16. člen ZVO

Z dnem uveljavitve ZV-1 je tožnica postala lastnica vsega morskega dna, ki spada pod ozemlje Republike Slovenije. Zato ni pomembno, da je parcela x/1 v zemljiškem katastru in zemljiški knjigi označena kot nezazidano stavbno zemljišče, da iz določenih prostorskih planskih dokumentov izhaja, da je ta parcela namenjena gradnji, da je bila s srednjeročnim ali dolgoročnim družbenim planom opredeljena kot nezazidano stavbno zemljišče, ali da je bila zanjo izdana odločba o ukinitvi javnega dobra. Za ugotovitev lastninske pravice na parceli x/1 je pomembno le ugotovljeno dejstvo, da je ta parcela v naravi morsko dno. Toženka z nasutjem morskega dna, torej s spremembo narave območja parcel x/2 in x/3 iz morskega dna v del obalnega zemljišča, ni mogla spremeniti svoje omejene pravice uprave v kakršnokoli obliko stvarne oziroma lastninskopravne pravice, ki jih do samovoljnega posega v morsko dno ni ne imela ne mogla imeti. Zato je lastninjenje tega prostora po ZLNDL izključeno. Ker pa za toženkino pridobitev lastninske pravice na parcelah x/2 in x/3 ni obstajala nobena druga pravna podlaga, kljub vknjižbi svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo, ni mogla postati njegova lastnic

Zakon o vodah, ki je bil sprejet v letu 2002 (Ur. l. RS 67/02) daje jasen odgovor o tem, kdo je lastnik morja. Da je to država, izhaja iz 2. odst. 28. čl. tega zakona. Del sporne parcele, ki je v naravi morje (morje je bilo tudi pred nasipavanjem) pa že po logiki stvari ne more biti (nezazidano) stavbno zemljišče.

Ker koncesija za rabo in izkoriščanje vode ni bila in ne bo podeljena, tožnik ni izkazal upravičenosti za rabo in izkoriščanje vode.

Stranka, ki je bila z napačnim pozivom zavedena v zmoto glede dolžine roka za odgovor na tožbo v sporu zaradi motenja posesti, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Na javnem dobru nihče ne more pridobiti posesti in torej tudi nihče na njem ne more uživati posestnega varstva. Posest stvari ima, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo, to tisti, ki stvar uporablja, uživa in z njo razpolaga. Javno dobro je namenjeno splošni rabi, torej rabi vsakogar pod enakimi pogoji. Zato na njem ni mogoče pridobiti nikakršnih individualnih pravic, tudi ne pravice posesti. Seveda pa posestnega varstva ni mogoče odreči, če javna površina dejansko izgubi lastnost, značaj in namen javnega dobra. Soposestnik v medsebojnih razmerjih z drugimi posestniki uživa posestno varstvo, če eden od njih onemogoča (oziroma znatno otežkoča) drugega v dotedanjem načinu izvrševanja dejanske oblasti na stvari, ki je v soposesti.

Tudi vodna zemljišča so javno dobro, status javnega dobra pa se lahko ukine le na podlagi določb področnega zakona, ki urejajo ukinitev posameznega javnega dobra.

ZDen vračanja naravnih znamenitosti in kulturnih spomenikov v naravi ne izključuje, to obliko denacionalizacije preprečujejo le ovire, predpisane v določbah ZDen. Po mnenju sodišča gozdovi kot genus, kot vrsta nepremičnin, niso imeli statusa dobrine v splošni rabi v prejšnji družbeni ureditvi in niso naravno javno dobro po novi zakonodaji. Tudi v prejšnjem dvolastninskem sistemu s prevladujočo družbeno lastnino so bili gozdovi tudi v zasebni lasti. Vsak lastninski upravičenec je moral dopustiti dostop in gibanje ter nabiranje plodov itd. (Zakon o gozdovih, Uradni list SRS, št. 18/85, 29/86 in 24/89). Tudi po veljavnem Zakonu o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93; v nadaljevanju ZG) je nelastnikom gozdov priznana pravica do prostega dostopa in gibanja, do čebelarjenja, lova in rekreativnega nabiranja plodov, zelnatih rastlin, gob in prosto živečih živali (5. člen). To sicer kaže na splošno rabo, kar je temeljni opredelilni znak javnega dobra, in ki je v pravni teoriji opisana kot anonimna in začasna uporaba javnega dobra v skladu z namenom stvari, ki jo uporabnik izvršuje tako, da s svojo uporabo ne onemogoča drugim vsebinsko enake rabe. Vendar pa je treba upoštevati, da ima gozd