32. člen ZDen

Ali zavezanec uporablja objekt ali ne, za vračanje premoženja v naravi po 32. in niti po ostalih določbah ZDen ni relevantno. Ustavljena pa je tudi sodna praksa, ki neporabe objekta ni obravnavala kot razlog za to, da se objekt, ki je bil postavljen na podržavljenem zemljišču in ni v lasti upravičenca, vrača v naravi.

Funkcionalno zemljišče je kot kategorija družbene lastnine že po sami definiciji zemljišče, ki je potrebno za redno uporabo oziroma rabo stavbe oziroma objekta. Gre torej za zemljišče, ki je neločljivo povezano z objektom in zato pripada lastnikom objekta, ki so imeli na njem ex lege pravico uporabe in, ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, lastninsko pravico. Za obstoj ovir iz drugega odstavka 32. člena ZDen je odločilno stanje v času vračanja.

Tožnica ne more uspeti z ugovorom, da je elektroenergetski vod v njeni lasti, saj z ničemer ni izkazano, da je ta vod zgradil njen pravni prednik pri gradnji po citiranem enotnem dovoljenju za gradnjo z dne 25. 4. 2003, temveč je bilo v dovoljenju celo določeno, da bodo zgrajeni objekti priključeni na že obstoječe omrežje, katerega del je vod pod zemljiščem s parc. št. 442/1, k.o. ..., čemur tožnica tudi ne nasprotuje. Zato je tudi nerelevantno, da je vod neločljivo povezan z njenim TC. V spis predložene grafike energetske infrastrukture (tako v upravnem postopku, kot k tožbi v upravnem sporu) pa po oceni sodišča izkazujejo (zgolj) zgoraj povedano in kar ni sporno: da elektro omrežje, ki služi (tudi) za napajanje TC in pripadajočih objektov, poteka pod obravnavanim zemljiščem, nikakor pa to ne pomeni, da je elektroenergetski vod pod obravnavanim zemljiščem zato sedaj v lasti tožnice, zaradi česar naj bi bila podana ovira za vrnitev nepremičnine v naravi.

Predlog se zavrne.

Zgolj proizvodnja (osnovne) krme za živali po presoji sodišča sama po sebi ne predstavlja niti izobraževalne niti raziskovalne dejavnosti oziroma druge javne službe po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Dejstvo, da je druga tožnica ob uveljavitvi ZDen na posestvu ... (in sicer na nepremičninah, o vračilu katerih odloča E.) izvajala določene izobraževalne programe glede konj, perutnine, pa tudi goveda, ki je bilo nameščeno v hlevih, vendar se v tistem času na predmetnih parcelah živali niso pasle, tako za odločitev ni pravno pomembno.Niti morebiten raztros gnojil (viška hlevskega gnoja) na predmetnih parcelah v relevantnem obdobju ne more vplivati na odločitev sodišča, saj ne predstavlja nobene izmed dejavnosti po 1. točki prvega odstavka 19. člena ZDen. Že po naravi stvari so melioracijski jarki v funkciji kmetijskih zemljišč (in ne obratno), zato tudi po presoji sodišča ni mogoče govoriti o zazidanih stavbnih zemljiščih, ki se ne vračajo na podlagi citirane določbe drugega odstavka 32. člena ZDen. Glede na to za odločitev ni bistveno, da melioracijski jarki predstavljajo objekt po gradbenih predpisih. Pri tem je treba izpostaviti, da gre za investicijo oziroma za na

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo s stališča, da ni nedopustno le ravnanje, ki je s pravno normo posebej prepovedano ali zapovedano. Kot izhaja iz odločbe VS RS, sprejete v tej zadevi, je nedopustno ravnanje, ki je v nasprotju s splošno sprejetimi pravili (običaji, moralnimi načeli) dolžnega ravnanja. V sodni praksi VS RS ima oporo tudi stališče v izpodbijani sodbi, da je pri presoji nedopustnosti ravnanja treba odgovoriti na vprašanje, ali je bil škodni dogodek za povzročitelja škode objektivno predvidljiv. Vrednostno merilo je predvidljivost negativne posledice ravnanja, izhodišče presoje pa so konkretne okoliščine. Pravilno je pritožnikovo stališče, da je trenutek začetka gradnje dejstvo, ki lahko odločilno vpliva na presojo o obstoju ovir za vračanje v naravi, vendar je bil v obravnavanem primeru del parcele že pozidan. V dvomu, ali je gradnja na ostalem delu parcele dopustna ali ne, je prva toženka pridobila izjavo tožnika. Ker je dobila njegovo dovoljenje, da na odvzeti parceli gradi teniško igrišče, ji ni bilo treba čakati na izid denacionalizacijskega postopka. S tem, ko je dovolil gradnjo, je tveganje izida navedenega postopka tožnik prevzel nase.

