27. člen ZDen

Pritožbeno sodišče pritrjuje materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da nasprotna udeleženka (RS) za vračilo gozda in plačilo odškodnine v obravnavani zadevi glede na določbe ZIKS in ZDen ni pasivno legitimirana. Po 2. točki 145.b člena ZIKS je namreč zavezanec za vrnitev gozdov v lasti RS Sklad. Tudi po prvem odstavku 27. člena ZDen, ki se glede na prvi odstavek 145.a člen ZIKS smiselno uporablja, je Sklad zavezanec za vračilo podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in nadomestnih zemljišč. Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 83/2018 z dne 19. 7. 2018 že zavzelo stališče, da je zavezanec za plačilo (oziroma doplačilo) odškodnine lahko le isti subjekt, kot je zavezan za vračilo same (manjvredne) nepremičnine. Pojasnilo je, da je odškodninski zahtevek po 26. členu ZDen akcesoren obveznosti vračila nepremične v naravi in da gre za doplačilo, namenjeno popolni restituciji upravičenca, ki mu je bila v naravi vrnjena nepremičnina, ki je dejansko vredna manj od nepremičnine, ki mu je bila zaplenjena. Ker je torej nepremičnina, ki je predmet konkretnega predloga za vračilo, gozd v lasti RS, je zavezanec za vrnitev Sklad (2. točka 145.b člena ZIKS in prvi odstavek 2

Napačno je stališče, da ima tožnica položaj stranke v upravnem sporu že zaradi tega, ker je bila stranka v upravnem postopku. Tožnica je nastopala v upravnem postopku kot lastnica nekaterih nepremičnin, katerih vrnitev je bila zahtevana, zaradi navedenega je imela tudi pravni interes za udeležbo v navedenem upravnem postopku. Vendar pa le do trenutka, ko se nihče od preostalih strank upravnega postopka ni pritožil v zvezi z odločitvijo organa, da se zahtevane podržavljene nepremičnine ne vrnejo denacionalizacijskem upravičencu v naravi, pač pa se mu vrnejo v obliki odmerjene odškodnine.

V ZDen ni podlage za zaključek, da bi Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS moral kot nadomestno zemljišče vrniti katerokoli zemljišče, s katerim gospodari, in za katero po določbah ZDen ni ovir za vračilo v naravi. SKZG gospodari s kmetijskimi zemljišči v lasti Republike Slovenije (razpolaga in upravlja) v skladu s sprejeto razvojno politiko Republike Slovenije, predpisi in svojimi akti (prvi odstavek 4. člena ZSKZ) ter v njegove pristojnosti v nasprotju z zakonom ni mogoče posegati.

Za priznanje odškodnine v obliki nadomestnih zemljiščih (kmetijskih zemljiščih in gozdovih) je potreben sporazum med SKZG in upravičenci oziroma njegovimi pravnimi nasledniki. Za razliko od drugih udeležencev obligacijskopravnih razmerij Sklad kot zakonsko določen zavezanec za plačilo odškodnine v obliki nadomestnih zemljišč ni svoboden v odločitvi, ali bi sporazum sklenil, ali ne, ampak ga k temu zavezuje zakon, pri zavrnitvi predloga za sklenitev sporazuma pa je vezan izključno na razloge, ki izhajajo iz zakona.

Položaj upravičencev, ki jim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, je bolj kot z upravičenci, ki jim je premoženje vrnjeno v obliki odškodnine v obveznicah SOD, primerljiv s tistimi, ki jim je premoženje vrnjeno v naravi. Ker nadomestna nepremičnina ustreza vrednosti podržavljenega premoženja, je varstvo upravičenčevega položaja za čas od uveljavitve ZDen dalje lahko le v določbi drugega odstavka 72. člena ZDen. Zavezanec za izplačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen tem upravičencem pa je Sklad (tožena stranka).

Situaciji neprilagojeni zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice v korist Mestne občine Ljubljana, glede na to, da je do prenosa lastninske pravice (na Republiko Slovenijo) prišlo že z zakonom, nima konstitutivnega učinka in na pravilnost in zakonitost odločitve nima vpliva, kakor tudi ne na izvedbo vpisa lastninske pravice v korist upravičenca v zemljiški knjigi.

