51. člen ZDen

V nepravdnem denacionalizacijskem postopku je glede na vsebino zahtevka vmesni sklep o podlagi za denacionalizacijo nepremičnin dopusten. V obravnavanem primeru je bil že izdan. Za izpodbijani sklep, ki zavrne (predlagano) obliko denacionalizacije, ni podlage ne v 66. členu ZDen, ker je odločanje o obliki vrnitve sestavni del odločanja o predlagani denacionalizaciji, niti v 315. členu ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, ker odločanje o obliki denacionalizacije ne spada v odločanje o upravičenosti do denacionalizacije (temelju zahtevka). Zavrnilni sklep že po svoji naravi ne more predstavljati vmesne odločbe, ampak le končno odločbo. Sodišče je pri odločanju o zahtevi za denacionalizacijo v celoti vezano na predlog oziroma zahtevek stranke. To velja tako glede oblike denacionalizacije, kot zavezancev za predlagano obliko denacionalizacije.

Kot se je izrekla že sodna praksa in kot izhaja tudi iz citiranega 51. člena ZDen, v postopku denacionalizacije pri določanju zavezanca res ni odločilno zgolj stanje v zemljiški knjigi. V času družbene lastnine namreč vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni bil konstitutivne narave. Potrebno je ugotoviti, v čigavem premoženju se dejansko nahajajo stvari, ki so predmet tega postopka, pri čemer je odločilno stanje v času vračanja. Zgolj oseba, ki ima nepremičnino v svojem premoženju v času vračanja, jo namreč lahko vrne. Prav tako ni izključeno, da v postopku nastopata dva zavezanca tj. zemljiškoknjižni lastnik in oseba, ki je na podlagi pravnega naslova uporabnik nepremičnine. 88. člen ZDen specialna določba, po kateri je nično vsako razpolaganje s premoženjem, glede katerega obstaja po določbah ZDen dolžnost vrnitve in ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali na obliko vrnitve podržavljenega premoženja in zaradi katerega bi se lahko poslabšal položaj upravičencev, ne glede na to, ali gre za razpolaganje med denacionalizacijskim zavezancem in njegovim sopogodbenikom, ali kom drugim. Glede na pravne učinke izvzetja stvari iz pravnega prometa je tako prepoved razpolaganja iz 88

V postopku po 73. členu ZDen mora sodišče presoditi, ali so izpolnjene vse predpostavke za priznanje odškodnine. Ena od teh je, da je upravičenec do te odškodnine zavezanec v postopku denacionalizacije, nadaljnji pa, da se iz njegovih sredstev vrne nepremičnina v naravi in da je to nepremičnino pridobil odplačno. Ker v obravnavanem primeru upravni organ nasprotnemu udeležencu ni priznaval položaja stranke v delu upravnega postopka, ki se je nanašal na vrnitev poslovnega prostora, temveč le v delu postopka glede podstrešnega stanovanja, ni mogoč zaključek, da je imel nasprotni udeleženec konkretno možnost uresničiti svojo pravico do izjave v upravnem postopka v delu, ki se je nanašal na vrnitev poslovnega prostora. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je vezano na upravno odločbo, na podlagi katere je bil upravičencem vrnjen poslovni prostor. Zgolj v primeru, če ima stranka sodnega postopka v predhodnem upravnem postopku konkretno možnost sodelovanja oziroma konkretno možnost uresničitve svoje pravice do izjave, jo v njem izdana pravnomočna odločba zavezuje v sodnem postopku.

Ni mogoče šteti za dokazano, da bi bila lastnica nepremičnine in prej imetnica pravice uporabe (razpolaganja) katera druga oseba kot tožnica, ki je kot lastnica vpisana v zemljiško knjigo.

V obravnavanem primeru, ko se izpodbijana odločba sklicuje na pogodbo iz leta 1984, to pomeni, da je veljavnost prehoda pravice uporabe na predmetni nepremičnini iz C. d. d. na bivšo občino Ljubljana Bežigrad treba presojati v okviru takrat veljavne pravne ureditve. Po takratni pravni ureditvi pa za veljavnost prenosa pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj, kar je že večkrat poudarila tudi sodna praksa, ampak je bil mogoč prenos pravice uporabe tudi izvenknjižno. O tem vprašanju, in sicer ali je do takega prenosa na tožnico v tem postopku prišlo, kot o samostojnem vprašanju še ni bilo odločeno.

