VSK Sodba in sklep II Kp 10657/2015

I. Pritožbam zagovornikov obtoženih R. V., P. B. in Z. V. se ugodi v celoti, pritožbam okrožne državne tožilke, zagovornikov obtoženih R. V. in D. Z. pa deloma in se razveljavi

1. sklep o zavrženju obtožbe:

2. sodba v delu pod točko B, in sicer glede:

- R. V. pod točko B/1/a in b, izrek o enotni zaporni in denarni kazni, stroških kazenskega postopka kolikor se nanašajo na razveljavljeni del, premoženjskopravni zahtevek glede zneska 38.632,15 EUR družbi S. d.o.o. iz K. ter glede premoženjskopravnega zahtevka R. T.;

- P. B. za kaznivo dejanje pod točko B/1/a;

- R. V. za kaznivo dejanje pod točko B/1/a;

- Z. V. za kaznivo dejanje pod točko B/1/a in b;

- D. Z. za kaznivo dejanje pod točko B/1/a, izrek o enotni zaporni kazni v pogojni obsodbi in stranski denarni kazni;

in v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem pa se pritožbe okrožne državne tožilke, zagovornikov R. V. in D. Z., v celoti pa pritožba zagovornika obtoženega K. I. zavrnejo kot neutemeljene in v nerazveljavljenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje, in sicer v celotnem delu pod točko A, pod točko B pa glede R. V. za kaznivo dejanje pod točko B/2/a in b, za katero se kazen eno leto in en mesec zapora ter stranska denarna kazen v višini 140 dnevnih zneskov po 30,00 EUR, oziroma 4.200,00 EUR, izrečeta ter obtoženega D. Z. za kaznivo dejanje pod točko B/3/b, za katero se v izrečeni pogojni obsodbi kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let, določita ter glede obtoženega K. I. glede kaznivega dejanja pod točko B/3/a.

III. Obtoženi K. I., R. V. in D. Z. so dolžni plačati sodno takso glede kaznivega dejanja, ki odpade na obsodilni del sodbe.

1Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo pod točko A obtožence oprostilo obtožbe, in sicer R. V. za kaznivo dejanje pod točko I poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1; N. M., K. I.,V. G., M. K. in J. K. z dejanji pod točko II kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1; G. V. z dejanjem pod točko III kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1; D. Z. za dejanje pod točko IV zaradi kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin po prvem in drugem odstavku 235. člena KZ-1, G. M. z dejanjem pod točko V, kaznivega dejanja ponareditve uradne listine po prvem odstavku 259. člena KZ-1,V. G. z dejanjem pod točko VI kaznivega dejanja poskusa kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 216. člena KZ-1 in pravno osebo K. d.o.o., poslovne storitve K. z dejanji pod točko VII v zvezi s točko II/2 zaradi kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1 in v zvezi s 8. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju: ZOPOKD). Po prvem odstavku 96. in 97. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obtožencev ter potrebne izdatke in nagrado njihovih zagovornikov ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovancev, naložilo v breme proračuna.

2Pod točko B pa je v nadaljevanju navedene obtožence spoznalo za krive, in sicer obtoženega R. V. za dejanje pod točko B/1/a in b nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, z dejanji pod točko B/2/a in b pa nadaljevanega kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Za prvo dejanje mu je sklicujoč se na zakonska določila določilo eno leto zapora in stransko denarno kazen v višini 150 dnevnih zneskov, za drugo kaznivo dejanje pa kazen eno leto in en mesec zapora ter stransko denarno kazen v višini 140 dnevnih zneskov nakar mu je po 3. in 5. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti zapora in stransko denarno kazen v višini 290 dnevnih zneskov, določenih na 30,00 EUR to je v skupnem znesku 8.700,00 EUR. Obtožene P. B. in X. V. je za dejanje pod točko B/1/a spoznalo za krivi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1, Z. V. pa z dejanjima pod točko B/1/a in b kaznivega dejanja pomoči k nadaljevanemu kaznivemu dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1 in prvim odstavkom 38. člena KZ-1. Vsem trem obtožencem je izreklo pogojne obsodbe, v kateri je, sklicujoč se na zakonska določila, določilo P. B. kazen eno leto zapora, X. V. deset mesecev zapora ter Z. V. eno leto in tri mesece zapora s preizkusno dobo, P. B. dveh let in šestih mesecev, X. V. dveh let in Z. V. treh let, izreklo pa jim je še stranske denarne kazni, ki se izvršijo, in sicer P. B. v višini 200 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, to je 4.000,00 EUR, X. V. v višini 200 dnevnih zneskov po 30,00 EUR, to je 6.000,00 EUR in Z. V. v višini 250 dnevnih zneskov po 30,00 EUR, to je skupnem znesku 7.500,00 EUR. Obtoženega D. Z. pa je spoznalo za krivega, da je z dejanjem pod točko B/1/a storil kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1, z dejanjem pod točko B/3/b pa kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo za prvo dejanje kazen 10 mesecev zapora, za drugo pa kazen dva meseca zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen enajst mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Poleg tega mu je izreklo še stransko denarno kazen v višini 100 dnevih zneskov po 15,00 EUR, to je 1.500,00 EUR. Obtoženega K. I. pa je za dejanje pod točko B/3/a spoznalo za krivega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena KZ-1, za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta in šestih mesecev. Navedlo je še, da so obtoženci dolžni stransko denarno kazen plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe, sicer bo prisilno izterjana, v primeru neizterljivosti, pa jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dnevna zneska denarni kazni določil en dan zapora. Na podlagi 56. člena KZ-1 je v izrečene oziroma v pogojnih obsodbah določene zaporne kazni vštelo čas odvzete prostosti R. V., D. Z., X. V., Z. V. in K. I., in sicer za čas, ki je v sodbi podrobneje naveden. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obtoženim R. V., P. B., X. V., Z. V. in K. I. naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke ter 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, dolžni pa so plačati tudi po pravnomočnosti sodbe odmerjeno sodno takso. V sodbi je odločilo tudi o premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancev, katerim je ugodilo tako, da je obtoženi R. V. dolžan plačati R. K. znesek 20.030,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2014 dalje do plačila in pravni osebi S. d.o.o., obtoženi R. V. znesek 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 4.000,00 EUR od 17.2.2015 do plačila in 3.000,00 EUR od 19.2.2015 do plačila ter obtožena R. V. in Z. V. nerazdelno znesek 38.632,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 34.939,93 EUR od 8.12.2015 do plačila in 3.692,22 EUR od 12.12.2015 do plačila, v presežku premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanca pod drugem odstavku 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanega R. T. z uveljavljenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

3V drugem delu odločbe pa je sodišče prve stopnje izdalo sklep, s katerim je zoper obtoženo P. B. na podlagi prvega odstavka 352. člena ZKP zavrglo obtožbo, da je z ravnanjem pod točko I/1/d in j ter I/2/c obtožbe storila kaznivi dejanji zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obtoženke ter potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika, naložilo v breme proračuna.

4Sodišče je izdalo tudi sklep o popravi sodbe, s katerim je odpravilo nekatere očitne pomote.

5Zoper sodbo in sklep se pritožujejo okrožna državna tožilka in zagovorniki obsojenih obtožencev. Državna tožilka sodbo in sklep izpodbija v celoti, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in po drugem odstavku istega člena, kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah po prvem odstavku 374. člena ZKP in odločbe o varnostnem ukrepu po drugem odstavku 373. člena ZKP. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo ter sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6Odvetnik M. K. kot zagovornik obtoženega R. V. sodbo izpodbija v obsodilnem delu, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in napadeno sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi. Enak predlog podajajo tudi zagovorniki istega obtoženca, in sicer odvetniki odvetniške družbe, ki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pritožujejo pa se tudi zaradi odločitve o kazenski sankciji in glede premoženjsko pravnega zahtevka.

7Zagovorniki iz odvetniške družbe dr. A. D. kot zagovorniki obtožene P. B. sodbo izpodbijajo v obsodilnem delu, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe oziroma izda zavrnilno sodbo. Odvetnik V. C. uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 9. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter po drugem odstavku istega člena, kršitve kazenskega zakona po 372. členu ZKP, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah ter stroških postopka kakor tudi zaradi kršitve človekovih pravic in svoboščin po Ustavi RS in po Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe, oziroma, da jo razveljavi in samo opravi obravnavo oziroma jo vrne sodišču prve stopnje vendar pred spremenjenim senatom.

8Zagovornik obtožene X. V. sodbo izpodbija v obsodilnem delu, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe oziroma, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

9Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje tudi zagovornik obtoženega Z. V., ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. do 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP s predlogom, da jo sodišče druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da jo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe.

10Zagovornik obtoženega D. Z. meni, da je sodišče prve stopnje v obsodilnem delu sodbe zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kršilo pravila postopka ter materialni zakon zaradi česar naj se pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se obtoženca oprosti obtožbe. Podrejeno pa predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11Zagovornik obtoženega K. I. uveljavlja pritožbene razloge zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožuje pa se tudi zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in stroških kazenskega postopka. Predlaga razveljavitev sodbe in oprostitev obtoženca od obtožbe, podrejeno pa, naj mu sodišče druge stopnje zniža kazensko sankcijo in oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

12Na pritožbo okrožne državne tožilke so odgovorili zagovorniki obtoženih G. M., G. V., D. Z., M. K., K. I., X. V., P. B. preko odvetnika V. C., R. V. preko obeh zagovornikov in J. K.. Predlagali so, da sodišče druge stopnje pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno zavrne in v oprostilnem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

13Na pritožbe zagovornikov obtožencev je odgovorila tudi državna tožilka, in sicer zoper pritožbi obeh zagovornikov obtoženega R. V. in P. B., dalje zagovornikov K. I., Z. V., X. V. in D. Z.. Pritožbam sicer pritrjuje v tistem delu, kolikor uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka vendar pa se ne strinja z razlogi za oprostilno sodbo zaradi česar sodišču druge stopnje predlaga, naj pritožbe v tem obsegu kot neutemeljene zavrne.

14Zagovornik obtožene P. B., odvetnik V. C. je na pritožbeni seji oporekal navzočnost okrožne državne tožilke N. V. I. z navedbo, da bi morala pritožbo predstaviti višja državna tožilka, ki je bila tudi prisotna na seji. Vendar njegovo stališče nima podlage v določbi šestega odstavka 21. člena Zakona o državnem tožilstvu, po kateri lahko v postopku pred pritožbenim sodiščem druge stopnje po pooblastilu nastopa skupaj z višjim državnim tožilcem tudi okrožni državni tožilec, ki je vložil oziroma zastopal kazensko obtožbo v postopku na prvi stopnji. Tako pooblastilo pa je bilo tudi dano v spis zaradi česar je pritožbeni senat zagovornikov ugovor zavrnil.

15Pritožbe so utemeljene v obsegu, kot bo spodaj obrazloženo.

16Sodišče prve stopnje je o vloženi obtožbi¹ odločilo s tremi odločbami, z izrekom obsodilne in oprostilne sodbe ter s sklepom o zavrženju obtožbe zoper obtoženo P. B. v smeri storitve dveh kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. S takšno odločitvijo naj bi sodišče po mnenju državne tožilke povzročilo, da so deli oprostilnega dela sodbe zajeti tudi v obsodilnem delu ter v sklepu o zavrženju obtožbe, kar pomeni, da se opisi kaznivih dejanj v posameznih delih nasprotujoče prepletajo, zaradi česar iz obeh delov sodbe ni moč razbrati obsega in vrste izvršitveni dejanj. Posledično pa so tudi razlogi sodbe glede obsodilnega in oprostilnega dela med seboj v nasprotju, kar vse utemeljuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki terja razveljavitev sodbe.

17Navedeni pritožbeni očitki so utemeljeni glede tega, da se opis obsodilnega in oprostilnega dela res ponavlja, kar bi pomenilo navidezno nasprotje, ki pa vendar ni podano. Opisi dejanj, čeprav so povzeti v celoti, se namreč nanašajo le na tiste obtožence, ki so navedeni v izreku, kar pomeni, da je iz izreka sodbe jasno razvidno, kateri očitki se v nadaljnjem opisu nanašajo na posameznega obtoženca tako v obsodilnem kot oprostilnem delu, zaradi česar ni nobenega podvajanja. Seveda bi izrek bil bolj razumljiv, če bi sodišče v opisu izluščilo le tisti del dejanja, ki se nanaša na konkretnega obtoženca, vendar pa je bilo to zaradi zapletenosti opisa dejanj v obtožbi, praktično nemogoče. Pomemben je zato le opis dejanj kolikor se nanaša na konkretnega obtoženca v izreku sodbe oziroma sklepu o zavrženju obtožnice, upoštevajoč ob tem tudi način oblikovanja izreka, kot ga je sodišče prve stopnje pojasnilo v 49. do 54. odstavku sodbe.

18Državna tožilka in zagovorniki obsojenih obtožencev v okviru bistvene kršitve določbe kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, sodišču prve stopnje na več mestih očitajo tudi odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih in nasprotja v obrazložitvi sodbe. Pri tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da obrazložitev sodbe glede posameznih dejanj res ni obširna, temveč skrčena na minimalne ugotovitve in zaključke, ki so bili potrebni za odločitev o obtožbi. Takšna obrazložitev zato terja temeljito proučitev posameznih zaključkov glede na ugotovljeno dejansko stanje v sodbi, kar pa je po drugi strani lahko tudi bolj koristno v tako obsežni zadevi, kot če bi sodišče podrobno odgovarjalo prav na vse pomisleke strank glede izvedenih dokazov. Gotovo je, da bi tudi obrazložitev sodbe v takem primeru postala nepregledna in težje razumljiva, nasprotno temu pa je obrazložitev izpodbijane sodbe jasna in pregledna. Sodišče druge stopnje zato meni, da sodba ima zadostne razloge o odločilnih dejstvih ter zakonskih znakih kaznivih dejanj, razen v tistem delu, kot bo to v nadaljevanju posebej obrazloženo, oziroma, ko je bistvena kršitev določba kazenskega postopka zahtevala razveljavitev sodbe.

19Obravnavana zadeva je po zaslugi pretirano obsežne obtožnice in posledično sprejetih materialno procesnih odločitev sodišča ter zaradi obsežnih pritožb ter odgovorov na pritožbo, zahtevna tudi za odločitev sodišča druge stopnje. Le-to je pravilnost izpodbijane odločitve preizkušalo v smeri pritožbenih navedb in nato tudi samo obrazložitev svojih ugotovitev podalo zgoščeno, ne da bi se ob tem spuščalo tudi v ostale pritožbene navedbe, ki glede na sprejeto odločitev pritožbenega sodišča niso bile bistvene.

20Ker je od pravilnosti odločitve sklepa o zavrženju obtožnice odvisna tudi pravilnost sodbe v obsodilnem in oprostilnem delu, je potrebno pritožbo državne tožilke najprej obravnavati v tej smeri.