Za presojo, ali sta bila zemljišče in objekt ob podržavljenju v lasti B. ali članov družine E., je treba upoštevati predpise, ki so veljali v času nacionalizacije nepremičnine. Pri presoji, ali obstajajo pogoji oziroma ovire za njeno vračilo, pa je treba upoštevati predpise iz časa vračanja, tj. ZDen oziroma ZPVAS. Zaradi enakega obravnavanja primerljivih položajev mora v primeru povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj tretjih pred podržavljenjem veljati enako, kot velja tedaj, ko pride do povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj tretjih po njenem podržavljenju. Tako je tudi Vrhovno sodišče kljub načelu superficies solo cedit v primerih, ko objekta v času veljavnosti ODZ ni zgradil lastnik zemljišča, že odločilo, da se taka zemljišča ne vrednotijo kot zazidana, ker jih ni pozidal prejšnji lastnik. To pomeni da se vrne samo premoženje, ki je bilo v lasti prejšnjega lastnika in je bilo njemu odvzeto. Če bi se pri vrednotenju upoštevala sprememba statusa zemljišč, ne glede na to, kako je ta nastala, bi bili upravičenci neopravičeno obogateni.

Nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi – pri parc. št. 331/1 ter 322/2 takšno oviro predstavlja ugotovljeno dejstvo, da gre pri teh za zazidana stavbna zemljišča, pri parc. št. 663/2 (tj. relevantnem delu parc. št. 663/1) pa ugotovljeno dejstvo, da je ta parcela v lasti fizične osebe.

Kolikor je parcela v delu vhod v garaže (kot izhaja iz izreka), bi lahko šlo za funkcionalno zemljišče k garaži, kar je treba urediti v ustreznem postopku, da bi se na ta status kot oviro za vrnitev v naravi lahko organ uprl. V kolikor pa gre za parkirišče, pa se tudi to, ne glede na to, ali je divje, zgrajeno brez gradbenega dovoljenja, neurejeno, asfaltirano ali makadamsko, šteje za zazidano stavbno zemljišče, ki se ne vrača v naravi, če gre za površine, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem (2. člen in drugi odstavek 3. člena ZSZ). Če je organ menil, da gre pri obravnavanih nepremičninah za kompleks oz. del kompleksa, kar bi pomenilo oviro iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, bi moral natančno pojasniti, kaj v obravnavanem primeru predstavlja kompleks, navesti lastnosti (razloge), zakaj pomeni sklop parcel kompleks (njihovo funkcionalno povezanost), (razlog lahko izhaja tudi iz prostorskega akta) in zakaj meni, da je v obravnavanem primeru izpolnjen pogoj bistvene okrnjenosti prostorske kompleksnosti oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin, ki je po določbi 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen pogoj za uporabo te določbe.

Na sam obstoj ovir po drugem odstavku 32. člena ZDen ne morejo vplivati niti, kot zatrjujeta tožnika, pravnomočne odločitve pristojnih sodišč o ničnosti sklenjenih pravnih poslov. Upoštevanje specialne materialne določbe drugega odstavka 32. člena ZDen je namreč v denacionalizacijskem postopku zavezujoče. Zato sklicevanje tožnikov na 88. člen ZDen in s tem v zvezi na pravnomočne odločitve pristojnih sodišč o ničnosti sklenjenih pravnih poslov ne more vplivati na odločitev v tej zadevi, saj je kot rečeno organ ugotovil obstoj ovire po drugem odstavku 32. člena ZDen (in ne po 16. členu tega zakona).

