19. člen ZDen

Tožeča stranka, ki je Pogodbo o nagradi sklenila v času veljavnosti Zakona o denacionalizaciji in Zakona o slovenskem odškodninskem skladu, bi nezmožnost vračila v naravi morala predvideti (glede na dejstvo, da je v eni izmed nepremičnin tudi muzej, pa morebiti celo pričakovati). Zavedati bi se morala tudi režima plačevanja odškodnine v obveznicah SOS in vštevanje obresti pri izračunu nagrade izrecno določiti že v sami Pogodbi o nagradi. Podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sklepu VSRS III Ips 25/2014. Za vštevanje obresti bi torej bil potreben izrecen dogovor pogodbenih strank, ki bi moral biti sklenjen v pisni obliki (8. člen Tarife o odvetniških storitvah).

Z izvedenimi deli je prišlo do take spremembe bistvenih lastnosti obeh objektov (osnovnega objekta in dvoriščnega objekta v zgoraj opredeljenem delu), da ni več mogoče govoriti o isti stvari, ki je bila pokojnemu upravičencu podržavljena, zaradi česar objekta v opredeljenem delu ni mogoče vrniti v naravi. Sodišče ne more preizkusiti tožbenega ugovora v zvezi z vrednotenjem objekta ob podržavljenju glede (ne)upoštevanja njegovega statusa kulturnega spomenika. Iz podatkov spisa je razvidno, da je organ zaprosil Zavod za varstvo kulturne dediščine za izdelavo mnenja in ga tudi pridobil, ni pa razvidno, da je bilo to mnenje upoštevano, saj to ne izhaja ne iz podatkov spisa in ne iz odločbe. Prav tako pri vrednotenju ni bilo upoštevano sedanje stanje nepremičnine (kar bi glede na 44. člen ZDen moralo biti). Organ se je namreč v celoti skliceval na že izdelano izvedensko mnenje N. N., ki pa je bilo nazadnje dopolnjeno še pred sprožitvijo upravnega spora, ki se je zaključil z izdajo sodbe, I U 1649/2016 z dne 11. 7. 2017. Ob upoštevanju, da je med sodbo, I U 1649/2016, in izpodbijano odločbo minilo skoraj 5 let, bi moral organ (z izvedencem) tudi preveriti, ali vrednosti, kot izh

Zgolj proizvodnja (osnovne) krme za živali po presoji sodišča sama po sebi ne predstavlja niti izobraževalne niti raziskovalne dejavnosti oziroma druge javne službe po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Dejstvo, da je druga tožnica ob uveljavitvi ZDen na posestvu ... (in sicer na nepremičninah, o vračilu katerih odloča E.) izvajala določene izobraževalne programe glede konj, perutnine, pa tudi goveda, ki je bilo nameščeno v hlevih, vendar se v tistem času na predmetnih parcelah živali niso pasle, tako za odločitev ni pravno pomembno.Niti morebiten raztros gnojil (viška hlevskega gnoja) na predmetnih parcelah v relevantnem obdobju ne more vplivati na odločitev sodišča, saj ne predstavlja nobene izmed dejavnosti po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Že po naravi stvari so melioracijski jarki v funkciji kmetijskih zemljišč (in ne obratno), zato tudi po presoji sodišča ni mogoče govoriti o zazidanih stavbnih zemljiščih, ki se ne vračajo na podlagi citirane določbe drugega odstavka 32. člena ZDen. Glede na to za odločitev ni bistveno, da melioracijski jarki predstavljajo objekt po gradbenih predpisih. Pri tem je treba izpostaviti, da gre za investicijo oziroma za na

Glede na okoliščine konkretnega primera je razlaga 1. točke prvega odstavka 19. člena ZDen v zvezi z nadomestitvijo nepremičnine na določenem (relevantnem) območju primerna in v skladu z namenom zakona, hkrati s to razlago ni prišlo do povratne veljave te odločbe. Odškodnina se odloča v dveh fazah: najprej se ugotovi "sedanja vrednost" po prvem odstavku 44. člena ZDen, potem pa, ker od uveljavitve ZDen do odločanja poteče določen čas je treba to vrednost po drugem odstavku 85. člena ZDen valorizirati na dan izdaje odločbe o odškodnini.

