66. člen ZDen

V nepravdnem denacionalizacijskem postopku je glede na vsebino zahtevka vmesni sklep o podlagi za denacionalizacijo nepremičnin dopusten. V obravnavanem primeru je bil že izdan. Za izpodbijani sklep, ki zavrne (predlagano) obliko denacionalizacije, ni podlage ne v 66. členu ZDen, ker je odločanje o obliki vrnitve sestavni del odločanja o predlagani denacionalizaciji, niti v 315. členu ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ker odločanje o obliki denacionalizacije ne spada v odločanje o upravičenosti do denacionalizacije (temelju zahtevka). Zavrnilni sklep že po svoji naravi ne more predstavljati vmesne odločbe, ampak le končno odločbo. Sodišče je pri odločanju o zahtevi za denacionalizacijo v celoti vezano na predlog oziroma zahtevek stranke. To velja tako glede oblike denacionalizacije, kot zavezancev za predlagano obliko denacionalizacije.

Čeprav je bilo mogoče najti tudi drugačna stališča, je v naši sodni praksi prevladalo stališče, da morebiti prej pridobljena lastninska pravica tretjega na nepremičnini z denacionalizacijsko odločbo (pogojno) preneha; poseg v z denacionalizacijsko odločbo pridobljeno lastninsko pravico brez predhodne odprave, razveljavitve oziroma spremembe take odločbe pa ni dopusten. Zodločitvijo o tem, da premoženje ne spada v zapuščino, ker ga je zapustnik izročil prevzemniku pred nacionalizacijo, prihaja do “popravljanja oz. spreminjanja denacionalizacijske odločbe“, izdane v upravnem postopku. O lastninski pravici se sicer res praviloma odloča v pravdnem postopku, a zakonodajalec je neko zgodovinsko pogojeno, časovno omejeno in izrazito specifično situacijo popravljanja lastninskih krivic postavil v upravno pristojnost. Ker je tako, je treba zaradi načela delitve oblasti to pristojnost spoštovati. Vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami je namenjena zemljiška knjiga. Zapuščinsko sodišče ne more ob izdaji sklepa o dedovanju ugotavljati, ali obstaja premoženje, ki sodi v zapuščino oziroma lahko v sklepu o dedovanju z

Po ugotovitvi, da oseba, ki jo je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo v zahtevi navedel kot upravičenko, ni upravičena do denacionalizacije (ker je umrla pred 28. 8. 1945, ali pa ker se ni štela za jugoslovansko državljanko iz razlogov, ki jih določa drugi odstavek 9. člena ZDen), torej ni ovire, da se denacionalizacijski postopek na podlagi iste zahteve ne bi nadaljeval in pri tem kot upravičenca do denacionalizacije upošteval pravnega naslednika, ki izpolnjuje pogoje za tak status. To seveda ne pomeni, da lahko vsak pravni naslednik kot upravičenec uveljavlja denacionalizacijo celotnega podržavljenega premoženja. Obseg teh pravic je namreč določen z njegovim pravnim položajem upravičenca kot pravnega naslednika podržavljenega premoženja. Zato je zakonodajalec z drugim odstavkom 64. člena ZDen določil, da je pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša, konsistentno s tem pravilom pa je s prvim odstavkom 66. člena določil, da se po končanem ugotovitvenem postopku odloči tudi o upravičencih, ki se jim premoženje vrača in o obsegu tega premoženja.

Upravna odločba, da se pravnomočna odločba o denacionalizaciji o vrnitvi nepremičnine izreče za nično, s trenutkom dokončnosti učinkuje za nazaj, vse do dneva izdaje odpravljene odločbe, torej vzpostavlja stanje, kot da (nična) odločba sploh ni bila izdana. Če se odločba izreče za nično, se po prvem odstavku 281. člena ZUP odpravijo pravne posledice, ki so iz nje nastale. Dokončen izrek o ničnosti denacionalizacijske odločbe o vrnitvi premoženja torej vzpostavlja stanje za nazaj, kot da ta odločba sploh ne bi bila izdana. Ker odločba učinkuje z dokončnostjo, zemljiškoknjižno stanje ne odraža pravega lastninskega stanja. Za to pravdo ni pomembno, na kakšen način bo zainteresirana oseba poskrbela za pravilnost vpisa v zemljiško knjigo, ampak je odločilno, da ob zaključku glavne obravnave tožnica ni bila lastnica nepremičnine. Zato ji je sodišče utemeljeno odreklo pravno varstvo, ki ga uživa lastnik, in upravičenja, ki iz lastninske pravice izvirajo.