21Sodišče prve stopnje je zavrženje obtožbe oprlo na 1. točko 352. člena ZKP z obrazložitvijo², da razširitev obtožbe ni bila pravno utemeljena, temveč izvršena s prekoračitvijo pravic, ki gredo državnemu tožilcu v kazenskem postopku. Dejstva, kolikor se nanašajo na kazniva dejanja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 so namreč bila znana že ob prvotni obtožbi³. Tenor slednje je sicer res vseboval določene očitke v smeri zlorabe uradnega položaja vendar ni sprejemljiva razlaga tožilstva, da je ob prvotni obtožbi pomotoma izpadla pravna kvalifikacija po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. Pri enaki pravni opredelitvi je namreč tožilstvo vztrajalo tudi ob modifikaciji obtožbe z dne 16.11.2015 in je zato očitno, da je tožilstvo štelo, da gre zaradi odnosa subsidiarnosti v navedenem delu le za kaznivo dejanje goljufije. Če pa bi sodišče kljub temu glede na opis dejanj ocenilo, da gre za tri kazniva dejanja⁴, bi obtožbo prekoračilo. Obrazložilo je še, da je opis razširjene obtožbe vključeval tudi tista dejstva, ki so bila razkrita z izvajanjem obrambe obtožene B., ki jo je ta vršila tudi s pomočjo priče K. K.. Iz navedenih razlogov modificirane obtožbe tudi zaradi preobširnosti očitkov, pretiranega kopičenja in s tem nerazumljivosti ni upoštevalo v tistem delu, kot ga je podrobneje označilo v petih alinejah petega odstavka obrazložitve sodbe. V tem delu je torej obtožbi odreklo pravno relevantnost.

22Državna tožilka v pritožbi zavrača očitke o prekoračitvi pravic z obrazložitvijo, da se dejansko stanje tekom postopka spreminja in s tem tudi ocena pravno relevantnih dejstev, ki vpliva na spremembo obtožbe ter pravno opredelitev kaznivega dejanja. Sprememba obtožbe se je nanašala na isti historični dogodek in dejanja, ki so bila predmet prvotne obtožnice s tem, da je bila zoper P. B. tedaj vložena neposredna obtožba in so se dokazi zoper njo pričeli izvajati šele na glavni obravnavi, kljub temu, da so bili očitki glede zlorabe uradnega položaja deloma že zajeti v prvotni obtožbi. Tekom obravnave so se razčistila določena dejstva in pridobile nove listine, oziroma tiste, ki so bile pridobljene šele po opravljeni preiskavi. Po mnenju pritožbe pa tudi ne more biti pravno sporno, da so bile listine pridobljene s strani obrambe. Sprememba obtožbe je zato bila povsem v skladu z določbami 344. in 345. člena ZKP.

23Pritožbeni očitki državne tožilke so utemeljeni. Spremembo obtožbe ZKP ureja v določbah 344. in 345. člena, in sicer prva določa, da sme tožilec spremeniti obtožbo, če med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo, da se je spremenilo v obtožbi navedeno dejansko stanje. Razširitev obtožbe pa bo tedaj, kadar se na glavni obravnavi odkrije kakšno obtoženčevo prejšnje kaznivo dejanje. Sodna praksa se je že večkrat izrekla⁵, da je ocena na glavni obravnavi spremenjenega dejanskega stanja na strani državnega tožilca, ki sme torej obtožbo spremeniti, če po njegovi oceni izvedeni dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje kot tisto v obtožbi. Pri tem ni nujno, da gre za nove dokaze, temveč le, da so bili dokazi izvedeni na glavni obravnavi, le-te pa državni tožilec lahko tudi drugače oceni kot je to storil v prvotni obtožbi. Nadaljnji pogoji za dopustnost spremembe obtožbe je, da se ta nanaša na isti historični dogodek, oziroma dejanja, ki so že predmet obtožbe, sodišče pa mora dovoljenost spremembe obtožbe preizkusiti. Čeprav ZKP o taki odločitvi nima posebne procesne odločbe kot npr. to pozna Zakon o pravdnem postopku, pa sodišče svojo odločitev pojasni v obrazložitvi sodbe, če npr. spremembo dopusti ali le deloma upošteva tako, da izpusti posamezne očitke oziroma izda celo oprostilno sodbo ali pa obtožbo zavrže po 352. členu ZKP⁶. Če sodišče spremembo obtožbe dopusti, pa mora posledično obrambi omogočiti, da se izjasni o očitkih v spremenjeni obtožbi in s tem uresniči svojo pravico do obrambe.

24Kot izhaja iz spisovnega gradiva, je državna tožilka proti koncu dokaznega postopka vložila zelo obširno modifikacijo obtožbe, v kateri je bistveno razširila opis dejanj zlasti obtožene P. B., kateri pa je poleg že obstoječega kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 očitala še dve kaznivi dejanji zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1. Obseg razširitve obtožnice je razviden iz primerjave besedil prvotne in nato spremenjene obtožnice kot jo je pripravil in vložil v spis zagovornik obtoženega J. K. odvetnik R. D.. Modifikacijo obtožnice je nato državna tožilka tudi ustno zelo obširno obrazložila na glavni obravnavi 20.4.2017, obramba pa je spremembi obtožbe oporekala na istem naroku ter na glavni obravnavi 18.5.2017, na kateri je nato sodišče sprejelo sklep, da spremembo obtožbe ne dopusti oziroma odreka njeno pravno relevantnost v delu, kot je povzet tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe⁷. V preostalem delu obtožbe pa je obtožence pozvalo, da se izjasnijo o njeni spremembi, kar so slednji tudi storili.

25Primerjava opisa dejanj po prvotni in modificirani obtožbi pokaže, da se slednja nanaša na ista dejanja obtožencev s tem, da so le bolj podrobno opisana pri obtoženi B. pa tudi konkretizirana glede očitka zlorabe položaja v zvezi s sestavo notarskih zapisov. Načeloma se je strinjati s sodiščem, da je modifikacija obtožbe preobširna in zaradi nasičenosti podatkov tudi težko razumljiva, vendar to zase ne predstavlja razloga za zavrženje, temveč bi sodišče, kolikor je bilo mnenja, da je obtožba tako nerazumljiva, da ni sposobna obravnave, moralo postopati po tretjem odstavku 76. člena ZKP. Preobširno kopičenje očitkov torej zavrženja obtožbe ne omogoča, čeprav je na drugi strani res, da taka obtožba bistveno oteži presojo njene utemeljenosti, saj mora sodišče natančno presoditi, kateri očitki so z vidika zakonskih znakov kaznivega dejanja, bistveni in kateri ne⁸. Kar zadeva kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 pa je pritrditi državni tožilki, da so bili očitki zlorabe položaja navedeni že v prvotni obtožnici, kar deloma pritrjuje tudi sodišče prve stopnje⁹. Zato po oceni sodišča druge stopnje pri obeh kaznivih dejanjih zlorabe položaja niti ne gre za spremembo obtožbe v smislu 345. člena ZKP, temveč le za razširitev in konkretizacijo prvotnih očitkov in z navedbo dodatne pravne opredelitve kaznivega dejanja. Če se isti historični dogodek opredeli še kot eno samostojno kaznivo dejanje, to ne pomeni očitka novega oziroma drugega kaznivega dejanja. Ker je sodišče pri presoji kaznivega dejanja po drugem odstavku 254. člena ZKP vezano le na opis dejanja, pa je razumljivo, da bo drugo kaznivo dejanje lahko podano le v primeru drugega historičnega dogodka. Zato tudi ni sprejemljivo stališče, da bi sodišče obtožbo prekoračilo, če bi dejanje obtoženke pravno opredelilo tudi v smeri kaznivega dejanja zlorabe položaja.

26Nedopustnost spremembe obtožbe vidi sodišče prve stopnje v tem, da so bila dejstva, na katera se nanašajo tudi kaznivi dejanji zlorabe položaja, znana že ob vložitvi obtožbe in drugič, da so bila določena dejstva razkrita z izvajanjem obrambe, konkretno P. B.. Takšna razlaga pa ni pravilna. Ne glede na to, ali so bila določena dejstva znana ali ne, je pomembna ocena tožilstva, da presoja na glavni obravnavi izvedenih dokazov kaže na drugačno dejansko stanje. To drugačno oceno pa je državna tožilka na glavni obravnavi tudi zelo podrobno opisala. Povsem utemeljeno pa pritožba navaja, da se pomen in dokazna vrednost posameznega dokaza spreminja tekom postopka in se ocenjuje tudi z drugimi dokazi, ki so izvedeni, kakor tudi s tistimi, ki so bili naknadno pridobljeni po vloženi obtožbi. Dokazi zoper obtoženo P. B. so se pričeli izvajati šele na glavni obravnavi glede na to, da je bila zoper njo vložena neposredna obtožba, dvoma pa tudi ni, da je bil dokazni postopek zelo obširen in da so se dokazi, kot rečeno, pridobivali tudi tekom dokaznega postopka. Ker je tožilka na podlagi vseh na obravnavi izvedenih dokazov ocenila, da ugotovljeno dejansko stanje terja spremembo obtožbe, ki se je nanašala na ista izvršitvena dejanja kot po prvotni obtožbi, je bila do posega v obtožbo tudi upravičena.

27Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni moč razbrati, čemu se modificirana obtožba ne bi smela opirati na dejstva, ki so bila razkrita z izvajanjem obrambe obtožencev. Teh dejstev v sodbi razen tiste, ki so navedene v opombi pod točko 4, sodišče tudi ni podrobneje navedlo, je pa moč razbrati, da naj bi bil kršen privilegij zoper samoobtožbo glede na to, da je obtožena B. listine predložila v potrditev svojega zagovora češ, da kaznivega dejanja po prvotni obtožbi, ni storila. Pritrditi pa gre državni tožilki, da predložitev dokaznega gradiva s strani obrambe s procesnega vidika ne more biti sporno, kakor tudi ne, da se isti dokazi s strani strank v postopku lahko tolmačijo različno. Pravica predložitve dokazov v svojo korist predstavlja temeljno pravico do obrambe v smislu 29. člena Ustave RS, o čemer mora biti obdolženec v smislu 5. člena ZKP poučen že ob prvem zaslišanju. Glede na načelo proste ocene dokazov tudi ni nobene ovire, da sodišče, kar enako velja tudi za tožilca, tistih dokazov, ki jih je obtoženec predloži v svojo korist, ne bi smelo dokazno oceniti v njegovo škodo. Pravilo iz drugega odstavka 355. člena ZPP, da mora sodišče vestno presoditi vsak dokaz posebej in zvezi z ostalimi dokazi, velja enako za vse dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi, ne glede na to, ali so bili predloženi s strani strank ali pribavljeni po uradni dolžnosti. Zato izpodbijano stališče o nedopustnosti razširitve obtožnice na podlagi s strani obrambe predstavljenih dejstev, ni pravilno. Ob vsem obrazloženem je zato zaključiti, da odločitev sodišča o zavrženju obtožnice zoper P. B. glede dveh kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1 ni bilo procesno pravilno zaradi česar je pritožba državne tožilke v tem delu tudi utemeljena. Pritožbi je zato sodišče druge stopnje ugodilo in izpodbijano odločbo glede sklepa o zavrženju obtožnice zoper P. B. razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na to, da se razveljavitev sklepa o zavrženju nanaša na samostojno kaznivo dejanje, pa ta odločitev ne vpliva na sodbo v njenem obsodilnem in oprostilnem delu.

28Nepravilnost zavrženja obtožnice pa posledično vpliva tudi na zmotnost s stališča sodišča, ko odreka pravno veljavnost očitkom, ki so citirani v 5. alinejah na strani 71 in 72 sodbe. Ti očitki se nanašajo na P. B., in sicer pri dejanjih pod točko I/1-d v 3. in 5. točki na škodo R. K., enako tudi pod točko I/1-j in I/1-k, dejanje pod točko I/2-c – 8. točka ter pod točko I/2-d, e in f pa na dejanje na škodo R. T.. Ker sodišče ta del obtožbe glede na sprejeto odločitev sploh ni obravnavalo, bi to pomenilo, da predmeta obtožbe ni rešilo v celoti v smislu 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar pa je usoda te kršitve odvisna od odločitve o ostalih pritožbenih razlogih, kot bo to v nadaljevanju pojasnjeno.

Glede oprostilnega dela:

29Oprostilna sodba se nanaša na dejanja pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, ki se očita obtoženim N. M., K. I., V. G., M. K. in J. K. ter pravni osebi K. d.o.o. Poleg teh pa še dejanja, ki naj bi jih zagrešili obtoženi R. V., G. V., D. Z. in V. G. kot samostojna kazniva dejanja, čeprav v povezavi s kaznivim dejanjem goljufije. Ker se pretežni del oprostilne sodbe nanaša na dejanje goljufije, ki naj bi bilo storjeno na škodo R. T. se je najprej opredeliti do tega dela sodbe, ki ga izpodbija državna tožilka, na njeno pritožbo pa odgovarjajo zagovorniki oproščenih obtožencev.

Kaznivo dejanje na škodo R. T.:

30Goljufiva ravnanja na škodo tega oškodovanca naj bi se izvrševala v marcu 2012 pa vse do januarja 2015, medtem pa naj bi bila v času od avgusta 2014 do decembra 2015 storjena goljufiva ravnanja tudi na škodo R. K.. Glede obeh oškodovancev obtožba očita R. V., X. V. in P. B., da so se združili zato, da bi zaradi pridobitve premoženjske koristi R. V. goljufali po vnaprej organiziranem načrtu, po katerem je, enostavneje rečeno R. V. oškodovance, ki so v stiski iskali posojilo, preslepil z lažnimi obljubami posojil, vedoč, da se jih ne bo držal temveč je, ob sodelovanju X. V., ki je pogodbe z lažno vsebino sestavljala in notarke P. B., ki jih je z zavestno kršitvijo zakonov potrjevala, preslepil s podpisi teh listin, s katerimi sta se oškodovanca zavezala na škodo svojega premoženja, istočasno pa so listine služile kot prikritje goljufij. Ta goljufiv načrt naj bi se pri T. udejanjil ob pomoči V. G., M. in J. K. z konkretno opisanimi dejanji, in sicer s sestavo neposredno izvršljivih notarskih zapisov glede posojil, ki jih T. ni prejel ter s sestavo listin z lažno vsebino za prikritje goljufije in protipravne koristi, in sicer vse z namenom prilastitve najmanj osem od petnajst stanovanj T. ter njegovega preostalega premoženja. Bistvo goljufivega prikazovanja dejanskih okoliščin je torej v tem, da naj bi R. V. oškodovanca prepričal v podpis listin v zmotnem prepričanju, da je v njih zapisana prava vsebina ustnih dogovorov, zaradi česar teh listin sploh ni prebral, niti mu jih notarka ni predstavila in se je zato v zmoti zavezal k vračilu posojil po zneskih, katerih dejansko pa v taki višini ni prejel s tem pa prevzel obveznosti, ki so bremenile njegove nepremičnine v izgradnji, s katerimi pa je nato moral svoje neresnične dolgove na svojo škodo tudi povrniti.

