67. člen ZDen

Zakon o denacionalizaciji ima posebne določbe o dedovanju nacionaliziranega premoženja. Oporočna razpolaganja imajo, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji glede premoženja, ki pripade upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno.

Kandidat za skrbnika v pravnih sredstvih lahko nasprotuje le temu, da je imenovan za skrbnika ali obsegu nalog, ki so mu naložene. Nima pa kandidat za skrbnika pravno varovane zahteve oziroma aktivne legitimacije za zahtevo, da se ga imenuje za skrbnika. Gre za to, da biti imenovan za skrbnika za posebni primer ni pravica, ki bi temeljila na zakonu, temveč gre za funkcijo, ki je prostovoljna in častna (s pravico do povračila upravičenih stroškov, ki jih je imel kot skrbnik pri opravljanju skrbniških obveznosti). Navedeno pomeni, da pri določitvi določene osebe za skrbnika za posebni primer že po naravi stvari ne gre za kršitev pravic druge osebe, ki je (prav tako) pristala na to, da bi bila postavljena za skrbnika. Za poseg v pravni položaj skrbnika pa ne gre niti, ko je določena oseba imenovana za skrbnika in je nato v postopku s pravnimi sredstvi ta odločitev spremenjena.

V konkretnem primeru gre za razrešitev skrbnikov za poseben primer in za imenovanje drugega skrbnika za poseben primer za upravljanje s predmetnim denacionaliziranim premoženjem po pokojnem upravičencu do zaključka zapuščinskega postopka, kjer je naloga skrbnika varovati in gospodarno ravnati s tem premoženjem. V tem postopku se presoja zgolj ali oseba izpolnjuje zakonsko predpisane pogoje za skrbnika, določene v 241. členu DZ ob upoštevanju tretjega odstavka 67. člena ZDen in so tudi po presoji sodišča izpolnjeni pogoji za obravnavo po skrajšanem ugotovitvenem postopku iz prvega odstavka 144. člena ZUP. Kot je tožnici pravilno pojasnil že pritožbeni organ mora uradna oseba razpisati glavno obravnavo v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence. Postopki postavitve skrbnika so namenjeni izključno varovanju pravic in koristi oseb oz. premoženja, v zvezi s katerim je imenovan skrbnik za posebni primer. Ker gre v konkretnem primeru za varovanje denacionaliziranega premoženja do zaključka zapuščinskega postopka, v teh postopkih ni strank z nasprotnimi interesi v smislu 154.

Posebnost denacionalizacijskega postopka je v tem, da je upravičenec do denacionalizacije lahko tudi oseba, ki je pred vložitvijo te zahteve umrla. O dedovanju pa se v takem primeru odloča v zapuščinskem postopku po pravnomočnosti odločbe o vrnitvi podržavljenega premoženja. Nikjer ni določeno, da mora biti odločba o tem, da se premoženje ne vrne v naravi, pravnomočna, preden je določena odškodnina.

Po mnenju sodišča mora skrbnik za poseben primer, ki skladno z določbo 4. točke 2. člena Uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad predstavlja prejemnika, v zahtevi za izročitev odškodnine navesti svoje podatke (in ne morebitne podatke tretje osebe). Če prejemnik v zahtevi ne navede teh podatkov, mora sklad na podlagi drugega odstavka 15. člena Uredbe zahtevati dopolnitev zahteve najkasneje v roku 15 dni po prejemu nepopolne zahteve. Tretji odstavek 15. člena Uredbe pa določa, da kadar je zahteva nepopolna zato, ker prejemnik v zahtevi ni navedel številke bančnega računa oziroma hranilne knjižice iz zadnje alineje prvega odstavka tega člena, mora sklad prejemnika poučiti o pravnih posledicah iz tretjega odstavka 21. člena Uredbe. V obravnavanem primeru je skrbnik za poseben primer od tožnika zahteval, da opravi izpolnitev svoje obveznosti po denacionalizacijskih odločbah na račun podjetja E., torej na račun tretje osebe, kar po mnenju sodišča glede na prej citirane relevantne določbe Uredbe predstavlja odtujitev teh sredstev oziroma razpolaganje s premoženjskimi pravicami večje vrednosti, do