Za izvršljivost denacionalizacijske odločbe ne zadošča, da je v njej opredeljena oblika in obseg premoženja ter upravičenec, ampak mora z njo biti jasno in nedvoumno določen tudi zavezanec za vsako premoženje posebej. Vse navedeno pa mora biti vsebovano v izreku denacionalizacijske odločbe, saj je le-ta predmet izvršitve.

Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba kot obveznega sestavnega dela ne vključuje načrta parcelacije, kot bi ga odločba o denacionalizaciji, s katero je odločeno o vračanju v naravi delov nepremičnin, ki po stanju zemljiškega katastra nimajo parcelnih številk, morala obsegati, skupaj z navedbo, da je ta načrt parcelacije podlaga za vodenje postopka evidentiranja parcelacije pri geodetskem organu, katerega izvedbo zahteva denacionalizacijski organ po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Že navedeno predstavlja razlog za odpravo izpodbijane odločbe – zaradi povezanosti odločitve – v celoti. Ob tem sodišče poudarja, da mora biti nepremičnina, ki se vrača v naravi, v izreku upravne odločbe opredeljena z rezerviranimi parcelnimi številkami na podlagi elaborata parcelacije. Iz določb ZUP oziroma ZUP/86 izhaja, da odločitev o postavitvi (novega) izvedenca sprejme organ, kar je v predmetnem denacionalizacijskem postopku s sklepom tudi storil. Stranke njegovo postavitev (le) predlagajo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe organ tudi ni pojasnil, zakaj po nezaložitvi dela predujma s strani tretjega tožnika o tem ni obvestil prvega tožnika in druge tožnice in zakaj jima ni o

Glede pridobitve lastninske pravice z odločbo upravnega organa ZDen ne določa drugače, kot je predpisano v 42. členu SPZ. Smiselno enako kot za pridobitev mora veljati za izgubo lastninske pravice: izgubi se z dokončno odločbo upravnega organa, razen če zakon ne določa drugače. Če se odločba izreče za nično, se po prvem odstavku 281. člena ZUP odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Dokončen izrek o ničnosti denacionalizacijske odločbe o vrnitvi premoženja torej vzpostavlja stanje za nazaj, kot da ta odločba sploh ne bi bila izdana. Ker odločba učinkuje z dokončnostjo, zemljiškoknjižno stanje ne odraža pravega lastninskega stanja. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, za to pravdo ni pomembno, na kakšen način bo zainteresirana oseba poskrbela za pravilnost vpisa v zemljiško knjigo, ampak je odločilno, da ob zaključku glavne obravnave tožnica ni bila lastnica nepremičnine. Zato ji je sodišče utemeljeno odreklo pravno varstvo, ki ga uživa lastnik, in upravičenja, ki iz lastninske pravice izvirajo.

Revizija se dopusti glede vprašanj: - če in kakšen vpliv na pravnomočno odločbo o denacionalizaciji o vrnitvi nepremičnine upravičencu do denacionalizacije ima dokončna upravna odločba o ničnosti takšne odločbe o denacionalizaciji; - ali lahko preneha lastninska pravica na nepremičnini, pridobljeni s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji, že zgolj z dokončnostjo upravne odločbe, zoper katero je vložena tožba v upravnem sporu.

Toženka je pravilno pri višini odškodnine, ki jo je tožnik dolžan izplačati denacionalizacijskemu upravičencu, upoštevala le deleže tistih pravnih naslednikov, ki naj ne bi pridobili pravic iz zadevnega sporazuma. Utemeljen je tožnikov ugovor, da bi morala toženka pri zavezi tožnika za izplačilo odškodnine upoštevati tudi že izplačano odškodnino. Kot s sporazumom je bil tudi s tem zneskom že izplačane odškodnine po pravnomočni odločbi denacionalizacijski upravičenec že odškodovan. Toženka bi zato morala pri zavezi tožnika ta znesek upoštevati in določeno odškodnino zmanjšati.

V času odločanja sodišča prve stopnje tožnica ni imela več veljavne podlage za izvirno pridobitev lastninske pravice, saj so bile z dokončnostjo upravne odločbe, s katero je bila denacionalizacijska odločba izrečena za nično, odpravljene pravne posledice, ki so iz nje nastale (281. člen ZUP). Vzpostavilo se je stanje, kakršno je bilo, če ne bi bilo nezakonitega upravnega akta, s katerim je tožnica pridobila lastninsko pravico. Ob tem pritožbeno sodišče pritrjuje tožnici, da gre za poseg v njene pridobljene pravice, do katerega pa je prišlo skladno z zakonom, z dokončno odločbo, izdano v upravnem postopku. Zato o njegovi protipravnosti ni mogoče govoriti in ne gre za neupravičen poseg v tožničino ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen URS).