31Tako poenostavljen opis očitkov je potrebno uvodoma podati zaradi razumevanja bistvenega zakonskega znaka kaznivega dejanja goljufije, to je prikazovanja lažnih okoliščin oziroma spravljanja v zmoto. Kdaj bo taka situacija podana je odvisno od vsakega posamičnega primera, običajno pa gre za to, da storilec natvezi oškodovancu razne laži zato, da bi od njega dobil premoženjsko korist in ga s tem prepriča, da ta res nekaj stori v svojo škodo. V obravnavani zadevi pa je očitek goljufivega ravnanja precej bolj premišljen. Obtoženi V. naj bi bil tisti, ki je oškodovancu, ki je nujno potreboval denar za dokončanje svojih gradbenih projektov, ponudil denar oziroma posojilo, to pa zato, da ga bo v nadaljevanju s prikritim sodelovanjem ostalih storilcev, zlasti notarke P. B. in hčerke X. V. kot sestavljalke pogodb, s podpisom teh pogodb pa tudi notarskih zapisov spravil v tak pravni položaj, da bo zaradi vračila posojil pod oderuškimi obrestmi in sprejetjem obveznosti, za katere sploh ni vedel, prisiljen poravnati z izročitvijo zgrajenih stanovanj oziroma plačati precej več kot bi znašale najvišje zakonske dovoljene obresti. Tak izredno pretanjen način spravljanja oškodovanca ne le v zmoten, temveč tudi popolnoma odvisen in brezizhoden položaj, pa nujno zahteva usklajeno in predhodno dogovorjeno delovanje vseh storilcev pa tudi pomočnikov pri tem kaznivem dejanju. Njihova dejavnost mora biti tako brezhibno izpeljana, da oškodovanec ves čas delovanja ostaja v zmotnem prepričanju, da dolguje le toliko posojila, kot ga je dogovoril z obtoženim V., nevedoč pri tem, da je ta dolg dejansko precej višji. Če pa so bila ta dejstva oškodovancu vendar poznana, potem ni moč trditi, da je bil ob sprejemanju zavez pri podpisu pogodb in notarskih zapisov v zmoti in zato ta zakonski znak kaznivega dejanja goljufije ni podan. V tem primeru bi zato lahko šlo za običajno civilno pravno razmerje oziroma morebitno kaznivo dejanje oderuštva, o čimer bo govora kasneje.

32Sodišče prve stopnje je obrazložitev sodbe oblikovalo na način, da je pri dejanjih v škodo posameznega oškodovanca najprej podalo ugotovitve glede dejanskega stanja, nakar se je posebej izreklo o obtožbenih očitkih. V prvem delu je, kar zadeva Tajroskega, navedlo bistvene povzetke ugotovljenega stanja stvari, pri čemer se je opredelilo tudi do trditev oškodovanca, ki je vztrajal pri tem, da je bil ogoljufan. Sodišče prve stopnje se je do teh navedb, sicer v zelo strnjeni obliki tudi opredelilo in takšna njegova izvajanja ocenilo kot neprepričljiva. Prvič zato, ker sam v postopku kljub temu, da je bil zelo obširno zaslišan ni vedel pojasniti koliko denarja si je pravzaprav izposodil, saj je o tem dejstvu izpovedoval različno, njegove trditve v kazenski ovadbi, izpovedb pred sodiščem s predloženimi lističi, na katerih si je beležil prejete zneske, pa se nisi ujemale¹⁰. Sodišče je v sodbi povzelo vse pogodbe, ki jih je oškodovanec sklenil z obtoženimi V. G., M. in J. K. ter tudi notarske zapise, pri čemer ni podvomilo v oškodovančevo trditev, da so bili v zneskih glavnice vključene tudi obresti. Ugotovilo je še koliko denarja je oškodovanec povrnil na račun prejetih posojil bodisi z gotovino od prodanih stanovanj oziroma s prenosom lastništva stanovanj na družbo K. d.o.o., vendar do zanesljivega zaključka o tem, koliko je dejansko bilo izposojenega denarja sodišče prve stopnje, kot rečeno, ni moglo priti. To pa je tudi bil eden od razlogov za izrek oprostilne sodbe.

33S pritožbenimi navedbami, da je na podlagi celotne izpovedbe oškodovanca v postopku moč ugotoviti, koliko denarja si je izposodil in da zato ni pravilen zaključek sodišča o spremenjeni izpovedbi, se ni moč strinjati. Res je, da je oškodovanec pojasnil, da si je skupno izposodil 273.000,00 EUR, vendar pa drži tudi, da je v ovadbi zatrjeval drugače, v preiskavi pa predvsem poudarjal, da je ovadbo sestavljal ob pomoči policistov, problem izračuna posojila pa je bil predvsem zaradi vštetja obresti v glavnico. To je oškodovanec tudi izrecno navajal v preiskavi¹¹, dejstvo pa je tudi, da je naknadno na podlagi svojih zapiskov sam sklepal koliko naj bi prejel glavnice od vseh. Temu, da je bilo težko izračunati znesek glavnice pritrjuje tudi državna tožilka, ki pa ovadbi ne daje takega poudarka, kot izpovedbi oškodovanca na glavni obravnavi¹². Iz vidika statusa oškodovanca je povsem logično in tudi razumljivo, da se je na zaslišanje na glavni obravnavi pripravil na podlagi svojih izračunov, ki pa se, kot že rečeno v 121. odstavku izpodbijane sodbe niso skladali z njegovo izpovedbo in zlasti z njegovimi trditvami v ovadbi. Da naj bi oškodovančeve navedbe o prejetih zneskih posojil tudi modificirana obtožba nekritično tolmačila pa obširno opozarjajo tudi zagovorniki obtoženega R. V. v odgovoru na pritožbo¹³, kar le še dodatno potrjuje nezanesljivost tega dela oškodovančeve izpovedbe. Nasprotno pa tudi pritožba ugotovitev sodišča podrobneje ne izpodbija temveč nasprotno vztraja pri tem, da je oškodovančeva izpovedba prepričljiva in podkrepljena z lastnimi izračuni.

34Vprašanje, koliko točno si je oškodovanec izposodil glavnice in koliko obresti je bilo vsebovanih v zneskih, kot so zapisani v posojilnih pogodbah in notarskih zapisih, pa v obravnavani zadevi pravzaprav ni odločilno, čeprav se je zaslišanje oškodovanca na glavni obravnavi pretežno vrtelo glede te okoliščine. Ne gre namreč za civilno pravdo, katere predmet bi bila višina posojila, glede višine katerega pa je bil oškodovanec, mimo grede rečeno, tudi očitno malomaren, saj je nerazumljivo, da ni vedel točno pojasniti koliko denarja si je izposodil, čeprav je šlo za visoke denarne zneske in je vedel, da bo moral posojilo vrniti. Sklicevanje tožilstva na njegovo starost in naivnost ter zaupanje tudi ne more biti odločilna spričo njegovih vsaj 40 let trajajočih izkušenj kot gradbinca in samostojnega podjetnika. Kot izhaja iz njegovih navedb in ugotovitev sodišča prve stopnje, je oškodovanec posojila najemal in jih potem vračal že pred obravnavanim dejanjem, vešč pa je bil tudi drugih pravnih opravil z nakupom in prodajo nepremičnin. Zato tudi pritožbeno poudarjanje oškodovančeve naivnosti ni prepričljiv argument za oceno verodostojnosti njegove izpovedbe, kot to meni državna tožilka.

35Odločilni razlog za izrek oprostilne sodbe za dejanja na škodo R. T. vidi sodišče prve stopnje v ugotovitvi, da je oškodovanec vedel za smisel in posledice sklenjenih hipotekarnih posojil in je zato vedel, da zneski v notarskih zapisih zajemajo tudi obresti, prejel pa je tudi notarske zapise¹⁴ zato opustitev potrebnih pojasnil s strani notarke P. B., tudi, če bi ji bil ta očitek dokazan, ni v vzročni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem. Oškodovanec je torej vedel za vsebino pogodb, kakor tudi to, da so v njej navedeni drugi posojilodajalci in ne R. V., s katerim se je dogovarjal, nenazadnje pa je na narokih pred notarko tudi nasprotoval znesku posojil v zadnjih petih notarskih zapisih. Že to zelo pomembno dejstvo pa tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjuje ugotovitev sodbe, da je bila oškodovancu vsebina notarskih zapisov s strani notarke predstavljena, sicer ji ne bi nasprotoval. To pa na drugi strani pomeni, da je oškodovanec vedel kaj podpisuje in zato tudi ni mogel biti v zmoti. Dejstvo, da ga notarka z vsebino pogodb ni seznanila tako podrobno in na način, kot je to ob drugi priliki storil notar F., kot je opisoval oškodovanec, pa na obstoj kaznivega dejanja ne vpliva. Bistvo oprostilne sodbe je torej v tem, da oškodovanec ni bil v zmoti in da je vedel kaj podpisuje ter kakšne bodo posledice sklenjenih pogodb.

36Navedenega nosilnega razloga oprostilne sodbe pritožbena izvajanja niso omajala, saj izhajajo pretežno iz oškodovančeve izpovedbe, da je zaupal R. V., notarske zapise pa podpisoval v naglici, ne vedoč kaj točno podpisuje in zato ni vedel, niti mogel vedeti, da je žrtev (kriminalne) združbe. Notarski zapisi z lažno vsebino so namreč bili vnaprej sestavljeni po medsebojnem dogovoru notarke, R. in X. V. ter pomočniki, z vsebino in zavezami hipotek, kot so jih oni sami določili, medtem, ko je bil oškodovanec zgolj klican na podpis v notarsko pisarno¹⁵. Ker se pritožba zelo obširno ukvarja oziroma ponavlja svoje stališče o dogovorjenem ravnanju združbe tako v širšem kot v ožjem pomenu je potrebno najprej odgovoriti na te pritožbene trditve.

37Kot že uvodoma povzeto, tožilstvo obtoženim R. V., njegovi hčerki X. V. ter notarki P. B. očita, da so se združili zato, da bi v korist R. V. goljufali, in to po vnaprej organiziranem goljufivem načrtu. Gre torej za kvalificirano obliko kaznivega dejanja, ki vsebuje ne le očitek zavedanja sostorilstva pri skupni izvršitvi goljufije, temveč tudi prehodni načrt takega delovanja napram več oškodovancem. Dogovor se torej nanaša na izvrševanje takih kaznivih dejanj v bodoče in ne le na eno samo kaznivo dejanje. V konkretnem primeru naj bi po obtožbi tak načrt obstajal pred dejanjem na škodo R. T., ki je časovno uvrščeno pred dejanjem na škodo R. K.. Čeprav naj bi tak načrt bi dosežen med glavnini akterji¹⁶ pa naj bi zanj, vsaj v pogledu konkretnih goljufij, vedeli tudi pomagači, in sicer pri dejanju na škodo T., V. G. in brata M. ter J. K.. Če vidita obtožba in pritožba odločilno okoliščino med temi obtoženci v družinski (X. V., V. G.) ali prijateljski povezavi (brata K.), pa pri notarki P. B. take povezave ne dokazuje z nobenimi subjektivnimi okoliščinami, temveč zgolj z objektivnimi, ki naj bi bili v načinu njenega delovanja pri izdaji notarskih zapisov. Kot je razumeti zlasti uvodni del pritožbe državne tožilke, naj bi šlo za povezovanje na poslovni ravni, čeprav tega tudi v nadaljevanju podrobneje ne konkretizira z dokazi ali dejstvi, ki bi tak sklep potrjevali. Razumljivo je, da je dogovore o kriminalnih načrtih praktično nemogoče dokazovati z neposrednimi dokazi¹⁷, temveč je nanj moč sklepati zgolj s posrednimi dokazi, ki se kažejo v načinu delovanja ter medsebojnih osebnih ali finančnih povezavah. Če bodo te okoliščine takšne, da bodo tvorile zanesljiv sklep, da so storilci z različnimi in medsebojno usklajenimi vlogami, potem bo razumno in logično moč sklepati na predhodni dogovor. Ker je ta vsebovan v zakonski dikciji tretjega odstavka 211. člena KZ-1¹⁸ gre torej za zakonski znak, ki mora biti z zanesljivostjo dokazan. Če ta ni, potem je moč razpravljati le v smeri sostorilstva po temeljni obliki predmetnega kaznivega dejanja. Breme dokazovanja obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja je na strani tožilstva, ki pa predhodno sklenjeni dogovor s P. B. le zatrjuje, z ničemer oprijemljivim pa ne dokazuje, kot to obširno opozarjata oba njena zagovornika. Tožilka v pritožbi na prvih tridesetih straneh podaja le svoje videnje zadeve in vlogo posameznega storilca v njej, ki naj bi predstavljali združbo v ožjem (oba V. in P. B.) in širšem pomenu (navedeni trije in pomočniki), dalje opozarja na skupen interes, ki naj bi vse vodil k storitvi kaznivega dejanja, pomen računovodstva in notariata kot takega ter pomen listin, govori dalje o kronologiji in vsebini poteka postopka. Vendar v tem delu resnici na ljubo ne pove nič uporabnega. Ponavljanje vsebine tega, kar je državna tožilka zelo obširno zatrjevala že tekom postopka,¹⁹ ni upoštevno, kolikor ne pove, s katerimi zaključki sodišča in iz katerih razlogov se z njimi ne strinja. Sodišče prve stopnje je v 145. odstavku sodbe navedlo, da naj ne bi bilo nobene upoštevne podlage za zaključek, da so se R. V., XV. in P. B. združili zato, da bi goljufali, v 136. odstavku sodbe pa je pojasnilo tudi zakaj šteje, da P. B. ni dokazan očitek, dan naj bi pri sestavi notarskih zapisov pri R. T. opustila podajo razumljivih pojasnil. Zakaj tak zaključek naj ne bi bil pravilen, pritožba ne pove, temveč v uvodnem delu le na splošno opisuje namen notarjata kot takega in tudi pomen izdanih listin, predvsem pa ponavlja trditve o tem, da je bila notarka vpeta v kriminalno dogajanje od samega začetka. V nadaljevanju pritožbe vsebinsko pove le, da razlaga sodišča o predhodnih izkušnjah T. pri sklepanju notarskih zapisov pri notarjih ni pravilna, ker Zakon o notariatu notarja ne odvezuje dolžnostnega ravnanja, kot je to določeno v zakonu. Vendar pa s temi navedbami ne izpodbija tistega dela obrazložitve sodbe, ko v 136. odstavku pravi, da tudi, če bi notarki bila dokazana navedena kršitev po Zakonu o notariatu, ni podana vzročna zveza s kaznivim dejanjem. Zaključek, da dogovor o goljufivem načrtu ni dokazan, pa pritožba tudi argumentirano ne izpodbija, temveč le izhaja iz fikcije češ, da je ta pač bil. Tudi sklicevanje pritožbe na izpovedbo oškodovanca o nezakonitem ravnanju notarke²⁰ ni utemeljeno, saj oškodovančeva predstava o ravnanju in postopanju notarke predstavlja le njegovo subjektivno oceno, ki je lahko povsem nekritična že spričo dejstva, da se sam čuti prizadetega zaradi visokih oderuških obresti. Pritožbena trditev, da je notarka vedela, da oškodovanec ni prejel v notarskih zapisih navedenih zneskov posojil, pa sam po sebi ne dokazuje, da je temu res bilo tako. Že zgoraj je bilo rečeno, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da oškodovanec glede zneskov prejetih posojil ni bil v zmoti, saj je glede teh na narokih pred notarko ugovarjal, nakar ga je R. V. dodatno prepričal, da je notarski zapis podpisal. Dejstvo, da se je notarka ob tem dogovoru umaknila pa daje vedeti, da sama v vsebino med strankama ni posegala in tudi, če bi obveljala trditev obtožbe, da je opustila dolžnostno ravnanje iz 42. in 43. člena Zakona o notariatu to še ne potrjuje naklepnega ravnanja v smeri zatrjevane goljufije. Malomarno opravljanje dolžnosti, o čemer bo govora še kasneje, je lahko bodisi stvar disciplinskega postopka oziroma eventualno očitanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja, kar bo moralo sodišče prve stopnje ponovno ocenjevati, medtem, ko morajo za obstoj naklepnega goljufivega ravnanja obstajati tako objektivne kot subjektivne okoliščine. Teh pa, kot rečeno obtožba ne ponuja, temveč le zatrjuje. Zgolj to, da se je obtoženi V. v vseh primerih za sestavo notarskih zapisov obračal prav na P. B. tudi ne more predstavljati pomembnega dokaza o medsebojni povezavi in goljufivi navezi, še sploh, ker v tej smeri ni na voljo tudi nobenih posrednih dokazov ali indicev. Običajno pač je, da se ljudje poslužujejo že ustaljenih navad pri vsakodnevnih opravilih in zato ohranjajo stike z istimi osebami. Pritožbena izvajanja glede udeležbe obtožene P. B. zato ostajajo le na posplošeni ravni in pravilnosti sodbe ne morejo omajati, ne glede na to, da sodišče zaradi sprejete procesne odločitve ni obravnavalo obtožbe, kolikor zadeva navedeno obtoženko, v celoti. Ta del namreč na obstoj kaznivega dejanja ne vpliva, temveč bo predmet presoje obstoja kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja.