Načelo primarnosti vračanja v naravi pomeni za organ, da ugotovi, kdo je lastnik nepremičnine, oziroma kdo bi bil v denacionalizacijski zadevi upravičen vrniti nepremičnino v naravi.

Toženka, ki je bila na podlagi denacionalizacijske odločbe zavezanka za vrnitev nepremičnin v naravi, je po utrjeni sodni praksi tudi zavezanka za plačilo odmene po 72. členu ZDen. Pravilno je stališče sodbe o neobstoju v pobot uveljavljene terjatve, ker je toženka prepozno navedla dejstva, s katerimi je utemeljevala pobotni ugovor.

Z izdajo dopolnilne odločbe se ne more in ne sme reševati (morebitna) napačna odločitev o načinu vračila podržavljenega premoženja. Če delna odločba zaradi izostanka navedbe zavezanca za vrnitev v posest ni izvršljiva, to predstavlja ničnostni razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

V skladu drugim odstavkom 78. člena ZDen zapuščina pokojnega denacionalizacijskega upravičenca preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, zato je najkasneje ob pravnomočnosti le - te na dediče denacionalizacijskega upravičenca prešel tudi premoženjski zahtevek po določbi drugega odstavka 72. člena ZDen. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe v smeri, da z dodatnim sklepom o dedovanju ni zajeta tudi terjatev, ki je predmet tega postopka, neutemeljene. Prav tako je sodna praksa izoblikovala stališče, da zahtevek po 72. členu ZDen ni zahtevek glede katerega bi dediči, kot člani skupnosti dedičev, morali nastopati skupaj. Podlaga tožbe je namreč prikrajšanost upravičenca do denacionalizacije oziroma njegovih dedičev, ker premoženja v času od uveljavitve ZDen do izdaje odločbe o denacionalizaciji niso mogli uporabljati oziroma ga upravljati in z njim razpolagati. Niti splošna obligacijska določila, niti 72. člen ZDen dedičev ne silijo, da zahtevek po 72. členu ZDen uveljavijo skupaj. Posledica dejstva, da premoženja določen čas ni bilo mogoče uporabljati, ga upravljati oziroma z njim razpolagati, se je namreč odrazila v sferi vsakega od de

Četudi bi bila v predmetni zadevi poravnava sklenjena z napačnim zavezancem za vračilo obravnavanih nepremičnin, to ne bi pomenilo, da so s tem nastopili pogoji za ponovno vračilo že vrnjenih nepremičnin po ZDen (v obliki nadomestnih nepremičnin).

Zahtevek za odškodnino v obliki nadomestnega premoženja je namreč pravno upravičen le nasproti zavezancu, v katerega premoženju so nepremičnine, ki se kot podržavljene vrnejo upravičencu (51. člen ZDen). Ker podržavljene nepremičnine v obravnavani zadevi niso med sredstvi Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (so v zasebni lasti), omenjeni sklad tudi ni zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja, kar posledično pomeni, da tudi vračilo v obliki nadomestnih zemljišč po zakonu ni mogoče.