Skrbnik je dolžan vestno skrbeti in upravljati premoženje, ki mu je zaupano. Ni sporno, da je zapustnik, ki je bil postavljen za skrbnika za poseben primer, v postopkih, v katerih je bila priznana odškodnina v obveznicah, obveznice, z izjemo 121, prodal že pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju po denacionalizacijskih upravičencih za obveznice. Odtujitev stvari oziroma premoženja pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju presega skrbnikovo redno upravljanje. Tožnica bi zato načeloma lahko zahtevala povrnitev škode v obliki denarne odškodnine iz naslova odškodninske odgovornosti zapustnika. Vendar pa je razpolaganje zapustnika kot skrbnika za poseben primer dopustno, če s tem soglašajo denacionalizacijski upravičenci oziroma njegovi dediči. Funkcija skrbnika za poseben primer je v tem, da upravlja premoženje in zastopa vse dediče do izdaje pravnomočnega sklepa o dedovanju denacionaliziranega premoženja. Ob pravnomočnosti sklepa o dedovanju namreč zapuščina preide na dediče, ki izvršujejo vsa upravičenja iz zapuščine oziroma odgovarjajo za zapustnikove obveznosti do višine vrednosti dediščine oziroma dednega deleža. Šele takrat dedič dejansko prevzame zapuščino ter z njo upra

Biti imenovan za skrbnika za posebni primer ni pravica, ki bi temeljila na zakonu, temveč gre za funkcijo, ki je prostovoljna in častna, kar posledično pomeni, da pri razrešitvi osebe kot skrbnika za posebni primer ne gre za kršitev pravice imenovanega skrbnika za posebni primer, ki je bil nato razrešen. Skrbnik za posebni primer mora v primerih, kot je obravnavani, varovati in ohraniti premoženje pok. bivšega lastnika, center za socialno delo pa mora skrbeti, da skrbnik za posebni primer izkazuje ustrezno skrb pri opravljanju teh nalog, med drugim z zahtevo/ami po predložitvi skrbniškega poročila. In če s tem v zvezi ugotovi nepravilnosti, mora po uradni dolžnosti ukrepati z razrešitvijo dosedanjega in imenovanjem novega skrbnika.

Mrtva oseba ne more niti začeti zemljiškoknjižnega postopka, vendar v tej zadevi taka situacija ni podana, oseba, na katero se nanaša vpis, ni udeleženec tega postopka. Gre za vprašanje, ali je mogoča vknjižba pravic v zemljiško knjigo v korist pokojnih oseb, odgovor je pozitiven, nasprotno stališče pritožbe pa pravno zmotno. Vpis je možen tudi na nekoga, ki ni več živ, prav denacionalizacijske odločbe so tiste, kjer se v praksi to največkrat zgodi. Premoženje se skladno z določbo prvega odstavka 67. člena Zakona o denacionalizaciji z odločbo vrne (pokojnemu) denacionalizacijskemu upravičencu.

Z odločbo, na katero se sklicuje upravni organ v izpodbijani odločbi, C. C., ni bil postavljen skrbnik za poseben primer, zato bi moral organ o postavitvi skrbnika odločiti z izpodbijano odločbo. Ker tega zaradi zmotne ugotovitve, da je o tem že pravnomočno odločeno, ni storil in ker zato tudi ni vsebinsko presojal tožničinih navedb v zvezi s postavitvijo skrbnika za poseben primer, je odločitev o vrnitvi premoženja pokojnemu C. C. zaradi kršitve 67. člena ZDen že iz tega razloga nezakonita. Upravičenec ima v primeru, ko se nepremičnina vrne v naravi, pravico zahtevati odškodnino do polne vrednosti, to je do vrednosti premoženja v stanju ob podržavljenju, ki se izračuna ob upoštevanju pravila iz prvega odstavka 44. člena ZDen. Odškodnina, ki se prizna upravičencu, če se vrne nepremičnina, na kateri je le še porušen objekt, ne sme preseči te vrednosti. Povedano drugače, upravičenec, ki se mu v naravi vrne nepremičnina, na kateri je porušen objekt, ne more dobiti več, kot če bi namesto vračila nepremičnine v naravi zahteval odškodnino. V ZDen tako ni podlage za priznanje dodatne odškodnine zaradi stroškov odstranitve ruševin in obnove objekta.