38Obtožba je v točki VII očitala V. G., M. K. in J. K., da so naklepoma pomagali pri storitvi kaznivega dejanja na škodo R. T. tako, da so s podpisi pogodb in notarskih zapisov prikrili R. V. kot dejanskega posojilodajalca in s tem kot storilca kaznivega dejanja, M. K. pa mu je tudi obljubil, da mu bo ob prenosu lastnine na nepremičninah oškodovanca dal na razpolago svojo družbo K. d.o.o. v imenu katere bo podpisal kupoprodajno pogodbo, kar je tudi storil in ga s tem prikril kot dejanskega pridobitelja le teh. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi ugotovilo²¹, da navedeni obtoženci niso prikrili R. V. kot dejanskega posojilodajalca, temveč sta brata K. s posojilnimi pogodbami zasledovala svoj lastni finančni interes, niti ni bilo izkazano, da naj bi R. V. postal dejanski lastnik stanovanj, ki so bile s pogodbo prenesene na družbo K. d.o.o. Glede slednjega očitka je najprej ugotoviti, da ni jasno, kako in na kakšni dejanski pravni podlagi naj bi postal R. V. lastnik petih stanovanj po pogodbi z dne 8.7.2013, še sploh, ker je tudi s strani notarke bil podan predlog za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi na družbo K. d.o.o. Ta korelacija med R. V. in družbo K. d.o.o. oziroma M. K. že po opisu obtožbe ni konkretizirana, zaradi česar se samo po sebi odpira vprašanje, zakaj naj bi M. K. sploh imel razlog prikriti R. V. kot pravega posojilodajalca. Sklicevanje pritožbe na dejstvo, da je R. V. posodil M. K. 30.000,00 EUR, katere je ta nato posodil oškodovancu, govori prej v prid ugotovitvi sodišča, da je M. K. oškodovancu posodil denar v svojem imenu in na svoj račun, in ne kot trdi pritožba, da je šlo za nekakšen "obvod". Dalje tudi po oceni pritožbenega sodišča ni videti v čem naj bi bilo prikazovanje lažnih okoliščin o tem, da je V. navajal oškodovancu, da sta brata K. kolega oziroma podjetnika iz Ljubljane, ki posojata denar, V. G. pa soseda oziroma gospa iz K., ki posoja denar preko njega. Te navedbe so namreč ustrezale resničnosti, oškodovanec pa je tudi vedel, od koga si po pogodbah izposoja denar in v kakšnih zneskih. Nobenih dokazov tudi pritožba zato ne ponuja v smeri svoje trditve, da je bil dejanski posojilodajalec prav R. V., ki je pravzaprav bil le posrednik in očitno imel tudi svoj finančni interes iz naslova oderuških obresti.

39Državna tožilka v pritožbi opozarja, da se sodišče prve stopnje zaradi nedopustitve modifikacije obtožbe dokazno ni opredelilo do treh pogodb, in sicer pogodbe o poslovnem sodelovanju med M. K. in R. T. v mesecu marcu 2012, dalje do pogodbe o skupnih vlaganjih z R. V. z dne 14.11.2012, kot sta navedeni v točki I/2-F modificirane obtožbe kakor tudi ne do predpogodbe o prodaji nepremičnine med T. in V. G. z dne 30.6.2012. Te pogodbe, za katere oškodovanec naj sploh ne bi vedel pa prikazujejo dejanje obtožencev v drugačni luči, saj potrjujejo goljufiv načrt in služijo le za prikritje goljufije. Res je, da se sodišče prve stopnje do tega dela obtožbe dokazno ni opredelilo²². Vendar pa ta kršitev postopka zadeva le kaznivo dejanje, ki se očita R. V., ne pa tudi V. G. in bratoma K.. Modificirana obtožba namreč V. G., M. K. in J. K. očita storitev kaznivega dejanja pomoči k kaznivemu dejanju goljufije, kot je opisano v točki VII obtožbe pri čemer se glede konkretizacije dejanj dalje sklicuje na opis obtožbe pod točko I/2-a, b in c. Med temi alinejami pa ni tiste pod točko I/2-f, ki se nanaša na vse tri navedene pogodbe in torej zatrjevano goljufivo ravnanje obtožencev. Zato pritožba s sklicevanjem na navedene pogodbe pravilnosti sodbe ne more omajati.

40Kar zadeva J. K. pritožnica njegovo vpletenost v goljufijo vidi tudi v dejstvu, da je obtoženec mesec dni kasneje, kot je bil sklenjen notarski zapis SV 433/12 pridobil izbrisno pobotnico, vendar na drugi strani ne pove, kar opozarja tudi obtoženčev zagovornik v odgovoru na pritožbo, kaj konkretno želi pritožba s temi navedbami dokazati. Enako velja za trditev, da je J. K. nakazal denar²³ brat M., saj se ta okoliščina nanaša na njuno interno razmerje. Nejasna pa je pritožba tudi v nadaljevanju, ko trdi, da se je notarski zapis – dodatek SV 489/12 z dne 29.6.2012 sestavil v oškodovančevi odsotnosti in brez njegovega vedenja, saj že opis obtožbe v točki I/2-c-4 trdi, da je bil oškodovancu podtaknjen v podpis kar seveda pomeni, da je bil na naroku prisoten. Kar zadeva notarski zapis SV 488/2012 z dne 29.6.2012 katerega pritožba omenja v nadaljevanju zaradi trditve, da ga notarka oškodovancu namenoma ni izročila, pa je le ugotoviti, da se to dejanje na J. K. ne nanaša, temveč na V. G.. Je pa iz sodbe v 122. odstavku obrazložitve vendar razvidno, da je oškodovanec ta notarski zapis prejel s tem, da sodišče ni izključilo možnosti, da ga je dejansko izgubil, kot naj bi to zatrjeval uslužbenki v notarski pisarni K. K.. Čemu naj bi te navedbe vodile k zmotnemu zaključku tudi glede udeležbe J. K. pa iz pritožbe ni moč zaznati oziroma je v tem delu tako posplošena in nedorečena, da je niti ni moč preizkusiti. Je pa glede zatrjevanja obtožbe češ, da se obtoženci niso izjasnili o posameznih listinah, kar pravzaprav navaja skozi celotno pritožbo, potrebno pojasniti, da so pravila dokaznega bremena jasna, kakor tudi, da obtoženčeva pravica do obrambe ni hkrati tudi njegova dolžnost. Seveda je obtoženčevo pasivnost moč dokazno ovrednotiti tedaj, kadar je glede na stanje stvari pričakovati njegovo aktivnost²⁴ ali pa, kadar navaja neko razbremenilno dejstvo, o katerem pa nato noče odgovarjati na vprašanja²⁵. Le v takih primerih, ko je od obtoženca moč upravičeno pričakovati določeno aktivnost, pa tega ne stori, je njegov molk dopustno ustrezno dokazno oceniti.

41Kar zadeva kaznivo dejanje pomoči k kaznivemu dejanju goljufije, očitano V. G., državna tožilka razen posplošenih trditev o nepravilnosti sodbe in s sklicevanjem na notarski zapis SV 488/12 z dne 29.6.2012 ne pove nič takega, da bi bilo moč preizkusiti pravilnost sodbe tudi v tem obsegu. Enako je pritožba skromna glede X. V. pri dejanjih na škodo R. T.²⁶, saj prvenstveno poudarja le pomen lažnih pogodb, katere je oškodovancu dajala in podtaknila v podpis. Dejanje te obtoženke je v obtožbi opisano pod točko I/2-c in se nanaša na 13 posojilnih pogodb z lažnimi zneski prejetih posojil, kar naj bi obtoženka vedela. Vendar kot je ugotovilo sodišče prve stopnje in kot je to bilo že rečeno, obtoženki ni dokazana storitev kaznivega dejanja po kvalificirani obliki po tretjem odstavku 211. člena KZ-1 niti po temeljni obliki glede na to, da oškodovanec glede zneskov v sklenjenih posojilnih pogodbah, ni bil spravljen v zmoto.

42Pritožba državne tožilke pa je utemeljena glede kaznivega dejanja pod točko I/2-f, ki je bilo že zgoraj omenjeno glede V. G., M. K. in J. K.. V tej točki se obtoženemu R. V. očita, da je skupaj z X. V. in ob sodelovanju M. K. in V. G. zagotovil listine, ki niso odražale resnične pogodbene volje in ki so bile sestavljene z namenom prikritja goljufije²⁷. Te pogodbe, katere je sestavljala X. V. naj bi oškodovani T. nevede zmotno podpisal oziroma z njimi ni bil seznanjen, služile pa naj bi, kot rečeno, za prikritje goljufije. Sodišče prve stopnje tega obtožbenega očitka vsebinsko ni obravnavalo, ker je ocenilo, da sprememba obtožbe v tej smeri ni dopustna²⁸, ker pa je taka procesna odločitev bila napačna, kar je sodišče obrazložilo že zgoraj, to pomeni, da predmeta obtožbe ni rešilo v celoti, kar izrecno opozarja tudi tožilka v drugem odstavku na 62. strani pritožbe. Ta očitek se konkretno nanaša na R. V. in X. V., ne pa tudi na M. K., J. K. in V. G., kot je bilo že zgoraj pojasnjeno pa tudi ne na P. B., je pa očitek pomemben z vidika ocene sodišča, da obtožencem storitev kaznivega dejanja na škodo T. ni dokazano. Sodišče druge stopnje je sicer kot neutemeljene zavrnilo nasprotne pritožbene navedbe državne tožilke, vendar pa se samo ni moglo spuščati v presojo, ali očitki pod točko I/2-f obtožbe vplivajo na pravilnost sodbe, da oškodovanec glede prejetih posojil ni bil v zmoti. Sodišče prve stopnje glede tega dela očitka v sodbi ni podalo nobenih dejstvenih ugotovitev, niti dokaznih zaključkov in zato sodišče druge stopnje tudi samo ni moglo sprejeti nobenih vsebinskih odločitev glede tega dela obtožbe. Da bi samo opravilo glavno obravnavo in izvedlo dokaze v navedeni smeri pa glede na določbo prvega odstavka 380. člena ZKP ni bilo smiselno, še sploh, ker je ugotovilo, da so pritožbe zagovornikov utemeljene v delu, ki se nanaša na obsodilni del sodbe. Zato je le zaključilo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni obravnavalo navedenega dela obtožbe zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ima za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede navedenih dejanj, očitanih R. V. in X. V..

Glede K. I. in N. M.:

43Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z razlogi oprostilne sodbe, kot so prepričljivo pojasnjeni v 182. odstavku izpodbijane sodbe, upoštevajoč ob tem tudi navedbe v odgovoru na pritožbo, ki jo je podal zagovornik obtoženega I.. Že same navedbe v opisu dejanja v obtožbi pod točko II-a-c ne utemeljujejo očitka pomoči k storitvi kaznivega dejanja goljufije R. V., saj sploh ni razumljivo, kako naj bi oba obtoženca v skladu z dogovorom z V. povečevala stisko R. K. s posojilom 10.000,00 EUR, ki ga je ta potreboval za plačilo prvega obroka obresti, če pa je bil ravno oškodovanec tisti, ki je obtoženca zaprosil za posojilo. Trditev v obtožbi, da sta obtoženca oškodovancu ponudila pomoč s posojilom, je le posledica tega, da sta ugodila njegovi prošnji za posojilo, razumljivo pa je tudi, da sta dano posojilo zavarovala v obliki notarskega zapisa²⁹. Zato v tem delu očitek pomoči gotovo ni dokazan.