Ko je šlo za sodno uveljavljanje zahtevkov, izvirajočih iz lastninskopravnih upravičenj, ki spadajo v okvir pravice upravljanja (uporaba in uživanje), je sodna praksa zavodom v zvezi s tem premoženjem priznala aktivno stvarno legitimacijo kljub temu, da gre za lastnino ustanovitelja. Drugače velja pri zahtevkih, ki se nanašajo na golo pravico razpolaganja, glede katere je lahko pasivno stvarno legitimiran le njen lastnik, torej ustanovitelj zavoda. Takšna porazdelitev stvarne legitimacije med zavodom in njegovim ustanoviteljem, pri kateri je odločilno za uveljavitev katerega lastninskopravnega upravičenja v posameznem primeru gre, tako pokaže, da sporna nepremičnina kljub lastninjenju še ni bila izvzeta iz predlagateljičinih sredstev. Pravica za določitev odškodnine po 73. členu ZDen je v svojem jedru obligacijska terjatev, ki je namenjena varstvu produkcijske sposobnosti denacionalizacijskih zavezancev in s tem neločljivo povezana z upravičenji, ki jih je predlagateljica kot ekonomski lastnik obdržala v okviru pravice upravljanja vse do vrnitve premoženja denacionalizacijskim upravičencem.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali lahko denacionalizacijski zavezanec za vrnitev stvari iz prvega odstavka 51. člena ZDen, ki je v okviru denacionalizacijskega postopka na podlagi poravnave iz 69. člena ZDen v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 42. člena ZDen, da je upravičen do odškodnine v obveznicah po 73. členu ZDen (ker ni bilo dolžnosti vrnitve v naravi), uspešno uveljavlja povračilo plačanega od tožene stranke po splošnih obligacijskih pravilih neupravičene obogatitve, natančneje po 218. členu ZOR (oziroma sedaj 197. členu OZ).

V konkretnem primeru upravičenke zahtevka za plačilo odškodnine v obliki obveznic niso postavile, zato zgolj zaradi nemožnosti vračanja spornih nepremičnin v naravi ni mogoč zaključek, da bi tak zahtevek dejansko postavile. Če ni zahtevka, pa tudi ni mogoče govoriti o zakonski obveznosti tožene stranke v razmerju do denacionalizacijskih upravičenk. V zameno za plačani znesek (ki je pravzaprav predstavljal kupnino), je tožeča stranka prejela v last nepremičnine, katerih vrnitev so zahtevale denacionalizacijske upravičenke. Če poravnava ne bi bila sklenjena, tožeča stranka ne bi postala zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin.

Tožeča stranka v konkretnem primeru ni bila zavezanec po materialnem pravu (ker vrnitev v naravi ni bila mogoča, odškodnino za takšno premoženje pa je upravičenec izrecno zahteval od tožene stranke) in tega položaja tudi s sklenitvijo pravnega posla (poravnave) ni mogla pridobiti. Okoliščina, v kakšni obliki je tožeča stranka izpolnila toženkino obveznost za odločitev ni relevantna. Prav tako za odločitev ni pravno pomembno, ali je bila za obveznost tožene stranke izdana upravna odločba, saj 218. člen ZOR zahteva le, da tožeča stranka izpolni, kar bi bila tožena stranka dolžna storiti po zakonu (in ne npr. na podlagi odločbe). V predmetni zadevi ne gre za zahtevek iz naslova denacionalizacije, temveč za obogatitveni zahtevek, ki se v skladu s 6. členom ZDen (glede na to, da situacija, ko subjekt, ki ni denacionalizacijski zavezanec, namesto dejanskega zavezanca izpolni njegovo obveznost, v ZDen ni urejena) presoja po splošnih pravilih obligacijskega prava. Slednja pa omejitev, kot veljajo v ZDen in na katere se sklicuje pritožnica, ne vsebujejo.

Položaj tožnika kot denacionalizacijskega upravičenca in položaj tožnika kot zemljiškoknjižnega lastnika, ki se je v zemljiško knjigo vknjižil na podlagi ZLNDL, nista enaka. Tisti, ki so ob uveljavitvi ZLNDL imeli pravico uporabe na nepremičninah (toženka) in so na tej podlagi postali lastniki teh nepremičnin, imajo zoper tistega, ki je vpisan kot lastnik (tožnik), čeprav ob uveljavitvi ZLNDL ni imel pravice uporabe, vložijo lastninsko tožbo. To velja tudi v primeru, če se je zemljiškoknjižni lastnik vpisal v zemljiško knjigo na podlagi ZLNDL, ker je pred tem imel vknjiženo pravico uporabe, pa je dejansko ni imel, saj vpis pravice uporabe ni bil konstitutivne narave. Še toliko bolj to velja, če se je (sedanji) zemljiškoknjižni lastnik v zemljiško knjigo vpisal kot lastnik na podlagi ZLNDL, pa (v zemljiški knjigi vpisane) pravice uporabe niti ni imel in zato tudi ne podlage za njeno vknjižbo.