Toženec bi kot skrbnik moral vse prejete koristi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju prenesti na tožnico, saj je njegovo skrbništvo za poseben primer iz denacionalizacijske odločbe takrat dejansko prenehalo. Stroški tožeče stranke z zavrnjenim delom zahtevka so nastali kot posledica nestrinjanja tožene stranke z delnim umikom tožbe, zato je neprivolitev tožene stranke v umik tožbe potem, ko je izpolnila tožbeni zahtevek, šteti za zakrivljeno ravnanje oziroma krivdno povzročitev stroškov tožeči stranki.

Dejstvo, da je bila v postopku denacionalizacije že določena odškodnina drugi osebi, ki ji je bila zaradi razpolaganja države s premoženjem podržavljenim A.A., nacionalizirana ista nepremičnina, torej na odločitev ne vpliva, prav tako pa ni pomembno, zaradi katerega ravnanja države je do te situacije prišlo. Bistveno je, da je bilo premoženje prejšnjemu lastniku podržavljeno po eni izmed pravnih podlag, določenih v 3. in 4. členu ZDen.

Predložitev popravka obračuna davčnega odtegljaja je zakonsko omejena na plačnika davka. Širše priznavanje kroga upravičenih predlagateljev popravka obračuna na podlagi razlage določb 54., 57. in 59. člena ZDavP-2 ni mogoče. Ni ovire, da 97. člen ZDavP-2 ne bi bil uporabljiv tudi v primeru, kot je obravnavani, ko davčni zavezanec po vsebini uveljavlja davčno olajšavo in iz tega naslova zahteva vračilo preplačanega davka, ki ga je zanj plačal izplačevalec dohodka. Namen določbe je namreč v tem, da se zavezancu, ki je plačal nekaj, česar mu zakon o obdavčenju ne nalaga, omogoči vračilo tega zneska. Davčni odtegljaj pa je zgolj eden izmed načinov izpolnitve davčne obveznosti, zato mora imeti davčni zavezanec tudi v tem specifičnem primeru, v katerem odmerna odločba ni izdana, možnost zahtevati vračilo davka (brez predložitve popravka obračuna). V postopku vračila lahko davčni organ ugotovi, da je obračun davčnega odtegljaja napačen in preveč plačan davek zavezancu vrne ali pa zahtevek zavrne z odločbo, ki se lahko izpodbija s pravnimi sredstvi, določenimi v procesnih zakonih. Na takšen način je zavezancu omogočeno uresničevanje pravice iz 22. člena Ustave, saj v postopku vrač

Toženka je pravilno pri višini odškodnine, ki jo je tožnik dolžan izplačati denacionalizacijskemu upravičencu, upoštevala le deleže tistih pravnih naslednikov, ki naj ne bi pridobili pravic iz zadevnega sporazuma. Utemeljen je tožnikov ugovor, da bi morala toženka pri zavezi tožnika za izplačilo odškodnine upoštevati tudi že izplačano odškodnino. Kot s sporazumom je bil tudi s tem zneskom že izplačane odškodnine po pravnomočni odločbi denacionalizacijski upravičenec že odškodovan. Toženka bi zato morala pri zavezi tožnika ta znesek upoštevati in določeno odškodnino zmanjšati.

Pravilna je materialnopravna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obveznost toženke kot skrbnice denacionaliziranega premoženja, da obveznice hrani do pravnomočnosti sklepa o dedovanju, ko so znani dediči in njihovi dedni deleži. Oseba, ki prevzame naloge skrbnika, mora kot dober gospodar vedeti, kakšna je njegova naloga. Toženka je s tem, ko je navedeno obveznost prekršila, ravnala protipravno, s čimer je tožnici povzročila škodo.