44Že pritožbena trditev, da je vloga obeh obtožencev kot pomagačev nastopila šele kasneje, postavlja pod vprašanj utemeljenost obtožbenih očitkov tako glede objektivnih znakov pomoči kot zavedanja in hotenja pomagati R. V. pri izvrševanju goljufije. Sploh pa iz opisa dejanj v obtožbi ni razvidna vzročna zveza med dejanji pomoči in izvršitvijo goljufije oziroma očitki v obtožbi po oceni sodišča druge stopnje sploh niso dosledni. V alineji a točke II obtožbe se očita pridobitev dokumentacije družbe K. d.o.o. zaradi prenosa podatkov R. V., vendar pa obtožba že v točki I/1-b navaja, da sta zakonca K. v posojilni pogodbi z dne 11.8.2014 dala pooblastilo za vpogled v poslovanje družbe, enako kot v posojilni pogodbi, ki je bila dan kasneje sklenjena v notarski pisarni P. B.. Če sta torej oškodovanca dala pooblastilo za vpogled poslovanja družbe Z. V. tudi po oceni sodišča druge stopnje ni jasno v čem je očitano ravnanje obeh obtožencev sploh lahko doprineslo k goljufiji. Dalje tudi za dejanje pod točko II/b obtožbe ni jasno kakšno vezo ima očitek izdaje fiktivnega računa št. 2014-11³⁰ R. K. z izvršitvijo kaznivega dejanja goljufije, kar zadeva svetovanje in sklenitev fiktivnega notarskega zapisa v notarski pisarni G. M. v S., pa že iz opisa izhaja, da je bil sklenjen zaradi groženj R. V. za izplačilo novega obroka obresti. Torej bi ta sklenitev bila R. V. v škodo in ne v pomoč. Čeprav naj bi bil fiktivni notarski zapis glede na nadaljnji opis obtožbe v alineji II/c obtožbe le pretveza obeh obtožencev, da je Idrizoski odpravek notarskega zapisa izročil R. V., ter nato ni hotel dati izjave ali pooblastila, da obveznosti iz notarskih zapisov SV 859/14 in SV 756/14 ne obstojijo, pa opis obtožbe dalje navaja, da je R. V. na podlagi obeh notarskih zapisov oškodovanca izsiljeval, kar se mu je tudi očitalo kot posebno kaznivo dejanje pod točko IV obtožbe. To pa pomeni, da že po opisu dejanja v obtožbi ni moč razpravljati o pomoči k goljufiji in zato navedene ugotovitve, kolikor se nanašajo na opis obtožbe le še dodatno potrjujejo pravilnost odločitve, kot je podana v 182. odstavku sodbe. Tega zaključka pa pritožbena izvajanja državne tožilke zgolj z povzemanjem pisne ovadbe R. K. niso mogle spodnesti, saj oškodovančeva subjektivna ocena, da sta bila oba navedena obtoženca V. pomočnika za obsodilno sodbo ne more biti pravno relevantna. Zato se izkaže, da pritožba državne tožilke ni utemeljena.

Glede obtoženega R. V. in kaznivega dejanja izsiljevanja:

45Obtoženi R. V. je bil pod točko A/I-1 in 2 oproščen obtožbe v smeri kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1 na škodo R. K. in M. L., kar državna tožilka v pritožbi tudi izpodbija, vendar neuspešno. Glede kaznivega dejanja pod točko I na škodo R. K. namreč ne izpodbija bistva oprostilne sodbe, ki je v tem, da sodišče prve stopnje ni štelo za dokazano, da je obtoženec zasledoval protipravno premoženjsko korist v višini 8.910,00 EUR na podlagi izdaje računa družbe G P. d.o.o., kot je bilo to zatrjevano v obtožbi, temveč je dokazni postopek pokazal, da je bilo tedaj govora o računu družbe T. d.o.o. Tej bistveni ugotovitvi pritožba sploh ne oporeka, temveč izpostavlja, da je obtoženec oškodovancu dokazano izrekel grožnje. Vendar to dejstvo ugotavlja tudi sodišče prve stopnje³¹, ki pa za razliko od obtožbe meni, da grožnje niso bile v vzročni zvezi z zasledovano premoženjsko koristjo, temveč bi lahko predstavljale samostojno kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 pod pogojem, da bi obstajale procesne predpostavke³². S sodiščem prve stopnje pa je strinjati tudi v ugotovitvi, da zahteva po zamenjavi računovodstva ter dogajanje na bencinskem servisu nimajo nič skupnega z zasledovanjem premoženjske koristi, ki pa tudi, tako kot je navedeno v obtožbi nima podlage z ugotovljenim dejanskim stanjem. Sicer pa pritožba, kot rečeno, bistvo odločitve sodišča v tem delu sploh ne izpodbija.

46Kar zadeva kaznivo dejanje poskusa izsiljevanja na škodo M. L., sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbene navedbe pravilnosti izpodbijane sodbe niso mogle omajati. Sodišče je namreč obtoženca v tem delu oprostilo obtožbe, ker je podvomilo v verodostojnost oškodovančeve izpovedbe, in sicer iz razlogov, kot jih je konkretiziralo v 141. in 142. odstavku sodbe. Čeprav pritožba opozarja na navedbo D. Z., ki je bil sopotnik v vozilu in je potrdil grožnje, ki jih je R. V. izrekel oškodovancu, kakor tudi, da je priča A. N. na policijski postaji očitno govorila o nekem drugem dogodku, ki ni bil pod obtožbo, pa je glede zanesljivosti oškodovančeve izpovedbe izpostaviti še sledeče. Na podlagi primerjave oškodovančevega predloga za pregon in izpovedbama v postopku tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila oškodovančeva izpovedba zelo zmedena, saj iz nje ni povsem jasno razbrati, s kakšnim namenom naj bi obtoženi V. oškodovancu sploh grozil to je ali zaradi vračila dolga na račun obresti oziroma zaradi prodaje polovice skupnega premoženja za ceno 100.000,00 EUR. Na zaslišanju v preiskavi je oškodovanec res navajal, da mu je obtoženec med vožnjo iz K. do Y. in nazaj grozil, če mu ne bo dal oziroma prepisal polovico premoženja, vendar tega v predlogu za pregon ni omenjal torej sploh ne, da bi mu bile izrečene kakšne grožnje, edino to, da je V. vozil zelo divje s pospeševanjem in zaviranjem, šele kasneje pa mu je po telefonu grozil zaradi plačila obresti zaradi česar ga je tudi prijavil na Policijski postaji v K.. Groženj v zvezi z nepremičninami v ovadbi sploh ni omenjal, čeprav je očitno, da je bilo med vožnjo s strani V. omenjena U.. To je potrdil tudi D. Z., na katerega posebej opozarja pritožba, vendar pa je ta izjavil, da sam omenjanja U. ni razumel kot grožnje, niti ni dobil občutka, da bi bilo strah tudi oškodovanca, pri čemer Z. tudi ni omenjal nobenih groženj v zvezi z nepremičninami. Kot izhaja iz izpovedbe oškodovanca v preiskavi je bil tudi dogodek na policijski postaji, ki sicer ni pod obtožbo, povezan zaradi groženj obtoženca glede plačila obresti, iz oškodovančevih navedb pa tudi ni moč razbrati v kakšnem kontekstu mu je obtoženec sploh govoril glede prodaje nepremičnin. In sicer ali zaradi pridobitve premoženjske koristi ali le kot način poplačila dolga z možnostjo zaslužka tudi za oškodovanca. Že iz opisa dejanja v obtožbi izhaja, da je obtoženec vztrajal, da oškodovanec proda svoje nepremičnine in mu izroči prejeto kupnino tako, da bi obtoženec s prejetim denarjem upravljal in ga posojal za 30% mesečne obresti, pri čemer bi si dobiček delila. V nadaljevanju pa obtožba trdi, da je obtoženec vztrajal, da mu oškodovani L. svojo polovico skupnega premoženja proda za ceno 100.000,00 EUR nakar naj bi mu grozil tudi, da mu bo pobral vse premoženje. Iz takega opisa obtožbe pridobitev premoženjske koristi sploh ni definirana, saj ob navedbi, da naj bi oškodovanec obtožencu prodal svoje premoženje, sploh ne pove, ali bi ob taki prodaji obtoženec bil okoriščen. Tudi zato pritožbena izvajanja glede oškodovančeve prestrašenosti na policijski postaji in na komunali v prisotnosti njenega direktorja, pravilnosti sodbe niso omajale, povsem neupoštevna pa je pritožba v tistem delu, ko državna tožilka glede načina izposoje denarja in vračila dolga z obrestmi od oškodovanca vidi enak modus operandi kot pri ostalih oškodovancih. Ti očitki niso pod obtožbo in glede utemeljenosti vložene obtožbe tudi ne povedo ničesar.

Glede obtoženega G. M.:

47Obtožba je v točki VI obtoženemu G. M. očitala, da je kot notar sestavil notarski zapis SV 756/2014 s pogodbo o pripoznavi dolga, vedoč, da je vsebina pogodbe lažna, kar je utemeljevala predvsem z izpovedbama prič R. K. in K. I.. Sodišče prve stopnje je obtoženca oprostilo obtožbe, ker je zaključilo, da so obtožbeni očitki nedokazani, kar je v izpodbijani sodbi³³ podrobno in prepričljivo utemeljilo. Ugotovilo namreč je, da izpovedbi obremenilnih prič nista zanesljivi iz razlogov, ker sta se medsebojno razhajali in tudi razlikovali od predhodnih navedb³⁴ zagovor obtoženca pa je potrdila tudi pri notarju zaposlena uslužbenka E. G.. Sprejeto odločitev prvostopenjskega sodišča tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

48Državna tožilka se v pritožbi pretežno ukvarja s tistim delom sodbe, ki se nanaša na izpovedbo priče E. G. češ, da obtoženec te priče tako v preiskavi kot v postopku pred Notarsko zbornico Slovenije sploh ni omenjal temveč prvič šele na predobravnavnem naroku, ko jo je predlagal za pričo. Zakaj naj bi ta okoliščina bila za obtoženca posebej obremenilna, državna tožilka ne obrazloži, pa tudi sicer gre po oceni pritožbenega sodišča za povsem nebistveno stvar. Glede na to, da je bila priča tedaj zaposlena pri notarju, je logično, da obtoženec ni imel nobene potrebe, da bi posebej omenjal, da je bila navzoča na naroku, kolikor je pač bila. Bistvo sodbe sploh ni v oceni priče G. pač pa v nezanesljivosti izpovedbe K. I., ki je spreminjal svoj zagovor, kar potrjuje tudi pritožba. Gotovo tudi R. K. ne more biti zanesljiv, če v preiskavi trdi, da mu je notar potrdil, da ve, da je pogodba fiktivna, na glavni obravnavi pa navaja, da mu je to potrdil le I.. Jasno je, da na tako nezanesljive priče ni moč opreti obsodilne sodbe, pa tudi sicer ni logično, da bi notar I. še posebej potrdil, da ve, da gre za protizakonit dogovor, zaradi katerega lahko sam izgubi službo, kar opozarja pritožba, če pa hkrati ne pove, kakšen motiv naj bi notar sploh imel za takšno početje. Nihče namreč ne zatrjuje, da bi za uslugo bil morebiti posebej plačan ali dobil drugo korist. Jasno je zato, da državna tožilka z nasprotnimi pritožbenimi navedbami, ki izhajajo zgolj iz njenega lastnega prepričanja o dokazanosti kaznivega dejanja, ne more biti uspešna.

Glede G. V.:

49Kar zadeva navedenega obtoženca mu je obtožba očitala, da je svojega očeta R. V. naklepoma napeljal, da je storil kaznivo dejanje na škodo R. K., vendar pa je sodišče prve stopnje v 186. odstavku obrazložitve prepričljivo pojasnilo, da zgolj dejstvo, da je obtoženec svojega očeta seznanil z finančnimi težavami R. K., še ne utemeljuje napeljevanja k storitvi kaznivega dejanja. To tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem drži in tudi sicer ima stališče sodišča glede obstoja objektivnih in subjektivnih elementov pri napeljevanju k storitvi kaznivega dejanja³⁵ podlago tudi v pravni teoriji, ki kot napeljevanje šteje prigovarjanje, obljubljanje, zahtevanje, ukazovanje oziroma z drugimi podobnimi dejanji, s katerimi se vpliva na odločanje drugega³⁶. Očitek v obtožbi, da je svojega očeta pregovoril naj da posojilo K. pod pogoji, ki jih ne bo mogel izpolniti, pa je tudi v nasprotju z osnovnim očitkom obtožbe pod točko I o sprejetem načrtu glede goljufanja določenih oškodovancev. Ta načrt naj bi bil sprejet celo pred dejanjem na škodo R. T. v letu 2012 in razumljivo še pred dejanji, ki naj bi sledila na škodo R. K.. Če naj bi namreč že predhodno obstajal celo goljufiv načrt o goljufanju oškodovancev na račun danih posojil, potem logično ni bilo nobene potrebe, da bi obtoženi G. V. svojega očeta pregovarjal k storitvi kaznivega dejanja. Tudi zato vloga obtoženega G. V., ki naj bi po navedbah pritožbe³⁷ bile v cilju prevzema poslov v L. K., za konkretni očitek obtožencu sploh ni bistvena. Zaključiti je torej, da je pritožba državne tožilke tudi v tem delu povsem neutemeljena.

Glede obsodilnega dela sodbe:

Kaznivo dejanje na škodo oškodovanega R. K.

50Obtožba je v okviru kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 211. člena KZ-1 obtoženim R. V., X. V. in. P. B. očitala tudi goljufivo ravnanje na škodo R. K., ki naj bi bilo storjeno ob pomoči Z. V., D. Z., K. I. in N. M.. Očitani način izvršitve goljufije je enak kot pri dejanju na škodo T., in sicer z obljubo posojila K., ki je s svojo družbo K. d.o.o. zašel v finančne težave, z oderuškimi obrestmi vedoč, da družba prejetih zavez zaradi zadolženosti ne bo mogla vrniti, sam R. V. pa se tudi ne bo držal obljub pomoči oškodovancu pri pridobivanju posojil pod ugodnejšimi pogoji temveč bo oškodovanca še nadalje zadolževal in si s podpisi posojilnih pogodb in izmišljenih notarskih zapisov prilastil poslovne deleže družbe K. d.o.o., ki jih je oškodovanec imel skupaj z ženo Z. K..

51Sodišče prve stopnje je temu obtožbenemu očitku sledilo le deloma tako, da je kot storilca nadaljevanega kaznivega dejanja po temeljni obliki prvega odstavka 211. člena KZ-1 spoznalo le obtoženega R. V., P. B., X. V., Z. V. in D. Z. pa kot pomočnike k kaznivemu dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. S takšno odločitvijo pa se ne strinja tako državna tožilka, ki vztraja pri očitkih iz modificirane obtožnice kot zagovorniki obsojenih obtožencev, ki menijo, da obtožencem storitev kaznivega dejanja sploh ni dokazana. Ker je sodišče druge stopnje njihove navedbe ocenilo za utemeljene se je treba najprej opredeliti do njihovih očitkov.

52Uvodoma je ugotoviti, da se je opis dejanj v krivdoreku po izpustitvi tistih navedb, ki zadevajo pravno opredelitev po tretjem odstavku 311. člena KZ-1 od zelo obširnega načina izvršitve preslepitve oškodovanca s strani posameznih obtožencev zreduciral le na bistvene očitke. Način izvršitve je smiselno enak kot pri dejanju na škodo R. T. in se kaže v obljubi posojil oškodovancu pod lažno pretvezo pomoči dejansko pa s pridobitvijo notarskih zapisov tudi z zvijačo in nadaljnjimi dejanji, pri katerih so aktivno sodelovali tudi pomagači obtoženega R. V.. Le-ta naj bi si z njihovo pomočjo tako pridobil premoženjsko korist v višini 50% poslovnih deležev v družbi K. in znesek, ki je bil dobljen v izvršilnem postopku, ki ga je po njegovih navodilih sprožil Z. V.. Tudi v tem primeru gre torej za goljufijo v več fazah, ki že po naravi stvari zahteva usklajeno delovanje vseh obtožencev vendar pa pritožbeni očitki tudi sodišču druge stopnje vzbujajo utemeljene pomisleke v pravilnost zaključkov, kot jih je sprejelo sodišče prve stopnje.

