14. člen ZDen

B., ki mu je bila izdana odločba o razlastitvi obravnavanega premoženja, vpisanega kot njegova last v zemljiški knjigi, kot pravni subjekt (še vedno) obstaja in ga je šteti za pravno osebo v Katoliški cerkvi, torej za nosilca pravic in obveznosti glede na zgoraj citirane določbe Zakona o pravnem položaju verskih skupnost, ZVS in kanonskega prava, zato tožnica ne more z uspehom uveljavljati, da je sama kot nadrejena pravna oseba ... upravičena zahtevati vračilo tega premoženja.

Lastnost pravne osebe posameznim sestavnim delom cerkve daje tudi cerkveno avtonomno pravo, tj. kanonsko pravo. Pravni red RS priznava katoliški cerkvi in institucijam znotraj nje avtonomijo, da svobodno odloča o tem, kateri izmed njih bo podeljena pravna osebnost in kateri ne. Pri oceni, ali gre za novo stvar ali ne, gre za pravno vprašanje, zaradi česar že iz tega razloga druga tožnica nima prav, da upravni organ glede na v postopku izdelano cenitveno poročilo izvedenca ne bi mogel brez postavitve dodatnega izvedenca in torej dodatnega strokovnega mnenja, ovreči njegovih ugotovitev. Vsak solastnik nepremičnine je v obsegu svojega idealnega deleža lastnik na celotni nepremičnini. Razdeljena je le lastninska pravica na nerazdeljeni stvari; stvar sama ni razdeljena. To pa v obravnavanem primeru pomeni, da je s takim načinom vračila upravni organ vrnil tudi del/e parcele, ki dejansko ni bila podržavljena. Metodologije in podzakonski predpisi, ki jih za ugotavljanje vrednosti določa ZDen, ne omogočajo vračanja premoženja po njegovi polni (prometni ali celo tržni) vrednosti in so kompromis med željami ter dejansko zmožnostjo države.

Krog denacionalizacijskih upravičencev po ZDen ni omejen le na tam naštete pravne subjekte, temveč je upravičenec glede na okoliščine posameznega primera lahko vsak pravni subjekt, ki je sicer hkrati sestavni del cerkve in drugih verskih skupnosti, njihovih ustanov oziroma redov. Tudi semenišče ima lastnost pravne osebe, kot pravna oseba pa je tako tudi nosilec lastninskih in drugih premoženjskopravnih upravičenj. V obravnavanem primeru ne gre za vprašanje ureditve notranjih razmerij med tožnico in semeniščem (vprašanjem nadrejenosti in podrejenosti dveh cerkvenih pravnih oseb, pravice zastopanja in upravljanja s premoženjem določene cerkvene pravne osebe) po določbah kanonskega prava, temveč za vprašanje razlage oziroma uporabe določb ZDen in s tem povezanih civilnopravnih razmerij, torej pravnega reda RS.

Z okoliščinami, ki jih predlog za obnovo postopka navaja, ni izkazan obstoj uveljavljanega obnovitvenega razloga iz 5. točke 260. člena ZUP, saj je bila denacionalizacijska odločba izdana na podlagi resničnih navedb upravičenke ter uradnih listin in izjav uradnih institucij. Glede uveljavljanega obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP pa Sprememba pravil št. 52394/04, ki je bila predložena kot nov dokaz, ni tak dokaz, ki bi lahko pripeljal do drugačne odločbe, saj se pravila nanašajo na samo organizacijo D., niso pa pomembna za ugotavljanje pravnega nasledstva B. po D.

Predpostavka za subjektivno spremembo tožbe je, da postopek še ni končan.

Po 14. členu ZDen ima položaj denacionalizacijskega upravičenca pri vračanju podržavljenega premoženja lahko le tisti cerkveni pravni subjekt, ki je bil ob podržavljenju lastnik premoženja in ki je ob uveljavitvi ZDen dne 7.12.1991 deloval na območju Republike Slovenije.

Po 14. členu ZDen ima položaj denacionalizacijskega upravičenca pri vračanju podržavljenega premoženja lahko le tisti cerkveni pravni subjekt, ki je bil ob podržavljenju lastnik premoženja in je ob uveljavitvi ZDen dne 7.12.1991 deloval na območju Republike Slovenije.

Po 14. členu ZDen gre pravica do vrnitve premoženja cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, ki ob uveljavitvi tega zakona delujejo na območju Republike Slovenije. ZDen torej pravico do vračila premoženja subjektom iz 14. člena ZDen veže na pogoj delovanja na območju Republike Slovenije na dan 7.12.1992. Ta pravica pa gre skladno z določbami 3., 4. in 5. člena ZDen le tistim subjektom, katerim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih oziroma na način, določen v navedenih določbah ZDen. Po presoji Vrhovnega sodišča ima glede na navedeno položaj denacionalizacijskega upravičenca pri vračanju podržavljenega premoženja lahko le tisti pravni subjekt iz 14. člena ZDen, ki je bil ob podržavljenju lastnik premoženja in ki je ob uveljavitvi ZDen dne 7.12.1991 deloval na območju Republike Slovenije.

Prvotna predlagateljičina zahteva za denacionalizacijo, vložena pri upravnem organu, ni bila popolna. Zahteva je bila naknadno dopolnjena in to povsem jasno tudi glede premoženja, ki je predmet denacionalizacije. Če vložnik v določenem roku odpravi pomanjkljivosti, se šteje, da je bila vloga že od samega začetka v redu (drugi odstavek 68. člena ZUP), kar v obravnavanem primeru velja tudi glede premoženja, ki je predmet denacionalizacije: šteje se, da je bilo že od samega začetka jasno navedeno v tistem obsegu, kot je bilo opredeljeno z dopolnitvijo zahteve.