V ponovnem postopku reševanja zadeve naj organ upošteva napotila sodišča, ki jih je podalo v smislu restriktivne razlage določbe prvega odstavka 19. člena ZDen. Pri možnosti nadomestitve nepremične naj pri presoji prvenstveno izhaja iz narave dejavnosti, ki jo izvajajo organi v obravnavani stavbi, torej pisarniška dejavnost, vezana na območje občine B., ki torej ne narekuje ozkega relevantnega območja (centra mesta). Pri opremljenosti s parkiriščem, ki bi bilo dostopno občanom in javnim potniškim prevozom, pa presoja možnost ureditve. Pri predlagani lokaciji naj upošteva tudi, da se dejavnosti občine, upravne enote in FURS ne prekrivajo, torej, da ni nujno, da se nahajajo vse inštitucije v isti stavbi, predvsem pri presoji primerne velikosti predlaganega objekta. Enako, po istih kriterijih, naj presoja tudi predlagana zazidljiva zemljišča, s to razliko, da je v primeru nadomestitve z gradnjo relevanten tudi prostorski akt.

Sodišče v zvezi s tem (tj. obliko vračila) pojasnjuje, da je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča pri presoji obstoja ovir za vračanje denacionaliziranega premoženja v naravi odločilno stanje v času odločanja o vračanju, kar bo moral upoštevati tudi organ pri svoji odločitvi.

Kolikor je parcela v delu vhod v garaže (kot izhaja iz izreka), bi lahko šlo za funkcionalno zemljišče k garaži, kar je treba urediti v ustreznem postopku, da bi se na ta status kot oviro za vrnitev v naravi lahko organ uprl. V kolikor pa gre za parkirišče, pa se tudi to, ne glede na to, ali je divje, zgrajeno brez gradbenega dovoljenja, neurejeno, asfaltirano ali makadamsko, šteje za zazidano stavbno zemljišče, ki se ne vrača v naravi, če gre za površine, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem (2. člen in drugi odstavek 3. člena ZSZ). Če je organ menil, da gre pri obravnavanih nepremičninah za kompleks oz. del kompleksa, kar bi pomenilo oviro iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, bi moral natančno pojasniti, kaj v obravnavanem primeru predstavlja kompleks, navesti lastnosti (razloge), zakaj pomeni sklop parcel kompleks (njihovo funkcionalno povezanost), (razlog lahko izhaja tudi iz prostorskega akta) in zakaj meni, da je v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj bistvene okrnjenosti prostorske kompleksnosti oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin, ki je po določbi 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen pogoj za uporabo te določbe.

Že iz jezikovne razlage prvega odstavka 38. člena ZDen je mogoče nedvoumno sklepati, da je tožnica (ne glede na to, da - kot je nesporno ugotovljeno - ni pravna naslednica podržavljenega podjetja, ki je bilo ob nacionalizaciji likvidirano) zavezanka za vračilo podržavljenih nepremičnin v naravi (če so, seveda, za to izpolnjeni pogoji za vračanje v naravi). Podržavljene nepremičnine, ki so se (ob uveljavitvi ZDen - op. sod.) nahajale v premoženju tožnice, so bile iz njenega lastninskega preoblikovanja izločene (ravno) zaradi vloženega denacionalizacijskega zahtevka - vračila nepremičnin v naravi. Tožnica na spornih nepremičninah ne opravlja nobene dejavnosti ter del le-teh oddaja v najem, čemur tožnica niti ne oporeka. To pa po presoji sodišča pomeni, da v tem primeru ni mogoče govoriti o okrnitvi prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe prostora in nepremičnin v primeru vrnitve nepremičnin v last denacionalizacijskima upravičencema z vzpostavitvijo solastninskih deležev na teh nepremičninah, saj proizvodni proces na predmetnih nepremičninah nesporno ne poteka.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka določila odškodnino za stavbo, leseni drvarnici in delavnico na podlagi izvedeniškega mnenja ..., vendar je bila odškodnina za objekte, ki jih je ocenil ... v cenitvi z dne 15. 1. 2009, že določena v odločbah z dne 31. 1. 2009 in prisojena denacionalizacijskim upravičencem (tudi tem iz izpodbijane odločbe). Toženka torej za iste objekte, ki naj bi stali na delu parcele 473, ki je imel 320 m2, in za katere je že bila določena odškodnina z odločbama z dne 31. 1. 2009, istim upravičencem ni mogla ponovno določiti odškodnine za isto stvar. Kolikor so bili na parceli 473 le objekti, ki so bili že upoštevani v izvedeniškem mnenju izvedenca ... z dne 15. 1. 2009 in za njih določena odškodnina z odločbama z dne 31. 1. 2009, za iste objekte toženka odškodnine ne bo mogla določiti.

