18. člen ZDen

Splošna uredba določa pravila o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in pravila o prostem pretoku osebnih podatkov ter varuje temeljne pravice in svoboščine posameznikov, zlasti pravico do varstva osebnih podatkov (1. člen Splošne uredbe). Ukvarja se torej z varstvom informacijske in deloma lokacijske zasebnosti, pri čemer ureja varstvo tistih podatkov, s katerimi je posameznike mogoče identificirati. V civilnem sodnem postopku se osebni podatki udeležencev, tako strank kot tudi tretjih, neizogibno obdelujejo, tudi s pridobitvijo dokumenta ali vnosom podatka v zapisnik. Podlago za zakonitost obdelovanja po Splošni uredbi predstavlja določilo 9. f člena, ki določa, da je obdelava osebnih podatkov dopustna, če je potrebna za uveljavljanje, izvajanje ali obrambo pravnih zahtevkov ali kadar koli sodišča izvajajo svojo pristojnost. Čeprav se določba nanaša na posebne kategorije osebnih podatkov (občutljive podatke), velja tudi za ostale osebne podatke. Tudi če je prvotni upravljavec podatke pridobil nezakonito, je obdelava teh podatkov v sodnem postopku dopustna, saj zanjo ob Splošni uredbi obstoji zakonska podlaga v določilu 7., 212. in prvega odstavka 226. člena ZPP.

Nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi – pri parc. št. 331/1 ter 322/2 takšno oviro predstavlja ugotovljeno dejstvo, da gre pri teh za zazidana stavbna zemljišča, pri parc. št. 663/2 (tj. relevantnem delu parc. št. 663/1) pa ugotovljeno dejstvo, da je ta parcela v lasti fizične osebe.

Iz določb ZON je nedvomno razbrati, da je za zavarovana območja (taka, ki so že zavarovana po aktih, izdanih po prej navedenih predpisih iz 163. člena, kot tudi tista, ki še niso zavarovana) treba izdati poseben akt o zavarovanju. Tudi po ZTNP-1 je treba izdati poseben akt o zavarovanju (kot po ZON). Ko je upravni organ obrazlagal, na katerem predpisu utemeljuje svojo pristojnost za odločanje, pa se na tak posebni akt ni skliceval. Zato ni mogoče zaključiti, da je upravni organ (MOP) stvarno pristojen za odločanje o tej zadevi in je že iz tega razloga izpodbijana delna odločba nezakonita. Ker gre v tej zadevi nedvomno za zadevo, v katerih je udeleženih več strank z nasprotujočimi interesi, bi moral organ ustno obravnavo razpisati, česar pa po podatkih upravnih spisov ni storil. Sodišče sodi, da je v zadevi izostala ključna ugotovitev in sicer, ali je bila podana zahteva po ZRP, ki je kot podlaga za denacionalizacijo naveden v 22. točki 3. člena ZDen. Do tega vprašanja pa se upravni organ (kljub izraženemu ugovoru prvega tožnika v postopku) ni niti opredelil, niti ni pozval druge tožnice, da se o tem izjavi oziroma da izkaže, ali je postopala, kot to določa ZRP. Zaključek o

Ovire za vračilo v naravi predstavljajo izjemo od splošnega načela ZDen, da se upravičencem podržavljeno premoženje primarno vrača v naravi. Le če to ni mogoče zaradi ovir po ZDen ali drugem zakonu, upravičencem pripada odškodnina. Zato mora obstoj ovir dokazati tisti, ki se nanje sklicuje.

Podlago za vrnitev drvarnic, kot pomožnih in tem podobnih prostorov ter pritiklin, predstavlja drugi odstavek 18. člena ZDen, ki določa, da pomožni in tem podobni prostori ter pritikline, ki so bili podržavljeni skupaj z glavno stvarjo, delijo usodo glavne stvari.

Če za zemljišče, ki je predmet vračanja, ni izkazano, da je na njem zgrajen objekt ali da predstavlja funkcionalno zemljišče k objektu, ne obstajajo ovire za njegovo vračanje v naravi. Funkcionalno zemljišče se določa glede na stanje, ki je bilo ob graditvi objekta. Dejansko gre za zemljišče v obsegu kot ga definira Zakon o vzpostaviti etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi kot pripadajoče zemljišče.

Nepremičnina "nerazdeljeni posamezni deli" predstavlja zgolj začasno ureditev do vzpostavitve etažne lastnine v postopku po ZVEtL. Revidentka zato drugostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita, da izračunanih deležev ni utemeljilo v razmerju do danes vpisanih solastniških deležev, oziroma, da ni ugotovilo, kaj v naravi predstavlja delež 51/54 nerazdeljenega posameznega dela z identifikacijsko številko 900. Gre namreč le za provizoričen delež na fiktivni nepremičnini, ki bo po vzpostavitvi etažne lastnine prenehala obstajati (bo izbrisana iz zemljiške knjige).

