54. člen ZDen

Dokazno breme dokazovanja investicijskih vlaganj v denacionalizirano nepremičnino je na strani vlagateljice (tožnice), zato tudi ona nosi stroške izvedbe dokazov.

V sodni praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno stališče, da je pri presoji utemeljenosti predloga za vračanje po ZIKS, odločilno dejstvo, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno, ali je bilo premoženje posamezniku odvzeto na podlagi kazenske sodbe ali na podlagi predpisov iz 3. ali 4. člena ZDen, saj je takšen predlog po ZIKS utemeljen le v primeru, če je bilo posamezno premoženje zaplenjeno (podržavljeno) na podlagi kazenske sodbe, ki je bila kasneje razveljavljena. Pomembno je razlikovanje med pravno podlago podržavljanja in pravno podlago zahtevka (predloga) za vrnitev podržavljenega premoženja. Pravno podlago zahtevka oziroma predloga predstavljajo določila ZDen ali ZIKS, pravno podlago podržavljenja pa predstavljajo predpisi iz 3. in 4. člena ZDen ali kazenska sodba. Z odločbo U-I-10/92 z dne 5. 11. 1992 je razveljavilo 92. člen ZDen, ker je neupravičeno obsojenim osebam, katerih kazenska sodba je bila razveljavljena, onemogočal uveljavljanje zahtevkov na podlagi 145. člena ZIKS, pomen te odločitve pa je nato Ustavno sodišče RS pojasnilo v sklepu Up 294/97 z dne 18. 12. 1997, ponovilo pa ga je tudi v odločbi Up-1061/12 z dne 29. 5. 2014

Na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen je denacionalizacijo mogoče odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. V konkretni zadevi tožnica uveljavlja denacionalizacijo nepremičnin in tistih premičnih stvari, ki so predmeti kulturne, zgodovinske ali umetniške vrednosti (17. člen v zvezi s 3. točko prvega odstavka 54. člena ZDen). Ker FIP oziroma izvedbeni predpisi za to vrsto premoženja niso predvidevali odškodnine, je toženka zmotno uporabila drugi odstavek 10. člena ZDen.

Tožnica želi naknadno v pravdnem postopku doseči uspeh s tistim delom zahteve za denacionalizacijo, s katerim je v upravnem postopku propadla. Sodišče ne more v pravdnem postopku znova odločati o tistem, o čemer je že odločil pristojni upravni organ, prav tako ne more v pravdnem postopku preizkušati pravilnosti izdanih upravnih odločb. Nasprotno, po načelu prijrejenosti je sodišče veznao na upravno odločbo, izdano v postopku denacionalizacije. To načelo velja tudi glede odločbe o nacionalizaciji.

Za odločitev o državljanstvu pok. B.B. so relevantne določbe Zakona o državljanstvu FLRJ, ki je uzakonil dvojno državljanstvo: zvezno in republiško (1. člen), ki se je pridobilo hkrati z dnem uveljavitve zakona 28. 8. 1945, vsak državljan FLRJ je tudi državljan kake ljudske republike, vendar sme imeti le eno republiško državljanstvo, in sicer so državljani FLRJ postali državljani tiste ljudske republike, v območju katere je bil kraj, v katerem so imeli domovinsko pravico (prvi odstavek 37. člena). Upoštevajoč obvezno razlago te določbe se pri ugotavljanju državljanstva ne upoštevajo spremembe glede domovinske pristojnosti oziroma občinske pripadnosti, nastale v času od 6. 4. 1941 do 28. 8. 1945. To pomeni, da so državljani FLRJ v smislu prvega odstavka 37. člena tega zakona z dnem 28. 8. 1945 postali državljani tiste ljudske republike, v območju katere je bil kraj, v katerem so imeli domovinsko pravico na dan 6. 4. 1941.

Iz določb ZDen oziroma ZUP ne izhaja, da bi o spremembi članov komisije organ moral obvestiti stranke denacionalizacijskega postopka. Do nemožnosti nadomestitve nepremičnin se prvostopni organ ni opredelil, zaradi česar sodišče pritrjuje tožbenemu ugovoru, da je izostala njegova opredelitev do izvedenskega mnenja. Zgolj sklicevanje na izvedensko mnenje, brez pravne opredelitve, kaj to pomeni za rešitev vprašanja podanosti ovire za vračilo v naravi po Zden, ne zadošča za preveritev utemeljenosti tega ugovora.

Ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine, in tudi ne, kakšna je bila višina te odškodnine. Bistveno je, da je imel „razlaščenec“ v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine, ki je imela temelj v odvzetem premoženju v takratni Jugoslaviji. Različne države so namreč različno določale vrste premoženja in višino odškodnine za „razlaščena“ premoženja. Priprava poročila ni obvezna v postopkih denacionalizacije, v katerih na prvi stopnji odločajo ministrstva, pri katerih strokovne komisije po drugem odstavku 54. člena ZDen niso ustanovljene, za kar gre v obravnavanem primeru, ko je o sporni zadevi odločalo na prvi stopnji ministrstvo.

Odločanje o predlogu za vrnitev zaplenjenega premoženja z dne 28. 1. 2014 (na podlagi določb ZIKS) sodi v sodno pristojnost in sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločitev, da predlog odstopi v reševanje pristojnemu upravnemu organu.

Položaj tožnika kot denacionalizacijskega upravičenca in položaj tožnika kot zemljiškoknjižnega lastnika, ki se je v zemljiško knjigo vknjižil na podlagi ZLNDL, nista enaka. Tisti, ki so ob uveljavitvi ZLNDL imeli pravico uporabe na nepremičninah (toženka) in so na tej podlagi postali lastniki teh nepremičnin, imajo zoper tistega, ki je vpisan kot lastnik (tožnik), čeprav ob uveljavitvi ZLNDL ni imel pravice uporabe, vložijo lastninsko tožbo. To velja tudi v primeru, če se je zemljiškoknjižni lastnik vpisal v zemljiško knjigo na podlagi ZLNDL, ker je pred tem imel vknjiženo pravico uporabe, pa je dejansko ni imel, saj vpis pravice uporabe ni bil konstitutivne narave. Še toliko bolj to velja, če se je (sedanji) zemljiškoknjižni lastnik v zemljiško knjigo vpisal kot lastnik na podlagi ZLNDL, pa (v zemljiški knjigi vpisane) pravice uporabe niti ni imel in zato tudi ne podlage za njeno vknjižbo.

Iz (naslovne strani) zahteve A. (z dne 6. 12. 1993) izrecno izhaja, da je to zahteva za vračilo zadružnega premoženja na podlagi 65. člena ZZad, vložena zaradi denacionalizacije premoženja B.; iz same vsebine zahteve v nadaljevanju pa tudi jasno izhaja, da se zahtevek glasi na vrnitev lastninskega deleža A. v Ljubljani v podržavljeni B. To pa je zahteva za vrnitev premoženja kapitalske družbe (med premoženje po 8. členu ZDen štejejo tudi kapitalski deleži kapitalskih družb), do katere je upravičen delničar oziroma družbenik kapitalske družbe. V obravnavani denacionalizacijski zadevi je Ministrstvo za finance v izpodbijani 1. točki izreka odločilo o zahtevi za vrnitev alikvotnega dela delniškega kapitala A. v Ljubljani v podržavljeni B. (torej v zadevi denacionalizacije banke) torej je glede na 2. točko prvega odstavka 54. člena ZDen odločilo kot stvarno pristojni organ.

Ker pa upravni organ – Ministrstvo za kulturo -, kateremu je tožnica posredovala svojo zahtevo za izdajo odločbe, ni pristojen za odločanje o tožničini zahtevi o povrnitvi vlaganj, to pomeni, da pogoji za uspešno uveljavitev tožbe zaradi molka organa niso izpolnjeni, saj je tožnica urgirala odločitev pri organu, ki o zadevi sploh ne bo odločal. S tožbama zaradi molka organa – Ministrstva za kulturo - si tako tožnica svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, saj ta organ zadeve ne obravnava več, kar pomeni, da tožnica ni izkazala pravovarstvenega interesa za vsebinsko obravnavanje tožb.