Sodna praksa se je že izrekla, da določba 88. člena ZDen ne dopušča razlage, da je ničen le prvi pravni posel, ki pomeni razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve, nadaljnji posli pa ne bi bili več nični. Zakon prepoveduje vsako nadaljnje razpolaganje s takim premoženjem, saj so le tako lahko ustrezno zavarovani interesi denacionalizacijskih upravičencev. Dobrovernost je v teh primerih izključena oziroma se nanjo ni moč sklicevati. S prepovedjo razpolaganja iz 88. člena ZDen je bilo premoženje, ki je (lahko) predmet vračanja denacionalizacijskim upravičencem v naravi, začasno izvzeto iz pravnega prometa. Izvzetje stvari iz pravnega prometa torej v klasičnih stvarnopravnih razmerjih pomeni, da lastninske pravice na stvari ni mogoče veljavno prenesti na drugega. Prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen je absolutna, zato velja tako za denacionalizacijske zavezance kot tudi za vse morebitne nadaljnje pridobitelje. To pa je razlog, zaradi katerega dobra vera oziroma načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more varovati nobenega od njih. Odločanje o morebitnem obstoju ovir za vračanje nepremičnin v naravi je v pristojnosti upravnega

Po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če bi se bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin. Po ustaljeni sodni praksi ovira iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen obstaja, če bi se z vračilom nepremičnine poseglo v že obstoječe zaokroženo območje ali v funkcionalno povezanost nepremičnin oziroma poslovnih dejavnosti, katerim so namenjene. Pomembna je torej funkcionalna izraba prostora, v katerem se nepremičnina nahaja. Bistveno za obstoj ovire pa je, da upravljavec (ostalega) območja oziroma nepremičnin zaradi vračila podržavljene nepremičnine teh ne bi mogel več neovirano uporabljati za enak namen kot pred vračilom ali bi bil ta namen bistveno okrnjen. Relevantno je, ali se lahko kulturne prireditve organizirajo in nemoteno izvajajo zgolj v primeru, če se nepremičnina ne vrne. Relevantno je torej, ali je prostorska in funkcionalna povezanost nepremičnine z ostalimi prireditvenimi prostori na tem območju taka, da bi, če bi bila nepremičnina vrnjena A. A., ko bi bil torej njen upravljavec drug, namembnost tega objekta pa drugačna od obstoječe, prišlo do vplivov na opravljanje kulturne

V zadevi ni sporno, da so bile leta 1941 vse nepremičnine v vl. št. ... k.o. ..., vpisane na ime „Reichsgau Kärnten“. Če je bila upravičenka tak zahtevek upravičena podati po ZRP, pa ga ni podala, glede na upravnosodno prakso ne more uspešno uveljavljati denacionalizacijskega zahtevka.

Dokaze, ki se nanašajo na pravno relevantne okoliščine, je mogoče kot nepotrebne zavrniti le, če se nanašajo na že dokazana dejstva. V tej zadevi pa ne gre za tak primer.

Iz določb ZON je nedvomno razbrati, da je za zavarovana območja (taka, ki so že zavarovana po aktih, izdanih po prej navedenih predpisih iz 163. člena, kot tudi tista, ki še niso zavarovana) treba izdati poseben akt o zavarovanju. Tudi po ZTNP-1 je treba izdati poseben akt o zavarovanju (kot po ZON). Ko je upravni organ obrazlagal, na katerem predpisu utemeljuje svojo pristojnost za odločanje, pa se na tak posebni akt ni skliceval. Zato ni mogoče zaključiti, da je upravni organ (MOP) stvarno pristojen za odločanje o tej zadevi in je že iz tega razloga izpodbijana delna odločba nezakonita. Ker gre v tej zadevi nedvomno za zadevo, v katerih je udeleženih več strank z nasprotujočimi interesi, bi moral organ ustno obravnavo razpisati, česar pa po podatkih upravnih spisov ni storil. Sodišče sodi, da je v zadevi izostala ključna ugotovitev in sicer, ali je bila podana zahteva po ZRP, ki je kot podlaga za denacionalizacijo naveden v 22. točki 3. člena ZDen. Do tega vprašanja pa se upravni organ (kljub izraženemu ugovoru prvega tožnika v postopku) ni niti opredelil, niti ni pozval druge tožnice, da se o tem izjavi oziroma da izkaže, ali je postopala, kot to določa ZRP. Zaključek o