Plačilo na podlagi 26. člena ZDen je po svoji naravi zgolj doplačilo in tedaj akcesorna obveznost vračilu v naravi; po naravi gre v celoti gledano za naturalni vrnitveni zahtevek. Za plačilo zaradi bistvenega zmanjšanja vrednosti nepremičnine je zavezan tisti, ki je zavezan za vračilo v naravi.

Za obstoj ovir iz drugega odstavka 32. člena ZDen je odločilno stanje v času vračanja. Zazidano stavbno zemljišče, ki se ne vrača v naravi, predstavljajo tudi zelenice, parkirišča, igrišča in podobno, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, in sicer ne glede na to, ali je objekt na njem zgrajen z dovoljenjem ali brez njega.

Nekategorizirana prometna površina (kot npr. makadamska pešpot v obravnavanem primeru) ni javna cesta, s tem pa glede na drugi odstavek 3. člena ZCes-1 ni javno dobro in ni izven pravnega prometa. Le glede tistih nepremičnin, ki so izvzete iz pravnega prometa oziroma na njih ni mogoče pridobiti lastninske pravice, pa je po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen mogoče uveljaviti oviro za vrnitev v naravi. Organ založitev stroškov naloži (aktivni) stranki, na zahtevo katere se je postopek pričel. To so v obravnavanem primeru vlagatelji zahteve za denacionalizacijo oziroma njihovi pravni nasledniki (ali stranke na strani upravičenca do denacionalizacije). Obremenjevanje sodišča z obsežno tožbeno vsebino, ki v preko 80 odstotkih ni povezana s predmetno upravno zadevo ter izpodbijano odločbo, o katere zakonitosti je sodišče odločalo, in ki v navedenem delu poleg tega obsega številne navedbe z nedostojno, neprimerno in žaljivo vsebino, ki se nanaša na Republiko Slovenijo ter njeno pravno ureditev, posamezne upravne organe, posamezne institucije, poimensko navedene osebe, ter predloge sodišču, podane v stvareh, ki očitno niso v pristojnosti sodišča, ki določa v upravnem

Podjetje – tedaj B. d.d. - je pridobilo lastninsko pravico na predmetnih zemljiščih z zaključenim postopkom lastninskega preoblikovanja po ZLPP (in pravne posledice zaključka lastninskega preoblikovanja podjetja so razvidne iz vpisov v sodnem registru), zato tožnica na drugačno presojo sodišča ne more vplivati z navedbami, da družba A. d.d. pri predmetnih nepremičninah v zemljiški knjigi nima vpisane lastninske pravice. Pravni status podržavljenih zemljišč kot stavbnih bi tožnica lahko dokazala le, če bi dokazala, da so bila v času podržavljenja (l. 1947) opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje. Tožnica, ki se z ugotovitvami ministrstva ni strinjala, je drug način ugotavljanja sedanje vrednosti podržavljenih zemljišč v postopku tudi predlagala, med drugim z dokazovanjem z izvedencem, vendar njenemu dokaznemu predlogu kot nepotrebnemu organ ni sledil. Neupoštevanje take strankine pravice pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka.

Pritožbeno naziranje, da za nepremičnine, ki so v lasti gospodarskih družb, ovire za vrnitev v naravi, upoštevajoč določbo tretjega odstavka 16. člen ZDen, ne obstajajo (ter da bi bilo treba posledično zahtevek/predlog na plačilo odškodnine za njih zavrniti), je napačno. V konkretnem primeru gre za vračanje podržavljenega premoženja na podlagi določb ZIKS. Vračanje zaplenjenega premoženja v naravi je možno v tistih primerih, v katerih to še ni v zasebni lasti, torej premoženja, ki ni bilo predmet lastninskega preoblikovanja oziroma privatizacije. To velja tudi za pravne osebe (gospodarske družbe). Slednje so zavezanke le za vrnitev tistih stvari (premoženja), ki še niso v zasebni lasti. Če pa je premoženje olastninjeno oziroma so pravne osebe (gospodarske družbe) njegove lastnice, se to v naravi ne vrača. V takem primeru je treba za premoženje plačati odškodnino, kar je obveznost pritožnice. Pri vprašanju vračanja podržavljenih nepremičnin je treba uporabiti določbe ZDen, ki je specialni predpis. Sodišče prve stopnje je izhajajoč iz določb tretjega odstavka 18. člena in 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen pravilno zaključilo, da za predmetne nepremičnine vračilo (izjem