Ni mogoča razlaga, da so na podlagi poravnave ali na podlagi samega zakona na tožečo stranko (torej primarnega denacionalizacijskega zavezanca) prešle vse pravice, ki so jih v zvezi z denacionalizacijo imele upravičenke. Z njo bi namreč obšli bolj specifične določbe, ki jih za prav takšno situacijo predvideva ZDen – torej, da ima takšen zavezanec pravico do odškodnine, a le v primeru, da so izpolnjeni pogoji iz 73. člena ZDen. Celo v primeru, ko bi upravičenke na tožečo stranko dejansko prenesle svoj denacionalizacijski zahtevek po plačilu odškodnine ali če bi ta nanjo prišel na podlagi zakonske subrogacije po 300. členu ZOR in bi tožeča stranka slednjo uveljavljala na tej podlagi, sodna pristojnost za odločanje o zahtevku ne bi bila podana. Skladno s 1. točko 1. odstavka 54. člena ZDen bi namreč o takšnem (denacionalizacijskem) zahtevku morala odločiti upravna enota po pravilih splošnega upravnega postopka.

Pravna podlaga podržavljenja je tisto odločilno vprašanje, od katerega je odvisna tudi pravna podlaga zahtevka za vrnitev premoženja in s tem tudi pristojnost sodišča. Kasnejša zaplemba premoženja v kazenskem postopku ni pravno upoštevna, če je pred tem premoženje prešlo v državno last na podlagi zakona.

Sodišče druge stopnje ni pristojno za odločanje o pravnomočno razsojeni stvari, zato je s posegom v neizpodbijani in pravnomočni del sodbe sodišča prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev o obstoju lastninske in izločitvene pravice tožeče stranke na deležu druge toženke na sporni nepremičnini ne spada v sodno pristojnost, ker je sporna nepremičnina predmet denacionalizacijskega postopka, v katerem bo odločeno o lastninski pravici na sporni nepremičnini.

Vrnitev po vojni podržavljenega premoženja urejata tako ZDen kot ZIKS. V tej zadevi gre za specifično situacijo, saj je bilo premoženje upravičencem iz te zadeve odvzeto na podlagi 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ-a ravno zato, ker je šlo za imetje oseb nemške narodnosti in sicer za tiste, ki so se pod okupacijo izjavili ali veljali za Nemce, ne glede na državljanstvo, pri čemer pa zanje niso veljale izjeme, opredeljene v uradnem tolmačenju te določbe.

Odločitev v upravnem postopku o povrnitvi vlaganj v denacionalizirano premoženje je postala pravnomočna in tako ni več pogojev, da predmetni pravdni postopek miruje.

Za določitev pristojnosti za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo (sodna ali upravna pristojnost) je bistvena ugotovitev pravnega temelja, ki je bil podlaga za prehod premoženja v državno last, in ne pravna podlaga, ki jo je stranka navedla v zahtevi.

Vrhovno sodišče je v ponovnem postopku zoper razveljavljeno odločbo II Ips 705/2007 upoštevalo oceno Ustavnega sodišča glede nedopustnosti poseganja v pravnomočno odločbo upravnega organa v konkretnem primeru, kar narekuje zavzetje enakega stališča tudi v predmetni zadevi.

Ob predpostavki, da so pravilne ugotovitve v sklepu sodišča Nz 772/94 z dne 25. 3. 2008, ni razloga, da bi zahtevek, ki je bil odstopljen v pristojno reševanje prvostopenjskemu organu, mogel biti obravnavan drugače, kot v smislu stališč Ustavnega sodišča v odločbi Up-969/08 z dne 13. 5. 2010, torej ob razlagi in uporabi zakonske ureditve tako, da bo varovana pravica upravičencev do učinkovite uveljavitve pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja. Sodišče tako meni tudi ob tem, da je v zadevi, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče, bil predlog na podlagi določb ZIKS vložen pri sodišču pred potekom roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen, medtem ko je bil v obravnavani zadevi vložen po poteku tega roka. Tako meni zato, ker je bila (tudi) za predmetno premoženje pri tedaj pristojnem upravnem organu pravočasno vložena zahteva za denacionalizacijo po določbah ZDen. Gre pa za identiteto v objektivnem in subjektivnem smislu med predlogom z odstopljenim zahtevkom in pravočasno vloženo zahtevo za denacionalizacijo, ter v vsebinskem smislu, za eno zahtevo, podano s ciljem vrnitve krivično odvzetega premoženja.

Upravni spor ni dopusten zoper dokončne sklepe, ki jih organi izdajo zaradi vodenja postopka, s katerim ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Z izpodbijanim sklepom je bil zavržen ugovor krajevne pristojnosti, ki pa je upoštevaje določbe ZUS-1, procesna odločitev, saj z njim ni bilo odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke in zato ne sodi med upravne akte iz 2. člena ZUS-1 oz. sklepe iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1.