Pred uveljavitvijo ZDen vložena vloga za uveljavitev tovrstnega zahtevka, ki je bila v nadaljevanju postopka tudi ustrezno vsebinsko obravnavana (torej po pravilni materialnopravni podlagi), ne pomeni, da za vodenje denacionalizacijskega postopka organ ni imel podlage. V koliziji pravice denacionalizacijskega upravičenca, da dobi vrnjeno podržavljeno stvar, ki je s sprejetjem ZDen postala pričakovana pravica in lastninskimi upravičenji podjetja oziroma njegovih delavcev, ima po stališču Ustavnega sodišča RS prednost pravica denacionalizacijskega upravičenca. Oškodovanja, nastala zaradi nezakonitega lastninskega preoblikovanja, pa ne morejo preprečiti realizacije denacionalizacijske pravice na stvari, ki je brez zakonitega pravnega temelja v sredstvih podjetja. Tožnik nima prav, da je postavitev skrbnika po svoji vsebini začasna odredba, zaradi česar bi bilo treba upoštevati 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju in 304. člen ZUP ter izkazati verjetnost nastanka hude škode. V denacionalizacijskih postopkih se skrbnik za posebni primer namreč postavi zaradi rednega upravljanja denacionaliziranega premoženja, da se to ohrani za dediče, dokler ni izveden postopek dedo

Toženka bi morala za vsako predmetno nepremičnino posebej ugotoviti, ali je podana ovira za njeno vrnitev v naravi, katera je ta ovira, ter jo ustrezno argumentirati. Če meni, da gre pri vseh obravnavanih nepremičninah za del kompleksa, kar bi pomenilo oviro iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, pa tudi to ugotovitev argumentirati. Pri tem je treba izhajati iz namena ureditve iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, ki je v tem, da se prepreči, da bi z vrnitvijo podržavljene nepremičnine prišlo do bistvene okrnitve prostorske kompleksnosti, ki jo z določenim vsebinsko povezanim načinom izrabe, tvori ena ali več nepremičnin, oziroma do bistvene okrnitve izrabe prostora.

Vsebina tožbenih ugovorov kaže, da med strankama ni spora, da sta dela obravnavanih zemljišč dela ceste, kar pa pomeni, da je obstoj ovire za vrnitev v naravi izkazan na podlagi drugega odstavka 32. člena ZDen. Po tej določbi pa se podržavljena zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca (zazidana po podržavljenju). Člen 88 ZDen sicer prepoveduje vsako razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve, vendar pa se to nanaša na pravne posle in enostranske izjave volje, ki so po tej zakonski določbi nični (prvi in drugi odstavek).

Vse zakonske določbe, ki urejajo pravni status javnega dobra na splošni ravni, so namenjene izključno zagotovitvi splošne rabe javnega dobra ter v ničemer ne urejajo oziroma ne omejujejo pravnega prometa z javnim dobrom in še manj preprečujejo pridobitev lastninske pravice na njem. Status javnega dobra (tudi če je obstajal) ni že sam po sebi izključeval prehoda teh zemljišč iz družbene v zasebno lastnino oziroma denacionalizacije.

Ovire za vračilo v naravi predstavljajo izjemo od splošnega načela ZDen, da se upravičencem podržavljeno premoženje primarno vrača v naravi. Le če to ni mogoče zaradi ovir po ZDen ali drugem zakonu, upravičencem pripada odškodnina. Zato mora obstoj ovir dokazati tisti, ki se nanje sklicuje.

Pri presoji obstoja ovire iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen je pravno odločilno stanje ob uveljaviti ZDen.