38. člen ZG

Sprememba rabe zasebnega zemljišča v rabo gozdne ceste javnega značaja, brez ustrezne pravne podlage, pomeni protipraven poseg v ustavno varovano pravico tožnika do zasebne lastnine.

Zaporo gozdne ceste z zapornico lahko odredi le Zavod za gozdove. Tožniki zato neutemeljeno ugovarjajo, da s postavitvijo zapornice niso kršili predpisov, ker so želeli le preprečiti uporabo ceste v druge namene. Pri tem pa tudi ni pomembno, da zapornica ni bila zaklenjena, torej da je bila upravičenim uporabnikom omogočena uporaba gozdne ceste.

Javna cesta iz 2. člena Splošnega akta o izjemah pri izvajanju univerzalne poštne storitve ne predstavlja gozdne ceste po določbah Zakona o gozdovih.

O graditvi drugih prometnic, tudi če potekajo po gozdu, ni mogoče odločati na podlagi (teh) določb Pravilnika o gozdnih prometnicah, temveč je treba uporabiti splošne predpise o graditvi objektov oziroma izdaji projektnih pogojev in soglasij. Zato za prometnico, ki ni gozdna cesta, ni mogoče izdati soglasja oziroma izdelati elaborata ničelnice po pravni ureditvi, ki se nanaša izključno na gozdne ceste.

Pravna razlika med statusom „gozdne ceste“ in „potjo“, ki ni gozdna cesta, je že na podlagi ZG očitna in ima zato pravno relevantne posledice za lastnika takšne nepremičnine znotraj okvira lastninske pravice iz 33. člena Ustave. Gozdna cesta je lahko v zasebni lasti, njen celovit značaj na podlagi ZG pa zajema tako zasebnopravne kot tudi javnopravne značilnosti. Sodno varstvo v upravnem sporu po 1. odstavku 4. člena ZUS-1 zoper dejanje tožene stranke je zagotovljeno samo pod pogojem, da ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Pojem „drugo sodno varstvo“ pomeni bodisi drugo sodno varstvo po ZUS-1, kar bi lahko bila tožba zoper izdani upravni akt na podlagi ZG ali pa tožba zaradi molka organa, bodisi sodno varstvo pred drugim sodiščem, v tem primeru je relevantno sodno varstvo pred pravdnim sodiščem zaradi varstva lastninske pravice. Dejstvo, da zakonodajalec ni predpisal nikakršnega upravnega odločanja v zadevah določitve gozdnih cest, njihove ukinitve oziroma prekvalifikacije, pomeni, da ima tožnik sodno varstvo po volji zakonodajalca zagotovljeno v pravdnem postopku po Stvarnopravnem zakoniku. Ker ima tožnik zagotovljeno (drugo) sodno varstvo pred pravdnim sodišč

Sporna pot ni gozdna cesta, katera je javnega značaja (1. odst. 38. čl. Zakona o gozdovih (Ur.list RS št. 30/93 s spremembami in dopolnitvami)) kar je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo. Za vožnje po takšni poti kot je obstoječa, ki ni gozdna cesta pa veljajo omejitve iz 40. čl. Zakona o gozdovih, ki določa, da je vožnja v gozdovih zunaj gozdnih cest dovoljena le za gospodarjenje z gozdovi ali za reševanje ljudi oz. premoženja. To pa jasno pomeni, da če vožnja po poti, ki ni gozdna cesta, ni dovoljena, potem ni možno priposestvovanje služnosti poti za vožnjo s kakršnimikoli prevoznimi sredstvi.

Leta 1996 gozdna gospodarstva niso bila več upravljalci gozdnih cest, pač pa so za vzdrževanje gozdnih cest zadolžene lokalne skupnosti s prispevkom lastnikov in Republike Slovenije.