V sodni praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno sodišče, da je odločba o denacionalizaciji nična, če na vrnjeni nepremičnini obstoji lastninska pravica ali pravica uporabe v korist fizične oziroma civilno pravne osebe.

ZDen vsebuje posebna pravila glede vračanja nepremičnin, katerih vrednost se je po podržavljenju bistveno povečala (25. člen ZDen) ali zmanjšala (26. člen ZDen). Vprašanja vračanja nepremičnine, njene vrednosti in morebitnega plačila zaradi razlike v vrednosti se rešujejo v denacionalizacijskem postopku med strankami tega postopka z odločbo o denacionalizaciji ali z dopolnilno odločbo. Tožnika v denacionalizacijskem postopku nista sodelovala, saj sta v nepremičnino vlagala po uveljavitvi ZDen, ko sta sklenila prodajno pogodbo, za katero se je šele kasneje, po opravljenih vlaganjih ugotovilo, da je nična. Tožnika obogatitev tožene stranke vidita v tem, da je zaradi njunih vlaganj v denacionalizacijskem postopku dobila vrnjeno več vredno nepremičnino. Po 210. členu ZOR je pridobitelj dolžan nadomestiti vrednost dosežene koristi. To korist je sodišče druge stopnje ugotavljalo na podlagi prvega odstavka 25. člena ZDen. Takšno izhodišče je napačno, saj je pravila, ki veljajo za vračanje premoženja v postopku denacionalizacije, enostavno „preslikalo“ na razmerje med pravdnima strankama, ki nista v razmerju upravičenca in zavezanca za vrnitev podržavljenega premoženja.

Določba prvega odstavka 16.a člena ZSKZ predstavlja pravno podlago za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s parc. št. 1828/77 na podlagi samega zakona (pred tem enako peti odstavek 57. člena ZJS in tretji odstavek 55. člena ZJS-1) ter da ne volja ne ravnanje pridobitelja na nastanek lastninske pravice tako ne vplivata in da za pridobitev lastninske pravice tudi vpis v zemljiško knjigo nima konstitutivnega pomena, saj šteje lastninska pravica za pridobljeno z uveljavitvijo zakona. Glede nepremičnine s parc. št. 1828/77, ki jo je družba F. d.d. v postopku lastninskega preoblikovanja prenesla v last Republike Slovenije ter je po ZSKZ prešla v upravljanje tožnika, na podlagi 16.a člena tega zakona šteje za njeno zakonito lastnico Občina B. Kot tako pa jo je šteti za zavezanko za vrnitev nepremičnine.

Sodišče je moralo s pomočjo izvedenca ugotoviti, kakšna bi bila primerljiva tržna najemnina. Gre za ugotavljanje hipotetičnega, neobstoječega dejstva, zato je njegovo ugotavljanje problematično ter vselej posredno. Bolj kot za ugotovitev gre za oceno. Ker primerljivih oddaj v najem ni, ker je metoda neprofitne najemnine neustrezna in ker je znesek 0,5 EUR/m2 očitno najemnina, ki jo je mogoče iztržiti, če je na najemnika preloženo breme obnove, je dokazna ocena sodišča prve stopnje v opisani dokazni stiski, ustrezna. Tako kot je v lastninskem preoblikovanju podjetij na družbene pravne osebe prišla dobrobit poprejšnje družbene lastnine, je v celovitem družbenoekonomskem preoblikovanju nanje prešlo tudi določeno breme poprejšnje družbene lastnine. Sestavni del tega bremena je tudi njihov položaj po ZDen. Po 41. členu EKČP je zavezanec za plačilo pravičnega denarnega zadoščenja vselej država.To pa ne pomeni, da zaradi takšne zasnove postopka po 41. členu EKČP država postane subjekt temeljnega materialnopravnega razmerja. Reševanje dejanskih vprašanj v odločbah ESČP nima precedenčnega učinka.