Nepremičnina "nerazdeljeni posamezni deli" predstavlja zgolj začasno ureditev do vzpostavitve etažne lastnine v postopku po ZVEtL. Revidentka zato drugostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da izračunanih deležev ni utemeljilo v razmerju do danes vpisanih solastniških deležev, oziroma, da ni ugotovilo, kaj v naravi predstavlja delež 51/54 nerazdeljenega posameznega dela z identifikacijsko številko 900. Gre namreč le za provizoričen delež na fiktivni nepremičnini, ki bo po vzpostavitvi etažne lastnine prenehala obstajati (bo izbrisana iz zemljiške knjige).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ odločil o delu zahteve za denacionalizacijo, ker je bil v tem delu ugotovitveni postopek končan ter je bila zahteva v tem delu primerna za odločitev. To pa pomeni, da je v skladu z 219. členom ZUP (oziroma 215. členom ZUP/86) lahko izdal delno odločbo. O še neodločenem delu zahteve za denacionalizacijo pa bo organ, kot je tudi navedel v obrazložitvi delne odločbe, odločil v nadaljevanju postopka. Sodišče nima razloga za presojo, da so z zakonsko ureditvijo stroškov v denacionalizacijskih postopkih kršene ustavne pravice strank na strani upravičenca. Po drugem odstavku 71. člena ZDen se za odločanje o stroških postopka uporabljajo predpisi o postopku, ki se uporablja pred organom za denacionalizacijo ter tako ZDen nima specialne ureditve stroškov postopka in vprašanja kritja ali založitve stroškov strank na strani upravičencev ne obravnava za te stranke ugodneje. Ob tem pa sodišče dodaja, da (sicer) za stranke, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje družine ne morejo plačati vseh stroškov ali dela stroškov, ZUP v 122. členu (ZUP/86 pa v 120. členu ) omogoča oprostitev plačila stroškov, o čemer odloči organ na predl

V postopku za vrnitev zaplenjene stavbe v solastnini ni mogoče deliti solastnine v naravi in odločati o vzpostavitvi etažne lastnine, če v postopku niso udeleženi vsi solastniki stavbe.

Pravni položaj skrbnika denacionaliziranega premoženja je v bistvu enak položaju začasnega skrbnika zapuščine po 131. členu Zakona o dedovanju, s to razliko, da ga ne postavi zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku, ampak organ denacionalizacijskega postopka v odločbi o denacionalizaciji, in to obligatorno, v vseh primerih denacionalizacije, če je upravičenec umrl, in ne samo v primerih, kadar je to potrebno, kot določa ZD. Ne gre torej samo za začasno upravljanje denacionaliziranega premoženja, ampak sploh za zastopanje dedičev – skrbnik zastopa prave dediče, tj. tiste osebe, ki bodo v sklepu o dedovanju denacionaliziranega premoženja ugotovljene kot dediči. Skrbnik ne more kot materialnopravni zavezanec stopiti na mesto dedičev denacionalizacijskega upravičenca. V okviru pooblastil, ki mu jih daje 131. člen ZD, skrbnik zapuščine sicer lahko toži in je tožen, a zgolj v imenu dedičev. Nezakonito bi bilo, da bi odvetniku priznali nagrado za delo v primerih, ko je storitev opravil zase. Strošek za nagrado mu je mogoče priznati le takrat, ko pravno svetuje, zastopa in zagovarja druge (tj. stranke).

Revizija se dopusti glede vprašanja pravilnosti presoje, da je prišlo do sporazumne razveze predpogodbe oziroma da je tožnica od predpogodbe odstopila zaradi neizpolnitve.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je po „prenehanju najemne pogodbe“, to je od 23. 11. 2012 (stečaj) do avgusta 2014, ko je tožena stranka prodala svojih 5/6 nepremičnine, zahtevek utemeljen po 198. členu OZ oziroma da je tožena stranka obogatena. Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da ima pritožba prav, ko opozarja na 248. člen ZFPPIPP. Z začetkom stečajnega postopka pridobi stečajni dolžnik pravico odpovedati najemne in zakupne pogodbe, ki jih je sklenil pred začetkom stečajnega postopka z enomesečnim odpovednim rokom.