Že iz jezikovne razlage prvega odstavka 38. člena ZDen je mogoče nedvoumno sklepati, da je tožnica (ne glede na to, da - kot je nesporno ugotovljeno - ni pravna naslednica podržavljenega podjetja, ki je bilo ob nacionalizaciji likvidirano) zavezanka za vračilo podržavljenih nepremičnin v naravi (če so, seveda, za to izpolnjeni pogoji za vračanje v naravi). Podržavljene nepremičnine, ki so se (ob uveljavitvi ZDen - op. sod.) nahajale v premoženju tožnice, so bile iz njenega lastninskega preoblikovanja izločene (ravno) zaradi vloženega denacionalizacijskega zahtevka - vračila nepremičnin v naravi. Tožnica na spornih nepremičninah ne opravlja nobene dejavnosti ter del le-teh oddaja v najem, čemur tožnica niti ne oporeka. To pa po presoji sodišča pomeni, da v tem primeru ni mogoče govoriti o okrnitvi prostorske kompleksnosti oziroma namena izrabe prostora in nepremičnin v primeru vrnitve nepremičnin v last denacionalizacijskima upravičencema z vzpostavitvijo solastninskih deležev na teh nepremičninah, saj proizvodni proces na predmetnih nepremičninah nesporno ne poteka.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka določila odškodnino za stavbo, leseni drvarnici in delavnico na podlagi izvedeniškega mnenja ..., vendar je bila odškodnina za objekte, ki jih je ocenil ... v cenitvi z dne 15. 1. 2009, že določena v odločbah z dne 31. 1. 2009 in prisojena denacionalizacijskim upravičencem (tudi tem iz izpodbijane odločbe). Toženka torej za iste objekte, ki naj bi stali na delu parcele 473, ki je imel 320 m2, in za katere je že bila določena odškodnina z odločbama z dne 31. 1. 2009, istim upravičencem ni mogla ponovno določiti odškodnine za isto stvar. Kolikor so bili na parceli 473 le objekti, ki so bili že upoštevani v izvedeniškem mnenju izvedenca ... z dne 15. 1. 2009 in za njih določena odškodnina z odločbama z dne 31. 1. 2009, za iste objekte toženka odškodnine ne bo mogla določiti.

Sodna praksa se je že izrekla, da določba 88. člena ZDen ne dopušča razlage, da je ničen le prvi pravni posel, ki pomeni razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve, nadaljnji posli pa ne bi bili več nični. Zakon prepoveduje vsako nadaljnje razpolaganje s takim premoženjem, saj so le tako lahko ustrezno zavarovani interesi denacionalizacijskih upravičencev. Dobrovernost je v teh primerih izključena oziroma se nanjo ni moč sklicevati. S prepovedjo razpolaganja iz 88. člena ZDen je bilo premoženje, ki je (lahko) predmet vračanja denacionalizacijskim upravičencem v naravi, začasno izvzeto iz pravnega prometa. Izvzetje stvari iz pravnega prometa torej v klasičnih stvarnopravnih razmerjih pomeni, da lastninske pravice na stvari ni mogoče veljavno prenesti na drugega. Prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen je absolutna, zato velja tako za denacionalizacijske zavezance kot tudi za vse morebitne nadaljnje pridobitelje. To pa je razlog, zaradi katerega dobra vera oziroma načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne more varovati nobenega od njih. Odločanje o morebitnem obstoju ovir za vračanje nepremičnin v naravi je v pristojnosti upravnega

Razlaga drugega odstavka 32. člena ZDen, za kakršno se zavzema tožnica, bi bila po presoji sodišča v nasprotju z njenim namenom, da se z denacionalizacijo ne sme oškodovati tistih, ki so na podržavljenih zemljiščih po podržavljenju s svojimi sredstvi zgradili objekt, povzročila pa bi še novo krivico, saj upravičenki prav zaradi dejstva, da je na podržavljenih nepremičninah s svojimi sredstvi in v soglasju s tožnico (zemljiškoknjižno lastnico spornih zemljišč) zgradila oziroma obnovila objekta, zemljišča ne bi bila vrnjena v naravi. Prav tako bi bila razlaga, za katero se zavzema tožnica, v nasprotju z osnovnim namenom denacionalizacije, da je primarna oblika denacionalizacije vrnitev premoženja v last in posest, le če vrnitev premoženja v last in posest zaradi taksativno naštetih ovir ni mogoča, pride v poštev vrnitev premoženja v obliki odškodnine.