ZDen temelji na načelu, da se lahko vrne le tisto premoženje, ki je bilo podržavljeno. Iz tega sledi, da ni mogoče vrniti ničesar drugega oziroma nič več. Vračanje v solastniškem deležu je dopustno le tedaj, ko ga dopušča zakon, to pa je v primeru iz drugega odstavka 27. člena ZDen, kjer gre za vračanje kmetijskih zemljišč, ki ležijo v območju kompleksa kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini. Zakon v primeru, ko gre za vračanje stavbnih zemljišč, take določbe ne vsebuje. Zato vračanje stavbnih zemljišč v solastniškem deležu, ki ustreza površini podržavljene parcele glede na površino celotne parcele, tudi ni dopustno. Park sodi med javne površine, katerih raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, hkrati pa gre za grajeno javno dobro. V takem primeru so izkazane ovire za vračilo nepremičnin v naravi po določbi drugega odstavka 32. člena in 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen.

Plačilo na podlagi 26. člena ZDen je po svoji naravi zgolj doplačilo in tedaj akcesorna obveznost vračilu v naravi; po naravi gre v celoti gledano za naturalni vrnitveni zahtevek. Za plačilo zaradi bistvenega zmanjšanja vrednosti nepremičnine je zavezan tisti, ki je zavezan za vračilo v naravi.

Glede petih parcel je bilo ugotovljeno, za kateri del njihove površine obstajajo ovire za vračilo v naravi (in zakaj). Sodišče prve stopnje je z določitvijo in vračilom deleža na omenjenih petih parcelah ravnalo napačno. Solastninski delež se nanaša na celotno parcelo, torej tudi na tisti njen realni del (površino), za katerega je sodišče samo ugotovilo, da ga v naravi ni moč vrniti.

Glede na besedilo prvega stavka prvega odstavka 27. člena ZDen že samega (upoštevajoč obvezno razlago) in ob upoštevanju obrazložitve predloga obvezne razlage, je po mnenju sodišča to določbo treba razlagati v pomenu, da se je SKZG kot zavezanec dolžan sporazumevati z upravičencem o nadomestnem zemljišču z namenom sklenitve sporazuma iz tretjega odstavka 42. člena ZDen. S tem ko je SKZG določen za zavezanca, so njegove pravice in obveznosti vezane na to svojstvo; za zavezance pa ZDen ne določa, da se svoje obveznosti vračila podržavljenega premoženja morejo razbremeniti iz razlogov, ki nimajo podlage v zakonu. Če bi organ presodil, da gre za neustrezno ponudbo, bi moral SKZG pozvati k predložitvi nove, ustreznejše ponudbe. Šele če tudi v nadaljevanju sklenitev sporazuma ne bi uspela - pri čemer bi organ moral vseskozi izhajati iz obveznosti SKZG, da se je kot zavezanec dolžan sporazumevati z upravičencem (vlagateljem) o nadomestnem zemljišču z namenom sklenitve sporazuma iz tretjega odstavka 42. člena ZDen, ter upoštevati, da je sam dolžan pri tem aktivno sodelovati in sklenitev sporazuma spodbujati - bi organ mogel pristopiti k reševanju podrejenega zahtevka za odškodnin

Pri obrazloženem ugovoru stranke mora sodišče na ugovore odgovoriti, če tega zaradi pomanjkljivega strokovnega znanja ne more, mora zahtevati dopolnitev mnenja oziroma izvedenca dodatno zaslišati, ob zakonsko izpolnjenih pogojih pa poiskati odgovor s pomočjo novega izvedenca.

Položaj upravičencev, ki jim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, je bolj kot z upravičenci, ki jim je premoženje vrnjeno v obliki odškodnine v obveznicah SOD, primerljiv s tistimi, ki jim je premoženje vrnjeno v naravi. Ker nadomestna nepremična ustreza vrednosti podržavljenega premoženja, je varstvo upravičenčevega položaja za čas od uveljavitve ZDen dalje lahko le v določbi drugega odstavka 72. člena ZDen.

Glede na določbo prvega stavka prvega odstavka 27. člena ZDen (upoštevajoč obvezno razlago) in ob upoštevanju obrazložitve predloga obvezne razlage, je po mnenju sodišča to določbo treba razlagati v pomenu, da se je zavezanec dolžan sporazumevati z upravičencem o nadomestnem zemljišču z namenom sklenitve sporazuma iz tretjega odstavka 42. člena ZDen. V obravnavanem primeru, ko sporazum ni bil dosežen, bi moral organ oceniti ustreznost ponudbe glede na ugovore, podane v postopku, pri presoji pa izhajati iz stvarnih možnosti in zakonskih razlogov, zaradi katerih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi.