53Dvoma ni, da je R. K.³⁸ pristal v ponudbo obtoženega V. za posojilo 35.000,00 EUR z 10% mesečnimi obrestmi in z zavezo zavarovanja posojila, v prepričanju, da mu bo obtoženec pomagal pri bankah pridobiti kredit, s katerim bo lahko posojilo povrnil še pred zapadlostjo šestmesečnega roka, po katerem bo njegov dolg na račun obresti znašal 56.000,00 EUR. Čeprav oškodovanca kljub podpisu pogodbe le-te nista prebrala pa je dalje zanesljivo tudi, da je K. poznal svoje obveznosti kot posojilojemalec in ki so bile v pogodbi tudi navedene. Bistvene sestavine posojilne pogodbe z dne 11.8.2014, katero je sestavila X. V., so mu bile poznane, edino ni vedel, da je najemodajalec po pogodbi Z. V. in da je v njej neresnično navedeno, da je še pred podpisom pogodbe prejel 21.000,00 EUR.³⁹

54Ker se po obsodilni sodbi X. V. očita le dejanje v zvezi s sestavo posojilne pogodbe z dne 11.8.2014, je že na tem mestu pritrditi pritožbenim izvajanjem njenega zagovornika, da je zaključek sodišča o obtoženkini pomoči k storitvi kaznivega dejanja, zmoten. Razlaga sodišča, da je ravnanje tudi te obtoženke pripomoglo k storitvi kaznivega dejanja R. V., ni prepričljiva in jo negira že sam opis dejanja. Ne drži sicer, da je opis nerazumljiv, ko se zatrjuje, da obtoženka oškodovancema pogodbe ni izročila čeprav sta jo podpisala, je pa res, da je bil edini lažni podatek v njej ta, da sta oškodovanca prejela 21.000,00 EUR še pred podpisom pogodbe. Da je bil posojilodajalec po pogodbi Z. V. in ne R. V. sta oškodovanca izvedela naslednji dan na naroku pri notarki in z njim soglašala, vedela pa sta tudi, da znašajo obresti po posojilni pogodbi 21.000,00 EUR oziroma, da je skupen dolg 56.000,00 EUR. Pomembna pa je ugotovitev, da posojilna pogodba na nadaljnja ravnanja obtožencev glede na opis dejanja v sodbi, sploh ni vplivala in zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni jasno, na kakšen način naj bi obtoženca vplivala na nadaljnja goljufiva ravnanja. Dejstvo je, da je bilo posojilo istega zneska, brez 10% mesečnih obresti, vsebovano v posojilni pogodbi, ki je bila dan kasneje sestavljena v notarski pisarni P. B. v obliki notarskega zapisa SV 805/14, oškodovanca pa sta, kot rečeno, vedela in tudi soglašala s tem, da bosta morala plačati še dodatnih 21.000,00 EUR obresti, kot je to bilo dogovorjeno med R. V. in R. K., s čimer se je strinjala tudi Z. K.. Glede na to, da jima je Z. V. takoj po sestavi notarskega zapisa tudi nakazal znesek posojila v višini 35.000,00 EUR, neresnična navedba v posojilni pogodbi glede predčasnega prejema 21.000,00 EUR, sploh ni bistvena, saj ni vplivala niti mogla vplivati na nadaljnjo ravnanje tako soobtoženega R. V. kot obeh oškodovancev. Strinjati se je zato s pritožnikom, da obtoženki očitano dejanje že po opisu sodbe ni vplivalo na zatrjevano goljufivo ravnanje zaradi česar ni podan objektivni kriterij dejanja pomoči v smislu drugega odstavka 38. člena KZ-1. Pri tem pa izpodbijana sodba tudi ni prepričljiva glede subjektivnega elementa kaznivega dejanja oziroma obtoženkine krivde. Le-to sodišče prve stopnje utemeljuje z obtoženkinim tesnim odnosom z očetom R. V. in opozorila R. K., da bo v primeru blokade poslovnega računa, izgubil družbo⁴⁰. Vendar takšna razlaga ne dokazuje naklepa pomoči, saj ne upošteva ugotovitve sodišča, da so se R. V., njegov sin G. V. in Z. V. kot partner R. X. dejansko ukvarjali z izposojanjem denarja⁴¹. Da so se v zneske posojila po pogodbah vštevale tudi obresti, je bila običajna praksa, sodišče prve stopnje pa pri obrazložitvi ni razmejilo obtoženkinega naklepa med sestavo običajne posojilne pogodbe in posojilne pogodbe, ki je predstavljala sredstvo za izvršitev goljufije. Zato sodba tudi iz tega razloga ni prepričljiva kot to utemeljeno opozarja pritožba obtoženkinega zagovornika.

55Sodišče druge stopnje nima pomislekov v pravilnost zaključka, da je obtoženi R. V. oškodovancu lažno prikazoval, da mu bo pomagal pri bankah pridobiti kredit, zaradi česar je ta pristal v posojilo pod visokimi obresti. Čeprav obramba tega obtoženca opozarja na ugotovljeno dejstvo, da je obtoženec oškodovanca dejansko pospremil na več bank in da bi K. lahko dobil posojilo, kar je obrazložilo že sodišče prve stopnje v 87. odstavku obrazložitve, pa je bil vendar R. V. tisti, ki na bančno posojilo ni pristal zaradi prenizkega zneska. Očitno je, da obtožencu ni šlo zato, da bi K. čimprej vrnil kredit v znesku 35.000,00 EUR, temveč si je na račun obresti hotel pridobiti čim več koristi. Da naj ne bi imel poštenih namenov kaže tudi dejstvo, da je že takoj po danem posojilu od oškodovanca terjal 30% obresti in ne zgolj 10%, kar je tudi predmet kaznivega dejanja izsiljevanja, kot bo še rečeno. Ne glede na obtoženčevo namero po čim večjemu zaslužku na račun posojila pa je treba razlikovati med oderuštvom kot civilno pravno obveznostjo⁴² in kaznivim dejanjem goljufije, ki po svoji naravi sicer lahko vsebuje tudi elemente oderuštva, je pa njegovo bistvo v prikazovanju lažnih okoliščin oziroma v ustvarjanju zmote. O tem je že bilo govora in bo tudi v nadaljevanju.

56Z vidika zatrjevane goljufije je glede na opis dejanj v obsodilni sodbi brez dvoma najbolj pomemben narok pri notarki P. B. dne 12.8.2014 glede katerega je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve podalo v 72. do 79. odstavku obrazložitve sodbe. Ugotovljena dejstva glede sestave notarskega zapisa SV 805/14 so pomembna zato, ker dokazujejo, da sta bila oškodovanca podrobno seznanjena z vsebino posojilne pogodbe in zato v tem delu četudi oškodovanca pogodbe naj ne bi prebrala, ni šlo za prikazovanje nečesa neresničnega. Resnici na ljubo je bil tak poskus podan v delu, ko naj bi oškodovanca soglašala s prodajo družbe v primeru zadolževanja ali slabega poslovanja za ceno enega evra, vendar sta se temu odločno uprla in je to določilo iz pogodbe tudi bilo izbrisano. S podpisom notarskega zapisa sta torej tudi dejansko soglašala tako s posojilno pogodbo kot z njunimi zavezami⁴³. V tem delu torej ni nič goljufivega.

57Povsem drug problem pa predstavlja sklenitev notarskega zapisa SV 806/14, ki je sledil prejšnjemu in za katerega sodba, sledeč obtožbi trdi, da je bil oškodovancema podtaknjen in da sta ga podpisala nevede v sklopu ostalih notarskih zapisov. Tudi po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da bi takšno ravnanje lahko govorilo v smeri goljufije, saj je notarski zapis vseboval pooblastilo Z. V., da v imenu obeh oškodovancev in na njun račun sklene pogodbo o odsvojitvi njunih poslovnih deležev v družbi K. d.o.o. za ceno enega eura. Torej to pooblastilo je bilo povsem v nasprotju s tistim čemur sta oba oškodovanca oporekala ob prebiranju posojilne pogodbe. Predvsem zato in ker je izpovedbi oškodovancev smiselno potrdil tudi D. Z.⁴⁴ sodišče prve stopnje ni imelo pomislekov v izpovedbo obeh oškodovancev, da za pooblastilo SV 806/14 sploh nista vedela, temveč jima je bilo nastavljeno v podpis.

58Sodišče prve stopnje je glede poteka naroka pri notarki sledilo obema oškodovancema, ne pa obtoženi P. B. in K. K., ki sta obe zatrjevali, da je bila notarka na naroku prisotna in svoje obveznosti opravila v skladu z Zakonom o notariatu. Po mnenju izpodbijane sodbe ta okoliščina, ali je bila notarka navzoča na naroku ali ne, niti ni pomembna spričo tega, da je za vsebino in pomen notarskih zapisov SV 805/2014 in 806/2014 vedela ter ju podpisala ter s tem potrdila njuno veljavnost⁴⁵. Pomembno okoliščino pa je videlo tudi v tem, da za notarski zapis SV 806/2014 ni bil izdan račun pisarne za opravljeno storitev, za razliko od računov za ostale storitve istega dne in je zato sodišče tudi ob tem, da je notarka potrdila notarski zapis SV 806/2014 v nasprotju z 132. členom Stavrnopravnega zakonika ter da svojih obveznosti ni opravila v skladu z določbami 23., 42., 43., 72. in 73. člena istega zakona štelo, da je obtoženemu R. V. naklepno pomagala pri storitvi kaznivega dejanja.

59Zagovornika obtožene P. B. pa tudi zagovorniki ostalih obsojenih obtožencev utemeljeno navajajo, da okoliščine sestave notarskih zapisov z dne 12.8.2014 niso zanesljivo pojasnjene. Na tem mestu po oceni pritožbenega sodišča niti ni toliko pomemben notarski zapis SV 805/2014 kot SV 806/2014, glede katerega sta obtoženka in priča K. K. zatrjevali, da sta se stranki za dano pooblastilo dogovorili naknadno po sestavi notarskega zapisa SV 805/2014. Sodišče prve stopnje teh navedb ni ocenilo za verodostojne, pri priči K. tudi zato, ker je ocenilo, da je njena izpovedba preveč podrobna in zato očitno prilagojena interesom notarke B.. Glede na to, da je priča K. bila zaposlena pri notarki in sama kot uslužbenka sodelovala pri obravnavani zadevi, je gotovo, da ni povsem neprizadeta priča, vendar to niti ni toliko pomembno glede na stališče sodišča, da je verodostojnejša izpovedba obeh K., ki za sporno pooblastilo sploh nista vedela. R. K. je zanj izvedel šele po tistem, ko mu je kopijo izročil D. Z., kot to izhaja iz 107. odstavka obrazložitve sodbe, oziroma, ko je izgubil lastništvo svojih poslovnih deležev. Vendar opisana situacija tudi po oceni pritožbenega sodišča potrjuje dilemo, na katero opozarjajo tudi zagovorniki. Če namreč sodišče, sledeč oškodovancema ugotavlja, da obtoženka ni bila na naroku, temveč je notarske listine podpisala šele kasneje, kakšna je sploh lahko bila njena vloga pri sestavi notarskega zapisa SV 806/2014 in pa tudi, na čigavo pobudo ali zahtevo je bil ta zapis sploh sestavljen. Logično je, da je stranke same niso zapisale pač pa eden od zaposlenih v notarski pisarni in tisti, ki je dal strankam v podpis ostale notarske zapise, je razumljivo dal v podpis tudi sporni notarski zapis SV 806/2014. Kdo je to bil sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo čeprav je ugotovilo, da je bila na naroku prisotna notarska pripravnica J. B. G., ki je vodila narok⁴⁶. Seveda pa ni nujno, da je bila ravno ona tista, ki je sestavila sporni zapis in ga dala strankam v podpis. Uporaba trpnika v opisu dejanja "podpisala nevede v podpis podtaknjeno posebno pooblastilo" sama po sebi še ni nerazumljiva temveč le pomanjkljiva v odnosu do obtožene notarke. Tako v izreku sodbe kot v obrazložitvi namreč ni pojasnjeno, ali je bila ona tista, ki je sestavila ali odredila sestavo notarske zapisa z nadaljnjim navodilom, da se obema oškodovancema notarski zapis podtakne v podpis ob podpisu ostalih notarskih zapisov. V tem delu gre po oceni pritožbenega sodišča za najbolj pomembno okoliščino glede vloge obtožene notarke pri obravnavanem dejanju.

60Sodišče prve stopnje se o navedenih pomislekih oziroma vlogi in odnosu obtoženke do sestave in predložitve notarske zapisa SV 806/2014 v sodbi ni jasno in nedvoumno izreklo temveč je zaključek, da je obtoženka storila kaznivo dejanje smiselno oprlo tako na njeno objektivno odgovornost notarke, ki odgovarja za delovanje celotne notarske pisarne kot subjektivno odgovornost, ki jo je videlo v tem, da je s podpisi in potrditvijo notarskih zapisov postopala v nasprotju z zgoraj navedenimi določili Zakona o notariatu⁴⁷. Tudi, če drži ugotovitev sodišča, da je bila izdaja notarska zapisa v nasprotju z 132. členom Stvarnopravnega zakonika, kar je pravnomočno ugotovila tudi Notarska zbornica Slovenije v disciplinskem postopku zoper obtoženko⁴⁸, pa imata oba obtoženkina zagovornika prav, ko opozarjata, da kršitev matičnih predpisov pri poslovanju notarke še ne dokazuje naklepne pomoči drugemu pri storitvi kaznivega dejanja. Razumljivo je, da je kršitev zakona lahko pripisati tudi malomarnem delu notarke same tako pri njenih opravilih kot pri nadzoru podrejenih uslužbencev, v konkretnem primeru še toliko bolj, ker obtoženka po ugotovitvi sodišča sploh ni bila prisotna ves čas na naroku ter je listine naknadno podpisala in potrdila. Seveda bi situacija bila drugačna, če bi se izkazalo, da je notarka naklepno kršila predpise, ki jih je dolžna spoštovati, saj bi se ob tem nujno zastavljalo vprašanje motiva, ki je ključno za presojo subjektivnega elementa storilca pri pomoči k storitvi kaznivemu dejanju drugega. Utemeljeno oba zagovornika opozarjata tudi, da mora biti naklep pomočnika podan tako glede njegove lastne udeležbe pri dejanju, v konkretnem primeru kršitve predpisov kot glede zavedanja in hotenja, da s svojim ravnanjem odločilno prispeva k storitvi kaznivega dejanja drugega. Teh ugotovitev pa izpodbijana sodba nima zaradi česar je tudi ni moč preizkusiti. Enako velja tudi za sestavo notarskega zapisa SV 143/15, o čimer bo govora v nadaljevanju. Glede na obrazloženo se zato izkaže, da sta obe pritožbi zagovornikov obtožene notarke utemeljeni.

