesa, ki služi odvzemu ali javni oskrbi s pitno vodo. Vodno zajetje je objekt, ki je v neposrednem stiku z vodo iz vodnega telesa in je namenjen odjemu vode iz njenega vira (npr. reke, podzemnih voda). Šele tako odvzeta voda se lahko v nadaljevanju zbira oz. hrani v zbiralniku, iz njega pa po transportnem sistemu (cevovodih) pride do porabnikov. Glede na navedeno je upravni organ, ki je očitno štel, da je to potrebno zaradi zaščite zajetja, iz katerega je drugemu tožniku dovoljena raba vode za zalivanje, ravnal pravilno, ko je izdal soglasje le za ograditev vodnega zajetja ne pa tudi cevovodov.

S tem ko država pobira lovske pristojbine, v ničemer ni poseženo v tožničino lastninsko pravico in zato tudi prikrajšanje ni podano. Lastnik gozdov svoje lastninske pravice ne more tržiti na ta način, da bi bil odplačni ponudnik lovskih območij. Tako je zato, ker mora lastninska pravica že po ustavi uresničevati tudi socialno funkcijo.

Tožniki zmotno menijo, da ni šlo za poseg v gozdne parcele, ker se kot vrsta rabe spornih parcel v katastru vodi katastrska kultura travnik in so kot take tudi vrisane v GERK. Po namenski rabi, ki je odločujoča za opredelitev rabe parcel, in jo določajo prostorski akti.

Iz 1. odstavka 23. člena ZG izhaja, da mora lastnik gozda obnoviti gozd, ki je bil opustošen ali v nasprotju s predpisi posekan na golo. Rok za obnovo gozda določi Zavod za gozdove Slovenije z odločbo v upravnem postopku. Neutemeljeni so tožbeni ugovori, da so bila izvedena dela nujna za vzdrževanje gozda, preostali del gozda pa naj bi bil posekan že leta 2000, zaradi česar naj bi zadevo v tem delu zastarala. V konkretnem primeru namreč niso predvideni zastaralni roki in sklicevanje na to, da naj bi naložena obveznost zastarala, nima podlage.

Tožbeni ugovor, da za izdajo izpodbijane odločbe Zavod za gozdove Slovenije ni pristojen, ker pri predmetni parceli ne gre za gozd, ni utemeljen. Ne glede na to, da se je z odločbo za to parcelo z odločbo ugotovila nova vrsta rabe in sicer pašnik, je bilo v postopku ugotovljeno, da je po stanju gozdnogospodarskega in gozdnogojitvenega načrta zadevnega območja navedena parcela delno gozd. Da je ta parcela delno gozd, pa izhaja tudi iz lokacijske informacije. Iz 1. odstavka 23. člena ZG izhaja, da mora lastnik gozda obnoviti gozd, ki je bil opustošen ali v nasprotju s predpisi posekan na golo.

ZDen vračanja naravnih znamenitosti in kulturnih spomenikov v naravi ne izključuje, to obliko denacionalizacije preprečujejo le ovire, predpisane v določbah ZDen. Po mnenju sodišča gozdovi kot genus, kot vrsta nepremičnin, niso imeli statusa dobrine v splošni rabi v prejšnji družbeni ureditvi in niso naravno javno dobro po novi zakonodaji. Tudi v prejšnjem dvolastninskem sistemu s prevladujočo družbeno lastnino so bili gozdovi tudi v zasebni lasti. Vsak lastninski upravičenec je moral dopustiti dostop in gibanje ter nabiranje plodov itd. (Zakon o gozdovih, Uradni list SRS, št. 18/85, 29/86 in 24/89). Tudi po veljavnem Zakonu o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93; v nadaljevanju ZG) je nelastnikom gozdov priznana pravica do prostega dostopa in gibanja, do čebelarjenja, lova in rekreativnega nabiranja plodov, zelnatih rastlin, gob in prosto živečih živali (5. člen). To sicer kaže na splošno rabo, kar je temeljni opredelilni znak javnega dobra, in ki je v pravni teoriji opisana kot anonimna in začasna uporaba javnega dobra v skladu z namenom stvari, ki jo uporabnik izvršuje tako, da s svojo uporabo ne onemogoča drugim vsebinsko enake rabe. Vendar pa je treba upoštevati, da ima gozd