Roki iz 22. člena ZDen, v katerih je imel tožnik zakonito posest, so že potekli. Možnost dodelitve nadomestnih zemljišč denacionalizacijskim upravičencem (oziroma njihovim pravnim naslednikom), ki bi jih lastniki dobili v zamenjavo za sporne, ki se ni uresničila, pa tudi ni šteti za pravno podlago, ki bi tožnika upravičevala do uporabe spornega zemljišča. Sam navaja, da je bilo o vračilu parcele v denacionalizaciji odločeno v roku 17 let po uveljavitvi ZDen, kar pomeni potek obeh rokov iz člena 22 ZDen, tudi 5 - letnega od pravnomočnosti odločbe. Tožnik z dejansko posestjo na parcelah ne more izkazati pravne podlage za uporabo le-teh v smislu 7. točke 2. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev. Upravni organ je zato pravilno odločil, da ker tožnik ni izkazal pravilnosti vpisanega podatka, se iz tožnikovega GERK-a izbriše predmetna parcela.

V nepravdnem postopku lahko predlagatelj v primeru umika predloga, predlog ponovno vloži.

Sklicevanje tožnika na ZDen mu ne daje pravice do uporabe zemljišč. Namreč, kot se je pravilno opredelil že prvostopni organ, so roki iz 22. člena ZDen, v katerih je imel zakonito posest, že potekli. Možnost dodelitve nadomestnih zemljišč denacionalizacijskim upravičencem, ki bi jih lastniki dobili v zamenjavo za sporne, ki pa se ni uresničila, pa tudi ni šteti za pravno podlago, ki bi tožnika upravičevala do uporabe zemljišč. Enako ne daje tožniku pravice do uporabe tudi v 27. členu ZDen predvidena možnost, kako do posesti v denacionalizaciji vrnjenih nepremičnin pridejo denacionalizacijski upravičenci. Tožnik se na predvidene oblike razdružitve solastnine ne more sklicevati kot zakonsko možnost za podaljšanje pravice do uporabe spornih parcel. Tožnik pa z dejansko posestjo na parcelah tudi ne more izkazati pravne podlage za uporabo le-teh v smislu 7. točke 2. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev.

Sporno med strankami je, ali je tožnik dokazal „drugo pravno podlago“, ki je močnejša od nasprotovanja lastnika, da vpiše njegove parcele v svoj GERK. Tožnik „druge pravne podlage“ ni izkazal. Sklicevanje na ZDen, glede na 22. člen tega zakona, tožniku ne daje pravice do uporabe. Kot se je pravilno opredelil že prvostopenjski organ, so namreč roki iz 22. člena ZDen, v katerih je imel tožnik zakonito posest, že potekli. Možnosti dodelitve nadomestnih zemljišč denacionalizacijskim upravičencem (oziroma njihovim pravnim naslednikom), ki bi jih lastniki dobili v zamenjavo za sporne, ki pa se ni uresničila, pa tudi ni šteti za pravno podlago, ki bi tožnika opravičevala do uporabe zemljišč. Enako ne daje tožniku pravice do uporabe niti v 27. členu ZDen predvidena možnost, kako do posesti v denacionalizaciji vrnjenih nepremičnin pridejo denacionalizacijski upravičenci. Tožnik se na predvidene oblike razdružitve solastnine ne more sklicevati kot zakonsko možnost za podaljšanje pravice do uporabe spornih parcel. Tožnik pa z dejansko posestjo na teh parcelah tudi ne more izkazati pravne podlage za uporabo le-teh v smislu 7. točke 2. člena Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev.</p

Glede na določbe 42. in 27. člena ZDen organ v denacionalizacijskem postopku lahko odloči o odškodnini v nadomestnih zemljiščih le tedaj, kadar se upravičenec (oziroma njegov pravni naslednik) in zavezanec Sklad kmetijskih zemljišč sporazumeta o vračilu nadomestnih kmetijskih zemljišč oziroma gozdov (po tem ko je ugotovljeno, da podržavljenih kmetijskih zemljišč in gozdov iz razlogov, določenih v ZDen, ni mogoče vrniti v naravi). Kadar v primeru zahtevka za vračilo nadomestnih zemljišč sporazum ni dosežen, odškodnina v nadomestnih zemljiščih tako ne more biti priznana.

Zaplenjene nepremičnine je potrebno vrniti tistemu, kateremu so bile neupravičeno odvzete (zaplenjene).

Vprašanje sklenitve sporazuma o izročitvi nadomestne nepremičnine v denacionalizacijskem postopku je civilnopravne (obligacijske) narave.