61Kar zadeva kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po tretjem odstavku 211. člena KZ-1, katero je po izpodbijani sodbi zagrešil obtoženi D. Z., sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi njegovega zagovornika, da izpodbijani zaključek ni prepričljiv. Kot izhaja iz izreka sodbe in njene obrazložitve,⁴⁹ je bil obtoženi Z. udeležen pri prenosu 50% poslovnih deležev last Z. K. nanj, kar se je opravilo pri notarki v I. dne 18.1.2014⁵⁰. Čeprav izrek sodbe v uvodnem delu opisa navaja, da je obtoženi Z. postal novi družbenik v družbi K. d.o.o. po navodilih R. V., pa njegove udeležbe pri prenosu lastništva 50% poslovnih deležev Z. K., sodišče prve stopnje ni štelo za problematično. To tudi po oceni pritožbenega sodišča ni moglo biti, saj je obtoženi Z. pri prenosu poslovnih deležev zasledoval svoje finančne interese v povezavi s parcelo v S. in drugič, oba K. sta s prenosom lastništva na naroku 18.11.2014 tudi soglašala⁵¹.

62Za sodišče prve stopnje pa je bil problematičen prenos preostalega dela poslovnih deležev last R. K., ki se je odvil v notarski pisarni P. B. 11.3.2015 med Z. in Z. V., ki je imel pooblastilo za prodajo poslovnih deležev za ceno enega eura, za to pooblastilo pa R. K., kot je bilo že pojasnjeno, sploh ni vedel in je zato bil s prenosom lastništva izigran. Čeprav tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bil v ozadju tega prenosa lastništva prav R. V., pa sledi pritožbi zagovornika obtoženega D. Z., da že iz izreka sodbe ne izhaja, v čem naj bi obtoženi Z. s tem, ko je postal lastnik bodisi vseh poslovnih deležev v družbi ali le 50%, pridobil R. V. protipravno premoženjsko korist. Tega odgovora ni moč zaslediti tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ki njegovo vlogo pomoči vidi v tem, da je Z. vedel, da R. K. ne ve za obstoj pooblastil in je zato s prevzemom lastništva omogočil, da je R. V. prikrito vstopil v družbo K. d.o.o. Res je, da je obtoženi Z. preko R. V. izvedel, da K. ne ve za pooblastilo V., vendar ta okoliščina nima takšne teže, da bi bilo moč Z. utemeljeno očitati zavedanja, da pogodbe o prenosu ne sme opraviti in drugič, da je s sklenitvijo pogodbe naklepno pomagal obtoženemu V. pri pridobitvi poslovnega deleža v družbi K. d.o.o. Kot je navedel D. Z., je v pogodbo pristal zato, ker V. ni bil zadovoljen s K. in je grozil, da bo v družbo pripeljal drugega udeleženca, kar je sam K. tudi povedal, dejstvo pa je, da je tako za svoj vstop v družbo kot kasnejše posojilo v višini 28.000,00 EUR, ki ga je dobil od R. V. za potrebe družbe K. d.o.o. tudi zastavil svojo nepremičnino v S.⁵². Sicer pa izrek sodbe navaja, da je 100% lastnik poslovnih deležev v družbi K. d.o.o. postal obtoženi Z., kar pomeni, da R. V. pravno formalno s tem lastništvom ni imel ničesar torej niti ne na račun 50% deleža R. K. kot to zaključuje sodbeni izrek. Zato so pritožbeni očitki češ, da ta zaključek nasprotuje dejanskim ugotovitvam povsem utemeljeni. Kaj točno je imelo sodišče prve stopnje namreč v mislih, ko je navedlo, da je obtoženi Z. omogočil R. V., da je prikrito stopil v družbo, pa tudi iz nadaljevanja sodbe ni razbrati. Če je bilo pri tem mišljeno, da je dejanski lastnik družbe postal R. V., bi to moralo biti v izreku sodbe tudi navedeno, saj gre vendar za uresničitev cilja goljufije, to je pridobitve premoženjske koristi, ki predstavlja zakonski znak tega kaznivega dejanja. Če pa ta korist ni bila pridobljena, je pa storilčev namen šel v tej smeri, bi šlo le za poskus tega kaznivega dejanja. Vendar pa ne glede na povedano zaključek sodišča češ, da je V. pridobil premoženjsko korist v višini 50% poslovnih deležev na škodo R. K. nasprotuje predhodnemu opisu, da je vse poslovne deleže v družbi K. pridobil D. Z. pa tudi tistemu delu obrazložitve sodbe, ko sodišče prve stopnje pove, da je D. Z. 28.9.2015 vse poslovne deleže v družbi K. prenesel nazaj R. K. zgolj za ceno 50,00 EUR torej brezplačno⁵³, R. K. pa je nato svoj 50% delež prodal H. M. na račun dokapitalizacije v višini 14.587,00 EUR, na kar sta v nadaljevanju skupaj z Z. M. brezplačno odstopila še preostalih 50% poslovnih deležev s tem, da se je Z. odpovedal tudi terjatvi 20.000,00 EUR, ki jo je imel na račun danega posojila do družbe K. d.o.o. Spričo navedenega se je pridružiti zagovorniku obtoženega Z., da je ta z obravnavanimi posli utrpel samo izgubo medtem, ko je R. K. navkljub prejetim posojilom dobil brezplačno vrnjene poslovne deleže v družbi katere je nato prodal H. M., kot to opozarjajo zagovorniki obtoženega R. V. tako v pritožbi kot v odgovoru na pritožbo. Ker izrek sodbe glede D. Z. in R. V. nasprotuje sam sebi in tudi razlogom sodbe, je soglašati z pritožbenimi navedbami, da dejansko stanje ni le zmotno in nepopolno ugotovljeno temveč, da je v tem delu sodbe podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Spričo tega nadaljnje trditve v opisu dejanja glede vloge notarke P. B. pri neskladju zneska kupnine in predrugačenja notarskega zapisa, sploh niso bistvene.

63Kar zadeva kaznivo dejanje pomoči k nadaljevanemu kaznivemu dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, ki se nanaša na obtoženega Z. V., je sodišče prve stopnje sprejelo obtožbene očitke, ki so bili navedeni v točkah I/1 - c in I/1-i obtožbe s tem, da je tudi kaznivo dejanje zlorabe izvršbe po tretjem odstavku 216. člena KZ-1, očitano pod točko VIII b, umestilo v sklop nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije. Kot je obrazložilo⁵⁴ ne gre za zlorabo izvršbe, saj obtoženec ni izterjal več kot je bil dolžnik dolžan plačati, temveč je bilo sodišče tisto, ki je bilo z izdajo sklepa o izvršbi, spravljeno v zmoto. Ocenilo pa je, da očitano dejanje V. izpolnjuje tudi zakonske znake kaznivega dejanja pomoči k storitvi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, še zlasti, ker je bilo to dejanje opisano tudi v 3. alineji točke I/1-k obtožbe.

64Z navedeno obrazložitvijo se tudi sodišče druge stopnje ne strinja. Res je, da je modificirana obtožba v citirani točki Z. V. očitala, da je s tem, ko je med drugim, vložil predlog za izvršbo zaradi izterjave posojila 35.000,00 EUR, oškodovanega R. K. po predhodnem dogovoru z R. V., držal v zmoti, kar tudi predstavlja zakonski znak kaznivega dejanja goljufije. Vendar pa je iz opisa dejanja razvidno, da ta zakonski znak ni podan, saj obtoženec pri vložitvi predloga za izvršbo ni imel nobenega kontakta z oškodovancem in ga zato obtoženec tudi ni mogel držati v zmoti. Nobene vzročne zveze tudi ni med vložitvijo predloga za izvršbo in morebitnim nadaljnjim ravnanjem oškodovanca, ki se v tem primeru niti ne zatrjuje, povrh vsega pa modificirana obtožba tudi ne navaja, da naj bi obtoženec pomoč k kaznivemu dejanju goljufije storil tudi z dejanjem pod navedeno alinejo⁵⁵. Zato ni moč soglašati s sodiščem prve stopnje., da ta opis istočasno vsebuje tudi opis kaznivega dejanja pomoči k storitvi kaznivega dejanja goljufije R. V., še sploh, ker naj bi obtoženec to dejanje storil 20.11.2015 to je po tistem, ko je bila obtožba dne 15.10.2015 zoper obtoženca že vložena. To pomeni, da naj bi obtoženi Z. V. pomagal soobtoženemu V. pri kaznivem dejanju goljufije še po tistem, ko je bilo kaznivo dejanje ne le dokončano, kar v pritožbi opozarja tudi državna tožilka temveč tudi po vloženi obtožbi, kar je popoln nesmisel⁵⁶. Spričo obrazloženega je zato tudi zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi obtoženi R. V. preko Z. V. v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja storil izvršitveno dejanje goljufije, kot je opisano pod točko B/1-b. Ker to dejanje sodi v sklop enega dejanja pomoči k dejanju goljufije, ki je bilo očitano obtoženemu Z. V. se izkaže, da pritožbeni očitki glede drugega dejanja pod točko B/1-a, ki se nanašajo na Z. V., za pritožbeno odločanje niso več pomembni.

65Glede na obrazloženo sodišče druge stopnje ugotavlja, da izpodbijana sodba glede nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, katero naj bi storil R. V. pod točko B/1-a in b temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, obremenjena pa je tudi z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kar vse terja razveljavitev sodbe v obsodilnem delu tako glede R. V. kot pomočnikov P. B., R. V., Z. V. in D. Z., pri slednjih tudi iz razlogov, kot so že bil izpostavljeni. Razveljavitev sodbe v obsodilnem delu pa zaradi konstrukcije kaznivega dejanja, kot je bilo navedeno v modificirani obtožbi zahteva razveljavitev sodbe tudi glede dejanj na škodo R. T., kljub temu, da je sodišče druge stopnje pritožbene navedbe državne tožilke v tem delu ocenilo kot neutemeljene⁵⁷. Ker sodišče prve stopnje zaradi konstrukcije enega kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 211. člena KZ-1 po obtožbi, glede oprostilnega dela, ki se nanaša na R. T., ni izdalo oprostilne sodbe, temveč je ta del opisa, v skladu s sodno prakso le izpustila iz opisa, je šteti, da ta del odločitve sodi v obsodilni del. Zaradi razveljavitve le tega bo tako zaradi nastale procesne situacije potrebno obravnavati celotno obtožbo glede kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 211. člena KZ-1, ne glede na to, da je sodišče v tem delu obtožbe že izrazilo svoje pomisleke.

66Nobenih pomislekov pa sodišče druge stopnje nima v pravilnost preostalega dela obsodilne sodbe. Kar zadeva nadaljevano kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 pod točko B/2a in b očitano obtoženemu R. V., njegova zagovornika ne moreta uspeti s stališčem, da dokazni postopek predvsem zaradi nezanesljivosti izpovedbe oškodovanega R. K. ni potrdil, da je slednji obtožencu na račun izterjave obresti izročil skupno 20.500,00 EUR⁵⁸. Ugotovitve, kot jih je sodišče prve stopnje povzelo v 82. do 87. odstavku sodbe so namreč povsem prepričljive, ne glede na to, da je R. K. svojo izpovedbo o tem, da je stisko glede zahtevanih obresti omenil M. in I., kasneje spremenil. O tej spremembi izpovedbe se je sodišče prve stopnje tudi opredelilo tako, da nasprotna pritožbena izvajanja niso utemeljena. Enako velja tudi za trditev, da obtoženec ni izterjal protipravne premoženjske koristi, saj se je oškodovanec strinjal s plačilom zamudnih obresti in tudi prostovoljno dal sredstva za zavarovanje posojila zaradi česar obtožbena trditev, da bo ta sredstva uporabil, ne predstavlja resne grožnje. Dejstvo namreč je, da je obtoženec z zahtevo po izplačilu obresti napram oškodovancu nastopil ravno nasprotno od tistega, kar mu je obljubljal ob sklenitvi posojila, saj je obresti zahteval takoj po sklenitvi pogodbe in še to v trikratnem znesku. Ker je dal oškodovancem le eno posojilo⁵⁹ je jasno, da do trikratnega zneska ni bil upravičen kakor tudi ne v višini 10% mesečnih obresti, saj so bile le te dogovorjene v fiksnem znesku 21.000,00 EUR in sploh še niso zapadle v plačilo. Popoln nesmisel je namreč, da je nekomu dano posojilo 35.000,00 EUR naslednji dan pa se že zahteva plačilo obresti v višini 1/3 posojila čez slab mesec dni pa že drugo tretjino celotnega posojila. Takšno ravnanje zato tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja čisto izsiljevanje oškodovanca, še sploh, ker je obtoženec imel v rokah zavarovalne instrumente preko katerih je oškodovanca izsiljeval in mu grozil z uničenjem podjetja oz. z grožnjami kot so v izreku sodbe podrobneje navedene. Zato ni moč sprejeti obrambne teze, da bi v ravnanju obtoženca bili podani le zakonski znaki kaznivega dejanja samovoljnosti po 310. členu KZ-1, glede katerega pa oškodovanec ni podal predloga za pregon oziroma vložil zasebne tožbe. Glede na to, da je oškodovanec tudi zelo podrobno opisal okoliščine izročitve denarja obtožencu⁶⁰ pa tudi ni dvoma, da si je obtoženec na račun izsiljevanja pridobil protipravno premoženjsko korist.

67Kar zadeva dejanje pod točko B/2-b prav tako ne drži, da ni dokazano, da je obtoženec preko plačila družbi G P. d.o.o. pridobil 7.000,00 EUR protipravne premoženjske koristi česar sodišče prve stopnje tudi ni posebej obrazložilo zaradi česar naj bi zagrešilo bistveno kršitev določba kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Res je, da obrazložitev tudi v tem delu sodbe ni obširna, je pa iz nje vendar razbrati, da je dokazni zaključek o tem, da je obtoženec prejel navedeno premoženjsko korist sodišče oprlo na dejstvo, da je bila obtožencu ob hišni preiskavi zasežena dokumentacija, iz katere izhaja specifikacija del, ki je ravno v takem znesku, kot sta fiktivna računa. Pritožbena trditev, da na istem naslovu, na katerem je bila zasežena dokumentacija živi tudi X. V., ki je računa tudi pripravila, pa ni bistvena, saj ni bila ona tista, ki je oškodovanca izsiljevala, temveč je to bil R. V.. Okoliščina, da je K. povedal D. Z., da denar po navedenih fiksnih računih potrebuje zaradi plačila delavcem, pa glede na zanesljivo dokazno oceno tudi ni prepričljiva.

68Ker je premoženjska korist bila pridobljena s kaznivim dejanjem, tudi pritožbene navedbe glede odločbe o premoženjskopravnem zahtevku v tem delu niso utemeljene.