Glede na to, da je bila sporna delna odločba Upravne enote Ljubljana z dne 25. 3. 1999 izdana po tem, ko je odločba o parcelaciji z dne 1. 12. 1998 postala pravnomočna, to pomeni, da je prvostopenjski organ z odločbo z dne 25. 3. 1999 odločil o vračilu dela nove parc. št. 799/1, kot je bila odmerjena v odločbi o parcelaciji z dne 1. 12. 1998. Iz tega pa sledi, da o preostalem delu bivše parc. št. 799/1 (ki je pred parcelacijo merila 57.702 m2) v denacionalizacijskem postopku še ni bilo odločeno. Organ bo tako moral denacionalizacijski postopek dopolniti in ugotoviti, v kakšnem delu o predmetnem denacionalizacijskem postopku še ni bilo odločeno, dati strankam možnost, da se o tem izjavijo in o preostalem delu predmetnega denacionalizacijskega postopka odločiti.

V pravni teoriji je enotno stališče, da se šteje kot poseg v pravico do denacionalizacije sprememba ureditve denacionalizacije, s katero se je položaj denacionalizacijskih upravičencev poslabšal v primerjavi z ureditvijo pred uveljavitvijo ZDen.

Če je zaradi dozidav, nadzidav ali drugih investicijskih vlaganj zunanjost, namembnost ali površina podržavljenega objekta bistveno spremenjena, objekta ni mogoče vrniti v last in posest. Pri tem obseg (in vrednost) vlaganj ter povečanje površine nista bistvena. Takšno vračanje bi bilo v nasprotju z namenom zakona, saj bi upravičenec dobil „vrnjeno“ stvar, ki mu dejansko ni bila podržavljena.

Če je zaradi dozidav, nadzidav ali drugih investicijskih vlaganj zunanjost, namembnost ali površina podržavljenega objekta bistveno spremenjena, kot je tudi v konkretnem primeru, objekta ni mogoče vrniti v last in posest. Pri tem sama obsežnost (in vrednost) vlaganj ter povečanje površine nista bistvena. Takšno vračanje bi bilo namreč v nasprotju z namenom zakona, saj bi upravičenec dobil „vrnjeno“ stvar, ki mu dejansko ni bila podržavljena.

Toženka pri odločanju ni pravilno uporabila določb ZDen o vračanju nepremičnin. Toženka bi tako pred odločitvijo v zadevi morala ugotoviti, ali so bili porušeni objekti, za katere je priznala odškodnino (gospodarski objekt-prizidek, dvoriščni objekt), ob podržavljenju samostojni objekti ali pa le del vrnjenega objekta ter skupaj z njim celota (hiša). Porušeni samostojni objekti so lahko (samostojni) predmet denacionalizacije ter se zanje lahko prizna odškodnina. Navedeno pod pogojem, da je bil zahtevek za odškodnino za tak posamezni objekt vložen pred iztekom prekluzivnega roka za vlaganje zahtev za denacionalizacijo (prvi odstavek 64. člena ZDen). Porušeni nesamostojni deli objekta, ki so v razmerju do vrnjene stavbe sestavine, pritikline ali pomožni prostori, pa ne morejo biti samostojni predmet denacionalizacije, pač pa upravičenec, ki mu je bil objekt vrnjen, lahko zahteva odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti vrnjene nepremičnine na podlagi 26. člena ZDen.

Osnovni princip je, da se zaplenjeno premoženje vrne v last in posest v naravi, zato je treba odgovoriti na vprašanje, kdo dokazuje, da obstajajo ovire, da zaplenjenega premoženja ni mogoče vrniti v naravi. Ker gre za izjemo od splošnega načela, da se vrača premoženje v naravi, mora zavezanec, ki bi sicer moral premoženje vrniti, to dokazati. To pomeni, da je v tem primeru dokazno breme, da obstajajo ovire iz 19. člena ZDen, na strani nasprotnih udeležencev oz. zavezancev za vrnitev. Zmotno je zato ravnanje sodišča, ko je naložilo plačilo predujma predlagateljici in ker ga ni plačala, štelo, da je predlog umaknila.

Nepremičnine, ki so razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti, se v denacionalizacijskih postopkih vračajo v naravi, razen če so ugotovljene ovire za vračanje, ki jih določa zakon. Nepremičnine, če je ugotovljen status javnega dobra, ni mogoče vrniti, za krajinski park v obravnavani zadevi pa ni izkazano, da šteje za nepremičnino, ki je javno dobro.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni obrazložila zavrnitve ugovorov tožeče stranke, da obstajajo ovire za vrnitev nepremičnin v naravi, zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.