Denacionalizacijska odločba s katero je tožnica pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, je bila (tudi) v tem obsegu izrečena za nično z odločbo upravne enote, pri čemer je bila pritožba zoper njo zavrnjena in je torej odločba že postala dokončna. S tem pa so bili odstranjeni njeni učinki. Tako kot je tožnica lastninsko pravico pridobila z dokončno denacionalizacijsko odločbo, jo je z dokončnostjo odločitve o njeni ničnosti, tudi izgubila. Gre namreč za poseg v pridobljeno pravico z učinkom za nazaj (ex tunc), z vzpostavitvijo stanja kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonitega upravnega akta. Šteti torej je, da tožnica nikoli ni postala lastnica nepremičnine, zato tudi ni aktivno legitimirana za negatorno lastninskopravno tožbo zoper toženca, niti ni upravičena za uveljavljanje uporabnine. Dokončna odločba, izdana v upravnem postopku, je bila odpravljena (izrečena za nično) v postopku, določenem z zakonom, zato tudi ni mogoče govoriti o protipravnem posegu v tožničino ustavno pravico do zasebne lastnine.

Z izdajo dopolnilne odločbe se ne more in ne sme reševati (morebitna) napačna odločitev o načinu vračila podržavljenega premoženja. Če delna odločba zaradi izostanka navedbe zavezanca za vrnitev v posest ni izvršljiva, to predstavlja ničnostni razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

Toženka bi morala, ne glede na sklepe o popravi pomote, upoštevati vsebinsko, materialno odločitev odločb in izvedeniško mnenje, da bi ugotovila, v kolikšnem delu so bili denacionalizacijski upravičenci poplačani z odškodnino.

Lastnost pravne osebe posameznim sestavnim delom cerkve daje tudi cerkveno avtonomno pravo, tj. kanonsko pravo. Pravni red RS priznava katoliški cerkvi in institucijam znotraj nje avtonomijo, da svobodno odloča o tem, kateri izmed njih bo podeljena pravna osebnost in kateri ne. Pri oceni, ali gre za novo stvar ali ne, gre za pravno vprašanje, zaradi česar že iz tega razloga druga tožnica nima prav, da upravni organ glede na v postopku izdelano cenitveno poročilo izvedenca ne bi mogel brez postavitve dodatnega izvedenca in torej dodatnega strokovnega mnenja, ovreči njegovih ugotovitev. Vsak solastnik nepremičnine je v obsegu svojega idealnega deleža lastnik na celotni nepremičnini. Razdeljena je le lastninska pravica na nerazdeljeni stvari; stvar sama ni razdeljena. To pa v obravnavanem primeru pomeni, da je s takim načinom vračila upravni organ vrnil tudi del/e parcele, ki dejansko ni bila podržavljena. Metodologije in podzakonski predpisi, ki jih za ugotavljanje vrednosti določa ZDen, ne omogočajo vračanja premoženja po njegovi polni (prometni ali celo tržni) vrednosti in so kompromis med željami ter dejansko zmožnostjo države.

Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja ni predpis za določanje funkcionalnega zemljišča. Uporablja se pri vrednotenju za potrebe določitve odškodnine za denacionalizirano premoženje, kjer funkcionalno zemljišče ni določeno, ne pa pri presoji, ali obstoji ovira za vrnitev v naravi (ovira za vrnitev v naravi obstoji tudi na funkcionalnem zemljšču, ki je po svojem pravnem satusu zazidano stavbno zemljišče).

Zaveza dediča, da bo odstopil dedni delež tretjemu, še ne ustvarja učinkov prenosa lastninske pravice, kar pomeni, da ne vzdrži tožnikova trditev, da je v konkretnem primeru lastninska pravica prešla na tožnika s podpisom sporazuma ali celo že prej, s trenutkom smrti zapustnika, to je s smrtjo D.D. S smrtjo zapustnika D.D. dedni delež na tožnika z njegovo smrtjo ni mogel preiti, ker tožnik ni bil njegov dedič. Pridobitev lastninske pravice na podlagi denacionalizacijske odločbe pomeni originaren način pridobitve lastninske pravice. Pokojna E.E. kot zapustnica torej v času sklenitve sporazuma z dne 17. 10. 2002 na podlagi delne denacionalizacijske odločbe, po zatrjevanju strank sporazuma in njihovem zavedanju stanja denacionalizacijske odločbe, še ni pridobila lastninske pravice na nepremičninah, ki so predmet odobritve. Posledično zato ni bil v času sklenitve sporazuma D.D. njen dedič za obravnavano premoženje in C.C. zato ni bil sposoben lastninske pravice prenesti na tožnika. Pogodba o priposestovanju, da bi izkazala obstoj zakonskih predpostavk kot pravnega temelja za izvirno pridobitev stvarne pravice s priposestvovanjem, mora biti skladna z dejanskimi okoliščina