69Obtoženčevi zagovorniki sodbo izpodbijajo tudi glede odločbe o kazenski sankciji, enako kot jo v nasprotni smeri izpodbija tudi državna tožilka. Slednja meni, da je kazenska sankcija premila, saj je sodišče prve stopnje v preveliki meri upoštevalo olajševalne okoliščine, ki to niso, medtem ko obramba obtoženca meni, da je bila nepogojna zaporna kazen obtožencu izrečena zgolj zaradi prikritja odrejenega pripora. Vendar sodišče druge stopnje ob presoji obeh okoliščin ocenjuje, da kazen za kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 v trajanju enega leta in enega meseca zapora ter v višini 140 dnevnih zneskov povsem primerna tako teži kaznivega dejanja kot kazenski odgovornosti obtoženca in njegovi vlogi pri obravnavanem dejanju zaradi česar vanjo ni bilo potrebno poseči.

70Ker pa je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo v obsodilnem delu in torej tudi v izreku enotne kazni, ki se nanaša na zaporno kazen in izrek stranke denarne kazni, je v skladu z določbo šestega odstavka 392. člena ZKP še odločilo, da se obtožencu kazen eno leto in en mesec zapora ter stranka denarna kazen v višini 140 dnevnih zneskov oziroma 4.200,00 EUR, upoštevajoč dnevni znesek 30,00 EUR, izrečeta.

71Glede kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena KZ-1, za katero je bil obtoženi K. I. spoznan za krivega pod točko B/3-a, njegov zagovornik izpodbijane sodbe ne more ovreči z razlago, da vsebina izdanih računov ni bila fiktivna, saj je imela podlago v pogodbi o poslovnem sodelovanju med družbama, po kateri si je R. K. dejansko nameraval sposoditi delavce od družbe G. O. in je zato dejansko šlo zgolj za predračun in ne račun. To navedbo je namreč prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje v 163. odstavku sodbe pri čemer je še poudariti, da obstoj tega kaznivega dejanja izhaja tako iz zagovora obtoženca kot izpovedbe R. K., kar vse je sodbi podrobneje obrazloženo v 87. in 162. odstavku. Spričo navedenega tudi v obstoj obtoženčevega naklepa pa more biti nobenih pomislekov zaradi česar nasprotna pritožbena izvajanja niso utemeljena.

72Sodišče druge stopnje je kazensko sankcijo, ki je bila izrečena obtoženemu K. I. preizkusilo na podlagi pooblastila iz 386. člena ZKP ter pri tem ugotovilo, da je kazenska sankcija povsem primerna zaradi česar vanjo ni bilo potrebno poseči. Kolikor pa obtoženčev zagovornik predlaga spremembo sodbe tako, da se obtoženca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka češ, da je šlo za dolgotrajen postopek obtoženec pa prejema praktično minimalen dohodek in mora skrbeti za dva mladoletna otroka, sodišče druge stopnje ocenjuje, da te navedbe ne opravičujejo oprostitve plačila stroškov kazenskega postopka. Obtoženec namreč ima premoženje, višina stroškov, ki jih je dolžan plačati pa še ni znana zaradi česar tudi ni moč trditi, da bi morebitno plačilo stroškov postopka utegnilo ogroziti njegovo preživljanje družine. Sicer pa še vedno obstaja možnost obročnega odplačila stroškov postopka oziroma eventualno naknadna oprostitev plačila stroškov postopka, če bodo za to obstajali utemeljeni razlogi.

73Obtoženi D. Z. je bil pod točko B/3-b spoznan za krivega tudi kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, enakega kaznivega dejanja vendar po drugem odstavku 235. člena KZ-1 pa je bil pod točko A/IV oproščen obtožbe. Čeprav državna tožilka v uvodu pritožbe navaja, da izpodbija sodbo v oprostilnem delu pa v nadaljevanju ni navedla razlogov, zaradi katerih izrek oprostilne sodbe tudi v tem delu naj ne bi bil pravilen. Zato je šteti, da sodbe glede kaznivega dejanja po drugem odstavku 235. člena KZ-1 katerega obtožbe je bil obtoženec oproščen, sploh ne izpodbija in je zato sodišče druge stopnje preizkusilo le pritožbo obtoženčevega zagovornika zoper obsodilni del sodbe.

74Obtožencu se očita, da je kot prokurist in ne da bi imel pooblastilo ali soglasje, v imenu družbe K. d.o.o. izstavil račun v višini 8.670,00 EUR za plačilo storitev, ki nikoli niso bile opravljene in je bila zato vsebina v celoti lažna. Zagovornikova navedba, da v Zakonu o gospodarskih družbah nikjer ni določeno, da bi prokurist rabil posebno pooblastilo za izdajo računov, je pravzaprav nebistvena, saj odsotnost pooblastila ali soglasja ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja. Pomembna je le vsebina računa, ki je bila v konkretnem primeru lažna in tega zaključka pritožba tudi ne izpodbija. Navaja le, da obtoženec v poslovne knjige nikoli ni ničesar vpisoval ter, da je bil s spornim računom seznanjen tudi R. K.. Ker gre za nebistvene okoliščine s temi navedbami pravilnosti sodbe ni uspel omajati.

75Preizkus kazenske sankcije, ki je bila izrečena temu obtožencu za kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1 je pokazal, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo tako težo kaznivega dejanja kot ostale okoliščine, ko je obtožencu v pogojni obsodbi določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let. Nobenih razlogov ni, da bi moralo sodišče druge stopnje samo poseči v navedeno sankcijo, le-te pa tudi obramba ne izpodbija. Ker pa je sodbo v preostalem delu kolikor se nanaša na tega obtoženca razveljavilo in s tem tudi določitev enotne kazni v pogojni obsodbi, je na podlagi šestega odstavka 392. člena ZKP odločilo, da se šteje obtožencu izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo dveh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, za določeno.

76Iz istih razlogov kot je bilo to obrazloženo pri pritožbi zagovornika obtoženega K. I. pa je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika obtoženega D. Z. zavrnilo tudi v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov kazenskega postopka. Pritožnik namreč ne izpostavlja okoliščin zaradi katerih bi bilo moč trditi, da bo s plačilom stroškov ogroženo preživljanje obtoženca.

Sklepno:

77Kot izhaja iz celotne obrazložitve sodbe je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep o zavrženju obtožbe in obsodilno sodbo pod točko B, kolikor se nanaša na kaznivo dejanje goljufije po tretjem odstavku 211. člena KZ-1 in obtožene R. V.,P. B., X.V., Z. V. in D. Z. ter, kot rečeno, kaznivega dejanja tudi na škodo R. T.. Pri slednjem se bo moralo sodišče v novem sojenju posvetiti očitkom iz izpuščenega dela obtožnice pod točko I/2-f ter pri oceni obstoja celotnega kaznivega dejanja, torej tudi na škodo R. K., upoštevati pomisleke kot so bili zgoraj pojasnjeni pri dejanjih posameznih obtožencev. Iz opisa dejanja obtožnice, kolikor bo ta ostala v takem obsegu kot sedaj, bo moralo najprej izločiti bistvena izvršitvena dejanja, ki zadevajo očitek goljufije in nato kritično presoditi, ali je ta podana ali ne. Da naj bi dajanje posojil ustrezalo oderuštvu, je bilo že zgoraj obrazloženo, kakor tudi razlikovanje med oškodovanostjo na račun oderuških obresti, ki so bile nepremišljeno pa vendar zavestno in hote dogovorjene, za razliko od tistih, ki so bile naveden v podtaknjenih pogodbah. Pri tem bo moralo sodišče ugotoviti konkretno vlogo posameznega obtoženca pri očitanih dejanjih in tudi vzročno zvezo, kot je to bilo pri dejanjih posameznih obtožencev že navedeno. Pri tem ni odveč pripomniti, da prepričanje državne tožilke za izrek obsodilne sodbe po kvalificirani obliki kaznivega dejanja ne zadošča, kolikor ni postavljeno v realne okvire, ki imajo tudi dokazno oceno, ki prenese nasprotne navedbe obtožencev.

78V ostalem delu pa je sodišče potrdilo obsodilno sodbo glede kaznivih dejanj R. V., D. Z. in K. I. ter v celoti oprostilno sodbo pod točko A. V tem delu je sodbo preizkusilo tudi po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP vendar nepravilnosti ni zaznalo. Odločitev o razveljavitvi sodbe je oprlo na odločbo prvega odstavka 392. člena ZKP, glede potrditve sodbe pa na 391. člen istega zakona.

79Glede na to, da obtoženi K. I. s svojo pritožbo v celoti, obtožena R. V. in D. Z. pa deloma, v obsodilnem delu nista uspela, so na podlagi prvega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžni plačati sodno takso, katero bo naknadno odmerilo sodišče prve stopnje.

¹ Modifikacija obtožbe z dne 13.4.2017.
² 5. odstavek in 197. do 200. odstavek izpodbijane sodbe
³ Obtožba z dne 15.10.2015.
⁴ Poleg goljufije tudi dve kaznivi dejanji zlorabe položaja.
⁵ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 250/2009 z dne 28.1.2010, sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 547/2005 z dne 14.12.2005 in druga.
⁶ Komentar k 344. členu Zakona o kazenskem postopku, mag. Štefana Horvata, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 718; mag. Damijan Florjančič, sprememba obtožnice v kazenskem postopku, Pravna praksa 21/2017.
⁷ Stran 71 in 72 obrazložitve sodbe.
⁸ Pri kaznivem dejanju pod točko I/2-c, ki se nanaša na notarske zapise, glede katerih obtožena B. oškodovancu naj ne bi na razumljiv način opisala vsebino in pravne posledice pravnih poslov, kot se ji to uvodoma očita, je povsem nepotreben podroben opis ravnanja ostalih obtožencev, kot so navedena v točki 1 do 8, saj bi to pomenilo, da je obtoženka morala tudi ta dejstva vedeti, kar pa za obstoj njej očitanega kaznivega dejanja ni potrebno.
⁹ 199. odstavek obrazložitve.
¹⁰ 121. odstavek izpodbijane sodbe.
¹¹ Zaslišanje z dne 26.6.2015 – tudi policisti niso prišli do prave cifre … koliko znaša gotovina.
¹² Povsem drugače pri dejanju na škodo R. K. v pritožbi povzema oškodovančevo ovadbo.
¹³ Stran 20 do 23.
¹⁴ Podrobneje v 122. odstavku izpodbijane sodbe.
¹⁵ Drugi odstavek na 59. strani pritožbe.
¹⁶ R. in X. V. ter P. B..
¹⁷ Iluzorno je pričakovati, da bi o tem bil sklenjen pisni dogovor ali načrt.
¹⁸ Dve ali več oseb, ki so se združile, da bi goljufale.
¹⁹ Ob modifikaciji obtožbe in še posebej v končni besedi.
²⁰ Stran 67 pritožbe.
²¹ 132. in 133. odstavek.
²² V 132. odstavku sicer omenja pogodbi z dne 14.11.2012 in 15.3.2013 s pripombo, da ni pomembno ali sta tudi dejansko odraz dogovora z oškodovancem ali ne.
²³ Tu ni pomembno ali je šlo za 50.000,00 EUR kot trdi pritožba oziroma 5.000,00 EUR kot navaja zagovornik.
²⁴ Če npr. trdi, da denarja ni prejel, ne oporeka pa pisnemu potrdilu o prejemu.
²⁵ Npr. zatrjuje alibi, vendar o tem noče ničesar več povedati.
²⁶ Drugi in tretji odstavek na 67. strani pritožbe.
²⁷ Pogodba o poslovnem sodelovanjem med T. in M. K. z dne 20.3.2012; predpogodba o prodaji nepremičnine med T. in V. G. z dne 30.6.2012; pogodba o skupnih vlaganjih z dne 14.11.2012 za denarni vložek 208.000,00 EUR med M. K. in R. V. ter pogodba o skupnih vlaganjih med istima z dne 15.3.2012.
²⁸ 130. odstavek v zvezi s 5. odstavkom obrazložitve sodbe.
²⁹ Tudi ta je bil sklenjen pri notarki N. P. R. in ne pri P. B., kar bi bilo pričakovati, če bi šlo za dogovorjeno ravnanje z R. V..
³⁰ Za to kaznivo dejanje je bil obtoženi Idrizoski tudi obsojen.
³¹ 180. odstavek
³² Pregon bi bil mogoč le na zasebno tožbo.
³³ 88. do 94. odstavek.
³⁴ Podrobneje v 94. odstavku sodbe.
³⁵ Podrobneje 185. odstavek izpodbijane sodbe.
³⁶ Komentar Kazenskega zakonika s komentarjem, splošni del, Ivan Bele, GV Založba, stran 221.
³⁷ Strani 16 do 17 pritožbe.
³⁸ Preko njega tudi solastnica poslovnih deležev Z. K..
³⁹ Z. K. se na tem delu posebej ne omenja, ker je posle z obtožencem sklepal R. K., sama pa je le ravnala enako kot on.
⁴⁰ 153. odstavek sodbe.
⁴¹ 62. in 64. odstavek obrazložitve sodbe.
⁴² Obtožencu se ne očita storitev kaznivega dejanja oderuštva.
⁴³ Zastavna pravica na poslovnih deležih, podpisane tri bianco menice, itd.
⁴⁴ R. V. mu je dal večkrat vedeti, da oškodovanca niti ne vesta, kaj sta podpisala.
⁴⁵ 79. odstavek obrazložitve sodbe
⁴⁶ Odstavek 72. obrazložitve sodbe.
⁴⁷ Odstavek 79, 80 in 150 ter 153 sodbe.
⁴⁸ Odločba prvostopenjske komisije DK 2/2016 z dne 25.9.2017 v zvezi z odločbo disciplinske komisije druge stopnje z dne 20.12.2017.
⁴⁹ Odstavek 95 do 103 obrazložitve.
⁵⁰ Zanimivo je, da ta prenos ni bil opravljen pri notarki P. B. čeprav naj bi bila po obtožbi članica goljufive združbe.
⁵¹ Kot je to tudi v izpodbijani sodbi bilo že večkrat pojasnjeno, je bila Z. K. zgolj formalna lastnica dejansko pa je o vsem odločal R. K..
⁵² Ta okoliščina v izreku sodbe sicer ni navedena, jo pa sodišče prve stopnje ugotavlja v obrazložitvi sodbe – 99 odstavek, kot to opozarja njegov zagovornik. Navedena okoliščina bi zato lahko utemeljeno govorila v smeri navedb obrambe, da je Z. z vstopom v družbo K. na račun svoje parcele, videl le poslovni interes.
⁵³ Glede na obtožbene očitke bi bilo logično, da bi deleže odstopil R. V..
⁵⁴ 149. odstavek sodbe.
⁵⁵ Kot rečeno se mu očitajo le dejanja pod točko I/1-c in I/1-j.
⁵⁶ Enako velja tudi za očitek držanja v zmoti po modificirani obtožbi, ki se očita V..
⁵⁷ Razen v delu, ki se nanaša na dele obtožbe, glede katerih se sodišče prve stopnje zaradi odločitve o zavrženju obtožnice, ni opredelilo.
⁵⁸ Sodišče je bilo vezano na obtožbo in je zato navedlo 20.030,50 EUR.
⁵⁹ Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je posojilo dal on in ne Z. V., ki je bil zapisan v pogodbi.
⁶⁰ 85. odstavek obrazložitve.