Po ustaljeni sodni praksi je za obstoj ovir iz drugega odstavka 32. člena ZDen odločilno stanje v času vračanja. Po prvem odstavku 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti.

V nepravdnem postopku je bilo pravnomočno odločeno o obsegu pripadajočega (prej funkcionalnega) zemljišča k stavbi *23 k.o. ... in tudi o tem, da nekdanja parc. št. 102 k.o. ... v izmeri 539 m2, ki je bila v postopku denacionalizacije vrnjena upravičencu, predstavlja del tega zemljišča. Odločbe o denacionalizaciji, s katerimi je bilo v naravi vrnjeno zemljišče, ki je predstavljalo funkcionalno zemljišče stavbe, ki ni last upravičenca, pa so, kot je bilo že pojasnjeno, po ustaljeni sodni praksi na podlagi 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP nične.

Dokaze, ki se nanašajo na pravno relevantne okoliščine, je mogoče kot nepotrebne zavrniti le, če se nanašajo na že dokazana dejstva. V tej zadevi pa ne gre za tak primer.

Zemljišče in objekt (vrtina za črpanje vode) sta ohranila vsak svoj lastniški delež, kar pomeni, da z vrnitvijo zemljišča tožnik ne postane lastnik objekta. V takem primeru zato ni podana ovira iz drugega odstavka 32. člena ZDen, saj je upravičencu vrnjena le lastninska pravica na zemljišču.

Sodišče po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta, v ostalem pa je vezano na trditveno podlago v tožbi, kar zahteva ugotavljanje zatrjevanih dejstev in presojo pravnih vprašanj. Tožnik torej s tožbenimi navedbami postavlja okvir sodne presoje odločitve o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Sodni nadzor izdanih upravnih odločb ne sme pomeniti prevzemanja vloge in funkcije izvršilne veje oblasti. Sodišče o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi odloča le, kadar tako določa zakon, ali če je to zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice potrebno. Zaradi oddaljenosti obdobja podržavljanja po presoji sodišča ni vnaprej izključeno, da bi toženka odločala brez izvedenčevega odgovora na pripombe. Vendar pa bi morala prepričljivo in konsistentno pojasniti, čemu šteje obstoječe mnenje za zadostno in pravilno, česar v obravnavanem primeru ni storila.

Ovira za vračilo stavbnega zemljišča v naravi ni le obstoj objekta, ki ni v lasti denacionalizacijskega upravičenca, ampak tudi oddaja za gradnjo pred uveljavitvijo ZDen. Iz ugotovitev v odločbi o denacionalizaciji, ki jo je tožnik predložil kot dokaz, da je v letu 1981 pritožnica pridobila lokacijsko dovoljenje in da je bil v letu 1983 del športnega parka že zgrajen, utemeljujejo sklep, da je bila obravnavana nepremičnina že pred uveljavitvijo ZDen oddana za gradnjo in da je investitor dotlej tudi že pričel z gradnjo. Tožbenega molka o neobstoju drugih ovir za vračilo obravnavane nepremičnine v naravi zato ni mogoče več razumeti kot posredno zatrjevanega izostanka ostalih ovir. Ker kažejo na to, da zatrjevana pozidava po uveljavitvi ZDen ni bila edina ovira za vračilo v naravi, ima tožbeni molk o dejstvih, ki bi izključevale možnost tega sklepa, za posledico nesklepčnost tožbe. Pozidavo (in dozidavo) objekta na zemljišču, ki je bil oddan za gradnjo pred uveljavitvijo ZDen, je namreč že zakon določil kot oviro za vračilo v naravi in zato ne more biti podana vzročna zveza med toženkinim ravnanjem in zatrjevano škodo niti tožnik s toženkinim ravnanjem ni bil oškodovan in zat