S sklenitvijo sporazuma, na podlagi katerega je bila v zameno za plačilo odškodnine umaknjena tožba v postopku zavarovanje po ZLPP, je bilo omogočeno lastninjenje nepremičnine po določbah predpisov o lastninskem preoblikovanju podjetij. Stranke sporazuma so se zato z umikom tožbe odpovedale pravici do vračila premoženja v naravi, ki bi jim šla kot pravnim naslednicam denacionalizacijskega upravičenca. Odškodnina, ki so jo za tako razpolaganje prejele, ne more pomeniti drugega kot v odškodnini izraženo nadomestno obliko vračanja za vrnitev v naravi. Stranke sporazuma so tako na račun svojih upravičenj kot pravne naslednice denacionalizacijskega upravičenca za obravnavano nepremičnino že prejele odškodnino. Če je tako, pa v obsegu vračanja, ki odpade nanje kot morebitne pravne naslednice upravičenca, denacionalizacijska zahteva ne more biti utemeljena. Drugačna razlaga učinkov umika navedene tožbe in v zameno prejete odškodnine bi bila v nasprotju z namenom in načeli denacionalizacije, saj bi imela namesto poprave krivic, ki je temeljno vodilo ZDen, na račun denacionalizacijskih postopkov mogoča obogatitev.

V izreku odločbe bi moralo biti navedeno, na kateri parceli se je v času podržavljenja nahajala ledenica (katere obstoj je sicer za tožnika tudi sporen), prav tako pa bi moralo biti navedeno, del katerih parcel v času podržavljenja sta sedaj parceli št. 568/2 izmere 26 m2 in št. 572/17 izmere 254 m2, in za kateri je tudi določena odškodnina. Tako izhaja tudi iz 66. člena ZDen. V obrazložitvi odločbe je organ sicer (opredeljene) manjkajoče podatke navedel, vendar pa s tem nepopolnost izreka ni sanirana. Organ ne bi smel izdati odločbe pred vročitvijo poziva strankam na posredovanje morebitnih pripomb na dodatne navedbe organa in iztekom roka po pozivu.

Škoda zaradi nemožnosti vračila v naravi je zato nastala že, ko vrnitev v naravi ni bila več pravno mogoča, saj od tega trenutka dalje tožniki z uveljavljano obliko denacionalizacije niso mogli več uspeti. To se je zgodilo, ko je bilo lastninjenje obeh zavezancev, ki je vključilo tudi sporni nepremičnini, končano. Ko so tožniki izvedeli za nemožnost vrnitve v naravi, si z vztrajanjem pri taki obliki vračanja, niso mogli podaljševati zastaralnega roka.

Družbena lastnina na zazidanih stavbnih zemljiščih je bila v večini primerov odpravljena z uveljavitvijo ZLNDL. Ta je določil, da imetniki pravice uporabe z dnem njegove uveljavitve ex lege postanejo lastniki teh nepremičnin. Kdo je bil nosilec pravice uporabe, pa je bilo treba presojati po tedaj veljavnih predpisih. Pri tem pa je treba upoštevati, da se je pravica uporabe v sistemu družbene lastnine po svoji naravi in načinu prenosa bistveno razlikovala od lastninske pravice, saj so se prenosi te pravice lahko odvijali izvenknjižno. Za veljavnost pravice uporabe torej vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj. Izvršitev odločbe z vpisom v zemljiško knjigo še ne pomeni, da je odločba glede vračila v last tudi dejansko izvršljiva. Drugostopni organ bi moral takoj, ko je pričel z dopolnjevanjem ugotovitvenega postopka zaradi vložene pritožbe prvega tožnika, v postopek pritegniti tudi upravičence do denacionalizacije, torej solastnike zemljišč, na katere se predlog prvega tožnika nanaša. Aktivna legitimacija stranke iz prvega odstavka 280. člena ZUP se mora presojati ob vložitvi predloga za izrek ničnosti, ne pa glede na morebitno priznanje statusa v že