Prvi odstavek 64. člena ZDen določa rok, v katerem mora biti najkasneje vložena zahteva za denacionalizacijo in ta rok se je za fizične osebe in osebe iz 14. člena ZDen iztekel 7.12.1993. Po tem roku je sicer še dovoljeno zahtevo popravljati, ni pa je dovoljeno vsebinsko razširjati tako, da bi se zahtevala denacionalizacija dodatnih parcel, ki s prvotno zahtevo niso bile zajete. To bi namreč pomenilo, da bi udeleženec zgolj s formalno vložitvijo zahteve dejansko lahko obšel določilo o zakonitem roku in ves čas postopka zahteval vrnitev še dodatnega (novega) premoženja. Silo in (ali) grožnjo državnega organa ali predstavnika oblasti je treba presojati v smeri sklenitve konkretnega pravnega posla. Zato ne zadoščajo splošne razmere v povojnem času in tedanje favoriziranje državne lastnine kot tudi ne dejstvo, da so se na denacionalizacijskega upravičenca vršili pritiski zaradi pridobitve v državno lastnino drugo njegovo premoženje. Napake volje je namreč treba ugotoviti za vsak sklenjen pravni posel.

Če revident ne pojasni razlogov, zaradi katerih meni, da je treba revizijo dovoliti, se taka revizija zavrže kot nedovoljena.

Po 14. členu ZDen je upravičenec do vrnitve premoženja tista cerkvena pravna oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno in ki je ob uveljavitvi ZDen dne 7.12.1991 delovala na območju Republike Slovenije. Na podlagi tretjega odstavka 15. člena ZDen se pravno nasledstvo za cerkve in druge verske skupnosti, njihove ustanove oziroma redove, presoja po njihovem avtonomnem pravu.

Le lastnik podržavljenega premoženja v času nacionalizacije je ob izpolnjenih pogojih iz Zden lahko denacionalizacijski upravičenec.

Položaj upravičenca pri vračanju podržavljenega premoženja ima cerkev ali njen red, ki mu je bilo podržavljeno premoženje, ob nadaljnjem pogoju, da je ob uveljavitvi ZDen ta subjekt še vedno deloval na območju RS.

Pogoji iz 9a člena ZDen se ne nanašajo tudi na subjekte iz 14. člena ZDen. Pravica do vrnitve premoženja cerkvam, drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, je vezano le na pogoj njihovega delovanja na območju Republike Slovenije ob uveljavitvi ZDen, ne pa tudi na pogoj, da bi ti subjekti morali imeti v času, ko je bilo njihovo premoženje podržavljeno, sedež na ozemlju Republike Slovenije (9a člen).

Če cerkvena pravna oseba ob uveljavitvi ZDen ni delovala na območju Republike Slovenije, ne more biti upravičenec po 14. členu ZDen. Kadar so se območja delovanja cerkvenih pravnih oseb uskladila z državnimi mejami in se je zato prerazporedilo tudi premoženje, to ne pomeni, da je cerkvena pravna oseba, na območju katere leži podržavljena nepremičnina, vstopila v položaj cerkvene pravne osebe, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, če ta cerkvena pravna oseba ni prenehala obstajati.

Ker cerkvena pravna oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, ni prenehala obstajati, pač pa je, zaradi uskladitve območij škofij z državno mejo, na območju Slovenije le prenehala delovati, tožeča stranka ne more imeti položaja upravičenca iz 14.člena ZDen in tudi kot upravičenec za uveljavljanje pravic iz 3.odst. 15.člena ZDen ne more nastopati.

Po določbi 29. točke 3. člena ZDen so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po TZIKS, če niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Podlaga za ugotavljanje vrednosti kmetijskega zemljišča, ki je bilo podržavljeno, in tistega, ki je bilo dano kot nadomestno zemljišče, je odlok, ki temelji na določbi 3. odstavka 44. člena ZDen.

Zakonski pogoj iz 14. člena ZDen za vrnitev premoženja je le delovanje in ne sedež v istem členu naštetih upravičencev.

ZDen vračanja naravnih znamenitosti in kulturnih spomenikov v naravi ne izključuje, to obliko denacionalizacije preprečujejo le ovire, predpisane v določbah ZDen. Po mnenju sodišča gozdovi kot genus, kot vrsta nepremičnin, niso imeli statusa dobrine v splošni rabi v prejšnji družbeni ureditvi in niso naravno javno dobro po novi zakonodaji. Tudi v prejšnjem dvolastninskem sistemu s prevladujočo družbeno lastnino so bili gozdovi tudi v zasebni lasti. Vsak lastninski upravičenec je moral dopustiti dostop in gibanje ter nabiranje plodov itd. (Zakon o gozdovih, Uradni list SRS, št. 18/85, 29/86 in 24/89). Tudi po veljavnem Zakonu o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93; v nadaljevanju ZG) je nelastnikom gozdov priznana pravica do prostega dostopa in gibanja, do čebelarjenja, lova in rekreativnega nabiranja plodov, zelnatih rastlin, gob in prosto živečih živali (5. člen). To sicer kaže na splošno rabo, kar je temeljni opredelilni znak javnega dobra, in ki je v pravni teoriji opisana kot anonimna in začasna uporaba javnega dobra v skladu z namenom stvari, ki jo uporabnik izvršuje tako, da s svojo uporabo ne onemogoča drugim vsebinsko enake rabe. Vendar pa je treba upoštevati, da ima gozd